ponedeljek, 29. avgust 2011

21.tek po Dovžanovi soteski

Jelendol 21.08.2011








Vročinski val se še kar zadržuje nad našimi kraji in na vročem soncu je kar nevzdržno. Mogoče je pa kaj hladneje na Gorenjskem, med hribi, morda je tam bolj prijazno. In sva se podala v tisti konec. Stane in Edo sta jo ubirala v nedelskem jutru proti Tržiču in potem naprej v Dovžanovo sotesko.
Tokrat je bila najina ciljna destinacija Jelendol, kjer je bilo vse v pripravi na tek po soteski.




Vožnja od Tržiča pa naprej je bila kar precej zanimiva, čeprav sva si ta delček pobliže ogledala ob odhodu.


Vstop v Dovžanovo sotesko je nekako skozi tunelček vklesan v skalo, koder se vije ozka in vijugasta cesta vse globlje v sotesko.








Na drugi strani pa je vse drugače. Naravnih lepot kolikor se ti jih zahoče. Prava paša za oči.






Počasi sva se pomikala navzgor in si ogledala vsak hribček, skalo, mostiček, stugo reke,....








Čas naju ni priganjal, pa še prometa ni bilo veliko na cesti, ker sva bila med tistimi prvimi, ki so prispeli v Jelendol.Še zadnji ovinek in pred nama se je pojavila vasica z vse polno zanimivih hišk.








Parkirala sva avto, opravila prijavo, nato pa malce počitka in priprava za tek.



Prireditveni prostor je kmalu postal podoben mravljišču, saj se je nabralo kar lepo število tekačev.




Organizator je odlično poskrbel za vse in mogoče prav zato malce večja udeležba.



Medtem ko smo se ogrevali, so že pridno tekmovali tisti najmlajši na kratkih progah, nato pa smo se postavili za startno črto še mi. Pripravili smo časovne stroje, da nam izmerijo čas in čakali na znak sodnikov.



Še zadnji napotki pred tekmo in stekli smo po Dovžanovi soteski.



Nekaj metrov asfaltne poti, ki se je rahlo spuščala, nato pa makedamska cesta v rahlem klancu. Začetek makedama je precej zdelan, po sredini pa je neutrjen pesek, po katerem je precej težko teči. Najtežje je bilo v začetku, ko je še precej tekačev na kupu in tisti v sredini teče precej težje, kar se pozna predvsem pri prehitevanju.152 tekačev in tekačic se je počasi pomikalo proti Medvodju.Proga je speljana v tako lepem okolju, da kar pozabiš na tek in si ogleduješ vse okoli sebe. Kmalu so pretečeni štirje kilometri, sledi obrat ter vračanje nazaj v dolino.

Lahko bi startali kako uro bolj zgodaj, ko sonce še ni obsijalo soteske, tako pa je bila vročina kar velika.Na določenih delih je sicer bilo malce senčke, katera je vsaj malce ublažila vročino. Vseeno pa sem se nekako trudil tudi nazaj v dolino, čeprav mi ta nekako ne leži ravno najbolj. Še najbolj pa sem moral garati v zadnjem kilometru, če sem hotel obdržati mesto. Ujela sta me namreč dva tekača Robert in Marjan, slednji pa je v isti skupini kot jaz. Nekako sem se odločil, da ju ne spustim mimo, zato sem pospešil korak. Moči so že pošle, ko se je pred mano pojavil cilj. Še zadnji metri asfaltirane ceste. Nisem vedel koliko blizu sta zasledovalca, zato sem za konec zbral skupaj še zadnje atome energije in "finiširal" v cilj.
Takoj sem se ulegel v najbolj debelo senco, kar se jo je dalo najti v bližini in se nekaj časa hladil v njej. Nadomestil sem nekaj tekočine, pojedel nekaj grižljajev sadja, nakar se je pojavil znani vonj. Zadišalo je po palačinkah in kar ni se jim dalo upreti.
Pa kaj bi se jim upiral, saj so se pekle za tekače. Mmmmmmm kako slastna je bila, nadevana pa je bila z čokolado, kar mi gre še najbolj v slat. Če nebi bila tako vroča, bi jo kar z enim grižljajem snedel, čeprav je bila zeloooooo velika. Poleg palačink, pa smo si lahko privoščili še kruh z ocvirki. (no niso bili ravno ocvirki, samo ne vem z glave kako rečejo, je pa precej podobna zadeva )
Kmalu smo bili v cilju vsi in vsak po svoje se je hladil, medtem ko se je čakalo rezultate.
Jaz sem se malce sprehodil z fotoaparatom in poskušal ujeti kaj lepega, zanimivega,... v objektiv.
Medtem je organizator že objavil rezultate in pripravil vse potrebno za podelitev medalj in pokalov najboljšim.
Kot običajno se je podelitev pričela z otroškimi skupinami, nato so prišle na vrsto tekačice na 8 km,
za njimi pa še tekači na 8 km.
V skupini D pri moških, je bil na tretje mesto poklican tudi Kralj Stanislav.
Po podelitvi je sledil še že omenjeni razgled po dolini, nato pa počasi proti domu.
In za konec še kar so pokazale ure.
Kralj Stanislav 31:18 in 3. mesto v skupini, abs. 20
Doljak Edvard 42:39 ter 23. mesto skupina in 99. absolutno

























sreda, 24. avgust 2011

19.Tek skozi pet vasi




Matke 20.08.2011




Pa je za nami zopet ena vroča sobota. Pa ni bila samo vroča, bila je tudi "divja", to pa predvsem zaradi prihoda na tek. Pa poglejmo kako smo se imeli.
Predhodni pogovori so bili, vendar se nismo nič konkretno domenili glede tekov. Doljak je odšel zjutraj na sosednje Hrvaško, jaz pa sem tuhtal, ali naj grem popoldan v Matke ali ne. Časovno mi je bolj kazalo da ne, kakor da ja, vendar se je obrnilo drugače. Nekje ob 12:00 se mi je izkazalo, da bi se lahko udeležil teka v Matkah pri Celju ob 18:00. Sledilo je nekaj telefonskih klicev in že smo bili dogovorjeni z Doljakom in Lavrihatovim Mirkotom. Mirkota poberem nekaj pred 16:00 pred Qulandijo, ob 16:00 pa Doljaka v Krškem, nato pa nadaljujemo naprej. Vse je šlo po načrtu do Krškega, tu pa se je pričel plan podirati. Doljaku ni uspelo dobiti pravočasno prevoza, zato je bil še daleč pri sosedih. Kar nekaj je bilo računanja časa in premikov naprej pa nazaj in čakanja in nevem česa še vse, ko sva se že odločila da pač odrineva sama z Mirkotom. Ura je bila že 16:30, midva pa sva že zapuščala Krško, ko je poklical Edi, da bo v Krškem za nekaj minut. Sledilo je obračanje in vožnja nazaj na drugi konec mesta. Na hitro je skočil v avto in že je "letelo" proti Celju. Po nekaj ovinkih divje vožnje, je Edi povedal, da ima v torbi odprto pivo in pri taki vožnji to ni ravno najbolje. Na prvem primernem prostoru ustavim, da uredimo glede piva, potem pa nadaljujemo pot. Seveda se nam je mudilo in kot nalašč vsi semaforji rudeči, nikomur se nikamor ne mudi, pa dohitimo kamion, ki ga ni moč prehiteti kar nekaj kilometrov, skratka vse narobe.
Treba bo poklicati organizatorja, morda pa so ob 18:00 otroški teki in bomo pravočasni. Mirko nekako dobi številko in ga pokliče. V prvo neuspešen, saj je številka nedosegljiva. Pa proba v drugo in ga dobi ter izve da se starta ob 18:00. Pred nami je bil šele Zidani most, ura pa se je kar hitro pomikala proti šesti. Pa zopet pred nami kamion, pa gužva na cesti in cel kup voznikov, ki se jim ne mudi in ne prehitevajo, temveč delajo kolono. Nekako se pririnemo do Celja in zopet razmišljamo po kateri cesti jo mahnemo. Edi je predlagal čez mesto, da bomo hitrejši in odvijugali smo skozi mesto. Nekako se prebijemo in zapustimo Celje, ura pa se je približala na slabih deset minut. Sedaj je bilo jasno, da bomo zamudili. Še en klic do organizatorja in tokrat opravimo telefonsko prijavo, saj smo se odločili, da bomo tekli za njimi z manjšo zamudo. Po opravljeni prijavi, pove organizator da nas malce počakajo in naj pohitimo. Leteli smo kolikor se je dalo in že smo zavili za Matke. Tu je bila že zapora ceste, policisti pa so usmerjali promet. Vsi so čakali samo še nas, nam pripravili parkirno mesto tik pred startno črto in nekaj minut čez šesto smo parkirali.
Seveda je bil startni prostor poln tekačev, ki so nas težko pričakovali in nas bučno pozdravili. (kot bi se pripeljal Tito v svojih cajtih) Na hitro smo poskakali v drese, obuli copate, organizator nam je prinesel številke in že smo stali na startu. Nista minili dve minutki od parkiranja, že smo se zapodili po 10.8 km dolgi progi.

Ogreti od divje vožnje, smo se zapodili v klanec, ki se nahaja v prvem kilometru . Prehiter začetek brez ogrevanja in ko smo se obrnili v dolino, so se "oglasile" mišice na nogah. Za nekaj kilometrov sem nekoliko zmanjšal tempo, nato pa naprej po ravninskem delu zopet malce dodal. Kljub večerni uri je bila vročina še vedno precej velika, sonček se je veselo smehljal, pred nami pa dooooooooolga ravnina med polji, brez pikice senčke. Kaka dva kilometra se je vlekla in večina nas je v tem delu pogrešala vodo. (poleg senčke) Voda je bila takoj ko smo prispeli v nasledno vas in zavili nazaj za Matke. Tu smo delček proge že poznali, saj smo jo prevozili z avtom in morda se je prav zato cesta še bolj vlekla. (tja smo z avtom samo zdivjali) Že si zagledal prve hiške, vendar do tam priteči skozi tiste dolge ovinke, je trajalo celo večnost. Ampak tudi večnost enkrat mine in pred nami je bil cilj.


Kar precej izmučen in pregret, a vendar zadovoljen sem se zavalil v najbolj debelo senco kar sem jih našel. Kmalu za mano je pritekel tudi Mirko in nato še Edi.


Medtem sem jaz poskrbel tudi za dokončanje prijav, da so fantje lahko spravili vse pod streho za objavo rezultatov. V tem času se je tudi sonček potopil za hribom in smo v senčki nadoknadili izgubljene kalorije in tekočine.

Sledila je podelitev medalj in pokalov najboljšim, začenši pri krajši progi in nadaljevali z daljšo. V naši skupini sem za rep ujel medaljo tudi jaz.

Na koncu so prejeli pokalčke še najhitrejši na obeh progah.



In prireditev je bila pri koncu. Počasi smo se vkrcali v avto in se počasi odpeljali proti domu. Tokrat je šlo res počasi in brez kakega dirkanja.
"Konec dober, vse dobro" bi lahko rekli, zasluge za to pa grejo organizatorju.


Odlična proga, odlična organizacija in verjetno bi bilo tudi vreme bolj prijazno za tek, če bi ga lahko uravnaval organizator. Poskrbeli so prav za vse, tudi za to da so trije "Dolenčki" lahko startali na tej tekmi v vrsti z ostalimi. Hvala prav vsem, tudi tekačem, ki so stali na startu in nas čakali. Veseli smo, da smo lahko v tako dobri družbi. Sigurno se prihodnje leto zopet vrnemo v Matke in če bo vse po sreči pridemo pravi čas.

Atletski mitng JERNEJEVO 2011

Šentjernej, 17. avgust 2011


Jernejevo je praznik občine Šentjernej in takrat se v tem kraju dogaja marsikaj. Si kar vzamejo čas in dva tedna sta polna raznih dogajanj. Med kulturnim, zabavnim in nevem kakšnim programom še, so poskrbeli tudi za športni in ravno temu zadnjemu bom namenil nekaj vrstic.

Dogajanje na tamkajšnjem stadionu je potekalo preko celega dneva in v raznih disciplinah. Skakali so v višino, pa v daljino, metali kroglo, pa ne vem kaj še vse in med vsem seveda tudi tekli. Teklo se je v raznih starostnih skupinah, kakor tudi v različnih dolžinah. Med zadnjimi se je pomerila tekaška ekipa na 3000 metrov.



Velike gužve sicer ni bilo, nekaj pa se nas je nabralo in med njimi tudi nekaj "Matickov". Med gledalci se je pojavil eden od naših članov in ker ni tekel je bil v vlogi fotografa.


Vročina je bila kar precejšnja, smo pa zato prišparali na ogrevanju. Nekaj minut ogrevanja, preverjanje opreme,

malce poziranja za publiko,

in že so nas postavili v vrsto.



Počakali smo še na sodniški strel,

nato pa smo desetkrat zakrožili. Pri gradnji je zmanjkalo prostora, pa so naredili le 300 m dolgo stezo, pa smo se morali mučiti polnih 10 krogov.


Seveda je tekel vsak po svojih zmožnostih, krogi pa so kar hitro ostajalo za nami.




V cilju smo bili seveda vsi veseli in zadovoljni, rezultati pa so sledeči.

veterani A, 3000 m

1. Puš Sebastjan 9:38:72
2. Menič Franci 9:48:20
3. Kralj Stane 10:32:96
4. Zamida Boštjan 11:47:49

Seveda je Puš malce premlad za med veterane, zato je tekmoval izven konkurence in je stopničke prepustil naslednjemu.


Pa naj podam rezultate še za nekaj veteranov skupine B na 3000 m

1. Bučar Jože 10:54:02
2. Rakuša Zdravko 11:15:95
3. Župan Jože 11:37:77
4. Doljak Edvard 12:46:40

Kratke proge pač niso dolge, so pa zato toliko bolj hitre in hitro smo jo pobrali tudi mi, tokrat na zasluženo pijačo, na tek pa zopet ob priliki.