Sobotni dan. Vreme nič kaj obetavno, mogoče kar malce turobno, a vseeno jo odrinemo na pot. Tudi tokrat kot že nekajkrat zapored proti sosednji Avstriji. Če po pravici povem, me je bolj vleklo tja, kakor pa na domačo dirko v Breg pri Kočevju. Tam je bila namreč razdalja 21 km, ki pa mi nekako ne diši kaj preveč. Tam je sicer nastopilo kar nekaj "Matickov", ki so se tudi dobro uvrstili.
21 km
Bučar Marko 4.
Menič Franci 1.
Oražem Vesna 3.
10 km
Lukšič Andrej 1.
Šuštar Mirko 5.
Škobrne Nina 5.
Mogoče je bil še kateri, pa sem ga spregledal. Čestitke vsem.
Medtem ko so se tile matrali v Kočevju, smo se mi še vozili proti zelenemu jezeru. (Grüner See) To je eden redkih tekov, ki ni poznan Doljaku, oziroma ga še ni tekel. Jaz sem pričakoval kak lažji tek okoli kakega jezera, pa je bil vse prej kot to.
Prispeli smo v vasico, ki je razpotegnjena v nekakšnem kanjonu, vse okoli pa je polno nekih jezer. Na koncu te razpotegnjene vasi smo parkirali in tu se je vse dogajalo. Otroci so se že podili po progi, muzika je donela iz zvočnikov, za glavni tek so še pobirali prijave in dež je padal že kar nekaj časa. Z dežnikom smo se malce vrteli po prizorišču, nato pa nazaj v avto in čakali na boljše vreme. Vlado je bil najbolj zagret in je prvi zlezel v dres in na ogrevanje v dež. Ja to ni ogrevanje, če tekaš po ledenem dežju. Je pa že bolje sedeti v toplem avtu.
Pa me je nekako zbezal iz avta Doljak, pa tudi zadnji čas je že bil, da se malce premigam pred startom. Tole ogrevanje je bilo res bolj ohlajanje, kakor kaj drugega. Se pozna, da smo navajeni na malce višje temperature.
Pa smo se znašli na startu in že se je pričelo. Že po nekaj korakih, smo se obrnili v klanec. Pravzaprav se nismo nič obračali, ampak kar naravnost v breg. Pa je po nekaj sto metrih že kazalo na ravnino, pa je bil samo zalet v novi breg. Do vrha sem bil že kar izčrpan in vesel, da bo sedaj pa dolina. Pa ni bila za dolgo. Kmalu je bilo treba še enkrat navzgor, pa v oster zavoj in nekaj časa spet navzdol. Za nami sta bila že dva kilometra, vendar jezera nikjer. Nekje okoli tretjega kilometra, smo se malce podali na "obalo" jezera, pa še ta je bila kar precej strma. Zeleno jezero smo ugledali le za hip. Pa ne da bi bili tako hitri, ampak tako malo smo tekli ob njem. Gozdne poti in steze, je zamenjal makadam in široka cesta, ki se je rahlo spuščala. Juhu, vsaj malce zmernega teka. Pa ni bilo ravno. Kjer je le bila možnost, so progo speljali čez kak "kucelj" zraven ceste in tako otežili še tisto malo.
Pa smo zavili proti vasi. Zopet nas je pričakal klanec in pa asfaltna podlaga. Pa tudi ne za dolgo. Samo ne klanec, ta je ostal, le zavili smo preko travnika, prečkali cesto in naprej med travniki. Za nami je bil peti kilometer, kakih 500 m pred nami pa ciljna ravnina. To je bila res ciljna ravnina, pa tudi do nje je bil spust, samo kaj ko je bilo trerba vse še enkrat ponovit.
Tek je bil vse prej kot lahek, pa še premočeni smo bili od dežja. Še sreča, da je kmalu po startu vsaj dež prenehal, čeprav spolsko in blatno je bilo še vedno. Pa kaj si moremo, ko si enkrat v cilju je vse pozabljeno.
Ker smo bili vsi blatni in premočeni, je kar prav prišla voda iz pipe v bližini, nekateri pa so zakorakali kar v bližnji potoček. Še predno smo si nadeli suha oblačila, je zopet pričelo deževati. Kakor da bi se nas kateri malce privoščil, da bi bili vseskozi mokri. Pa mu ni uspelo. Zatekli smo se pod šotor, kjer smo pomalcali vsak polovico piščanca, ki ga je častil Vlado. Hvala lepa, je bilo okusno. In ko smo se takole podprli, se je že pričela podelitev. Pa ne za vse. Jaz sem pristal na nehvaležnem mestu, medtem ko sta Vlado in Doljak ujela.
Kralj Stanislav 46:06 12. mesto, 4. v skupini
Doljak Edvard 56:17 64. mesto, 2. v skupini
Starešinič Vlado 57:18 68. mesto, 2. v skupini
Kot je že v navadi pri sosedih, je tudi tokrat bilo nekaj zapletov pri podelitvi pokalčkov, vendar se je vse lepo izteklo. Lepo se je iztekla tudi naša vožnja do doma, ki je bila tako kot za tja v lepem vremenu. Včasih pa tudi imamo srečo.
21 km
Bučar Marko 4.
Menič Franci 1.
Oražem Vesna 3.
10 km
Lukšič Andrej 1.
Šuštar Mirko 5.
Škobrne Nina 5.
Mogoče je bil še kateri, pa sem ga spregledal. Čestitke vsem.
Medtem ko so se tile matrali v Kočevju, smo se mi še vozili proti zelenemu jezeru. (Grüner See) To je eden redkih tekov, ki ni poznan Doljaku, oziroma ga še ni tekel. Jaz sem pričakoval kak lažji tek okoli kakega jezera, pa je bil vse prej kot to.
Prispeli smo v vasico, ki je razpotegnjena v nekakšnem kanjonu, vse okoli pa je polno nekih jezer. Na koncu te razpotegnjene vasi smo parkirali in tu se je vse dogajalo. Otroci so se že podili po progi, muzika je donela iz zvočnikov, za glavni tek so še pobirali prijave in dež je padal že kar nekaj časa. Z dežnikom smo se malce vrteli po prizorišču, nato pa nazaj v avto in čakali na boljše vreme. Vlado je bil najbolj zagret in je prvi zlezel v dres in na ogrevanje v dež. Ja to ni ogrevanje, če tekaš po ledenem dežju. Je pa že bolje sedeti v toplem avtu.
Pa me je nekako zbezal iz avta Doljak, pa tudi zadnji čas je že bil, da se malce premigam pred startom. Tole ogrevanje je bilo res bolj ohlajanje, kakor kaj drugega. Se pozna, da smo navajeni na malce višje temperature.
Pa smo se znašli na startu in že se je pričelo. Že po nekaj korakih, smo se obrnili v klanec. Pravzaprav se nismo nič obračali, ampak kar naravnost v breg. Pa je po nekaj sto metrih že kazalo na ravnino, pa je bil samo zalet v novi breg. Do vrha sem bil že kar izčrpan in vesel, da bo sedaj pa dolina. Pa ni bila za dolgo. Kmalu je bilo treba še enkrat navzgor, pa v oster zavoj in nekaj časa spet navzdol. Za nami sta bila že dva kilometra, vendar jezera nikjer. Nekje okoli tretjega kilometra, smo se malce podali na "obalo" jezera, pa še ta je bila kar precej strma. Zeleno jezero smo ugledali le za hip. Pa ne da bi bili tako hitri, ampak tako malo smo tekli ob njem. Gozdne poti in steze, je zamenjal makadam in široka cesta, ki se je rahlo spuščala. Juhu, vsaj malce zmernega teka. Pa ni bilo ravno. Kjer je le bila možnost, so progo speljali čez kak "kucelj" zraven ceste in tako otežili še tisto malo.
Pa smo zavili proti vasi. Zopet nas je pričakal klanec in pa asfaltna podlaga. Pa tudi ne za dolgo. Samo ne klanec, ta je ostal, le zavili smo preko travnika, prečkali cesto in naprej med travniki. Za nami je bil peti kilometer, kakih 500 m pred nami pa ciljna ravnina. To je bila res ciljna ravnina, pa tudi do nje je bil spust, samo kaj ko je bilo trerba vse še enkrat ponovit.
Tek je bil vse prej kot lahek, pa še premočeni smo bili od dežja. Še sreča, da je kmalu po startu vsaj dež prenehal, čeprav spolsko in blatno je bilo še vedno. Pa kaj si moremo, ko si enkrat v cilju je vse pozabljeno.
Ker smo bili vsi blatni in premočeni, je kar prav prišla voda iz pipe v bližini, nekateri pa so zakorakali kar v bližnji potoček. Še predno smo si nadeli suha oblačila, je zopet pričelo deževati. Kakor da bi se nas kateri malce privoščil, da bi bili vseskozi mokri. Pa mu ni uspelo. Zatekli smo se pod šotor, kjer smo pomalcali vsak polovico piščanca, ki ga je častil Vlado. Hvala lepa, je bilo okusno. In ko smo se takole podprli, se je že pričela podelitev. Pa ne za vse. Jaz sem pristal na nehvaležnem mestu, medtem ko sta Vlado in Doljak ujela.
Kralj Stanislav 46:06 12. mesto, 4. v skupini
Doljak Edvard 56:17 64. mesto, 2. v skupini
Starešinič Vlado 57:18 68. mesto, 2. v skupini
Kot je že v navadi pri sosedih, je tudi tokrat bilo nekaj zapletov pri podelitvi pokalčkov, vendar se je vse lepo izteklo. Lepo se je iztekla tudi naša vožnja do doma, ki je bila tako kot za tja v lepem vremenu. Včasih pa tudi imamo srečo.
