39.Tek prijateljstva

V soboto 22.05.2010, pa smo se v popoldanskem času zbrali v Hotederščici na 39. teku prijateljstva.Med 140 prijavljenimi tekači smo bili tudi 3 dolenjčki.

Klaverno , deževno jutro in še celo dopoldne je bilo to soboto in ko sem "odrinil" od doma še nevihta. Lilo je kot bi škaf obrnil, vidlivost skoraj nič, na cesti pa potoki vode. Tako nekako je bilo pri nas doma, vendar je že v Novem mestu bilo drugače. Nevihta je ponehala, le sem pa tja še kakšna kaplja, nebo se je jasnilo, samo kar ni pokukal sonček. Pobral sem še Edija in Petra in že smo se pomikali proti Primorski.

Ob prijetnem klepetu je čas hitro minil in že smo zavili na s soncem obsijano parkirišče peskokopa Hotederščica.Ja prav sem zapisal, tu je bilo pravo poletno vreme.

Seveda so ostale tudi še sledi dežja, ki so se kazale v blatu na nekaterih delih, kjer smo parkirali.

Prizorišče je bilo bolj podobno ciganskemu taboru, kakor kakšni prireditvi, a smo kljub temu odkorakali do šotora, kjer so sprejemali prijave.

Verjetno so mislili da bo deževalo zato je vsak ob prijavi prejel dežnik.Pa ni bilo sile zanj, razen če bi ga uporabil za senčnik, ali pa za kaj druzega.

Odkorakali smo do avta, se našemili v tekače, ter zaupali drug drugemu svojo taktiko teka.

Malce nas je ogrelo toplo sonce, malce pa smo še pomigali in že smo se zbrali na štartu.Najprej smo se pognali možakarji kake dve minuti za nami pa še "možakarce". Ločeni štarti so bili zaradi dolžine same proge, saj je imel nežnejši spol progo dolgo le 7 km, medtem ko smo moški morali preteči 13.

Proga je kar precej zahtevna in nekateri ji pravijo tudi gorska tekma. V začetku nekaj ravnine potem pa se prične klanec ki ga nekako kar noče zmanjkati. Ko že misliš, da si na vrhu, se malce zravna nato pa še večji klanec in kar nekajkrat tako. Resnično zmanjka klanca šele nekje po 9. km, nato pa sledi spust ki traja do cilja, s tem da zadnja dva kilometra sta skoraj ravninska.

Ob progi vse skozi kar nekaj navijačev, ki glasno spodbujajo, pa tudi okrepčevalnic je bilo dovol, ki ponujajo razne napitke in sadje.

Kljub temu sem prišel v cilj kar precej izmučen, a vseeno zadovoljen. Klanci in vroče sonce, ki nas je spremljalo vso pot naredijo svoje,a kljub temu mi je uspelo izboljšati svoj rezultat za 20 sekund. Ja ni veliko, toda izboljšava je in če gledam na prejšnja dva teka, ko sem rezultat poslabšal je to čisto uredu.

26. mesto z časom 57:08 in zopet 4. mesto v kategoriji.

Po krajšem počitku smo spet zavili v šotor, kjer se je v "partizanskem kotlu" pripravljala malica. Po malici prileže tudi kaka pijačka in potem so že pričeli z žrebanjem nagrad in ko smo vsak svoje dobili, smo se trije dolenčki odpravili proti domu, saj je bila na sporedu nogometna tekma in eni jo za nobeno ceno nebi hoteli zamudit.

Pa tudi parking je bil nogometno obarvan.Tu je bil namreč parkiran avto, ki je reklamo delal za nogometno prvenstvo v Afriki. In zakaj je takoj padel v oči? Ker bi lahko na nek način spadal v naše okolje.

Od daleč ni bil nič posebnega, toda ko prebereš napis na majici, takoj pomisliš na naše "podgurje".

Reklamo so imeli sicer člani društva Modras iz vasi Podgorje, katera leži v bližini Kozine na Primorskem.

Majski tek

Je minilo že kar nekaj časa, ko se je pisalo 8.Maja in takrat smo se zbrali v Ajdovščini na takoimenovanem Majskem teku. To soboto je zaznamovalo slabo vreme in pa moja utrujenost.

Že v petek sem imel tek, nato nočno delo do sobote zjutraj, po službi pa proti primorski. Še dobro da sem imel ta dan šoferja in sem brez skrbi dremal na sopotnikovem sedežu, medtem ko je Edo šofiral proti Primorski.

Negdo je ožemal oblake, kateri so zato spuščali dežne kaplje, ki so se včasih spremenile v plohe.(pa ne hrastove, to so ble dežne plohe)Nekako sva oba upala, da bo v Ajdovščini naju čakalo sonce in topel pomladni dan, pa ni bilo ravno tako. Nič drugače ni bilo kakor v Novem mestu. Nevihta je ravno pojenjala, ko sva se parkirala v centru mesta in nato z dežniki odmaširala na prijavno mesto.

Ni bilo več veliko časa do pričetka, midva pa sva še tuhtala kaj obleči in kje se preobleči, da bi naju čim man namočilo. Našla sva neki nastrešek se odela v opravo in se tudi malce ogrevala, potem pa je bilo potrebno oditi na dež. Ja ni bilo druge, saj dežja ni bilo videti konca.

Še nekaj pretečenih sto metrov in že smo bili zbrani na startu.

še par besed organizatorja in že smo se zapodili

Po nekaj metrih asfaltne podlage smo zavili na makedam. Tu je že bilo vse polno luž, med katerimi je bilo potrebno vijugati, saj so nekatere bile precej globoke. Po dobrem kilometru so luže izginile, pa ne da bi se stanje na progi izboljšalo, še slabše je postalo. Zavili smo čez potok po lesenem mostiču in "zagazili" v blato. Naslednji del je potekal namreč po travniku.

Pa smo spet prilezli na asfaltirano cesto in naredili krog skozi sosednjo vas, nato pa se je pot obrnila navzgor. Kar nekaj kilometrov se je dvigalo, nekaj časa rahlo, nato malce bolj in še bolj, pa spet malce manj, dokler nismo prilezli do vrha. Ko dosežeš vrh, se pa ve kaj sledi. Spust je bil nekaj časa še po cesti, nato pa smo zavili na gozdno pot. Tu je bil tisti najnevarnejši del proge. Nagnjeni teren strmo navzdol, pa blata do kolen, za povrhu pa še korenine od dreves. Je bilo potrebno kar precej paziti kam stopiš, drugače bi lahko kaj kmalu prišlo do poškodbe.

Pa je minilo tudi to, nato še malce po asfaltu v dolino in za konec še dva kilometra ravnine in proti cilju.

Takole je zgledala ciljna ravnina

in takole cilj

Z veliko muko sem se privlekel v cilj, od pete do zadnjega lasa na glavi zamazan z blatom in moker kot miš. Ja je bilo potrebno kar hitro sprat nesnago iz sebe in se toplo obleči v suha oblačila. No nekateri so za umivanje uporabili kar lužo sredi ceste.

Ker dež kar ni hotel prenehati, smo se stiskali pod nadstreški šole, ali kaj je že bila tista stavba, pa še vse povsod kjer je bilo malce strehe. Nekateri so odšli takoj domov, drugi so se zadržali malce dalj, skratka kakor kateri. Z Edijem sva se odpravila proti domu takoj po objavi rezultatov. Medalje ni dosegel nobeden in kaj še potem čakati.Jaz sem imel precej slabši čas od lanskega leta in zasedel 5. mesto v skupini, absolutno pa 24., medtem ko je Doljak prišel v cilj kot 42., kar je zadoščalo za 4. mesto v njegovi skupini.

Kako sva se pa peljala proti domu nebi vedel, saj je bila utrujenost močnejša in sem vso pot pridno spal. Medtem je na prizorišču potekalo žrebanje nagrad in med srečneži sem bil tudi jaz.Ker mene ni bilo več tam je nagrado zame prevzel Škrlj Franc, tako da je nagrada (luškana torba) že v mojih rokah. Frane najlepša hvala, dam za dva deci ob priliki!

Delavske športne igre

V petek 7. 5 pa smo se zbrali na velodromu v Česči vasi, kjer je bilo prizorišče teka za delavske športne igre. V preteklosti se je ta tek odvijal na novomeškem glavnem trgu in je potekal po ulicah samega mestnega jedra v sklopu Novomeškega teka. Ker letos ni bilo omenjenega teka, so se organizatorji odločili za velodrom.

Progo so speljali po robu tega kolesarskega kompleksa, tik ob ograji in s tem dobili dolžino 500 metrov, kar je približno toliko kot po ulicah Novega mesta. Ker je določena dolžina teka za delavske športne igre 1000 m za ženske in 1500 m za moške, so ženske tekle dva kroga moški pa tri kroge.

To ni ravno pravšnja dolžina za nas ki navadno tečemo 10 km in več, ampak je po godu šprinterjem, a smo se vseeno zbrali v lepem sončnem popoldnevu.
Tekmovanje se je odvijalo tako, da je vsaka skupina tekla zase in prve so prišle na vrsto dekleta, od najstarejše proti najmlajši skupini in nato še moške.
Ko je prišla na vrsto tretja skupina v moški konkurenci, sem bil med njimi tudi jaz. 15 tekačev bi moralo biti na štartu, a je eden manjkal in tako se nas je pognalo le 14. Po preštevanju je sledil štart in že smo se pognali v krog.
Precej hitro je šlo vse skupaj in tudi tekači smo ostali nekako izenačeni v prvem krogu. Drugi krog je bil hitrejši in že je nastalo nekaj razlik in zaostankov, tretji pa je bil še hitrejši. Vse skupaj je nekako hitro minilo, saj je bilo konec že po dobrih štirih minutah. Prvi v naši skupini je dosegel čas 4:04 in drugi 4:06, nato nekaj presledka in tretji 4:20. Tokrat je tretje mesto pripadalo meni in to je pripomoglo, da je Revoz skupno zasedel 2. mesto za ekipo Krke, ki pa je bila zmagovalka.





Aleš Tomič, Franci Menič in Stane Kralj


Takole pa se je postavila zmagovalna ekipa Krke

Moravski tek

Praznovanje 1. maja, sem si letos privoščil v Prekmurju, natančneje v Murski soboti. Da je bilo potepanje popolno, je moral biti zraven tudi tek in je tudi bil. Dolenjci so jo ubirali na Lisco, tačas pa sem se jaz vozil proti Moravskim toplicam, kjer se je odvijal 5. Moravski tek.

Tja se nisem odpravil sam, ampak še z dvema tekaškima kolegoma, Mirkotom in Francijem.Na kraj dogajanja smo prišli dovolj zgodaj, (kar ni ravno v naši navadi) čeprav je Franciju nagajal avto in smo morali vsake toliko ustaviti in ne peljati več kakor 100 na uro.Kljub temu smo prišli na cilj.

Prijazni dekleti so sprejeli prijave

nato pa smo si ogledali terme 3000 in znamenitosti v bližini. Najbolj so bile zanimive lesene s slamo krite hiške, ki jih je vse polno.

Po krajšem izletu smo se zbrali na štartu in kaj kmalu se je skupina podala proti cilju.Za moške je bila to 11,5 km dolga preizkušnja, za ženske pa 5,5, čeprav je bilo v razpisu napisano 13,5 in 8,5 km.

Pa se je kaj kmalu izkazalo, da bo tudi to dovolj, saj je sonce razmetavalo svoje žarke z vso vnemo.Pot nas je vodila med Prekmurskimi polji, po asfaltni cesti, kjer ni bilo niti pikice senčke. In pa sama ravnina kamor pogledaš. Od začetka do konca ni niti polovica metra višinske razlike, kar je malce nenavadna pot bi rekel, za nas ki smo navajeni na klance gor in dol.Naredeili smo en krog skozi sosednjo vas, se vrnili nazaj na isto cesto, ter malce pred ciljem naredili še en krog, ter jo ubrali proti cilju.

Toda to še ni bil konec, temveč šele pol poti. Pred nami je bil še en krog isti kakor prvič. Sedaj si že vedel kje in kako, a šlo je vse težje in težje. Drugi krog sem nekako tekel sam samcat, saj ni bilo daleč pred mano in za mano nikogar. Daleč spredaj in daleč zadaj nekaj tekačev vmes pa sam z občutkom, da me tisti zadaj dohitevajo, oni spredaj pa bežijo. Nekako sem jaz upočasnil, kar pa ni ravno obetavno. Pa sem probal malce pospešiti. Da sem se izognil asfaltni podlagi, sem tekal po bankini, ki je bila nasuta s peskom, kar mi je nekako dajalo boljši občutek v nogah in lažji tek.

V drugi polovici drugega kroga sem počasi pričel dohitevati tiste pred mano in kljub temu, da so bili daleč spredaj sem se nekako odločil, da jih ulovim.Pa mi je uspelo, ampak samo enega. Kakih sto metrov pred ciljem (tokrat tistim pravim) sem pričel prehitevati in ob enem tudi iz teka prešel v šprint, saj sem pričakoval, da se ne bo dal kar tako v zadnjih metrih. Pa ni imel moči in je šel svoj ritem, jaz pa s polnim "gasom" v cilj.

Takoj za mano je pritekel tudi Franci in čez nekaj časa še Mirko. Vsi trije smo z navdušenjem premlevali občutke, ki so nas preplavljali med in po teku, ter po tihem upali na dober rezultat.

Pa so jih objavili, rezultate namreč.In kaj so pokazali?

doseženi čas 47:12 (tako je pokazala moja izmera, ne najdem pa nikjer na spletu rezultatov)

Doseženo mesto: skupno 7. in 3. v kategoriji

Uspeh za medaljo je dosegel tudi Franci, ki je bil ravno tako tretji v svoji skupini, Mirkotu pa je malce zmanjkalo.

Veselja ni manjkalo in takoj smo odšli na kozarček, saj smo se domov vračali šele naslednji dan

Obiskali smo še nekaj bližnjih lokalov

ogledali vsaki malo večji kraj

in njegove zanimivosti in znamenitosti

ustavljali se na razglednih točkah

si privoščili trojanski krof

in okusno malico

potem pa je bil že čas za odhod domov.

9. Bovški tek

Hladno in megleno jutro se je porajalo tistega 25.04,ko sem se odpravljal od doma. 8:15 je kazala ura ko sem se podal na pot. Spotoma sem pobral še nekaj tekačev in že smo se pomikali proti Bovcu. Ugibali smo katera pot je najkrajša, oziroma najhitrejša, pa nismo mogli ugotoviti. Edina ugotovitev je bila, da poprej kot v treh urah ne bomo prišli.

Ubirali smo jo čez Logatec, pa Godovič in Idrijo, preko Kobarida do Bovca. Vsi naveličani vožnje po ovinkasti cesti, smo komaj čakali da prispemo na cilj. Po dobrih treh urah, smo prispeli na mesto dogajanja, kjer je bila zbrana že kar velika in pisana množica ljudi, razkropljena po ogromnem prostoru tamkajšnjega letelišča.

Za razliko od naših krajev, je bilo tam precej lepo vreme. Sonček je kričal na vse pretege, tako da je termometer kazal precej čez 25°C. Skratka krasen dan, kakor je bil tudi prekrasen pogled, pa kamor koli si se obrnil. Okrog in okrog nas so se vzpenjale z sončkom oblite gore in belo snežno čepico.

Pa ni bilo časa za oziranje v gore, saj nas je čas že kar malce preganjal. Krajši pogovor s prijatli med pripravo in ogrevanjem, potem pa je bilo potrebno že stopiti za štartno črto.

Start in cilj je bil postavljen v vogal letališča. V začetku smo obtekli 3/4 letališkega posestva, kar je izneslo približno 2 km. Travnata podlaga in povsem ravninski del se je nato obrnil v slab kilometer spusta. Makedamska pot se je spuščala precej strmo navzdol in se kmalu spet zravnala. Sledil je ravninski cca 5km dolg krog, po makedamski poti, delno tudi po asfaltu, z čisto rahlimi vzponi in spusti nazaj pod klanec. Postavljena je bila tudi okrepčevalnica, ki je še kako prav prišla, saj nas je vročina čisto izsušila.(je vrag, če nisi vajen višjih temperatur)

Ko smo pretekli most, smo nadaljevanje že poznali. Sledil je vzpon in to kar precej hud. Ko smo tekli navzdol, je bil nekako hitro pretečen, sedaj pa ga ni in ni zmanjkalo. Pa ni šlo z tekom do vrha. Delček klanca nas je večina prehodila in smo se zopet zapodili na vrhu. Tu se je že videl cilj, vendar je bilo do tam še dober kilometer.Obteči je bilo treba še del letališča in kljub ravnini so bile noge precej težke zavoljo klanca ki smo ga premagali. Kljub temu sem pritekel v cilj v polnem "šusu" in borbi za mesto do zadnjega centimetra.

V cilju je čakala kot ponavadi stojnica z sadjem in pecivom ter vodo, le senco je bilo potrebno poiskati malce vztran, komur je bilo prevroče na soncu.

Do objave rezultatov smo se eni senčkali

drugi sončkali

vsi pa pospravili okusno malico.

Pa so prišli rezultati in z zanimanjem smo jih pogledali.

In kako je kazalo? Prav čudno! Prvi v skupini je imel čas samo 12 min, drugi pa že 37:53, jaz pa 40:37. Povprašali smo kako je z to stvarjo in izvedeli, da je že urejeno, ker je pač bil prijavljen na 10 km, tekel pa je samo na 3 km.

Tako sem pristal na 16 mestu vseh udeležencev in 4. mestu v svoji skupini.

Teka se je udeležilo približno 150 tekačev in tekačic.

In hitro domov, saj je bila pred nami spet dolga vožnja. Tokrat smo ubrali drugo smer. Hoteli smo prečkati Vršič, vendar je bil še zaprt zaradi snežnih razmer, zato smo se napotili čez Mangart in Predel ter Italijo, pa čez Kranjsko goro proti domu. In so kar precej zanimivi kraji, vendar smo se "zrajtali" ko smo bili že mimo, da bi lahko ustavili in malce poslikali, na kilometrih in času pa nismo čisto nič prišparali.

31. tek na Petelinjek

Kako hitro čas beži. Kar na enkrat je tu 1. Maj. Ja danes je ta dan, praznik delavcev in vsak si ga po svoje vkroji, da se ima čim lepše. V naših koncih se večina odpravi na Gorjance, čeprav je prireditev po vsej Sloveniji toliko, da človek ne ve kam se obrniti. Nekateri veslajo proti Blejskemu otočku, spet drugi rinejo v hribe, nekateri pa kar doma. Pravkar tudi skupina tekačev sopiha v klanec proti Lisci. (dajmo Boštjan, hop, hop, zdrži še malo,...) In zakaj ni mene tam? Ker grem na tek v Moravske toplice, ampak to je že druga zgodba.

Sedaj moram napisati nekaj besed o teku, ki je potekal 17. 04 2010 v Gabrovki pri Litiji.

To je prvi tek iz seznama teki Dolenjske 2010.Teka lepega dne se nas je na štartni črti nabralo slabih sto tekačev. Pa ne da bi bili slabi kot tekači, da nebi kateri narobe razumel, slabih je mišljeno kot število, saj se nas je nabralo le 95.Pozdravi, stiske rok in vsega podobnega je bilo precej, saj smo se z nekaterimi tekači srečali prvič. V Gabrovko sem se odpravil sam saj je Boštjan bil zadržan drugje in ni utegnil.

Po krajšem ogrevanju se je množica zbrala pod vasjo in že smo se zapodili po makedamski poti proti Petelinjeku.Kak kilometer ravninske poti je ravno zadoščal za dodatno ogrevanje, tistim ki se niso preje dovol ogreli. Po kilometru pa po gozdni poti v klanec, kjer se je že videlo kateri tekači so v kondiciji in kateri nismo. Iz gozda smo "smuknili" na alsfaltno ceso, toda klanec še ni bil dan v koš, se je pa malce zmanjšal.

Je pač ten na Petelinjek in če je na je v klanec. Je bilo vmes tudi nekaj rahlega spusta in nato spet gor. Podlage so na tej progi vseh vrst in se nekako menjavajo, od makedama gozdnih in travnatih poti, pa do asfalta.

In že smo bili na najvišji točki in kjer je tekaška proga v krogu sledi spust. Kar precejšenj je tale spust, čeprav ne ravno tako dolg. Pod klancem sem srknil pozirek vode in naprej. V zadnjem delu je več ali man ravnina, razen dveh manjših kucljev, ki jih je treba nekako preteči. V zadnjih dveh kilometrih sem imel občutek, da je še nekaj moči v meni, zato sem malce pospešil in kmalu pretekel ciljno črto.

Tu je bilo že precej živahno, saj je bilo v cilju že kar precej tekačev, ob progi pa tudi precej navijačev, ki so nas spodbujali v zadnjih metrih. Pogled na časovni stroj je pokazal43:12, kar je za slabe pol minute boljše kakor prejšnje leto. Sama uvrstitev v absolutni kategoriji je bila precej boljša od lani saj sem zasedel 12. mesto (lani 27) v svoji kategoriji pa sem prilezel do 5. mesta. (lani 6.)

Vesel in zadovoljen sem se odpravil proti domu, kjer so tudi mene čakale druge obveznosti in nisem čakal niti podelitve pokalov in medalj, zato pa tukaj čestitke vsem dobitnikom.

Pa lepo praznovanje 1. Maja vsem, pa kjer koli že ste!