18. tek Veronike Deseniške

Pa se je začelo ... tekanje po premoru. Dolenjski pokal se vrača in skupaj z njim vsi pridni (pa tudi tisti malo manj pridni) tekači. Pretekli vikend smo se podali na pot, dolgo 10 ali 21 km, kjer se po navadi sprehajajo medvedi (iztrebki na poti so bili lep dokaz). Skratka, Breg pri Kočevju.

Zjutraj je modri avto pobiral potnike ... začelo se je z voznikom, potem je prišla prva sopotnica, pa druga in na koncu še zadnji sopotnik. In smo šli po ovinkih proti Kočevju. Vreme je bilo k sreči fajn, to pomeni oblačno in 19°C, kasneje pa tam okoli 22°C. Idealno za tek. Ker se je bližala vremenska motnja, sem se odločila za krajši tek. No, pa verjetno še zaradi premalo aktivnega tekaškega poletja, ampak pustimo detajle. Nekateri drugi so bili bolj pridni, ampak sem jim povedala, da s tem tvegajo dež. In res je bilo tako.

Z Mojco sva v cilj 10 km proge pritekli v zglednem času, vreme je bilo suho.

Malo vode, malo lubenic, preoblačenje, malica, potem pa so prišli že tekači na 21 km. Ko je v cilj pritekel Stane, je začelo deževat.

Vzeli sva malico in šli pod streho, predvsem zaradi fotoaparata, zato Marko nima fotke. Ups. Po krajšem nalivu se je malce umirilo in v objektiv sem ujela Vesno,

potem je pa še enkrat lilo in smo se gnetli pod streho, v cilj pa je na svoj humorno obarvan način prišel še Miro. Tako smo vsi Maticki opravili s progo.

Dež je padal in padal in vmes še malo lil. Končno, bi lahko rekli, zato nas to ni preveč jezilo. :) Je pa bilo malo hecno, da so dali rezultate na steno na dež. Hmm ... pa še vse je bilo kaotično ... ah, ta tehnologija. :)

No, po nekaj zmešnjavah, nalivih in gneči pod strehco se je začelo žrebanje nagrad. Nič sreče za Maticke. Spet. Sledila je podelitev medalj, kjer pa se Maticki pridno pojavljamo. Če nas že pri nagradah ni. :) Tako smo dobili dve ženski medalji in eno moško. Bravo mi!

Še uradni rezultati Matickov:
10 km
Barbara 52.32 - 3. v A
Mojca 59.39 - 9. v C

21 km
Stane Kralj 1.27.05 - 1. v E

Marko Bučar 1.35.59 - 8. v B
Vesna Oražem 1.47.20 - 2. v C

Miro Šuštar 1.55.12 - 5. v I

Po končani podelitvi je le še malce rosilo in brez glavne nagrade smo se odpravili proti domu. Tja sicer še lep čas nismo prišli, saj smo šli na pijačo, dve, tri, potem čez par ovinkov, potem je prijal pa že košček pice ali dva (sploh za tiste, ki so ostali brez makaronov), pa tako počasi proti domu, da smo do večera vendarle prišli domov.

Smo se imeli pa luštno. Nekateri še posebej. ;)

22.Tek po Dovžanovi soteski

Jelendol 19.08.2012

Za tole nedeljo pa je padla odločitev za tek po Dovžanovi soteski.  Sprva je kazalo, da bom moral sam odmaširat tja na Gorenski konec, saj ni bil nobeden pri volji, vendar se je v zadnjem hipu našel še en sopotnik.

 Ko sem zjutraj brezglavo tekal po hiši in skupaj znašal vse potrebno za sabo, sem se spomnil na Šuštarja. Tam okol Tržiča so “šuštarji” iskana roba, pa bi morda on šel z mano.  Možak je bil takoj navdušen, saj je bila to njegova, lahko bi rekli že kar stoletna želja. Težava je bila samo v tem, da mu prekriža tisoč in en načrt za ta dan, pa je potem vagal med bi in nebi, vse dokler nisem potrkal na vrata. Pa še potem nekaj časa in na koncu je padla odločitev; gremo.

Takšno »vaganje« pa poje svoj kos časa in tudi tu ga je. Je letelo vse povprek, da sva v zadnjem hipu prispela v sredo soteske Dovžanove nad Tržičem.  Tu so bili že vsi »na trnih«, otroci so že odtekli nekaj tekov, ko sva midva brzela na prijavo. Na hitro sva poiskala gospoda, da sva dobila številke in že smo stali na startni črti.

Še dobro, da je sem pa tja malce senčke razporejene po celotni dolžini proge, saj je sonce pošiljalo kar precej tople žarke. Drobili smo utrjeno, lepo makadamsko cesto, ki se je vila rahlo navzgor ob skoraj presušenem potočku. Sama proga je precej zanimiva, z minimalnim vzponom, obratom in po isti poti nazaj v dolino. Tudi če je čisto majčken vzpon, se pri tekačih ki nimajo kondicije precej pozna. Tudi meni se je, saj so me tekači prehitevali drug za drugim. Kateregakoli sem probal lovit, mi je pobegnil naprej. Nikakor nisem mogel ujeti tistega pravega ritma.

Še sreča, da je proga kratka in je bil kmalu obrat. Ko sem pričel srečevati tekače, ki so se vračali, je bilo takoj lažje. Sedaj ni več daleč, sem si rekel in se kar z težavo privlekel do okrepčevalnice, kjer smo obrnili. Malce sem postal, za požirek ali dva vode potem pa nazaj v dolino.

Navzdol je bilo malce lažje, pa sem probal lovit tekače pred sabo. Pa mi je nekaj uspelo. Do cilja sem uspel prehiteti dva, kjer sem se znašel kot 18, z časom 31:40. Tudi Šuštar je bil kmalu za mano. V cilju je bil 70, z časom 41:53.

 Tekačev ni bilo ravno veliko, pa smo bili kmalu vsi v cilju, tako je bilo treba počakati le še rezultate. Da je bilo to opravilo lažje, je pripravil organizator posebno ponudbo, ki jo dobiš le na tem teku. Tu postrežejo z kruhom namazanim z »zaseko« (vsaj mislim da je to to, drugače bi lahko rekli tudi ocvirki, pa nebi dosti falili) in palačinkami. No pri tem drugim je manjša čakalna vrsta, je pa potem toliko bolj okusna. Jaz sem se dvakrat zgužval čez vrsto (saj ni bila taka gužva), drugič ravno ko so me klicali na stopničke. Izkazalo se je namreč, da mi je tisto prehitevanje v zadnjem kilometru prineslo tretje mesto. Šuštar žal ni imel te sreče saj je pristal na 8. mestu.

Tako, pa je bil še en tek »pod streho«. Sedaj je bilo treba  le še Šuštarja spraviti nazaj na začrtano pot. Pa se nama ni ravno mudilo. Ustavila sva na vsakem zanimivem odseku soteske, si malce pogledala in se premaknila dalje. Zanimivega pa je tu precej, da ne rečem vse.

 Med drugim tudi kopanje v (verjetno) ledeni vodi,

 ali pa sončenje sredi potoka. Sicer pa kakor komu paše. Nama je najbolj teknil cviček v bližnjem lokalu.

35. Intern. Volkslauf rund um den Klopeiner see 2012

Klopinsko jezero 15. 08.2012

Praznična sreda! Dopoldan je minil v znamenju prazničnega vzdušja, poležavanja in podobnega, po kosilu pa se je bilo treba malce hitreje zasukat. Ob 12:00 je bil dogovorjen odhod za sosednjo Avstrijsko Koroško, vendar se je malce zavleklo, seveda zavoljo moje zamude.  Pa ni bilo prehudo, že nekaj minut čez poldne smo odrinili iz Novega mesta, potem ko smo preučili najkrajšo in najhitrejšo pot.

Trije tekači iz dveh držav smo bili v vozilu. Doljak Edi kot šofer, kopilot Vlado Starešinič iz Karlovca in moja malenkost na zadnjem sedežu Stane Kralj. Manjši postanek za točenje goriva, nakup pijače in še česa za zraven, pa smo že potovali dalje. Mahnili smo jo kar čez Jezersko, pa Železno kapljo in že smo bili na obali Klopinskega jezera. Ob prijetnem pogovoru (jasno da samo o teku) je čas kar hitro minil.

Kar precejšnja gneča  je bila tam, pa ne samo zaradi teka, marveč je lep sončen dan privabil ogromno število kopalcev. No tudi tekačev je bilo kar lepo število, med katerimi je bilo tudi veliko poznanih, nekateri so bili na obali kar cel dan.

Sledila je prijava z najemom čipa (vse skupaj kar precej drago; 20€ ), potem pa še z izbiro darila. Izbirali smo lahko med majico, nahrbtnikom in bidonom in vsi trije smo se odločili za ruzak. Potem pa je bilo treba počakati le še na štart in v tem času smo malce spodbujali tiste najmlajše tekače, ki so že bili na progi.

Potem pa smo se zapodili mi. Na ozki sprehajalni poti, kjer je postavljen startno ciljni prostor, se je nujno za začetek treba postaviti spredaj, sicer imaš kar precej dela v prvih 500 metrih. Ozka pot polna sprehajalcev ni nič kaj primerna za začetek množičnega teka, pa vendar smo se nekako prebili naprej.  Ko se priteče na cesto, pa gre precej lažje, saj je le ta zaprta za promet. Tu sem že ujel svoj ritem in brez da bi se dal kaj motiti enakomerno zaključil prvi krog. Potem pa je bilo treba še enkrat okoli. Tokrat malce bolj z težavo. Čeprav je proga skoraj ravninska, se je poznalo tudi tisto malce klančine, kolikor jo premore.  Probal sem držati tempo nekaterih tekačev, pa ni šlo. Z enim sva se kar nekajkrat prehitela, pa sem na koncu popustil in se nekako z težavo privlekel skozi cilj.

Sem kar malce posedel na klopci in tuhtal ; ali na vodo, ali še krajši počitek. Pa sem še malce posedel in ko sem tako pogledoval proti stojnici z vodo, sem opazil »točajke«, ki so pobirale kozarce v smeteh in jih zopet napolnile. Bljak, take vode pa že ne bom, rajši malce potrpim in popijem tisto v avtu. 

Stopil sem do Vladota, ki je bil že kar nekaj časa v cilju, saj je tekel na krajši progi (samo en krog) in sva malce izmenjala vtise in občutke. Medtem je bil v cilju tudi Edi in ko je prišel do zraka, smo se počasi odpravili proti avtu.

Pokukali smo tudi k »fotografom«.  V cilju so namreč imeli postavljen fotoaparat, ki je ujel vsakega, ko je pritekel v cilj in potem so brezplačno izdelali fotografijo.  Po so bile v izdelavi šele tiste iz krajše proge, tako da pridemo na vrsto malce pozneje.

Ko smo se odpočili, malce popili in slekli preznojena oblačila, smo se vrnili v center dogajanja. Najprej smo pokukali v rezultate krajše proge, kjer je Vlado dosegel čas za zmago v skupini, nato pa počakali na fotografije in še malce pokukali na okoli. Kmalu so bili tudi rezultati na 10,5 km, kjer sem z skoraj enakim časom kot lani zasedel tretje mesto, Edi pa je pristal na 5. mestu. Ko sem malce bolj pogledal rezultate, sem ugotovil da bi lahko bil prvi v skupini, če bi samo za 10 sekund izboljšal čas.  Ampak je bilo že prepozno, sedaj sem lahko le upal na lep pokalček za tretjeuvrščenega.

Ja organizator je še vedno prekladal in kupčkal z pokali sem ter tja. To je pri njih že stara praksa in nič kaj presenetljivega. Ko so delili pokale mlajšim dekletom, mislim da  tistim ki so tekle na 1000 m (nisem čist siguren), zmagovalki sploh niso izročili pokala, ampak samo vrečko z propagandnim materjalom. Ko se je nato dekletce pogajalo za pokal, je na pomoč priskočil tudi Edi, ki se ni mogel zadržati. Pa so zopet kupčkali z pokali, med drugimi tudi z tistim, ki ga naj bi dobil jaz. No meni je potem pripadala nekakšna skulpturca, ki je po svoje tudi zanimiva.

Zanimivo pa je bilo tudi dogajanje ob podelitvi zadnji skupini. Zadnji je bil namreč na vrsti Vlado, da dobi pokalček za zmago v svoji skupini. Bil je klican na stopničke skupaj z predstavnico nežnejšega spola (kakor je bilo že ves čas), na mizi pa sta bila dva majhna pokalčka in eden velik. Organizator je že ogledoval kako bo podelil tista dva majčkena, velikega pa pusti na mizi. Takrat je prekipelo tudi Vladu. Odkorakal je do podeljevalcev in organizatorja preden je stopil na stopničke, ter jim povedal da je zaslužil veliki pokal in zahteval , da mu ga tudi izročijo, nato je odkorakal na zmagovalni oder. Malce so se spogledali, pograbili vse tri pokale in izročili Vladu največjega, zmagovalki v ženski skupini pa dva čisto majčkena.

Kar zanimivo se je odvijalo tole podeljevanje in v smehu smo zapustili prizorišče. Bilo je že pozno in treba je bilo odriniti proti domu. Vseeno smo našli čas, da zapijemo tekaški uspeh. Ustavili smo se kar v Železni kaplji, kjer se je praznovanje odvijalo celi dan.  V šotoru se je ravno še videlo praznično vzdušje. Nekaj zadnjih obiskovalcev in skupina »moskontarjev«, ki so »na suho« urezali še nekaj poskočnih. Mi smo zavili v bližnjo restavracijo in naročili pijačo. Povprašali so tudi če bi kaj pojedli in povedali da se pri njih dobi vse vrste ribjih in morskih jedi, za tiste ki pa tega ne marajo, se pa najde kaka malenkost tudi druge zvrsti. Za hrano se nismo odločili, smo pa z veseljem popili domačo medico, z katero so nas brezplačno postregli, tako za pokušino.  

 Potem pa je bila že tako pozna ura, da ni preostalo drugega kakor vožnja proti domu. Vlado je bil še kar daleč od Karlovca.

1. Šmarski tek

Šmarje pri Sežani 5. 7. 2012

V sončno nedeljsko jutro pa sva se z Edijem Doljakom odpravila proti morju. Pa ne da bi šla uživat v tople valove morja, ampak prelivat znoj po kraških klancih. Tokrat sem izbral gorski tek, ki šteje za pokal Primorske in je bilorganiziran prvič na tej lokaciji. No da se nebi sam vozil, sem pregovoril še Edija, (saj ni bilo težko) pa mu s tem zmešal vse načrte.

Nisem pa mu zmešal načrt proge, katero je zopet preučil do zadnjega kamna. Tako sem že med vožnjo vedel kaj me čaka tam doli. Sama proga je mogoče še bolj zanimiva, ker je speljana po delu proge, ki poteka iz Sežane in šteje za pokal ravninskih tekov Primorske, le teče se v drugo smer. No skupna je tudi najvišja točka, ki je za oba teka ista, to pa je vrh gore Tabor.
Ker je čas dopustov in posledično tudi več gužve na cesti, sva šla na pot z nekaj rezerve, katero pa sva porabila za druženje in klepet z tekači. Pod "streho" sva sprejela tudi Koširjevega Toneta, ki je na tek prišel kar z vlakom, domov sva ga pa dostavila potem midva.

Tudi v gorskih tekih so na voljo stalne startne številke, katero ima tudi Edi. Ima jo sicer res, vendar sam ne ve kje, zato je bila dobra tudi rezervna.

Nato pa nekaj ogrevanja in proti startu.

Skromna udeležba tekačev, zbralo se nas je nekaj manj kot sto tekačev in tekačic, je verjetno botroval tudi čas dopustov. Niso pa dopustovali organizatorji, ki so pripravili odličen tek, na lepi čeprav težki progi.
Točno ob uri smo se pognali na pot. Nekaj metrov spusta, nato pa že prvi klanec, ki je kar precej strm.

Ko se poravna sledi rahel spust po že znani poti, nato pa zaviješ desno v hrib. Klanec se vleče skoraj do najvišje
 točke, le nekajkrat po par metrov se malce poravna ali spušča. Za najvišjo točko so imeli pripravljen tudi leteči cilj,

 nato pa nazaj v dolino. Sledi spust skoraj do cilja, le nekaj zadnjih metrov je treba premagati nekaj višinskih metrov.

 Po progi so lepo poskrbeli za pijačo, katere ni manjkalo tudi v cilju, tu pa se je našlo še ogromno sadja in slaščic, tako da so verjetno imeli še za drugi dan.  Seveda je bila tu še malica, pa dobra kaplica in domača muzika. Skratka pravi vaški praznik.

Pripravljene so bile tudi medalje, pokali in praktične nagrade, zato se je pričela podelitev. No pri medaljah in pokalih ni bilo ravno sreče, smo pa skoraj vsi dobili praktične nagrade.

 V cilju sem bil po 36-tih minutah, kar je zadostovalo za 5. mesto, medtem ko je Edi prispel 40-ti, po 41-tih minutah in zasedel 4. mesto v skupini.

Čeprav je le malo zmanjkalo za medalje, smo se veselo napotili proti domu, naslednje leto pa zopet pridemo.
No časa je zmanjkalo tudi za obisk na bazenu, ki  se nahaja v bližini. Mogoče tudi to naslednjič.

7.Tek po lovskih stečinah

Trebelno 14.07.2012

Čas vročine, dopustov in uživancije gre počasi proti koncu, zato se bo treba spraviti na stare tire. No nekateri smo na teh tirih že kar nekaj časa, vendar časa zmankuje na vseh koncih. Časa pa nekako zmankuje tudi za objave na teh straneh. Čeprav so bile sedaj tekaške počitnice, se je sem pa tja našel kak tek, pa še nekaj dolgujemo za nazaj.
Tako je bil zadnji tek pred dopustom in počitkom v Dolenjskem pokalu tek po lovskih stečinah, ki ga pripravlja tamkajšnje lovsko društvo. Seveda se je našlo tam tudi nekaj "Matickov".

Vročina je pritiskala na vso moč, ko se je bilo treba odpraviti proti Trebelnem. Tokrat sem malce zamujal, medtem ko so ostali že veselo tekali po jasi pred lovskim domom. Zamujal sem toliko, da je prijavo in dvig številke opravila Barbi, ki je bila z navijaško skupino in najmlajšim tekmovalcem Matickov že na prizorišču,

jaz pa sem prispel v zadnjem hipu.  No med potjo še en klic iz prizorišča. Tokrat za skupinsko prijavo. Prvič so tu izpeljali skupinsko tekmovanje in v vsaki skupini naj bi bila dva tekača in dve tekačice.  Torej Barbi sprašuje, če prijavi še skupino. Odgovoril sem, da naj poišče Maticke in naj nekaj zbere skup.  No to je naredila tako, da je to prijavo zaupala Mirotu Šuštarju. Pa je zbral ekipo. Od moškega dela je prijavil Kralj Staneta in Menič Francita, od ženskega dela pa Barbi Vidic in Rozi Flisar.  Vesna je namreč že bila prijavljena z drugo ekipo.
Tako je stekla prijava, jaz v zadnjem hipu prispem, si nataknem številko in že smo stali v startni vrsti in čakali na lovski rog.

In že smo se pognali po progi. Pred nami je bila "ogrevalna ravnina", pa ciljna ravnina, vmes pa dva kroga lovskih stečin. Okoli sto tekačev in tekačic se nas je podilo okoli pol urce, (nekateri več nekateri manj) pri tem pa premagali nekje 7 km.  Kar težavna proga, pa še zelo težavno vreme, vendar ko si v cilju pozabiš na vse skupaj.

No medtem ko smo se matrali mi, so se matrali tudi najmlajši na nakrajši progi. Tudi tu smo imeli predstavnika, pa še zelo dobro mu je šlo.

Seveda pri lovcih ne gre brez golaža,

dobre kaplice, domače muzike in veselice. Vse to je bilo tudi tokrat. Najprej smo pospravili pijačo in golaž, nato se zavrteli ob dobri muziki,

pa pričakali podelitev medalj. Seveda imamo tudi povsod zveste navijače, na katere tudi ni za pozabiti.

Sprva ni kazalo kaj obetavno, tudi zato ker smo površno pregledali rezultate, nekateri pa so bili za presenečenje.
Najprej so poklicali najmlajše. Tu smo videli našega tekača na četrtem mestu vendar se je izkazalo drugače. Pred njim so bila namreč sama dekleta in pripadlo mu je prvo mesto in ne četrto. Bravo Matic!

Na 7 km je bilo tudi nekaj dobrih uvrstitev.
15. mesto Kralj Stanislav z časom 28:16, ter drugi v skupini

31. mesto Bučar Marko, čas 30:20
61. mesto Šuštar Miro,   čas35:20
76. mesto Oražem Vesna, čas 37:38
90. mesto Vidic Barbara, čas40:18

Žal je za medalje nekoliko zmanjkalo, imamo pa verjetno največ četrtih mest. No smo pa ujeli še nekaj medalj, tokrat na ekipnem delu. V zmagovalni ekipi je sodelovala Vesna,

medtem ko smo bili Maticki na tretjem mestu, žal je "naša" Rozi že ošla proti domu.

Tako smo imeli razlog za veselje in zabavo, pa tudi za počitek, ki je še kako prav prišel. Naslednje leto pa napademo prvo mesto, če bo še ekipno tekmovanje.