8. tek na Gorjance

Cerov log   09/06/2013

V lepo nedeljsko jutro, sem počasi postopal okoli hiše. Misli so uhajale proti gorjanskemu hribu, tokrat še malce bolj. Tam je bila namreč razpisana tekaška prireditev za tisto dopoldne. Tu nekako kar ne smem manjkati, saj je to najbližja tekma. Vsako jutro gledam v ta hrib, takoj ko pogledam skozi okno, torej je udeležba obvezna.

Počasi so se urini kazalci pomikali proti pol deveti, ko sem začel nositi opremo v torbo. Nekako sem šel mimo tekaške zloženke in kar nekako podzavestno pričnem listati po njej. Seveda se ustavim tudi ob teku na Gorjance. Pa je pisalo 9:30 za začetek teka. ????!!! Jaz sem imel v mislih deseto uro in od kje zdaj to? Ja bo pač treba malce pohitet. Še sreča da nisem bil z nikomer v dogovoru in sem lahko na hitro odrinil od doma. Tudi na hitro sem bil v Pendirjevki, kjer pa je bila le peščica tekačev. Niti prijavnega mesta še ni bilo in nikogar od organizatorjev. Hm, vse skupaj malce čudno. Parkiram in se vrnem na start, kjer pa so počasi pričeli prihajati. Tudi zvedel sem, da je start ob desetih in da je v tisti brošuri napačen podatek.

Nič hudega, samo da ni prepozno, počakati sploh ni težko. Je bilo pa več časa za pripravo in klepet, pa še medalji iz Brežic sva dobila z Doljakom. Midva jih že imava, kaj bi sploh se mučila v hrib.

Pa sva se vseeno. Kmalu je bilo kakih sto tekačev na mostu in čakalo na znak. Odštevanje je šlo proti koncu, gasilski kombi se je odpeljal, mi pa v karseda hitrem teku za njim.

 Pa ni šlo kaj preveč hitro, saj je klanec od prvega do zadnjega metra. No do zadnjega ravno ne, zadnjih dvesto metrov je tokrat v spustu. Pa saj sploh ni problem klanec, le pravilno se ga je treba lotiti. Kar nekaj tekačev se je pognalo prehitro v začetku in so po nekaj kilometrih pričeli upočasnjevati, saj je zmanjkalo moči. Jaz sem tokrat nekako pričel v pravem ritmu, čeprav me je nekajkrat skoraj potegnilo naprej, ko so šli mimo mene določeni tekači. Vseeno sem nekako ohranil svoj ritem in v solidnem času opravil z progo.

V cilju po dobrih šestih kilometrih sem bil z časom 32:08, ciljna ravnina pa je bila tokrat malce drugačna. Če smo vsa ta leta imeli cilj v klancu proti koči na Miklavžu, so tokrat zaradi nesoglasij obrnili v stran. Pred vzponom proti koči, smo zavili na desno in v spustu nadaljevali v smeri igrišča in nato zavili  proti lovski koči, kjer je bil cilj. 

  Malce hladne vode in bolj umirjeno dihanje, postanek za trenutek, potem pa nazaj v dolino. Tokrat je bilo ne tekmovalno. Z nekaj tekači smo se vračali počasi in sproščeno nazaj na start, kjer je bilo treba nekako priti do naših jeklenih konjičkov.  Skoraj se je v dolino bolj vleklo in dalj časa teklo kakor v hrib, a smo nekako uspeli.

Ko smo primaširali nazaj na Gorjance, se je večina že okrepčala z malico, ki so jo pripraavili, pa tudi rezultati so že bili objavljeni. Na hitro pogledam kako smo se odrezali Maticki, predno se odpravim na malico.

Franci Menič  1.     31:17

Kralj Stanislav  2.   32:08

Bučar Gregor  4.    35:02

Mikolič Silvo 6.      35:45

Lukšič Andrej  9.     41:30

Šuštar Miro  10.       46:52

Vesna Oražem  4.  48:49

 Kar lepe uvrstitve in nekateri smo prejeli tudi medalje, ki so jih kmalu pričeli podeljevati.  Hoteli smo narediti še eno »gasilsko«, pa smo se kar razkropili, tako da nismo bili vsi na kupu, večina pa je le bila.

 Sledilo je še žrebanje nagrad in dobili smo jih skoraj vsi.

Veliko jih je bilo, večina tekačev pa že odšla, tako smo dobili tisti, ki smo počakali do konca. Saj so prišle kar prav, sploh tiste v steklenici, saj niso prodajali nobene pijače v cilju. Pa bi jo lahko, saj žeja je bila, pa še malce bi zaslužil organizator.

Pač kakor je bilo je bilo in ni bilo slabo. Ciljna lokacija je boljša od prejšnje in lahko ostane, le pušelšank je treba postaviti pa bo vse v najlepšem redu. 

Lipizzanerheimatlauf 2013

Piber 01/06/2013

In ko so se ostali kitili z medaljami v Brežicah, sva jo midva ubirala proti Avstriji. Čakala naju je namreč še ena tekaška preizkušnja in treba je bilo kar pohiteti. In kadar se najbolj mudi gre vse narobe. Kmalu se je pričela prižigati na armaturni plošči mojega avta rdeča lučka, ki pa ne prinaša nič dobrega. Za obisk servisa je prepozno, časa nama zmankuje, kaj zdaj narediti. Na hitro malce pogledava k motorju, če bi slučajno strgalo jermen, a je vse kakor mora bit. Pokličem mehanika, ki pa odsvetuje nadaljno vožnjo, a se vseeno odločiva za nadaljevanje. Morda pa bo zdržalo. Po nekaj urah vožnje, prispeva na parkirišče ob hipodromu. Časa je bilo še dovolj za prijavo in vse kar pride zraven.

 Iz prvega teka v Avstriji, sva prejela tudi priznanja in slike iz same proge. ( to nama je gospod obljubljal že celo večnost, a bolje pozno kot nikoli)

Potem pa je bilo treba na hipodrom za začetek teka. Podobno kot konji, smo se zapodili po prašni stezi in takoj zavili za tribune in čez sto metrov smo bili že na glavni cesti. Do tu se ni dalo niti prrehitevat, niti pošteno teči, pa tudi naprej ni šlo kaj dosti boljše. Že od samega začetka je bil klanec, ki pa je postajal vse bolj strm. Saj sam klanec še nebi bil problem, če nebi bila za nama že ena tekma, tako pa se je poznalo čisto vse.  Še dobro, da je klanec v prvem delu in je drugi del malce lažji. Ampak se je tudi tu nekako stanje izboljšalo. Kar od nekje je prišla energija in sredi klanca sem pričel vleči in prehiotevati. Ena dva sem bil na vrhu in že sem se spuščal. Tudi tu sem vlekel kolikor se je dalo, čeprav ne znam v dolino dovolj hitro.

Sledilo je še nekaj klancev in spustov do cilja, a vse je šlo kot po maslu bi lahko rekli. Malce utrujenosti je sicer bilo, a ne toliko, da bi se to poznalo na rezultatu. Kmalu smo zavili na hipodrom in tam še v zadnji krog, ter z galopom v cilj. Še dobro da ni bilo treba še en krog ali dva, kakor je bilo to v preteklih letih. Seveda so nekateri nadaljevali, saj je bila možnost izbire razdalj 7, 14,ali 21 km. Za naju (za Doljaka nisem čist siguren) mislim da je bilo 7 kar vrh glave in ves vessel sem bil, ko sem sedel na tribune in opazoval kako so tekači prihajali v cilj in potem nekateri nadaljevali.

Po nekaj minutah se je že lažje dihalo in odkorakala sva na okrepčilo. V šotoru so delili vodo, pivo, radler,sok, sadje in sladkarije vseh vrst. Lahko si izbral po svojem okusu in tudi večkrat lahko če je zapasalo.  Okoli slašcic sem naredil kar nekaj krogov, saj je bil krožnik takoj prazen.

Po okrepčilu sva si vzela čas za sprehod in ogled okolice. Pravzaprav sva hotela pogledati konje na bližnjem pašniku, pa so nama ušli na drug konec, kamor pa nisva namenila najinih korakov.

 En mali krog okoli gradu in nazaj na ogled rezultatov. Seveda so bili že izobešeni in prav zanimivo je bilo pogledati nanje.

Kralj Stanislav 12. absolutno in 2. v skupini

Doljak Edvard 40. absolutno in 2. v skupini

Ja lepa uvrstitev, sedaj pa samo počakati še na medaljo. Malce  povprašava kdaj naj bi to podelili in izveva da čez tri ure pričnejo podelitev. Ni to malce dolgo za čakati, potem pa še dolga vožnja proti domu? Vseeno je padla odločitev čakanja. Zvlekla sva se v avto in nekaj časa tam dremala,

 potem še enkrat preveriva rezultate, da nebi slučajno ostala brez. Pa še en krog po okolici, skratka počasi sva ubijala tiste ure. Pokukala sva na prizorišče, kjer so najmlajši že nosili pokale večje kakor so sami, ravno pa so napovedali prihod popularne pevke. Pa sva malce posedela in prisluhnila in zopet je bila ura okoli. 

Doljaku ni dalo mira, pa je pokukal malce v zaoderje in ugotovil, da je pokalov zmanjkalo. Opazil pa je pripravljenega kup kruha in verjetno je namenjen v zameno za medalje. Že je hotel da odrineva, a sem rekel; če sva čakala že toliko, pa počakajva še the nekaj minut. In sva pričakala. Kot sva ugotovila, sva prejela vsak hlebec črnega kruha.

Malico imava, sedaj pa veselo proti domu. Pa nisva bila nekako dobre volje, saj ni bilo vse skupaj vredno čakanja. Tako se voziva proti domu in počasi pozabljava na vse križe in težave, ter prenehava brundat nad vsem. Še mal opa bova doma in vse bo pozabljeno, sva dejala, a nekaj sva pozabila. Pozabila sva na težave z avtom, na katere pa naju je avto sam spomnil. Malce pred Laškim je namreč odpovedal. Crknilo je domala skoraj vse in le z težavo sva parkirala na prvem bencinskem servisu. S tem avtom pa res ni sreče. Skoraj vsakič ko sva pri sosedih je nekaj narobe, vendar tako pa še ne.  Poklicala sva vlečno službo, potem pas o vse skupaj odpeljali v Novo mesto.  Sobota se je tako že zavlekla v nedeljo, pa še vsa nedelja in ponedeljek je bil v znamenju popravila avta.

Brežice tečejo 2013

Brežice  01/06/2013

Soparno, oblačno in nevem kakšno še, skratka nič kaj prijetno vreme.  Pa vseeno je bilo treba tahitre copate zavezat in vzeti pot pod noge.  Samo v kateri konec se odpraviti, saj je bilo tekaških prireditev kar nekaj. Nekako so najbolj privlačile Brežice in tamkajšnji tek, kakor tudi v sosednji Avstriji Lipizanerlauf. No med tema dvema sem tehtal jaz in Edi, medtem ko so dekleta  imela na vagi tudi DM tek v Ljubljani.  Sicer je bil namen večine “Matickov” odmaširati prav na Dm-tek, se našemit v gospodične in zbijati sale po ljubljani. Pa je vse padlo v vodo, kot temu rečemo, zato je šlo tja le delček deklet, ostali pa v Brežice, nekateri pa potem še naprej. 

No tisti nekateri sva bila Stane Kralj in Edvard Doljak.

Tako smo se najprej napotili v Brežice. Spotoma sem pobral Doljaka in ena dva sva bila ob izlivu Krke. Oblaki na nebu so strašili z dežjem in malce so tudi porosili.  Dokler sva opravila prijavo in malce poklepetala, je zunaj že pričelo deževati. Tuhtal sem kako bom tole izpeljal, saj sem bil moker že  samo, da sem prišel do avta. Seveda rezervnih oblačil pa nič.  Pa bo že nekako, sem dejal in se pripravil za tek.

Vreme se je počasi zjasnilo in malce ogrelo, mi pa smo kmalu stali na startni črti. Kar nekaj Matickov je bilo videti v množici tekačev. V ospredju Franci in Stane, pa takoj za njima Silvo, Andrej, pa Marko, Miro in Vesna.

 In že smo tekli po ulicah mesta, kateri je bil po prvem kilometru že za nami.  To je bil kar precej hiter začetek, saj so ure pokazale komaj nekaj čez tri minute.  Pa se nisem nič čudil, saj prvi je vedno najhitrejši, tukaj je pa še celoten v spustu, tako da…..Če je bil prvi bolj hiter, so bili pa naslednji bvolj povprečni, oziroma počasni. Kot na večini tekov, tisti najhitrejši pobegnejo že na začetku, mi pa potem počasi za njimi. Tokrat smo večino proge pretekli skupaj trije tekači. Vsak je bil nekaj časa spredaj in vlekel, kolikor je imel moči. Poti v labirintu gozda kar ni hotelo zmanjkati. Malce sem že spustil iz spomina progo, pa sem za vsakim ovinkom čakal, kdaj bo tisti zadnji, ko že ugledaš grajsko ozemlje.

Medtem je Jože ostal nekje zadaj, Andrej pa mi je pričel bežati.  In mi je tudi ušel, tako sem v cilj pritekel kot 6. s časom 35 :35,

 tam pa je bil že Franci Menič kot 2. 33 :40. Malce utrujen in blaten, (pred tekom je deževalo, pa po gozdnih poteh je speljana proga….) sem se probal čim prej “sestavit”. Medtem so v cilj prihajali počasi drug za drugim. Marko Bučar 20. 38 :43,

 Lukšič Andrej 61. 44 :04,

 Vesna Oražem 87. 47 :48, Šuštar Miro 96. 50 :05, Škoberne Nina 111. 54:40

Medtem smo nekateri že vnesli porabljeno energijo in bili pripravljeni za nove podvige. Ker je bilo časa premalo, nisva čakala rezultatov in podelitve, ampak sva kar odšla naprej. Za vsak primer, če bi bila med dobitniki, pas va pooblastila druge za prevzem medalj.  In je kar bilo nekaj medalj.

Marko Bučar- zlata

Menič Franci- zlata

Stanislav Kralj- srebrna (nadomeščal Marko)

Vesna Oražem srebrna

Pa tudi Doljak je prišel do tretjega mesta, podelitev sva pa imela kar pred naslednjim tekom v Pendirjevki.

7. Hollenburglauf

18. 05. 2013 Maria Rain bei Klagenfurt

In zopet smo se odpravila z Edijem k sosedovim. Tokrat je bil na listi nam najbližji tek v celotnem pokalu  Avstrije in navadno je tako, da je tisto najbližje najtežje dostopno. Hočem reči, da je šlo tokrat precej na tesno z časom. Tek je bil v popoldanskem času, jaz pa ob 12:00 še nisem vedel ali bom utegnil ali ne.  Obveznosti doma so me držale in odlašala sva odhod do zadnje minute. Že je Edi bil na vratih da odrinwe sam, ko sem ga poklical da grem. Potem je bila pa “dirka”. Kolikor hitro sva lahko, (ne več kot so predpisi, no mogoče majčken) sva jo ubrala čez Ljubelj na drugo stran, kakor pravi tista pesmica.

Prispela sva še pravi čas in to je tisto najvažnejše. Potrebovala sva le nekaj več časa za parkirati, saj je bilo v bližini že vse zasedeno, potem pa prijava in ogrevanje. Medtem so že tisti na krajši progi brisali pot z čela. Kmalu je bil zadnji v cilju, nato pa smo bili na vrsti mi.

 Kar dosti tekačev se nas je postavilo na start in čakalo da se spopademo z progo in časom. Tu je ena izmed redkih tekem pri sosedovih, ki ni speljana v več krogov. Res je samo eden, je pa ta daljši in zahteven. V prvem delu je kar nekaj klanca, katerega sva si tudi ogledala pred samim tekom.

Potem se je pa začelo. Kmalu po startu smo že ostro zavili in zakorakali v klanec. Ta se je vlekel nekje do drugega km, nato pa v dolgi spust. Vas je bila že kar precej za nami, ko se je v dolini vila železniška proga. Tu so tekači zavijali v dve smeri. Tisti na 5 km so zavili levo proti cilju, ostali pa desno po neskončni ravnini. (vsaj meni se je tako zdelo)Skoraj je bila res neskončna in ko je kazalo, da je ne bo zmanjkalo, smo pričeli srečevati tekače. Se mi je kar nasmejalo in z veseljem sem obkrožl malo manjši gozdič in že sem jo tudi jaz ubiral nazaj.

 Nazaj pa je šlo malce težje. Noge so bile že težke, zopet smo se rahlo vzpenjali, za povrhu pa je še veter pritiskal v prsi. Edina olajšava je bila, da si srečeval tekače in si mislil ; vi morate še v dolino in potem nazaj. Še lažje je bilo, ko sem pretekel križišče v katerem so se razšle krajša in daljša proga. Od tu naprej se je pričelo prehitevanje počasnejših na krajši progi in ti je dalo malce energije. Tudi v vasi smo bili kaj kmalu, kar pomeni blizu cilja. Tu je bilo treba zbrati še zadnje moči in kakor hitro se je dalo v cilj.

Ko sem jaz prispel, jih ni bio še ravno veliko. Prispel sem namreč kot 12. z časom 27:45. Kmalu je bil v cilju tudi Edi in sicer kot 59. z časom 33:16. Tako je bilo zapisano na rezultatih, ki so bili kaj kmalu objavljeni. Samo malce sva postala pri avtu, popila nekaj pijače in zaužila nekaj sladkarij, da se povrne energija, pas o bili. Na njih je še pisalo, da sem v skupini 2.,

 Edi pa 3..

 Tako je bilo treba počakati še podelitev medalj.  Ja saj niso bile medalje in tudi pokali ne. Smo pa prejeli vsi enake skulpture, le po barvi napisa so se razlikovale med sabo.

 Potem pas va počakala še žrebanje nagrad.  Vsak je namreč dobil listek za žrebanje, lahko si pa še poljubno število listkov dokupil pred žrebanjem. Midva jih nisva dokupila, vendar vseeno upala na dobitek. Meni je bilo čisto vse eno, Edi pa je potihem upal na vstopnico za nogometno tekmo, ali pa televizor.

Pa tudi tokrat sreča ni bila na najini strani. Praznih rok (vsaj kar se nagrad tiče) sva jo ubrala proti domu. Bo pa na naslednjem toliko večja, saj ne more vedno vsak dobiti.