9.DOBRAVSKI TEK (Dobravlje)

Dobravlje pri Ajdovščini 26.06.2011

Takole nekako se je končala prejšnja objava,

pa nadaljujmo kar od tu naprej.
Kake pol urice v takšnem položaju je bilo več kot dobrodošlo, za kaj več pa že ni bilo časa. Na hitro sem zmetal vase kosilo in že sem se odpeljal naprej. Tokrat v Dobravlje na 9. Dobravski tek.

Sprva sva bila dogovorjena z Doljakom, vendar se je število kandidatov iz ure v uro povečevalo. Nakoncu se nas je nabralo za dva avtomobila. Malce smo se lovili kdo bo koga pobral in se na koncu nekako vkrcali v moj avto še Doljak, pa Šuštarjeva Miro inVida, pri Sebastjanu pa sta bila v avtu še dva Mateja.
Prispeli smo v Dobravlje, kjer so nas usmirili na velik travnik, kjer smo si v senci našli parkirni prostor.Ko smo se tako pripravljali za tek, nismo kazali utrujenosti, čeprav smo bili skoraj vsi, saj je za nami bilo že kar nekaj tekov v kratkem času.

Za Puša je bil to drugi tek ta dan, za Šuštar Mirota je bil to drugi ta dan in tretji v vikendu, Stane Kralj in Matej Mikolič sta se pripravljala na drugi tek v tem dnevu in četrti v vikendu, medtem ko Doljak je imel drugi tek ta dan in peti v vikendu. Vidic Matej in Šuštar Vida, pa sta bila kot navijača in fotografa na progi.

Pa nismo nič kaj oklevali. Kar pogumno smo se postavili na start in na znak se podali po progi.

No proga je vse prej kot lahka, pa še vročina je bila kar precejšnja. Še dobro, da je najstrmejši del proge takoj na začetku, dokler je vsaj še malce moči. Teh prvih nekaj sto metrov smo bili še vsi precej na kupu, klanec pa nas je nato že malce razvlekel.

Še dobro, da je klanec krajši in hitro opraviš z njim, naprej pa ni večjih strmin ne gor ne dol. Na dveh odsekih malce nevarnejši del proge, ostalo pa lepa med polji, travniki, ob potočku, železnici, pa mimo vasi,.... Ja pa kljub lepi progi, me je ujela kriza nekje na pol poti. Sem kar rabil kaka dva kilometra, da sem se zopet nekako ujel in odtekel uspešno do konca.

Po pričakovanju je bil že kar nekaj časa v cilju Sebastjan,

medtem ko je Matej malce iztrošil moči in se s težavo dokopal cilja.

Kmalu se je pojavila tudi tri peresna deteljica. Da so si nekako iste moči so pokazali že v semiču, ko so skupaj pritekli v cilj in tudi tokrat je bilo tako.

Takole so se bližali cilju, nato pa so stopili drug ob drugega in istočasno prestopili ciljno črto. To je bil cel postopek, precej zanimiv in smešen.

Pa smo bili v cilju vsi. Malce smo se odpočili, popili nekaj tekočin in zaužili nekaj sadja, nato pa slekli preznojena oblačila. Moči je bilo še toliko, da se je oglasila harmonika in pesem, nato pa smo se odpravili še na malico, ki so nam jo pripravili. Ta čas so bili tudi že rezultati in podelitev. Po pričakovanju je bil tokrat na stopničkah samo Puš, čeprav smo "zmagali" vsi.

In še številke za 9,2 km proge!

Puš Sebastjan 33:20 5. mesto skupina 2.
Kralj Stanislav 37:04 23. mesto skupina 4.

Matej Mikolič 49:34 56. mesto skupina 5.
Šuštar Miro 50:55 60. mesto skupina 6.
Doljak Edvard 50:55 60. mesto skupina 6.

Isti čas kot Šuštar in Doljak je dosegel še naš tekaški kolega Frane iz Primorske , kot zanimivost pa naj dodam, da so vsi trije fantje istih let in tako tudi v isti skupini.
Verjetno smo z izidom zadovoljni vsi, kar pa z zagotovostjo trdim zase. Primerjal sem rezultat iz lanskega leta, ko je bil ravno tako moj četrti tek v vikendu, dosegel pa sem čas 40:22, kar je za več kot 3 min slabši kakor letos. Pa še počutje je bilo letos precej, precej boljše. Medtem ko sem lani po teku samo zaspal in me je Doljak vozil domov, sem letos z lahkoto jaz vozil proti domu.
Pot domov pa je bila kar dolga. Vstavili smo se v že poznanem lokalu, kamor nas je povabil Frane in tam je bila prava veselica.

Smo zasedli kar teraso, privlekli harmoniko kateri se je pridružila še ena, tako da je bilo veselo kar se da.

Tako se je popoldan zavleklo v temno noč. Kako tudi ne! Dobra družba, glasba in pesem, pa osvežilna pijača in kar nobenega ni volja da bi odšel. Tisti z največ energije, so se v poskočnih ritmih harmonike tudi zavrteli.

Potem pa smo se počasi "zavrteli" proti domu, saj je nekatere zjutraj čakala službena dovžnost, počitek pa je bil tudi več kot dobrodošel.

10. tek po Kraški učni poti (Semič)

Za nekatere člane kluba je bil tek v Semiču že 3. tek tega vikenda (in naj povem, da ne zadnji). No, nekateri imamo 2 teka na vikend vrh glave zadosti. Zdaj ne vem, kako naj si to razlagam ... po navadi namreč pravimo, če je glava zmešana, celo telo trpi. Zdaj pa ne vem, ali imajo nekateri bolj zmešane glave ali imamo drugi bolj občutljivo telo ... ampak pustimo to dilemo za kdaj drugič. Rajši se odpravimo v Semič. Pa ne pozabite - obvoz čez Uršna sela zaradi dirke na Gorjancih. :)

Če je bilo v petek v Radečah 10 Matickov, to še ne pomeni, da jih bo vsepovsod. V Semiču nas je bilo "samo" 8, aja, če dodamo še pohodnico Vido, pa kar 9. :) Pred ogrevanjem smo se z veseljem postavili na sonček, ki nam je v Radečah manjkal. Taoranžni namreč potrebujemo sončno energijo, da lažje funkcioniramo (pred tekom, med samim tekom pa ni nujno, imamo raje senco). :)

Ker smo klub, o katerem krožijo same zanimive govorice ... številčno rastemo kot gobe po dežju, postajamo vse hitrejši, dosegamo odličja, imamo najbolj vidne drese ... no, zaradi vsega tega se med nas z veseljem postavi tudi kakšen Primorec. :)

Malce ogrevanja, malce senčenja, pa je bila ura 9.00. Po slovenski in evropski himni s(m)o se kar hitro pognali v dir. Pa mal' po travniku, pa mal' po cesti. Pa mal' po senčki, pa precej po vročem soncu. Pa mal' po ravnem, pa mal' v hrib. Pa mal' naprej, pa še mal' naprej, pa še tistih 9,4 km do cilja. :) No, pa nam je uspelo. :) Nekateri so bili spet hitri, nekateri smo na progi uživali bili dlje. Vsi pa smo uspešno pritekli v cilj in se razveselili sence.

Potem pa spet vsak po svoje. Nekateri na raztek (ja, seveda ... pol ure pa res ni dovolj na progi, ni čudno, da potrebujejo raztek - tapočasnim rekreativcem tega ni treba), spet drugi na osvežitev in preoblačenje. Potem pa malica. Hja ... morda bo izgledalo, da smo Maticki ene zbirčne Metke, ampak spet imamo pripombe čez hrano ... v Straži smo nos vihali nad obaro, tule pa nad golažem. Žal, mi smo tako naravnani, da če izbiramo med prvo in drugo sliko (glej spodaj), sploh ne razmišljamo, ampak bi vsi raje čevapičičeeeee. Sploh, če golaž ni okusen.

Vida, hvala za dobre stike s kuharji, da smo vsaj malce hrane spravili v želodce. :)

Vmes med napadanjem čevapčičev smo tudi ugotavljali, ali je Sebastjan primeren za fotografa, ali bo raje ostal pri teku, pa bo fotoaparat predal komu drugemu. Presodite sami. V pomoč so vam lahko fotke iz Nove Gorice, pa tudi spodnji fotki.

No, po mojem laičnem mnenju, bo bolje, da kar teče. Bom jaz prevzela fotkanje, da ne bo ljudem, ki so na fotkah, nerodno. :P

Potem ali morda prej? No, saj ni važno, kdaj ... pojavili so se rezultati. Poglejmo klubski uspeh:

Marko Bučar - 2km - 6:22

Ostali smo tekli na 9,4 km dolgi progi.
Sebastjan Puš - 31:37
Matej Mikolič - 34:09
Stanislav Kralj - 34:30
Mirko Šuštar - 46:32
Matej Vidic - 49:53
Barbara Vidic - 50:39
Mojca Vidic - 54:39

Bi po rezultatih sodeč lahko rekli, da je klub bogatejši za kako medaljo? Ne, žal ne. Danes ni nihče od tekačev ali tekačic osvojil medalje. Se je pa na naši mizi pojavil en kup pokalov in steklenic vina. :) V Semiču namreč ne podeljujejo medalj, ampak pokale. :)

No, pa poglejmo, kaj so ti časi prinesli na našo mizo ...

Marko Bučar - 3. mesto v teku na 2 km. Na fotki ga ni - Marko je šel s kolesom proti domu in ni počakal razglasitve.

Matej Mikolič - 3. mesto v skupini B

Stane Kralj - 3. mesto v skupini E

Sebastjan Puš - 1. mesto v skupini C in še 2. mesto v absolutni konkurenci

Priznam, izredno naporno je biti Matickov fotograf. Ves čas je treba loviti tekače, ki jih med tekom itak sploh fotoaparat ne dohaja, na stopnčikah pa vsi nekaj poskakujejo in migajo. Kaj šele pri mizi, ko bi bili vsi radi na slikah. In ko se trudiš narediti eno super fotko s pokali ... ah, poglejte še en fotoutrip našega omizja. :)

No, ampak tale fotka je pa res hvale vredna. :) Pa ne samo fotka, tudi uspeh tekačev. Bravo, fantje! :)

Ko se je podelitev pokalov zaključila, so vsi ostali tekači bliskovito izginili. Poudarek na bliskovito. No, pa tudi na izginili. Ostal je samo gospod s harmoniko, Maticki in še sem in tja kak domačin. Ker se nam je gospod smiil, da so ga vsi zapustili, so se Maticki "žrtvovali" in otvorili plesišče. :)

 

Dva sta nadaljevala tudi, ko je večina Matickov že odšla. :)

Aja, pa naredili smo tudi skupinsko fotko. Sicer na njej nismo oranžni, smo pa vseeno lušni. :)

Hja, kaj bi še dodala? Morda to, da še enkrat preberite 1. odstavek te objave. Ker tile naši fantje so pa res od sile ... popoldne so se podali na Primorsko na tek ... ah, ja. Eno uro so bili vmes pa doma. In v tem času je Stane izvajal ... kaj že? Trening, raztezne vaje, počitek? Najbrž vsakega malo ... :)

Naslednjič pa novim športnim izzivom naproti!

4. Bistriški tek

Črne njive, 25. 6. 2011

Za sobotno popoldne je bila podana odločitev že kar nekaj časa nazaj. Vse je kazalo, da bom moral sam odriniti na pot, vendar se je v petek in soboto našlo še nekaj kandidatov, vsi skupaj pa za malo, da nismo prepozno odrinili od doma. Pa ne da bi bili utrujeni od petkovega teka, ampak sem jaz pomešal pričetke tekov. Še sreča, da sem še enkrat preveril in pravočasno odreagiral. Tako sva se s sosedovim Andrejem odpravila na pot, v Novem mestu pobrala Mateja in na Poljanah še Mirota. Z Mirotom je odšla tudi njegova boljša polovica, vendar Vida ni zdržala do Bistrice z nami, ampak je "ušla" že na Igu pri Ljubljani. No, ni ravno ušla, ampak smo jo tam odložili, ker je odšla na obisk.

Tako smo štirje oranžni prispeli na Črne njive, kjer je bilo že precej živahno. Tu se nam je pridružil še en član in sicer ata od Mateja, ki se je ravno v tistem času znašel v bližini po službeni dolžnosti.

Pri prijavi smo dobili tudi praktično darilo, ki pa nam ni ravno ugajalo. V nekaj vrečkah je bila namreč steklenica vina. Pa ne, da ne bi bilo vino dobro, ravno nasprotno, samo kaj, ko smo ga dobili ravno tisti, ki ga imamo doma polne zidanice. Pa sva z Mirom pričela blagovno menjavo. Miro je zamenjal za nogavice (so bile manjše številke, pa je rekel da jih bo dal ženi), jaz pa sem zamenjal za 200 g vakumsko pakirane kave.
In smo pričeli z ogrevanjem. Malce na sončku, malce pa teka po sami progi, da jo tudi malce spoznajo, saj je bil to za vse (razen moje malenkosti) prvi tek na tej progi. Pa ne samo to, Andrejev je bil to nasploh prvi tek.

Potem pa je šlo zares. Malce več kot sto se nas je zapodilo po ozki prašni cesti. Proga poteka v celoti po makedamski cesti, s tem da je v prvem delu kar precej klanca. Še sreča, da je v tem delu tudi malce senčke, sicer pa je bilo po celotni progi kar precej vroče. Malce smo vijugali po gozdu, pa med travniki, pa vzponi in spusti in že je bila "klobasa" sklenjena. Sedaj je bilo potrebno samo še 500 m in bili smo v cilju.

Slikca cilja je pa še iz ogrevanja!

Od Matickovih sva bila dva, ki sva skoraj hkrati (spet) prišla v cilj, so bili pa tudi drugi kmalu za nama. In koliko je to kmalu?

Matej Mikolič 39:53

Stanislav Kralj 40:12
Silvo Mikolič 49:38
Andrej Kralj 51:42
Miro Šuštar 53:30

V cilju je bilo kot ponavadi več vrst sadja, pijače, jogurt, prigrizki, skratka vsega dovolj. Tudi tokrat se je organizator zelo potrudil, da bi ugodil, kar se da najbolj. Pripravil pa je tudi slastni golaž in zraven okusno polento. Njami, je tako lepo dišalo izpod šotora, da smo se samo na hitro malce umili in odšli na malico.

Še preden smo uspeli spraviti obrok za srajco, so že bili znani rezultati in kmalu se je tudi pričela podelitev medalj.

Tudi tokrat smo s sabo domov odpeljali dve medalji.

Matej Mikolič je bil v skupini A in zasedel 2. mesto.

In še naslednji je bil Stane Kralj v skupini E, ki se je tudi povzpel na drugo štengo.

Seveda veselja ni manjkalo, a kljub temu, smo se kar hitro odpravili proti domu. Spotoma smo pobrali Vido na Igu, zraven še malce poklepetali, potem pa domov. Je bilo potrebno obnoviti moči za nedeljo, saj je bila kar precej naporna. Ampak to je že druga zgodba.