12. Mali kraški maraton

Sežana 25.03 2012

Pa je konec zimskega spanja, bi rekli tisti za katere je mali kraški maraton nekako prvi tek v sezoni.Za večino tekačev je to začetek tekaške sezone in kar lepo število se nas je zbralo na tej prireditvi letos.
Seveda niso manjkale tudi barve Matickov na tej prireditvi, čeprav na prijavnicah Matickov ni bilo zaslediti. Jaz sem bil prijavljen preko rekreativnega društva Revoz, ostali Maticki pa se na ta tek niso nameravali podati. V zadnjem hipu se je za to odločil še Mirko, s sabo pa je vzel še spremljevalko.

Kot že nekaj let, smo zasedli parkirišče v centru mesta poleg zanimivega lokala in se podali proti športni dvorani, kjer se je vse dogajalo.

Zame so številko prevzeli sotrpini iz Revoza, za Mirkota pa jo je bilo treba še najti. Prijave niso bile namreč več možne, lahko pa si spremenil ime priimek ali razdaljo. No sreča je bila na naši strani in kmalu sva imela številke oba. Jaz sem imel svojo, Mirko pa je moral še spremeniti podatke in razdaljo.


Časa je bilo še nekaj, pa smo se šli malce okrepčat v bližnji lokal, kjer smo se dobili z ostalimi iz Revoza.

Vida si je medtem priskrbela zajtrk, saj doma ni bilo časa. To jutro se je namreč premaknila ura malce naprej, pri Šuštarjevih pa ravno ne in tako sem jih "vrgel" iz postelje, čas za zajterk je bil pa že mimo.
Ura pa se je vseskozi kar hitro pomikala in treba se je bilo pripraviti za tek.

Od avta pa do starta je bilo že skoraj dovolj ogrevanja. No ja kakšen meter več smo pa še naredili, pa vmes fotkanje, pa malce klepeta potem je bilo treba pa že počasi proti startni črti.

Seveda je bilo do starta še kar dobrih dvajset minut. Ta čas smo izkoristili za malce "suhega" ogrevanja, klepet, fotkanje,..... Seveda je bil tudi uradno zapolnjen ta čas z raznimi mažuretkami, žonglerji, glazbeniki,.....


Seveda je bilo treba čakati še "tahitre", ki so kot vedno zamujali. Vedno pridejo zadnji in zapolnijo prve vrste. Ni čudno da jih ne ujamemo.

In ko je ura v zvoniku enajstič odbila, se je velika množica pričela pomikati po ulicah Sežane.

Pa ne ravno vsi!Ko smo mi bili že nekaj metrov do Lipice,

so nekateri imeli še čas za skupinsko fotografiranje na startu.

Saj ni bilo prav nič zamujeno. Je bilo potlej manj gužve in je lahko hitreje odtekel tiste prve kilometre, medtem ko smo se mi še vedno drenjali v gužvi.


Tokrat smo verjetno v veliki večini pričeli prehitro. Jaz nisem pričel ravno spredaj in naša skupina je bila nekako enotna precej časa. Skoraj tja do Lipice smo ostali precej na kupu, kjer se je pričela raztezati v dolgo kačo.



Kar nekaj navijačev ob cesti, ki so nas spodbujali, pa muzikantov, komentatorjev, okrepčevalnic,... Tudi tempo mi je nekako uspelo držati na zastavljeni hitrosti. Kar hitro smo se znašli na tistih ravninah v sosednji Italiji in tudi hitroo so bile za nami. Ko smo mi zavili nazaj proti Sežani, so tisti na krajši progi že slavili v cilju, medtem ko je pred nami bilo še kar nekaj kilometrov.


Ja še nekaj kilometrov. Nekje na 16. kilometru so noge postale težke in tempo je precej padel. Tu se je poznalo, da je bil začetek prehiter in prišle so na vrsto obresti. Od 17. km dalje je bila prava mora. Nikakor ni in ni šlo. Noge vse težje, kilometri vse daljši. Niti toliko nisem imel energije, da bi malce pospešil zadnje metre, ko sem se privlekel do njih.



Vseskozi so bile ob cesti postavljene table z raznimi napisi, ki so tekače spodbujale in jim pomagale ohranjati ritem do konca. Tista nekaj metrov pred ciljem je bila še najbolj dobrodošla.


Pri meni ni bilo neko doživetje, so pa bile nepopisne muke. Še zadnje atome sem porabil da sem pretekel ciljno črto, potem bi se pa najraje samo sesedel. V cilju sem moral kar malce počakati, da je zapasala voda, čeprav sem bil čisto ožet. Tudi sadje ali sladkarije mi niso dobro dele.

Počasi sem se odpravil proti avtu, vmes kak klepet z tekači in kar nekaj jih je imelo težave po 17. km. Tiste klance iz zadnjega dela proge, bi bilo treba spraviti nekako na začetek, pa bi morda bilo lažje.


Pa ni bilo tako hudo in kmalu je bilo bolje. Ko smo obrisali pot iz čela, smo se podali nazaj na zadnje metre proge in spodbujali tekače ki so še lovili zadnje metre .

Seveda smo to počeli zelo naglas in na poseben način, (za nas niti ne) z harmoniko. Kar nekaj tekačev smo tako pospremili do cilja, tisti ki jim je ostalo pa še nekaj energije, pa ki jih niso noge prav nič bolele, pa so se zavrteli ob poskočni viži.


Medtem so preko mobitela že obvestili o uspehu ali neuspehu, doseženemu na teku.
Jaz sem prisopihal v cilj med prvimi stotimi in sicer na 97. mestu, med moškimi na 93., z časom 1:28:19.
Šuštar ki se je pomeril na 8 km dolgi progi pa je zasedel 572. mesto, med moškimi 348. mesto, čas ki ga je dosegel pa je 50:56.
Tako je šel praznik teka počasi proti koncu. Najboljšim so podelili pokale in medalje, za vse pa je bila malica. Torej mi smo pospravili malico in se "pobrali" proti domu. Za medalje se bomo potegali pa raje kdaj drugič.