31/12/2012 - 01/01/2013
Pa smo spet zamenjali koledarje in prav kmalu bomo obrnili tudi že prvi list.Ja kar hitro bežijo dnevi, na tehle straneh pa še vedno velika zamuda. Se me je lotila pomladanska utrujenost že sredi zime, pa ni od mene skoraj nič. Da zelo malo tečem, se lahko zgovarjam na sneg, pa prehlad, pa nevem kaj še, za pisanje pa težko najdem izgovor. Pa se bo tudi to poštimalo.
Nekakšne "inventure" za nazaj ne bom delal. Pridno smo tekali celo leto in vsepovsod in tisti ki spremljate te strani, veste za vse naše podvige in dosežke, saj je bilo vse zapisano.
Zapisano pa še ni bilo, da smo se za zaključek leta podali na najvišji vrh tukaj v naši okolici. Na zadnji dan že kar nekako po tradiciji društvo Marathon organizira tek in pohod na Trdinov vrh. Tudi za zaključek lanskega smo se zbrali na parkirišču pod smučiščem nad vasjo Jugorje.
19 se nas je zbralo na omenjeni lokaciji in se pripravili za zadnje dejanje v letu. Lahko si izbiral med pohodom ali tekom, na Gospodično ali Trdinov vrh. Izbiral si lahko tudi kako hitro boš opravil svoj vzpon, saj ni bilo nič tekmovalnega značaja. Pač zgolj druženje.
Večina se je odločila za tek, razen dveh ki sta jo mahnila počasi po smučišču in pa še enega, ki se je na vrh odpravil z avtom. Tako smo v avto naložili prtljago, da ni bilo treba nositi in smo jo pričeli ubirati proti vrhu.
Temperatura je bila ravno pravšnja, družba pa tudi prijetna. Razdelili smo se nekako na dve skupini. Prva je bila počasna, druga pa še malce počasnejša. V prvi smo bili po večini tisti, ki smo se podali do vrha, medtem ko tisti v drugi so jo mahnili naravnost do Gospodične. Brez kakega pretiranega tempa, smo se v skupini premikali vse višje in višje. Meni je bilo kar malce prepočasi, čeprav sem vedel da je treba šparati moči za naslednje leto. Vseeno mi ni dalo mira, da nebi v zadnjem delu malce pospešili. Od zavoja za Trdinov vrh, ko so jo eni mahnili kar v dolino, mi vztrajni pa v hrib, smo pričeli pospeševati. Pa pojdimo v zadnje klance kakor je komu volja in moč. Tako se je naša skupinica razvlekla po hribu v kačo in na vrh smo prihajali eden po eden.
Na vrhu nas je čakal prijeten sonček, mrzla burja in seveda topla oblačila.
Tu nismo kaj dosti postavali, ampak smo se podali takoj proti Gospodični. Nekateri so jo mahnili peš, nekateri smo se odpeljali z avtom in kaj kmalu je bila druščina na toplem v planinski koči. Malce smo se pogreli in pokramljali, ob srkanju toplega čaja, ( no kakor je komu pasalo, hvala lepa pa društvu Marathon, ki je sponzoriralo rundo ) potem pa si zaželeli vse lepo v novem letu in se vsak po svoje napotili naprej.
Tako se je dan prevesil v večer in zopet je bilo treba na pot. Medtem ko je večina na kup nosila razno pirotehniko in se pripravljala na veliki "bum" ob prehodu v novo leto, smo mi na kup nosili tekaško opremo in se podali na pot.
Zbrali smo se v Novem mestu. Sedem tekačev je naložilo svojo tekaško opremo v avto, (pa harmonika je bila zraven, ki ni ravno v tekaški opremi) se nato vkrcali še sami in že smo se peljali proti Varaždinu. Vesela druščina, polna energije je prispela tja okoli 22:00. V mestu je bilo živahno, kot v vseh mestih, a dalo se je opaziti malce drugačnosti. Vsi obiskovalci niso bili zaviti v debele bunde, čeprav so bile temperature precej nizke. Trenerke, športni copati, tekaški dresi, pa seveda kape in rokavice, to se je dalo opaziti na velikem številu mimoidočih. Na glavnem trgu je bil postavljen ogromen oder, nad katerim je bil velik napis " 35. NOVOGODIŠNJA UTRKA, pred njim pa "startno ciljni balon". Smo na pravem mestu, sedaj je treba najti le še prijavno mesto.
Povpraševali smo malce okrog, pa ni vedel nihče povedati. Napisi so kazali kakih 50 m vstran, pa smo zakorakali v vse ulice, a našli nič. Pa nismo izkali samo mi, kmalu nas je hodila velika množica in končno našli telovadnico, kakih 250 m odaljeno od starta. Opravili smo prijavo in nazaj v gužvo. Treba se je bilo pripraviti za tek, sploh za tiste ki so računali na višje uvrstitve. Bil sem namreč med samimi zelo dobrimi tekači, kateri so potiho računali tudi na morebitno zmago. Tu se namreč za prva mesta delijo denarne nagrade in splača se malce potruditi.
Tako smo kmalu pričeli z ogrevanjem. Vsi skupaj smo jo ubrali po ulicah na okrog. Že po prvem krogu, sem se jaz obrnil kar po svoje, saj imajo fantje hitrejše ogrevanje, kakor imam jaz tekmo in to je zame preveč. Tako smo se pripravili vsak po svoje, na startu pa smo bili zopet skupaj.
Štele so se zadnje minute v letu, mi pa smo čakali na pok. Pa ne tisti od raket in petard, ampak na pok pištole za začetek teka. Ta je odjeknil sekundo pred polnočjo in stekli smo v novo leto. Dva kroga po ulicah Varaždina, v skupnji razdalji 7,4 km. Medtem ko ste si večina stiskali roke in drug drugemu želeli srečno in veselo in nevem kakšno še novo leto, smo mi stiskali pesti in v soju ognjemetov in pokov lovili kar se da manjši čas. Ogromno število navijačev po celotni progi, vse bleščeče nebo, je dalo poseben čar teku. Seveda ima vsaka stvar svoje dobre in slabe strani. Dobrih sem že nekaj naštel in omeniti moram še to, da ni bilo štartnine za tek, pa da je vsak dobil spominsko majico, diplomo po teku in še kaj bi se našlo. Ima pa ta prireditev tudi slabe plati. Namreč ves čas moraš paziti, da ti kak nekulturnež pod noge ne vrže petarde (kar se je tudi dogajalo) in pa seveda smrad.
Nič kaj prijetno ni, ko meter pred tabo pade petarda, ti pa tečeš in skoraj nimaš kaj narediti, na celotni progi pa smrdi po žveplu in podobnih ostankih pirotehnike, kar je zelo, zelo moteče. Vseeno smo nekako pritekli v cilj. Drugi krog je bil zame sicer kar malce mučen, saj je primanjkovalo energije, a z doseženim časom sem kljub vsemu zadovoljen.
Ko sem pritekel v cilj, so bili tam že skoraj vsi naši fantje, le eden je bil še na progi, ki pa je bil v cilju kmalu za mano. Malce smo zadihali, nato pa se dobili pri avtu, kjer smo si še mi zaželeli vse lepo v letu ki smo ga pričeli tekaško. Seveda ni manjkalo tudi čestitk za tek.Fantje so dosegli odlične čase, vendar so bili malce prekratki za denarne nagrade.
8. Davorin Cimermančič 20:19
11. Žan Kozan 21:04
13. Sebastjan Puš 21:14
14. Matjaž Pregrat 22:01
22. Matevž Cimermančič 23:23
31. Stanislav Kralj 24.31
60. Peter Cimermančič 27:38
V topla oblačila smo poskakali v topli telovadnici, kjer smo tudi nazdravili z šampanjcem, za prigrizek pa so fantje imeli s sabo tudi pizze. Seveda je bilo tam tudi precej znanih obrazov, z katerimi smo si zaželeli vse lepo in malce pokramljali. Takšni pogovori pa me včasih tudi presenetijo in tudi tokrat me je. Malce sva poklepetala z odličnim tekačem Ivanom Čorbo, ki sva skupaj nekajkrat odtekla vzpon na Ivančico, prav v bližini Varaždina.
Takrat je bil zmagovalec lige na Ivančico in tudi tokrat je zmagal med veterani, medtem ko sem jaz zasedel 4. mesto. In kaj me je presenetilo? To da Ivan spremlja vsak moj tekaški korak, da pozna vse moje osebne rekorde, kje sem jih dosegel in podobno. Verjetno kdaj pa kdaj tudi pokuka na tele strani. Lepo, zanimivo.
Da pa ni bilo samo tekaško vse skupaj, smo se po ulicah podali še v počasnem koraku. Najprej smo sredi ulice veselo potegnili harmoniko, zapeli nekaj naših, nato pa zakorakali v nekaj najbolj glasnih ulic, obiskali nekaj nabito polnih lokalov in si privoščili tu pa tam še kak kozarček.(ampak brez harmonike) Če smo bili že tam, je prav da občutimo malce novoletne norije tudi mi in malce zadihamo v ritmu mesta.
Nato pa pot pod noge in proti domu, saj nas je čakala dolga pot, vožnja pa vse prej kot lahka. No za nas ki smo sedeli zadaj ni bilo nič težko, saj smo dremali vsak po svoje, je pa bila muka za šoferja. Gosta megla nas je spremljala vse do Novega mesta, tako da je bila vidljivost le nekaj metrov. Neutrudni šofer je premagal vse in nas srečno in varno pripeljal nazaj. Hvala lepa g. Cimermančič za vožnjo in vse drugo, bomo pa na naslednjem skupnem podvigu kako vrnili.
