Polumaraton Topusko 2010

14. 08. 2010 je bilo potrebno zlesti iz postelje, ko je še večina sladko spala. Tudi jaz bi potegnil še kako urico, a smo bili dogovorjeni za tek na sosednje Hrvaško, točneje za tek v termah Topusko. Nevem zakaj ga Hrvati imenujejo polumaraton, čeprav je polmaraton dolg 21 km, njihov pa samo 17 km. Pa pustimo to, jaz sem moral vseeno zgodaj ustat.

Pa ne samo jaz. Tudi Boštjan in Mirko sta bila ista reveža, zraven pa je šla še Mirkova žena Vida. Ga že ne pusti samega nikamor, saj ona že ve zakaj. Mirkota in Vido je Boštjan pobral v Novem mestu in skupaj so prispeli do mene. Ker sem bil jaz šele na polovico pripravljen, je Boštjan skuhal kavo, jaz pa sem postregel z "antigripinom". Ker smo bili že bolj pozni , smo na hitro popili in že smo se peljali proti Metliki, kjer smo prestopili državno mejo. Jaz sem malce dremal, medtem ko je Boštjan šofiral in kaj kmalu se je pred nami pojavilo mesto Topusko.

Parkiramo pred termalno rivjero in se prijavimo za tek. Prijavnine ni bilo potrebno plačati, saj je bia udeležba brezplačna, pa še darilno vrečko je vsak dobil. Sprva sem mislil, da so v vrečki le reklame, pa niso bile. Vsak je dobil spominsko majico, pa nekakšne napitke, ter bon za malico in pijačo. Ja kar veliko stvari za nič denarja, pa še kopanje v bazenih je bilo ta dan brezplačno. Ja ne vem zakaj ni pri nas tako ugodno.

Ker je bilo še nekaj časa, smo si najprej ogledali kakšne bazene imajo. Našteli smo 4 velike bazene, med katerimi je tudi tekmovalni, za katerim je tribuna za navijače. Najde se pa tudi nekaj toboganov, ter precej zabavnega dela na suhem. Kar velika in urejena površina, a nismo prišli na ogled, zato smo kaj kmalu pričeli z ogrevanjem.

Pa je napočil čas, ko smo vsi napeti in ogreti stali za črto. Še sterel in že smo zapuščali travni del kopališča in prečkali parkirni prostor. Ko smo prispeli na cesto smo zavili desno in vsak s svojim tempom šteli kilometre.Ker nisem poznal proge in s tem težavnosti le te, sem prve kilometre ubiral malce počasneje, kakor navadno pričnem tek, pa še 17 km je dolžina poti.

Prva dva kilometra sta ravninska, polna raznoraznih prehitevanj, nakar sledi slab kilometer klanca. Kar precejšnja strmina, ki jo kar noče zmanjkati in ko jo zmanjka se vse postavi na glavo. Pa ne dobesedno, klanec se spremeni v dolino, čeprav ne tako strmo kakor se dviguje. Pri spustu, se je bilo mogoče ogledati čebelnjake. Jih je bilo kar precej in razne vrste ter oblike, najbolj zanimivi so bili tisti s slamo kriti.

Kmalu se je cesta bolj ali manj zravnala in lahko bi rekli malce razgibano. Vijugala je skozi vasi, sem ter tja je sledil kak večji zavoj, vmes je bil tudi še en vzpon, toda čisto kratek in že smo pritekli nazaj v območje term. Pa nismo še zavili proti cilju, pot se je obrnila v drugo smer in naredili smo še en krog skozi mesto. Do term smo pritekli iz druge strani in jih nekako obtekli , ter končno prispeli na cesto ob parkirišču, kjer smo pričeli tek. Takoj za ovinkom je bila oznaka osmega kilometra, kar je pomenilo, da bo potrebno še enkrat zakrožiti.

In smo samo nadaljevali, tokrat po že znani poti. Utrujenost je že bila prisotna in noge so bile vse težje. Sem razmišljal, če bi v klanec morda kar hodil kak meter. Pa je kar nekako šlo in sem si na vrhu rekel, sedaj sem iz hudega ven ter nadaljeval . Malce sem upočasnil svoj ritem, zato so me začeli prehitevati. Pa sem se enemu "nalimal" na hrbet in ga držal kar precej časa. Predno sem premagal tisti manši klanec, sem si vzel vodo na okrepčevalnici, pa malce zaostal za "zajcem". Je pridobil tolikšno prednost, da ga nisem mogel več uloviti in sem spet tekel po svoje. Kmalu je sledil zavoj proti kopališču, kar je pomenilo zadnja dva kilometra. Sem si rekel "sedaj pa ne spustim nobenega več pred sabo", pa sta mi še vseeno dva pobegnila.

Še zadnje križišče, še zadnji zavoj, čez parkirišče in po zelenici v cilj. Krasen občutek, ko takole pritečeš v cilj, ustaviš uro in ne občutiš pretirane izčrpanosti. Bi še lahko tekel kake dva, tri kilometre, pa ni bilo potrebno. V cilj sem pritekel kot 32.,ura pa se je ustavila pri 1:04:35. Kmalu je bil v cilju tudi Boštjan in sicer kot 60. in
Prost vstop za kopanje nismo izkoristili, smo pa unovčili bone za hrano in pijačo. Pa jih niti nebi rabili, saj je bilo hrane in pijače kolikor je hotel kateri. Med pijačo se je našlo tudi pivo in tudi tega je bilo v neomejenih količinah, vendar smo si privoščili samo vsak po enega.
Medtem je stekla tudi podelitev medalj, med katerimi nismo bili in sledilo je le še slovo in pot proti domu. Zadovoljni, veseli in navdušeni smo se vračali proti domu in sklenili smo, da se naslednje leto zopet vrnemo.

3.Modrožanska utrka

Lepa sončna nedelja 1.08. 2010. Ustajanje je bilo že zgodaj, ko sonce še ni imelo prave moči, se je pa že malce kazalo iza Gorjancev. In kam se je mudilo tako zgodaj? Na tek ravno ne, saj ta se je odvijal šele popoldan.

No takole je bilo!

Dogovorili smo se, da se udeležimo 3. Madrožanske utrke, ki se je odvijala v Zagorju na Hrvaškem.Dogajanje v Modrovcu, naj bi popedtrili trije Slovenci in sicer Stane Kralj, Edi Doljak in Mirko Lavriha. Ker je bil tek šele v popoldanskem času, je tudi dopoldan poterebno nekako zapolniti.Z Mirkotom sva se odločila, da dopoldan preživiva v Čateških toplicah na bazenu, popoldan pa nadaljujeva pot do Zagorja. In tako je tudi bilo.

Na bazen sva prišla med prvimi obiskovalci, se namestila v senčki ležalnike in si malce ogledala bazenski kompleks. Oba sva bila tu prvič in kar zanimivo si je bilo malce pogledati vse te objekte. Bi se kar zapodila po toboganu, pa naprave pričnejo obratovati šele po 10:00, zato sva se vrnila do največjega bazena in ga nekajkrat preplavala. Ko sva se naveličala, sva obiskala še vse ostale bazene, kateri so se kar pridno polnili z obiskovalci. Pričele so obratovati tudi vse naprave, zato sva vse tudi probala. Še malce plavanja, sončkanja in senčkanja, pa je dopoldan minilo kot bi mignil.

Zapustila sva kopališče, obiskala bližnjo gostilno in se malce "podprla". Sva naročila nekaj, za kar še vedela nisva kaj je. Za pojest bo pa kar bo, pa je bilo zelo okusno, le malce majhna porcija se mi je zdela. Itak se pa ne smeš pred tekom preveč najesti.

Medtem smo se že slišali z Edijem in dogovor je bil, da se dobimo nekje v Brežicah, kje točno pa se še slišimo. In tako sva se peljala v Brežice. Zavila sva do prvega nakupovalnega središča, vendar tu ni bilo nobenega lokalčka, da si potešiva žejo, zato sva se odpeljala v center. Našla sva parkirno mesto v debeli senčki, za vogalom pa tudi potešila žejo.

Kmalu je prispel tudi Edo in sva kar v križišču skočila v njegov avto, moj pa je ostal v senčki. Pot nas je vodila do Bizelskega, kjer smo zavili proti državni meji. Kmalu smo bili pri "sosedovih" in nadaljevali proti našemu cilju. Edo je poznal pot i kraje, zato je malce razlagal kot se peljemo in kaj so tu za eni kraji.

Kar zanimiva ekskurzija, je tako hitro minilo, da smo bili ena dva v Modrovcu. Tu pa že pravi vrvež, saj se že celi dan nekaj dogaja. Prav zanimivo je videti, kako vsi vaščani sodelujejo in pomagajo po svojih močeh pri organizaciji.Čeprav smo bili edini Slovenci, je bilo tu kar precej poznanih in to kar nekaj iz prejšnjega dne. Do začetka je bilo še kar nekaj, tako je bil še čas za ogled celotne proge in za debato.

Pa je prišel čas za začetek. Čeprav je bilo že pozno popoldan, je bilo še vedno zelo vroče in soparno, a kljub temu se nas je kar precej zbralo na startu.

Pa smo krenili po vasi.
Lahko bi tako rekli, saj smo tekli samo skozi vas in nič drugje. Pa ne da bi bila vas tako velika, kjer bi lahko 10 km tekel po ulicah, ampak je bil krog skozi vas dolg 2,1 km. Torej da dobiš 10 km, bo potrebno narediti 5 krogov.
Najprej smo tekli rahlo navzdol, kakih 500 m do konca vasi, kjer smo polkrožno obrnili in po isti poti nazaj.
Malce predno smo pritekli nazaj do starta, pa smo zavili desno in se pričeli spuščati. Spust je bil sorazmerno kratek, a je bil kar precej strm. Na sredini klanca je bilo križišče in tu se je zopet zavilo desno in še malce v dolino. Sledil je rahli klanček navzgor nato pa ostri levi ovinek in v dolino. Po nekaj metrih smo zavili levo, kjer se je prga zravnala. Ravnine pa je bilo kmalu konec, saj je sledil zopet levi zavoj, tokrat v klanec navzgor. Kmalu smo bili v križišču skozi katerega smo tekli navzdol in zavili desno v zadnji še ne pretečeni rokav križišča.Sledil je najtežji del proge, saj je bilo v tem delu najstrmejše, pa še najbolj obsijano z sončkom. Je kar precejšenj zalogaj, ta klanec, pa še petkrat ga bo potrebno preteči. Pa zopet križišče in zopet levo. Tokrat v dolino in proti cilju. Žal ne še v cilj, ampak mimo njega v drugi krog. Napovedovalec je napovedal vsakega tekača ki je tekel mimo, navijači pa so glasno spodbujali.

Je bilo kar zanimivo teči v drugi krog. V delu do obrata, si lahko preštel koliko jih teče pred tabo in z koliko prednostjo, ko pa si obrnil nazaj, si videl kateri te lovi in koliko se je približal.Pa spet v dolino in nazaj v klanec. Tokrat je bilo v klanec že težje in sem imel občutek, da so domačini še en "klocen"podstavili pod breg, da je postal strmejši. Vseeno sem ga nekako premagal in zopet proti cilju in v tretji krog.

So se kar dobro spomnili te kroge. Navijači sedijo na tribuni in se jim vse skozi nekaj dogaja, saj vsak čas teče mimo kak tekač, medtem ko pri teku v enem krogu, vidiš tekače v startu in cilju, vmes pa je tiste pol urice dolgčas. Dolgočasno pa ni tudi tekačem, saj zopet preštevaš tiste pred sabo in za sabo. Pa ne toliko preštevaš, bolje rečeno meriš razliko v zaostankih, da veš koliko je potrebno pospešiti. Pospešiti že, kdor zmore. So podstavili še en klocen pod breg, da je bil že nepremagliv. Sem kar hodil tistih 10 m najstrmejšega dela, pa še v senčki je bil in bi najraje kar malce postal. Pa je bilo potrebno naprej in zopet mimo cilja v četrti krog.

Četrti krog je bil najtežji, v petem pa je bilo malce olajšanja, ko si rekel sedaj pa zadnjič. Nekateri so imeli še precej moči, saj so šli v breg kot strela, jaz pa sem se komaj še vlekel. S težavo sem še zadnič premagal klanec, nato pa proti cilju in kar je bilo najlepše skozi cilj in ne mimo.

Zmagovalec se je že oddahnil in veselo podajal izjavo, medtem ko sem jaz še kar lovil sapo in nadomeščal izgubljeno tekočino.

Kmalu je pritekel tudi Mirko, vendar je odtekel mimo in ne v cilj. Sem ga komaj ulovil in ga napotil nazaj ter skozi cilj, da so ga uvrstili na zaključno listo. Medtem je že v cilj pritekel Edi

in Mirko je tako zdrsnil za mesto nižje v absolutni uvrstitvi.

Nato je sledilo ohlajanje, osvežitev in analiza.

Kmalu smo vsi prečkali ciljno črto in nadaljevali so se otroški teki in tek vaščanov. Medtem smo mi že pospravili malico, ki so nam jo pripravili, ter se okrepčali z pivom. Zasedli smo tribuno in vrnili vaščanom navijanje, saj so se ravno takrat oni podali na progo. Takole je bilo kar zanimivo čakati rezultate, ko se vseskozi kaj dogaja.

Pa so prišli. Vaščani v cilj in rezultati na mizo. Tu rezultatov ne izobesijo, zato smo prosili za kopijo in jo tudi dobili. Jaz sem bil zapisan pod zaporedno številko 8 z časom 44:12, Doljak pod 24, z časom 51:00 in Mirko 25, z časom 51:13. V skupini pa sem jaz zasedel 2. mesto, Mirko in Edi pa oba nehvaležno 4. mesto.

Slikce iz podelitve so še nekje na poti do mene in če kdaj prispejo, jih bom pripel naknadno.

5. cross Vrbovsko

Julij in Avgust sta meseca počitnic in dopustov, vendar le za tiste, ki to hočejo. V Primorskem tekaškem koledarju kar dva meseca nič, v Dolenjskem pa en mesec. Toda če je volja, se najde tek kje drugje. Doljak Edi pa je za takšne stvari pravi strup in zato v zadnjem času z njim kar precej "tavava" po svetu. (ne v temi)
Tako sva se tudi 31.07 napotila do sosednje Hrvaške, kjer pa se tudi ta čas vedno nekaj dogaja. V popoldašnjih urah, sva jo ubrala do Vinice, tam prestopila državno mejo in odbrzela naprej do mesteca Vrbovec. Tu naj bi se dogajala tekaška prireditev "5. cross utrka Jelenski jarak". Vzela sva si dovolj časa za pot in tja prispela kar precej zgodaj, vendar je bilo na prizorišču že vse polno dogajanja.

Pa ne samo zaradi teka, ampak so imeli tudi še drugih prireditev.

Misel, da takole po svetu ne bom poznal nobenega tekača, je precej zmotna. Je bilo kar nekaj znanih obrazov, tako iz Slovenije, kakor tudi iz Hrvaške, saj se tudi Hrvatov kar nekaj udeleži kakega teka v Sloveniji. Edi pa da ne govorim, menda pozna vse in vsakogar.Nismo se kaj dolgo obotavljali in že kmalu smo bili vsak v svojih barvah, ter pričeli z ogrevanjem. Za ogrevanje sem izbral kar prvi kilometer poti, da malce pogledam kaj nas čaka, potem pa kar hitro za črto.

Malce sem bil presenečen nad udeležbo, saj je bila presenetljivo majhna. Zbralo se nas je malce pod 50 tekačev, za kar je verjetno malce kriva tudi še ena tekaška prireditev za ta dan na Hrvaškem in sicer v Glini.

Še zadnji napotki in tek se je pričel.Prvih nekaj sto metrov, smo tekli v klanec in občutek sem imel, da smo malce počasni, zato sem malce pospešil proti vrhu. Tekli smo po glavni cesti in v prvem križišču zavili v levo ter se pričeli spuščati. Še predno je bil za nami prvi kilometer, smo zavili iz glavne ceste na makedamsko. Še vedno smo se spuščali in nekje na drugem kilometru prispeli do reke, kjer se je cesta zravnala.

Če sem na prvem kilometru bil prvi, so me na drugem že pričeli prehitevati. Tekli smo res po nekakšnem jarku, v katerem si je svojo strugo izklesala voda, poleg pa se je vijugala makedamska cesta. Nekaj razpadajočih objektov (vsaj takšni so bili videti), ter sem pa tja kak avtomobil ali sprehajalec. Kar mirno območje, ki ga je zmotilo sopihanje tekačev in udarjanje copat ob cesto.

Nekje na tretjem kilometru je bila postavljena okrepčevalnica z vodo, srknem požirek in naprej. Mimo mene je švignilo še nekaj tekačev in do obrata nekaj pred šestim kilometrom, še eden ali dva.

Sledil je obrat in sedaj si lahko videl tekače ki ti sledijo in koliko so za tabo. Kar nekaj zelo dobrih tekačev je bilo čisto za mano in vedel sem, da bojo slej ko prej tudi oni prehiteli. Kilometri kar nekako ne grejo in se mi je zdela cela večnost nazaj do okrepčevalnice. Od tu naprej, pa je misel bila le še na klanec, ki nas je čakal na koncu. Kmalu je bil za nami 10. km in tu se je pričel vzpon, ki je trajal skoraj do cilja.Klanec in ravnina, tako da lahko vidiš kar precej tekačev pred sabo in tudi za sabo. ko smo pritekli na glavno cesto je bilo za nami šele slaba polovica klanca, moči pa že čisto na koncu. Pred mano so bili tekači že daleč naprej, toda ko sem poškilil malce za sabo, tudi zadaj ni bilo nikogar, ki bi me še lahko prehitel. Pa sem si rekel, sedaj mi ni treba "tiščati" v ta klanec, zato sem malce popustil in pospešil na vrhu klanca.

Sedaj je bil le še en ovinek in spust do cilja.
In že sem bil v cilju. Ciljno črto sem prestopil kot deveti. Osmi sem bil v moški konkurenci, hitrejša pa je bila tudi ena ženska. Za dobrih 11 km sem porabil 46,46 min , kar je zadostovalo za 5 mesto v skupini.

V cilju nas je seveda čakalo sadje in voda, ter kup tekačev z katerimi si je potrebno deliti mnenja in vtise.

Doljak je v cilj pritekel kot 17. in si je z časom 52,57 pritekel zlato odličje v svoji skupini.

Seveda podelitev ni bila takoj, nanjo je bilo potrebno malce počakati. Do tedaj pa nas je zabavala domača glasbena skupina, želodčke pa je pridno polnil golaž in pivo.

4.Tek na Bevkov vrh

Še ena lepa sončna nedelja je bila, ko smo se podali na tek v Idrijski konec. 25.07. 2010 se je pisalo v koledarju, ko se nas je pet tekačev odpravilo proti Jaznam pri Cerknem. V lepem sončnem jutru, sva z Boštjanom prispela do Edija. Napokali smo se v njegov avto, pobrali še Petra in že smo se peljali proti Cerknem. Spotoma smo še pobrali Toneta na Viču in petorica se nas je pomikala proti cilju.

Naš cilj je bil Jazne pri Cerknem, kjer naj bi se odvijal 4. tek na Bevkov vrh. Že samo ime pove, da se teče v hrib in prav zanimivo je bilo poslušati kaj nas čaka v teh krajih. Čas je hitro tekel in že smo zavili iz glavne poti. Zavili smo v kar precejšnjo strmino in po ozki poti prispeli v Jazne. To je majhna vasica na brežini pod Bevkovim vrhom, ki nas je toplo sprejela. Sončen dan in oprano nebo, sta bila glavna krivca, da smo si najprej zazrli v daljavo. In je bilo kaj videti.Prekrasen razgled na vse strani in seveda prelepa pisana pokrajina.

Same lepote kamor ti seže pogled, vendar nismo prišli v te kraje samo gledat, zato smo se odpravili do prijavnega mesta. Ko smo stopali mimo hiš proti centru vasi, smo že lahko začutili, da tukaj vas živi z to prireditvijo. Praznično okrašena vas polna prijaznih in ustrežljivih ljudi, ki se trudijo po najboljših močeh. Postavljen oder za muziko in glavno ceremonijo, zraven stojnica z prikazom kleklanja, pa ponudba razno raznih dobrot in še bi lahko naštevali.

Ja je kar lepo priti v take kraje in če še srečaš prijazne poznane in nepoznane obraze tekačev, še toliko bolj.

Po prijavi in krajšemu klepetu, smo se odpravili nazaj do avta in skočili v tekaško odpravo, ter se napotili v dolino. In zakaj v dolino? Ker je bil start teka kak kilometer niže v dolini. Tja smo se odpravili seveda peš in obenem imeli še ogrevanje, ter ubili dve muhi na en mah, kot bi temu lahko rekli.
Kmalu po prihodu na startno črto je bil izveden tudi sam start in že smo se pognali v boj s časom in progo. Prva dva kilometra so bila že poznana, saj smo po progi prišli na start. Sprva nekaj metrov ravnine, nato pa smo zavili v klanec, ki se je nekako vlekel do cilja. Mislim da je bil prvi kilometer najtežji in strmina v tem delu največja. V tem delu sem delček poti že prehodil in sem si mislil, "če bo šlo tako naprej bom bolj teško prilezel na cilj" saj je bil vrh še daleč pred nami.

Nekoliko lažje je bilo, ko smo pretekli skozi vas, saj se je strmina nekoliko zmanjšala. Malce asfalta, pa nekaj makedama in seveda klanci, ki so bili tudi na vsake toliko strmi, vendar so bile strmine krajše. Nekako enakomerno dvigovanje proti cilju, vmes pa na določenih mestih pogled v daljavo, da bi se kar ustavil in občudoval lepoto narave. Je pa bilo tudi precej vroče, zato je okrepčilo na okrepčevalnici kar pasalo, potem pa urno naprej. Kar precej je bilo tudi navijačev ob sami progi in malce pod vrhom tudi muzikantje z harmoniko. So ravno Slakovo pod Poncami igrali in ni mi dalo, da nebi malce zapel z njimi. Je pred mano tekel en Italjan, pa se je kar nazaj obrnu, ker mu ni blo nič jasno, ali bom še kaj tekel, ali bom pel. Pa sem se odločil za tek in nadaljeval naprej proti cilju.

Kmalu je bilo za nami 6 km poti in 500 m višinske razlike. No tako kmalu tudi ne, saj sem porabil celih 35,35 min. Konec koncev pa to ni tako slab rezultat in sem bil kar zadovoljen. Bil pa sem tudi presenečen, seveda prijetno. Temu ni bil kriv rezultat, ampak organizator. Človek bi pričakoval v cilju kot takem daleč stran od prireditvenega prostora samo štarterja z uro in mogoče malce vode vse ostalo pa ko se vrneš v dolino. Tu ni bilo tako. Lično postavljen ciljni prostor vklučno z ozvočenjem in napovedovalcem, pa vsakovrstno sadje in peciva, ter seveda tudi voda. Tu se je tudi vrnilo številke in ob vrnitvi je vsak prejel še majico, da se je lahko preoblekel in vrnil v dolino v suhem oblačilu.

Presenečen pa sem bil tudi nad razgledom. To kar se je dalo videti iz tega hriba, se ne da opisati, to je treba samo videti. Najraje bi šel v dolino in se vrnil nazaj z fotoaparatom, ter posnel delček tega pogleda. Kamor si se obrnil je bilo lepše, pa še poznavalci krajev so povedali kaj vse se da videti. Jaz še našteti ne znam vsega, do koder je segel pogled.

Potem smo se počasi vrnili v dolino in to kar poprek po bližnici. Še par pogledov in prijeten klepet, pa že smo bili v dolini. Spet smo šli mimo kmetije, na kateri je bila okrepčevalnica in še vedno je bila odprta. To je bila prava okrepčevalnica, saj smo dobili pravo okrepčilo.Se splača pridet na tek že zaradi tega, ker nas oni tako lepo postrežejo,saj ne dobiš nikjer tako postrežbo za v dolino.Tu so nas postregli z kavo, pa sok, uno brez barve,al pa s tako temno barvo, spekli so super pecivo, slano, sladko. Bi najraje kar tam ostal.

Pa nismo! Smo šli kar v dolino, kjer nas je čakal golaž in pivo in seveda prijazni vaščani, ki so se trudili, da bi se počutili čim boljše. Nekateri so se zapeljali tudi z mini vprego, za kar se mi nismo odločili.
Počakali smo na rezultate ter podelitev medalj, čeprav mi nismo bili toliko pri vrhu, da bi posegali po njih. Najbolj od naših sva se približala z Boštjanom in to do 5. mesta, Doljak pa je zasedel 6. mesto.

Lepo je bilo, odlična organizacija in vse pohvale domačinom za ves trud, ki so ga vložili. Še se bomo vrnili, ko se leto obrne, če ne popreje.

Mi pa smo jo potem ubrali proti domu. Ker se ni nobenemu pretirano mudilo domov, smo jo ubrali preko Žiri in ob enem imeli še malce izleta.Ustavili smo se že kar blizu Ljubljane, (saj sploh ne vem več kje je to bilo) kjer je bil tudi prekrasen pogled na pokrajino. Koširjev Tone pozna vsako ped teh krajev pa nam je malce razložil, kam vse seže pogled.
In je bilo kaj videti, vsak pa je imel tudi kaj za povprašat in Tone je z veseljem pokazal in razložil.

Na nekaj krajev je kazal smerokaz, mi pa smo ubrali tisto, ki pelje domov.