Dolsko

Staro se leto je že utrudilo,

darove vse svoje razdalo je že.

Kmalu oditi se mu bo mudilo,

ker novo mu leto naproti že gre.

S sabo prinaša spet nove darove,

za tebe in vse, ki pri tebi žive.

Zdravja, ljubezni,finančne prenove

ter sreče in radosti da naj za vse.

Staro leto je že skoraj odteklo in odtekli smo tudi vse kar je bilo v načrtih in močeh za to leto.

Zadnje dejanje je bilo za letos v Dolskem 26.12 2009. ŠD Partizan je tam organiziral že 20. novoletni tek, s startom in ciljem pri Vegovem hramu v Dolskem.Proge v dolžini 14,7 km sva se udeležila tudi z Boštjanom.

Točno ob 11:00 smo se pognali iz Dolskega in se usmerili proti zahodu do Kleč,

zavili severno proti Podgori, kjer smo zavili desno in pritekli čez Petelinje v Kamnico, kjer je bil start srednje proge.

Tisti malce hitrejši smo še ušli pred startom, ostali pa so "uleteli" v gužvo, kakršna je na vsakem startu. Nadaljevali smo severno proti Vinjam, kjer se je proga pričela precej dvigovati.Vsa višinska razlika, ki znaša 150 m, je strnjena v kaka 2 km . Vinje obtečemo in se po isti poti vrnemo nazaj v Dolsko.

Cesta je skoraj v celoti asfaltirana, le najvišje ležeča dva kilometra sta makedamska.

Sicer prijetna proga, a ne preveč lahka je bila premagana v dobri uri, točneje1:00:20, slabe tri minute za mano pa je prispel tudi Boštjan.Najhitrejši je z progo opravil precej poprej in sicer s časom 48:36.

Organizator se tu vedno zelo potrudi, tokrat ob okrogli številki teka pa se je še malce bolj. Kot vsako leto so bile na razpolago garderobe in tuši, vsak udeleženec pa je dobil srečko, ki pa je lahko zadela lahko pa tudi ne. (imamo srečo, obe so bile prazne)

Do razglasitve je potekal kar precej bogat kulturni program v prostorih kulturnega doma. Med drugim je bil precej zanimiv skeč igralske skupine KUD Dolsko in glazba harmonikarskega orkestra glazbene šole Pustotnik.

In tako se je leto izteklo in zaključilo, v novem pa za vse kar največ izpolnjenih želja.

V večeru tihem pridna roka nežno,

glatko nit prepleta,

čudovite vzorce spleta,

polne sanj in domišljije,

kot da niti življenja vije.

Dobre želje združi v zvezde,

srečo v sonce oblikuje,

nato po robu bele čipke cvetove upanja nasuje.

Tako ljubeče naj usoda stke vam dneve v novem letu.

Skrbno trenutke naj izbira,

previdno naj poti ubira.

Na pragu novega leta naj vam čas nakloni;

spoznati prave ljudi,

izbrati prave reči,

Ubrati prave poti in

v sebi in drugih najti le dobre stvari.

SREČNO 2010

Stane Kralj (Matick)

Vertojba

Čeprav leto nezadržno beži proti koncu in zima že malce kaže zobe, se tekaška sezona še ni končala, oziroma se je že začela nova. Tekači pravimo, da se sezona teka konča 31.12 in nova začne 1.1, neglede na vremenske razmere, vendar ni vedno tako. Tako smo začeli sezono za 2010 v Primorskih krosih že 20.12.2009 v Vertojbi, obenem pa tudi končali sezono pokalnih tekov Primorskih novic.

Zbudili smo se v kar precej mrzlo jutro, saj so se temperature spustile tudi do - 20°, snega pa je tudi nekaj 10 cm namedlo. Zavoljo vremena sem se na pot moral odpraviti malce poprej, saj so ceste bile zasnežene, da pa nebi bilo dolgčas sem po poti pobral še Zvoneta.

Počasi sva se pomikala proti Primorski in to dobesedno, s povdarkom na počasi. Niske temperature so poskrbele, da je na avtu zamrznil sistem za pranje vetrobranskega stekla, zato sva morala na vsaki črpalki ustaviti in oprati šipe, vmes pa se je tako slabo videlo, da se je komaj dalo peljati.

Kar sva bila bliže najinemu cilju, to so bile temperature bolj prijazne in snega je bilo manj. Upala sva, da bo v Vertojbi brez snega in temperatura kakšno stopinjo nad 0. In sva prispela! Snega je bilo za vzorec, oziroma nekaj centimetrov, temperatura pa 3°C. V okolici športne dvorane, kjer so bile prijave in po končanem teku tudi vsa ceremonija okoli podelitve pokalov in priznanj, je bil pravi živžav.

Krajši klepet z tekači in nato prijava v dvorani kjer je bilo vse nared za podelitev.


Časa je bilo še dovolj, zato smo skočili še na en čaj pred tekom in še malce klepeta. "smo se domenili, da smo imeli vsi iste probleme na poti, saj je vsem zamrznila voda"

Pa je prišel čas, ko se je bilo potrebno pripraviti na tek in se premakniti na štartno mesto. Tek je potekal med vinogradi kaka 2 km izven naselja in to smo izkoristili za ogrevanje pred tekom.

Pa ni bilo tistega vrveža kot ponavadi. Zbrala se nas je le peščica tistega kot ponavadi.

Takole smo se postavili Dolenčki

In se je začelo. Najprej so odtekli tisti na 5 km nato še mi na 6 km. Na celotni progi je bilo malce snežička, z neba pa se nam je smehljal sonček. Začeli smo v klanec, ki se je kmalu spremenil v dolino.

Ravnine skoraj ni bilo, (v kateri vinski gorici pa sploh je)tako se je na koncu vinograda spet pričel klanec, ki je bil kar strm.

do vrha in spet v dolino,pa okoli naslednjega vinograda, pa spet v hrib in že smo bili na začetku. Pa ni bil to še konec. Za nami je bilo šele 2 km, pred nami še 4 km, se pravi da bo potrebno narediti še dva kroga. Vsak naslednji je bil težji in občutek sem imel, da je klanec vsakič bolj strm. Pa ga je zmanjkalo in kot pravijo v tretje gre rado, smo tretjič zavili skozi cilj.

V cilju pa kratek počitek in malce toplega čaja, potem pa nazaj do avta in toplih oblačil, predno se nas poloti kakšen prehlad.

Do rezultatov in podelitve medalj je bilo še precej, zato smo si vmes postregli z pizzo v bližnji oštariji nato pa na podelitev. Medalje ni bilo saj sem zasedel šele osmo mesto z rezultatom 21:01, pa tudi za skupno v tekih sem bil "prekratek" za 6 točk in pristal na nehvaležnem 4. mestu.

Pripravili so manjši kulturni program, čarovnik nam je pokazal nekaj trikov, nato pa je sledilo žrebanje praktičnih nagrad.

Podelili so priznanja najbol zaslužnim v Sloveniji za organizacijo tekov

pa najbolj zasluženim pri organizaciji Primorskih tekov in na koncu še vsem, ki smo izpolnili bonus vsaj 10. tekov v Primorskih tekih. Vsak je dobil vrečko z praktičnimi nagradami glede na število tekov. Jaz sem jih odtekel 12.

Snovik

Vikend ki je za nami, pa je minil v znamenju enega od treh dobrotnikov, ki nas obiščejo konec leta. Ta dobrotnik pa je sveti Miklavž, ki nas bolj ali manj razveseljuje z svojimi darili.Prihaja v spremstvu angelov ali hudiča, ter nas obdaruje glede na našo pridnost skozi leto.

Vsak se ga veseli po svoje, še najbolj verjetno otroci zavoljo sladkarij in igrač, ki se najdejo v njegovi vreči.

Sveti Nikolaj (Miklavž) pa ni samo mož, ki obdaruje otroke, ampak je tudi zavetnik (patron) v kar nekaj cerkvah po Sloveniji. Omenil bom dve cerkvi, prva je stolna cerkev sv. Nikolaja (tudi Kapiteljska cerkev sv. Miklavža, Kapiteljska cerkev sv. Nikolaja oziroma Kapiteljska cerkev, med domačini pa kar Kapitelj) je eden najstarejših, najlepših in tudi najbolj prepoznavnih znamenitosti Novega mesta.

Druga cerkvica pa je nekje v Tuhinjski dolini.Postavljena je na hribčku nad vasjo Hruševka, po njej pa se imenuje tudi tamkajšnje turistično in športno društvo.

In zakaj omenjam to društvo?

To pa zato, ker so v soboto 5.12 2009 organizirali Miklavžev tek. To je prijeten kratek tek, z nekaj metri višinske razlike, ki se prične v termah Snovik in zaključi pri cerkvici svetega Nikolaja. Teka sem se udeležil že tudi lani in pohvaliti moram organizatorje teka, saj se resnično trudijo speljati prireditev tako kakor je treba.

Ni pa vse kakor je treba pri meni. Prihod v Snovik z zamudo, (kakor skoraj vedno) sem moral kar teči na prijavno mesto, da se ni poprej zaprlo. Pa vendar nisem bil zadnji. Dobil sem številko 229, podeljenih pa je bilo 234.Za ogrevanje ni bilo časa, še najbolj sem se ogrel na prijavo in nazaj do avta, nato v dres in še nekaj pretečenih metrov in že smo se zbirali za črto. Na noge sem nataknil čisto nove copate, kupljene nekaj dni nazaj in jih nisem niti obul še dobro.Da to ni preveč dobra poteza sem se spomnil šele po pretečenih nekaj metrih, ampak za v blato nimam drugih uporabnih copat, tu pa to zagotovo bo.Pred štartom še pozdrav z Domžalskim kolegom Petrom in njegovo ženo Jano, z katerim smo se spoznali na teku v Žumberaku in že smo se pognali v breg.

Prvi metri so potekali precej strmo navzgor, pa za njimi malce manj strmo in že je bil prvi spust. Tudi ta je bil kratek, nato pa spet rahlo navzgor skozi vas Snovik. Tu smo zavili desno na makedamsko pot in kmalu levo na travnato pot.

Do vasi Hruševka smo tekli večino proge po blatu, tu pa tam kakšen meter brez njega. Višinke razlike verjetno nismo naredili kaj dosti, proga je pa kar precej razgibana. Še zadnji spust in že smo se znašli sredi vasi. Tu smo zavili levo po asfaltni cesti, katera je bila naslojena na breg in po njej nadaljevali kaka dva kilometra. Sledila sta še približno dva kilometra vzpona po makedamski poti in kmalu se je pred nami pojavila cerkvica, pred katero je bil cilj našega teka.

Ura je pokazala čas 27:37, kar je za cca 2 min boljši rezultat kakor lani. Zmagovalec je bil v cilju kar za dobrih 5 min pred mano in se je lahko že okrepčal za obzidjem cerkvice z dobrotami ki jih je pripravil organizator. Tu se je našlo za vsakega nekaj; v ponudbi je bil čaj, (za najbol razgrete tudi z dodatkom antigripina)pa voda, več vrst sadja, raznoraznega peciva, potic,....Obratoval je tudi šank, kjer se je dalo tudi kaj dobit, vendar je tu bilo potrebno plačilo.

Nisem se kaj dosti zadrževal, popil sem en čajček in ubral sem jo po poti nazaj. Nekako je bilo potrebno priti do avta in dokler je še telo ogreto gre lažje.

V dolino pravijo da je lažje kot v hrib, vseeno sem za nazaj porabil več časa, a še vedno sem pritekel hitro do avta. Tu sem zamenjal oblačila in z avtom nazaj na cilj, kjer se bo odvijala podelitev.

Moram pa tudi pohvaliti moje nove copatke za razmere blato, ki so se zelo dobro odrezale.Nič niso tiščale ali žulile, imajo solidno blaženje in pa tisto glavno v blatu niso drsele. V primerjavi z prejšnjim "blatarcami"sem bil kar prijetno presenečen.

V cilju pa me je že iskal Peter in skupaj sva stopila do šanka. Še predno nama je uspelo popiti kozarček pijače, sem moral po nagrado, katero mi je dodelil žreb številk, kmalu pa se je sreča nasmehnila tudi Petru.Do objave rezultatov in podelitve medalj najboljšim, je bilo le toliko časa, da sem si malce ogledal na okoli. Ugotovil sem, da je sosednji hrib že pobeljen s snegom in da v dolino ni ravno kakega posebnega razgleda, saj je drevje vse naokrog.

Sledila je podelitev, kjer pa jaz nisem delal gužve, saj sem dosegel šele 32 mesto, v skupini pa 12.Takole pogumno pa so stopile na stopničke najboljše tri v skupini "mlajše članice".

Čestitke vsem najboljšim in tudi tistim malce manj!

Izola

8.11.2009 pa smo se zbrali na 29. Martinovem teku v Izoli.V nekoliko slabšem vremenu, smo se tja odpeljali tudi iz dolenjskega konca.Da nebi bilo dolgočasno in vedno eden in isti pogovor, sem na tek povabil še enega iz Trebanskega konca. Odzval se je in tako smo se peljali proti morju Stane, Boštjan in Mirko.

Na obalo smo prispeli skoraj že malce pozno, kjer pa je bilo že prav živahno. Parkiramo, pozdravimo nekaj tekačev in htro v prijavno vrsto, da nebi le ti preje zaključili.

Zapisano je bilo, da je proga tokrat speljana na novo, ob morju in v dolžini 7,500 m.

Start in cilj je bil v Simonovem zalivu (San Simon), kjer se nas je nabralo kakih 250 iz vseh vetrov.

Tekli smo ob morski obali proti mestnemu središču, skozi izolsko marino, ob obali vzdolž parkirišča Lonka,

po Sončnem nabrežju, ob obali Velikega trga (mandrača),

po plaži Svetilnik, na koncu plaže smo zavili desno proti cerkvi sv. Mavra, tekli po ulici sv. Petra, na njenem koncu zavili levo, proti obali, ki vodi nazaj na plažo Svetilnik in se po isti poti vrnili v Simonov zaliv.

Kar nekaj navijačev se je našlo ob progi in pa tudi naključnih mimoidočih, ki so se ustavili in nas spodbujali. Vseskozi pa nas je spremljalo butanje valov ob obalo, na določenih mestih pa tudi tako daleč, da si bil lahko tudi malce moker.

Vse skupaj se je nekako hitro končalo. Ura je pokazala, da sem ciljno črto prečkal po 20,53 min, kar bi zneslo pod tri minute po kilometru, če bi bila dolžina kakor jo je nameril organizator.Že tako kratka proga je bila še skrajšana in kot taka prekratka. Takšnega mnenja je bila večina tekačev in tisti ki imajo malce boljše ure so namerili samo 5400 m in glede na dosežene čase bo kar držalo.

Vzporedno s članskim tekom in pohodom se je odvijal tek otrok s posebnimi potrebami iz Centra za usposabljanje Elvire Vatovec iz Strunjana in iz Varnostno delovnega centra iz Kopra, tek v dolžini 1000 metrov so speljali okrog plaže v Simonovem zalivu.

Primorci so postregli z mineštro, ampak to nio bilo ravno zadovoljivo, zato smo si Dolenčki podaljšali malico še z enim narezkom, ki smo ga imeli sabo za vsak slučaj. Pa tudi tistega nismo pozabili za kar se reče Martinov tek.Sicer so postregli tudi z Merlotom, ampak mi smo vajeni bolj Cvička in smo ga imeli tud nekaj sabo. Po dobri malici in kozarčku vinca, pa smo rekli, da bi še eno zapeli, zvlekli na plano harmoniko in že je bilo veselo da je kaj.

Ob vsej dobri volji smo pozabili tudi na rezultate in kar naenkrat so že delili medalje in pokale. So jih imeli toliko, da sem še jaz prišel na vrsto za eno medaljo in sicer za tretje mesto v skupini.Za vse pa ni bilo, je bila velika konkurenca, tako je Boštjan pristal na 6. mestu, Mirko pa na 12.

Po podelitvi so se kar hitro pobrali skoraj vsi in verjetno bi se tudi mi, če nebi imeli še harmonike in vinca, organizator pa je imel za podeliti še kup nagrad. Je kar nekaj časa trajalo, saj je po nagrado prišel vsaki tretji ali četrti izžrebani, ostali pa so že odšli. In spet smo morali nagrade pobrat mi, ki smo bolj pri tazadnih, pa še kozarček in proti domu.

Ljubljana

Po dolgem času sem se zopet spravil k pisanju. Tokrat dolgujem objavo za 25.10 2009, kraj dogajanja pa je bila naša prestolnica. Ljubljanski maraton je nekako zaključek tekov, saj so se v glavnem že končali vsi pokalni teki in obenem tista pika na i za tekače. Vsi se namreč celo leto pripravljajo na ta dogodek za čim višjo uvrstitev in tudi v klubu Matick ni nič drugače.

Boštjan je sprva imel v mislih samo rekreativni tek na 10 km, a se je premislil in tako sva oba tekla polmaraton. (21 km) Za maraton (42 km) sem jaz še malce "premajhen" in verjetno nebi zmogel tolikšne razdalje, ker je moja najdalša pretečena razdalja do sedaj 16 km in je tako to moj prvi polmaraton.

Številke in čipe sva prevzela že čez teden,(jih je Matej prinesel iz Lj, da ni bilo potrebno v zadnji minuti še za to delat gužvo) 3909 je bil zapisan Stane Kralj in 3910 Boštjan Zamida.Zgodaj zjutraj sva se odpravila na pot, s težavo našla parkirno mesto in še za rep ujela start rekreativnega teka. Malce sva pogledala traso proge, pozdravila nekaj znanih tekačev in že so bili v cilju prvi tekači na najkrajši progi. Do starta maratona in polmaratona je bilo še precej, pa tudi ne. Na hitro sva se oblekla v dres, se malce ogrela in že se je bilo potrebno "zagrebsti" za startni položaj. Ogromna množica se je zbrala pred parlamentom (preko 6400) in čakala na strel za začetek. Gneča je bila kar velika in zato se je temperatura dvignila za kar nekaj stopinj. Oblekel sem dolgi dres, zato mi je bilo kar vroče in imel sem pomisleke, da bi mogoče bilo bolše v kratkem, a kar je pač je. Zadne minute je zapolnil župan mesta Ljubljana z nagovorom in pa skupina The stroj z svojo glazbo. (bolje rečeno z ropotanjem)

In sledil je start.

Kenijci in ostala elita, so "potegnili" in že v prvih metrih pritekli prednost, da jih jaz ne ujamem v polnem šprintu. Prvi kilometer je bil v znamenju gužve, saj niti nisi mogel teči. Veliko tekačev, ozke ceste, vsak pa je hotel priteči čim boljše in tekali smo sem ter tja, da smo koga prehiteli. Na prvem kilometru je čas pokazal precej čez 4 min. Če sem na hitro zračunal, bi z takšnim tempom prišel v cilj precej čez 1: 30:00, ker pa sem si za cilj nekako zastavil ta čas, je bilo potrebno malce pospešiti. Pričel sem prehitevati, tekel nekaj časa kar po pločniku in si nekako na drugem kilometru pridobil svoj prostor. Tudi čas je bil že bolši, saj sem dva km pretekel pod 8 min, zato sem probal tempo držati tudi naprej.

Ob progi je bilo vse polno navijačev in tudi glazbenih skupin, ki so nas nekako spodbujali naprej. Ujel sem si tudi "zajca" in ga nekako sledil tja do desetega kilometra. Tu me je ujela manjša kriza, spustil sem zajca in malce zmanjšal tempo, a še vedno v povprečju 4 min/km.

Mimo je pritekel Jože Lužar in me nagovoril; cukaš, cukaš, probaj držati moj tempo in sva tekla skupaj naprej. Jaz sem sicer vedel, da nimam enakomeren tempo, a si nisem mogel pomagati. Tudi njegov tempo nisem mogel dolgo držati. Kmalu po 15. km,ki sem ga pretekel točno ob uri, sem padel v drugo krizo in moral sem tudi Jožeta spustiti naprej.

Tempo sem še nekoliko zmanjšal in nekako po svoje nadaljeval. Ob progi je bilo vse več navijačev, ki so nas spodbujali naprej. Proga je bila malce monotona, saj so bili zadnji kilometri v čisti ravnini, a vseeno je kriza nekako popustila.

Zadnja dva km sem tekel z lahkoto, sploh pa zadnjega, ko so navijači naredili kar špalir do cilja in te kar nekako ponesli čez ciljno črto, kjer nas je pričakal župan Zoran Jankovič in se z vsakim rokoval.

Vsekakor je sledil pogled na urine kazalce. Na obraz se mi je prikradel velik nasmešek, saj je bil dosežen čas daleč nad pričakovanjem. Ura se je ustavila pri 1:26:39, kar je pomenilo 166. mesto med 3990. tekači, ki smo merili moči v polmaratonu. V tej kategoriji je zmagal Mitja Kosovel, ki je dosegel čas 1:07:33, Boštjan pa je v cilj pritekel kot 957. s časom 1:39:57.

V maratonu pa je z 42 km najbolje opravil kenijec Biama William s časom 2:10:12, najboljši predstavnik Slovenjie pa je bil Roman Kejžar na 11 mestu.

Kakor koli že, sem mnenja, da smo zmagovalci vsi ki smo uspešno pretekli 21 km, sploh pa tisti na 42 km.

Bušeča vas

Je že kar 14 dni, odkar smo se zbrali v Bušeči vasi pri Cerkljah ob Krki, da se pomerimo na zadnji preizkušnji za pokal Dolenjske. Bila je mrzla nedelja 18.10 2009, ko smo se v precej velikem številu zbrali za 9.8 km dolgo preizkušnjo.

Prijeten kraj in zelo dobro organizirana prireditev, veliko število tekmovalcev in navijačev in pa nizke temperature, vse to je bilo na enem kupu. Verjetno je bila malce večja udeležba zato, kjer je to zaključna prireditev za naš konec Slovenije in obenem podelitev pokalov in medalj najboljšim za leto 2009.

Pisana množica je tekala sem ter tja in se ogrevala za kar precej težko preizkušnjo. Proga sicer malce spremenjena, a ne bistveno, ker klanca zaradi katerega je bila sprememba niso izklučili ampak samo malce raztegnili.

Vseeno smo bili ob 11:00 za startno črto
in se pognali v lov za novimi uspehi.

Proga se je takoj obrnila v klanec in tako kar nekaj km, nato pa malce razgibano nekaj časa navzgor, pa navzdol, pa nekaj ravnine vse po asfaltirani cesti. Sledil je del poti po makedamu in travnati površini. Tu je bila sprememba glede na prejšnje teke, a le podalšana za kakih 50 m, medtem ko klanec je ostal. Precejšenj vzpon med vinogradi in malo kateri je tu pretekel do vrha. In ko si na vrhu je še spust in spet kar precejšnji in tudi precej dolg, pa še na asfaltu. Noge v tem delu precej trpijo in ko smo prišli na ravnino je bilo kar težko ujeti neki pravi ritem.

Sledilo je še kaka 2 km ravninskega dela do cilja, moči pa so bile že na rezervi. V zadnjem kilometru sem se boril z Zvonetom in vse je kazalo, da bo bil močnejši. Pa je prišel delček, kjer so bili njegovi navijači in so vsi kričali ;daj ga prehiti Maticka. Taki vzkliki navijačev, pa so iz mene izvlekli še nekaj energije in se nisem dal, ampak samo povečal prednost.

V cilj sem pritekel z precej velikim časom, kmalu za mano pa še Boštjan. Kar nisem bil nekako zadovoljen, saj so bili pred mano tekači, ki so navadno daleč za mano.Nevem ali sam jaz tako brez moči, ali pa so ostali tako dobri, ker se pripravljajo za Ljubljanski maraton.Kakor koli že, z težavo sem se privlekel do cilja, v pomoč pa so bili tudi navijači ob progi.

Po teku so se nekateri namočili v bazenu, meni pa ni bilo ravno do kopeli , ampak sem se samo hitro toplo oblekel. Ko smo oddali številke, smo vsi dobili praktična darila in bon za malico. Darila niso bila ravno nevem kaj, je pa bila zato malica zelo uredu. Dokler smo mi pomalcali, pa je organizator že postregel z rezultati teka.

Številke so pokazale naslednje;

30 mesto s časom 41:36, kar je zadostovalo za 4 mesto v skupini,

Boštjan pa 46 mesto in čas 43:11 ter 5 mesto v skupini

Ni pa bilo še rezultatov za skupni pokal vseh tekov in oba z Boštjanom sva bila sigurna, da ni nobeden med tremi najboljšimi, zato nisva čakala podelitve in sva se odpravila po drugih obveznostih. No pa ni bilo tako. Rezultati so namreč pokazali, da sem zasedel 3. mesto v svoji skupini. Če bi pa tole vedel popreje pa bi sigurno počakal podelitev in stopil na zmagovalne stopničke. Tako je v mojem imenu stal na stopničkah Mirko, ki sem mu rekel preden sem odšel; "če bo kaj za maticka, pa ti prevzem". Je bil tako vesel, ker je lahko stal na stopničkah, da se mu še danes smeji. Pokalček ki sem ga prejel, pa bom pokazal malce pozneje!