četrtek, 21. maj 2015

Tek na Lisco

Orehovo/ Sevnica 02.05.2015




Za nami so praznični dnevi, med katerimi je na vrsti tudi spopad z eno najtežjih preizkušenj v pokalnih tekih na Dolenjskem.


Že nekako vsako leto se spogledujemo z oblaki, ki nam več ali manj zagodejo na vsaki prireditvi teka na Lisco. Pa ne samo teka, navadno je tako skozi vse prvomajske praznike. Lani nas je majčkeno močilo na prijavnem mestu, pa delček ogrevanja, (vsaj tako se mi zdi) letos je z to pošiljko še nekoliko pohitelo in je prišla ponoči, oziroma v zgodnjih jutranjih urah.  Tako je bilo sončkasto tokrat ves čas.

Nekaj manj kot sto, se nas je nabralo v Orehovem, od koder se skorajda ne vidi na Lisco, kamor je treba priteči. Kako naj bi se, ko pa je treba najprej na en hrib, pa potem na drugega , kjer je cilj.
Avtobus smo napolnili z opremo, mi pa do prvega kozolca, kjer se vse skupaj začne, pod "rahlim" klančkom. Ne vem kako, ampak meni se vse bolj zdi tale tek kot pohod na Lisco, ali pa hoja, saj je teka manj kot polovica. Vsakič si rečem, letos pa bom pretekel vsaj tisti prvi del, pa mi do sedaj še ni uspelo in mislim da mi tudi ne bo. Drugega pa sploh ne! Sicer sem do letošnjega leta bil prepričan, da tudi tisti prvi v klanec le hodijo, pa sem videl, da se da tudi teči. Namreč v najhujšem klancu me je letos prehitela gospodična in je ves čas tekla, čeprav le za spoznanje hitrejše, kakor sem jaz hodil. Bravo, bravo, bravo! Mogoče ko bom velik, bom tudi jaz tako dober, do taktrat pa lepo počasi do vrha.

Kar odleže ko se pred očmi pojavi planota na vrhu in ciljni balon na obrobju v dolini. Sem slišal letos kritike, da bi morali teči do vrha, kakor nekaj let nazaj, pa se meni zdi, da je takole boljše, cilj imeti kar spodaj in nam prizanesti še z enim klancem. Jaz sem se le z težavo zvlekel mimo doma v klanec, potem ko je bil cilj že za mano, kaj šele če bi bilo treba teči do vrha.
Pač vsak po svoje, v cilj pa smo prispeli vsi. Tukaj so potem še najmlajši odtekli svoj krog, medtem ko smo se mi že sončili in hladili ob enem.


Vsak pač po svoje in po svojih željah. Za vse je bila malice pod šotori za ciljem, da smo lahko spremljali kako hitri so otroci, le za pijačo je bilo majčkeno dalj treba stopiti. Za ta del pač organizator ni poskrbel, pa smo se sami znašli vsak po svoje. 


Vsak po svoje ja, ko smo čakali na rezultate, podelitev medalj in pokalov najzaslužnejšim in potem prevoz v dolino. Čas do takrat pa kakor kateri. Eni so imeli plesni nastop za zaprte skupine,


nekateri so rajši počivali po napornem teku,


ko so prišli na mizo rezultati, jih je bilo treba skrbno preučiti, pokomentirati in narediti analizo,


potem pa močno ploskati tistim, ki so prejeli odličja. Od Matickov tokrat ni bil nobeden dovolj hiter.























16. Kralj Stanislav 51:51 5. v F
26. Bučar Marko   55:17  8. v B
36. Mikolič Silvo   57:30  4. v G
68. Šuštar Mirko   01:09:24 8. v I

Potem pa prijazen spust v dolino, seveda z avtobusom, ki smo ga eni komaj ujeli. So že hoteli brez nas, potem bi pa imeli sprehod, tako pa je bilo dremanje slabe pol urice. Smo pa imeli potem nekaj vmesnih tock do doma. Čemu so ti postanki služili, ni treba posebej razlagati. To je vse v sklopu dobre prireditve, oziroma; " enega lepega teka"!



















torek, 19. maj 2015

3. Jurjev tek

Zdole pri Krškem, sobota, 25.04.2015

V Dolenjskem tekaškem pokalu smo kar pridni. Tako je za name že kar lepo število prireditev in v četrto smo se zbrali v Zdolah pri krškem. Toplo sončkasto vreme, je privabilo tja kar lepo število tekačev, verjetno pa tudi lepo organizirana prireditev.

Bolj poredko se zgodi, da se sam odpeljem na kakšen tek, vendar v zadnjem času  se nekako opaža upad Matickovih tekačev, nekaj zaradi bolezni, nekaj pa jih je kar odnehalo in potem ni nobenega. In če je bolj oddaljen tek, bi bilo škoda se peljati sam, pa sem pobral v Novem mestu še Edvarda in Vladota iz sosednje Hrvaške.  Vseeno je prišlo nekaj Matickov, le pri dekletih je bila le ena predstavnica, bo pa mogoče v naprej kaj več.


Seveda nas je čakalo na prireditvenem prostoru precej vprašanj, saj je vse zanimalo, kako smo se imeli v Beogradu, kakšni so občutki, rezultati,...... Tako je kar hitro napočil čas za začetek teka.
In smo se podali po znanih poteh. Še sreča, da je najprej dolina, da se noge malenkost navadijo na tek, saj so bile še kar nekako "zbite" od maratona.  To se je tudi poznalo v naslednjih kilometrih, ko je bilo treba v klanec in potem vse do cilja.  Kljub vsemu, sem dosegel boljši rezultat od lanskega leta. Mogoče tudi zato, ker je letos bilo lepo suho po gozdičku, lani pa je bilo blato in luže.

Kakorkoli že, odtekli smo takole;

pri dekletih

14. Barbara Vidic čas 49:18 6. v F

in pri možakarjih

10. Stanislav Kralj  čas   36:32   2.  45/49




30. Silvo Mikolič    čas    40:08  2.  50/54


32. Andrej Lukšič   čas   41:05  5. 40/44
44. Marko Bučar   čas    43:02   8.   2/29
64. Mirko Šuštar   čas    47:59    5.  60/64

Uspešna pa sta bila oba moja potnika v avtomobilu, saj sta stopila na najvišjo stopničko.



Seveda po teku kakor vsako leto malce drugačno okrepčilo in pijača po izbiri.(če imaš kaj denarja sabo)  Za razliko od lani, tokrat brez muzike, a se je dalo zdržati. Tudi pohodniki so se letos vrnili v predvidenem času, saj so bile vse zidanice zaprte. ( verjetno so lani preveč popili)




Je pa tudi tokrat bilo žrebanje praktične nagrade, ki je kar precejšnje vrednost, so pa Maticki ostali praznih rok. Mogoče več sreče prihodnjič.


sobota, 9. maj 2015

28. SUISSEGAS BEOGRADSKI MARATON

Beograd 18. 04.2015



Pa je za mano še ena pretečena razdalja , kateri se reče maraton, tokrat v nekdanji prestolnici Jugoslavije. In zakaj ravno tam? Nekoč ne dolgo nazaj, se je porodila misel, da se teče v vseh republikah nekdanje Jugoslavije in tako se počasi seznam polni.Seveda takšni projekti ne grajo skozi čez noč, je pa zato potrebno kar nekaj časa, da se vse pripravi.
Tako smo že kar nekaj časa nazaj pričeli z zbiranjem kandidatov in nabralo se nas je ravno prav, 9.  Prijave smo naredili nekako vsak po svoje, z skupnim plačilom, z pomočjo društva Marathon, nato je bilo treba urediti še nočitve in prevoz.



Za prevoz je bil ravno pravšnji rdeči kombi,(že kar nekako klubsko vozilo) glede nočitev pa mi je bila v pomoč Barbara. Hvala lepa vsem! Seveda ne gre vedno gladko in tudi tokrat ni šlo. Eden od udeležencev je imel zadržke in ni mogel z nami, zato je bilo potrebno najti zamenjavo v zadnjem hipu, drugi pa je poškodovan, je pa zato odšel z nami kot spremljevalec.
In tako je prišlo petkovo jutro, ko smo se počasi podali na pot. Še pred jutrom sem jo ubral od doma in počasi polnil vozilo. Prvi se je pridružil Boštjan, pa Srečko in Mateja, Vinko, Edi, Stane, Matej in na koncu še Marko.


Slednjega je bilo potrebno nekoliko počakati, saj je bila kratka noč in prezgodaj jutro. In tako v kompletu smo se počasi pomikali proti Srbiji. Po dobrih petih urah vožnje, smo prestopili njihovo mejo, nato pa še eno in bili smo v Beogradu. Še dobro da so navigacije, sicer ne vem kako bi se mi znašli v centru mesta. In tako smo prispeli na mesto, kjer naj bi bili nastanjeni v štirih apartmajih. Tukaj smo bili že malce presenečeni. Gospod ki nam je prinesel ključe, je razložil, da je pravzaprav na tem naslovu samo eden od apartmajev, ostali pa so na drugih naslovih.  Tako so nas razmetali v krogu enega kilometra, parkirišče za avto pa je bilo še nekaj ulic naprej. Kljub vsemu smo bili zadovoljni in smo takoj po nastanitvi pričeli z ogledom mesta.


Najprej smo poiskali dom omladine Beograda, kjer smo prevzeli startne številke z čipi in vsem potrebnim za tek, nato pa naprej po mestu. Tu nas je počakal tudi Zlatko, naš rojak ki že leta živi v Beogradu in si je vzel za nas nekaj časa, da nam malce razkaže znamenitosti mesta. Je pač malce lažje krožiti, če ni potrebno ves čas gledati v karto.
Kaj veliko se ni dalo pogledati, saj nas je kmalu ujela noč in potem je bilo časa le še za obisk kakega lokala in preveriti utrip mesta, nato pa potoniti v globoki spanec, da se spočijemo za tisto za kar smo se namenili.


Sobotno jutro! Ležanje v postelji in razmišljanje o tekmi. Skozi okno prihaja šum rahlega dežja in čutiti je hlad ki prihaja v prostor. Do spanja mi ni bilo več, do zajtrka pa še nekaj časa, pa se odpravim na krajši sprehod. Najprej pokukam iz stavbe, če je treba mogoče s sabo dežnik, pa se odločim  "brez" in jo mahnem po mestu. Vse priprave za tek v polnem zamahu, sem pa tja kak sprehajalec, počasno oživljanje lokalov in trgovin, pa seveda rahle padavine. To je bila slika, ki se jo je dalo videti. Počasi sem se premikal proti drugemu koncu, kjer je bil parkiran avto, poberem iz njega nekaj stvari in počasi nazaj. Med potjo obiščem še trgovino, za nakup kruha in še kake malenkosti za zajtrk, potem pa v stanovanje.


Tu je bilo že bolj živahno. V glavnem že vsi pokonci (pri nas je bil zbor iz vseh naših apartmajev) in se pripravljajo za zajtrk. Nekateri so imeli poseben zajtrk, da lahko čim lahkotneje potem tečejo, ostali smo to kar klasično, brez kakih posebnih obredov. Važno da je želodec poln in se ne bo med tekom kaj oglašal.
Potem pa je bilo treba že razmišljati o teku. Najprej je bilo nekaj pomislekov o dolžini rokavov in raznih dodatkov. Nekoliko je bil moteč tisti rahel dežek, sam pa sem bil trdno prepričan za kratki rokav, oziroma brez rokavov.  Do starta še majica dolgih rokavov,  da bo ogrevanje lažje, potem pa se odda spremljevalcem, mi pa s polno paro proti cilju.
 Pa smo počasi odrinili. Le nekaj ulic nas je ločilo od starta in kaj kmalu smo se ogrevali v prvi startni vrsti. No v prvi ravno ne, ta je bila za povabljene, smo pa bili čisto blizu vsaj trije; Stane, Srečko in Boštjan, medtem ko so ostali za nekaj metrov bili bolj odaljeni.
Pripravljeni, ogreti, odštevanje in gremoooo.



V začetku si lahko izbiral ali levo ali desno, saj so bile obe cesti zaprti in rezervirani samo za nas. Prvi kilometerje bil ravno po ulici in mogoče za spoznanje navzdol, nato v prvi zavoj, ostro desno in takoj v klanec navzgor. Klanec je bil kar precejšenj in vlekel se je do drugega kilometra. Sledilo je malce olajšanja, saj je bilo kake štiri km več ali manj spusta. Za name je bil prvi del teka po starem Beogradu, nato je sledil prehod preko Save na področje novega Beograda. V tem delu je bilo skoraj ravninsko. Mogoče na kakem delu za toliko da si opazil gor ali dol. Tu smo bili nekje do  enajstega kilometra skupaj vsi, tisti na celem maratonu, kakor tisti na polovički. Potem pa smo se razdvojili. Mi smo zavili rahlo desno, 21 km pa so zavili levo.  Skupaj smo prišli zopet, ko je bilo za name že dobrih 22 km. Kakšen kilometer smo bili zopet skupaj, nato smo mi zakorakali levo v drugi krog, oni pa desno proti cilju.



Še vedno sem nekako lahkotno štel kilometer za sabo. Nekako sva skupaj odštevala z enim italjanskim tekačem, ki sva imela podoben tempo. Magoče sva bila za kak korak razlike, nekaj časa eden spredaj, nekaj časa drugi. V drugem krogu sva kar nekaj tekačev prehitela in tudi eno od temnopoltih tekačic, ki je nekako upočasnila po tridesetem kilometru. Tu smo pričeli dohitevati tudi tiste za krog počasnjejše, ki jih je bilo kar nekaj. Še bolj pa je bila gužva, ko smo se v drugo združili z krajšo progo.  Od tu je bilo le še nekaj kilometrov do cilja. Odštel sem 38. kilometer. Do tu sem še nekako uspel obdržati tempo, za naprej pa so bile noge pretežke, da bi lahko zdržal. Nekoliko sem upočasnil in obrnil 39, pa 40.




Zopet smo bili čez Savo v starem delu. Tu pa je bila sedaj "poslastica". Za nekatere morda, zame pa prava mora. 1,5 km klanca! Zadnje atome moči sem še postrgal na kup in se spopadel z njim. Počasi sem se dvigoval korak za korakom in prikorakal do vrha. Kako olajšanje je bilo po levem zavoju, saj je bilo pred mano še kakih 500 m spusta v cilj. Probal sem vsaj ta del odteči še kolikor toliko v ritmu, a je klanec pobral preveč moči. Z zadnjimi atomi sem prečkal ciljno črto.



Olajšanje! In to kar veliko. Zadovoljen sem bil sam s sabo, saj sem odtekel tako kot sem si zastavil, pa še nekoliko boljše. Namreč želja je bila, da v celoti pretečem maratonsko razdaljo, brez kakršne koli hoje, ( v Ljublani je bilo hoje kar veliko preveč) z časom tam nekje okoli treh ur in še petnajst minut.  In če je prvi del bil odlično opravljen, je bil drugi vrhunsko. Namreč ura v cilju se je ustavila kar precej pred zastavljenim in sicer 3:00:59. Bravooooooooooo! Le minutka me je ločila do tiste magične meje, kakor pravijo nekateri, a naj ta ostane za naslednjič.
Ja za naslednjič, tokrat pa le še počitek, okrepčilo,... V cilju sem popil kar nekaj vode, saj sem med samim tekom posegel le enkrat po pijači. Večjih potreb ni bilo, saj je kar dobršen del poti zamakalo. Tudi temperature za tek so bile idealne, kar pa ni bilo najbolje za v cilju. Nekoliko je še pihalo, nekaj kapelj dežja je bilo in kmalu je bilo prehladno za pohajati v cilju. Tudi spremljevalcev ni bilo nikjer, saj me niso še pričakovali v cilju. Ko me je že pošteno zeblo, sem se umaknil v zavetje stavbe kjer smo imeli apartma. Ključi so bili tudi pri spremljevalcu, jih bo pa naslednji tekač prinesel, sem si rekel in odkorakal. Pa je prišel drugi, pa tudi brez ključev in tudi Boštjan ni srečal nikjer spremljevalca.  Nekako smo ga čez nekaj časa priklicali po telefonu, da naj prinese ključe, pa je za povrhu še zgrešil ulico. Tako je minilo kar nekaj časa, da sem prišel na toplo. Sprva kar malce jezen, pa potem nekako pomerjen, ob pogledu na odlične rezultate vseh naših udeležencev.

Polmaraton:

Lindič Stanko 1:36:36 200. mesto
Lukšič Vinko 1:42:36  395 mesto
Edvard Doljak  1:47:30 576 mesto

Skupaj udeležencev  2588

Maraton:

Kralj Stanislav 3:00:59   30. mesto
Šimec Srečko 3:12:00     46. mesto
Zamida Boštjan  3:28:51    79. mesto
Bučar Marko    3:55:01    212. mesto

Skupaj udeležencev  535

Zopet smo bili vsi skupaj, tokrat vsak z svojimi pogledi na tekaško prireditev, kar je bilo potrebno vse skupaj  izmenjati. Pogovora za dan ali dva, mogoče še kaj več. Na koncu smo bili vsi istega mnenja; odlično.


 Dan se je že prevesil v popoldan, zato smo poiskali primerno restavracijo, da si malce nazdravimo in napolnimo želodčke. Ko smo se podprli, pa smo jo ubrali na drugi konec mesta, na ogled največje cerkve v tem delu sveta. Ogromna stavba, ki se odznotraj nekaj obnavlja, od zunaj pa je veličastna in lepa. Seveda je kaj videti tudi znotraj.  In tako nas je ujela noč. Časa je bilo ravno prav, v pravem trenutku, da začutimo utrip mesta na ulicah. Tudi po pravi ulici smo se vračali nazaj, da se je dalo to občutiti. Za konec dneva pa le še ena pijača in potem na zasluženi počitek.


 V nedeljsko jutro smo se zbujali vsak po svoje. Medtem ko smo eni že naredili krog po mestu, so drugi še vedno greli postelje. Kjub vsemu smo se nekje do 9 ure pospravili zajtrk in se pripravili za odhod. Prtljago smo zložili v kombi, pospravili in zaklenili sobe, potem pa še na kavo v centru mesta. Zraven smo povabili še Zlatkota, da se mu zahvalimo za vse in se poslovimo. Nato smo se podali na ogled še dveh znamenitosti tega kraja. Prva je bila Hiša cvetja, kjer imata domovanje zakonca Broz, ter muzeja v bližini, oziroma v sklopu te znamenitosti.


Naslednja pa je bila še 202 m visoka zanimivost. Avala, stolp ki sega visoko v nebo za mestom in nudi lep razgled na vso okolico. Tu je že pred časom bil stolp, pa so ga amerikanci porušili med zadnjo vojno, sedaj pa se bohoti nov, višji, mogočnejši. Z dvigalom smo se dvignili do razgledne ploščadi, da si ogledamo Beograd še iz ptičje perspektive.




V bližini smo si ogledali še en spomenik, nato pa je bil čas kosila. Vstavili smo se malce nižje v dolini, v prekrasni gostilni. Sprva smo že hoteli obrniti, češ da je preveč prefinjena, pa smo vseeno prisedli in naročili.  Izvedeli smo, da se je v tem lokalu večkrat ustavil tudi Tito in še mnoge druge znane osebnosti. No sedaj se je spisek slavnih še povečal. Tu je bil sedaj tudi "Kralj", pa še osmerica slavnih Slovencev.


 Po zapoznelem kosilu je ostalo le še časa za vožnjo do doma. Dobrih šest ur sedenja v avtomobilu, kar je veliko težje kot premagati maratonsko razdaljo peš. Ampak kar se mora, se mora. Važno da se srečno prispe do cilja.