Živjo!
Začenjamo novo tekaško sezono ... no, nekateri so začeli že prej. Bom rekla raje, da se je Dolenjski pokal začel z novo sezono. :)
Stare grehe s tipkanjem bomo poravnali kasneje. Zdaj začenjamo na novo.
V soboto, 9. 4. 2016, se je na Loki v Novem mestu odvijal ParkTek. Deževalo je. Bilo je hladno. 10°C. Prejšnji teden pa okoli 23°C ali še več. Sobota pa tako kisla. :(
Najbolj zagnani tekači smo prišli na Loko brez izgovorov. Pa kaj, če je mrzlo! Pa kaj, če dežuje! Pa kaj, če je naslednji dan Istrski maraton! Pa kaj, če smo letos pretekli vse skupaj šele 15 km! Pa kaj!
Zame je to domači tek. Bolj domač bi bil že težko. In poleg tega je bil še dobrodelni - za projekt Botrstvo.
Publike ni bilo - razumljivo, saj vreme res ni bilo za navijanje. So pa kljub temu ploskali in navijali pri gostišču tik ped ciljem. Aja, pa tisti vzkliki klubskih sotekačev ... ko so z mostička navijali zame. Hvala, je fajn slišat kakšno spodbudno besedo, ko že skoraj ne moreš več. :)
Kaj moram še povedat? Aja, proga. Proga je ravna. Fina. Domača. V razpisu je pisalo, da so trije manjši vzponi. Skoraj niso vredni omembe, ampak so pa trije vzponi. Hehe. Pretežno makedamska pot. Malce asfalta. To je to.
Mene je do obračališča spremljal Boštjan. On je precej hitrejši od mene, a se je odločil, da bo moj tempo dober za začetek. Mogoče me je malce vlekel naprej. Mogoče. Vsekakor je po obračališču on izginil, jaz pa sem ostala zadaj z istim tempom.
Morda je potrebno omeniti, da jaz nisem tista tekmovalna tekačica. Ne gledam na uro za čas (ker je itak nimam, saj je pokvarjena), ne spremljam srčnega utripa, ne vem, kakšen je tempo, ne zanima me, kakšen je čas. Moj cilj je, da pritečem do konca brez poškodb, da tečem celo progo (če ni prehudih vzponov) in da izboljšam svoj čas na isti progi iz preteklega leta/preteklih let.
Če sem povsem odkrita, sem celo progo razmišljala o tem, kako zelo (ni)sem umazala mojih lepih novih tekaških copatkov. Glede na to, da je deževalo, sem se morala izogibat lužam in blatnim zaplatam. V območju obračališča je bilo to najbolj naporno, ampak je šlo. In povem vam, da sploh niso tako zelo umazane. Hehe. Saj vem, hecno.
Po preoblačenju pri avtomobilih smo odšli na malico. ParkTek - DNŠ v sodelovanju z Gostiščem Loka nas je razvajal tako, kot smo si zaslužili. Super ambient, lepo toplo in še postrežba nad nivojem tekaške prireditve.
Če verjamete ali ne, je bila perutnina na žaru tako zelo okusno pečena, da skoraj lahko trdim, da še nisem jedla boljše. Pomfrija ne bom hvalila s presežniki, ampak povem vam, da marsikje bi na tak deževen dan stali pod plastičnim šotorom na vetru in dežju, jedli makarone s plastičnimi vilicami in upali, da gremo čim prej domov.
Tukaj ni bilo tako, zato hvala organizatorjem in tudi Loki za prijeten zaključek teka.
Maticki smo se teka udeležili v kar lepem številu. Poglejmo nekaj statistike:
Teklo je 66 moških - od tega 6 Matickov.
Teklo je 14 deklet - od tega 1 Matickova.
Na oder smo se šli z medaljo okoli vratu slikat:
Marjan Škufca
Stanislav Kralj
Barbara Vidic
Uradnih rezultatov še ni, tako da zaenkrat brez ostalih podatkov.
Čestitke vsem tekačem za otvoritev nove sezone. Kar tako naprej!
nedelja, 10. april 2016
četrtek, 26. november 2015
Krško teče 2015
Krško 04.10.2015
In smo pritekli do predzadnje preizkušnje v Dolenjskem pokalu. Sicer novost pokala in pa eden od dveh daljših tekov. Polmaraton proti koncu sezone, je kot nalašč za test vzdržljivosti in pripravljenosti za Ljubljanski maraton.
Sem dobil občutek, da smo se že vsi naveličali te sezone in da se nobenemu ne da več na tek. Vsak ima neke obveznosti, zadržke, ali se mu mudi, samo da najde izgovor. Nekaterim je mogoče tudi preveč 21 km, je pa tudi opcija 5 km. Tako sem se sam odpeljal proti Posavju in kmalu prispel v Krško. Vzel sem si nekaj več časa pred tekom, zaradi logističnih težav, saj sta start in cilj na različnih lokacijah.
Cilj sem našel takoj, nato pa proti startu na drugi konec mesta, kjer so bile tudi prijave in vse kar paše zraven. Ko sem prejel številko sem razmišljal na katerem koncu pustiti avto. Mogoče na startu, pa potem takoj po teku naprej, še nekaj kilometrov za iztek. To ne bo dobro! Kaj pa če ne bo volje potem še naprej, ali pa moči. Bo kar bolje da je avto na cilju, če bo pa volja se lahko teče po mili volji po Krškem gor in dol. Tako je tudi bilo. Avto na cilj in potem počasi za ogrevanje proti startu. Ravno prav je bilo in pravi čas za tek.
Najprej smo jo ubrali proti Radečam, a ne za dolgo. Naredili smo en mali krog v tem delu mesta, nato pa jo ubrali na drug konec, kjer je bil cilj. Pričeli smo vsi skupaj, tudi tisti na 5 km dolgi progi in skupaj nas je bilo skoraj 150. Tisti na kratki so pričeli precej hitro, pa je potegnilo še nas nekaj, ki nimamo občutka za hitrost v začetku. Tako smo bili kmalu že precej razrečeni.
Prvi krog je bil za nami. Sedaj je bilo treba priteči do cilja, kjer se je začel precej večji krog, katerega je bilo treba preteči kar dvakrat, da se je nabralo 21 km. V prvega sem zakorakal kar korajžno v družbi še dveh tekačev. Skupaj smo tekli skoraj polovico kroga, potem pa smo se nekako odaljili drug od drugega.
V kraju Brege smo naredili nekaj zavojev in že smo se vračali nazaj. Nekaj kolovoznih poti, pa ozke ceste ali bolje rečeno kakšne sprehajalne poti ali kolesarske steze in že smo bili nazaj na poznani poti. Še dobrih 500 m in zopet bomo tekli mimo cilja in naprej v drugi krog.
V drugi krog ni šlo več z tako voljo in brzino. Tempo je nekoliko upadel, v copatih pa je bilo zaznati žulje. Moral sem zamenjati način teka in posledica je bila nekoliko manjša hitrost. Nekaj prednosti je še bilo, do kdaj bo zdržala bomo pa videli. Samo da sem pritekel v Brege in obrnil nazaj. Je bilo takoj lažje, ko si bil obrnjen proti cilju.
Kilometri so se počasi zbirali in kmalu smo jih imeli 20 . Še zadnji in tistih nekaj metrov bomo pa še zdržali. Tudi lažje je bilo, ker se je pričelo prehitevati za krog in je takoj več volje, kar odleglo pa je, ko sem pritekel na del katerega sem že dvakrat tekel. Še zadnjih 500 m do cilja, še zadnja rahla vzpetina in nekaj zavojev na parkirišču do cilja.
Pa je za nami! Dobrih 21 km z dobrim časom in velikim žuljem na nogi. Sem takoj snel copat in bos odkorakal do avta. Ha, pa je prav prišel avto na cilju. Kaj da bi sedaj mogel še na drug konec ponj. Verjetno bi bila kar taxi varjanta.
Počasi smo pritekli vsi v cilj, nakar so se pričeli še otroški teki. Kar veliko število otrok in vse skupaj se je vleklo kot strela. Pa še nobene klopi ni bilo za sedet, ali kaj podobnega, pa smo posedali na tleh po pločniku. Lahko bi postavili nekaj miz in klopi, (lahko tudi gasilske) pa postavili en šank, da bi lažje počakali. Sicer je vsak dobil en sendvič in vodo, ampak bi si privoščili še kaj zraven, tako pa smo morali iskati lokale malce stran.
In po dolgem času je prišla na vrsto tudi podelitev.
ampak res po doooooolgem. Verjetno smo bili tam le še dobitniki medalj, pa še ti ne prav vsi. Od Matickov sem na stopničke stopil le jaz in to na drugo mesto v skupini z časom 1:22:40.
Šimec Srečko je zasedel 5. mesto z časom 1:31:23
Lukšič Andrej 7. mesto z časom 1:37:13
Šuštar Mirko pa 5. mesto z časom 2:02:13
Potem pa so poklicali na stopničke še prve tri v absolutni kategoriji in tudi tukaj je Kralj Stanislav stopil na drugo višino. Samo ne vem zakaj so poklicali vse tri, saj so imeli samo en pokalček, za najhitrejšega. Edino kar sva dobila drugi in tretji je bila vrečka z reklamami. Pa bi se spodobilo, da bi za 21 pretečenih kilometrov dobila vsaj medaljo, če ne že pokal kot zmagovalec.
Je pa vsaj imel zmagovalec družbo, da ni sam stal na stopničkah. Je pač tako, da se gleda le na zaslužek, ali pa nekaj kar jim je spolzelo mimo na prvem teku. Sicer dokaj solidno organizirana prireditev ŠD Posavje, z nekaj pomankljivostmi za začetek. So se pa nekaj naučili, pa bojo drugo leto imeli popravni izpit, kakor tudi tekači, za boljšo prireditev in boljši rezultat.
In smo pritekli do predzadnje preizkušnje v Dolenjskem pokalu. Sicer novost pokala in pa eden od dveh daljših tekov. Polmaraton proti koncu sezone, je kot nalašč za test vzdržljivosti in pripravljenosti za Ljubljanski maraton.
Sem dobil občutek, da smo se že vsi naveličali te sezone in da se nobenemu ne da več na tek. Vsak ima neke obveznosti, zadržke, ali se mu mudi, samo da najde izgovor. Nekaterim je mogoče tudi preveč 21 km, je pa tudi opcija 5 km. Tako sem se sam odpeljal proti Posavju in kmalu prispel v Krško. Vzel sem si nekaj več časa pred tekom, zaradi logističnih težav, saj sta start in cilj na različnih lokacijah.
Cilj sem našel takoj, nato pa proti startu na drugi konec mesta, kjer so bile tudi prijave in vse kar paše zraven. Ko sem prejel številko sem razmišljal na katerem koncu pustiti avto. Mogoče na startu, pa potem takoj po teku naprej, še nekaj kilometrov za iztek. To ne bo dobro! Kaj pa če ne bo volje potem še naprej, ali pa moči. Bo kar bolje da je avto na cilju, če bo pa volja se lahko teče po mili volji po Krškem gor in dol. Tako je tudi bilo. Avto na cilj in potem počasi za ogrevanje proti startu. Ravno prav je bilo in pravi čas za tek.
Najprej smo jo ubrali proti Radečam, a ne za dolgo. Naredili smo en mali krog v tem delu mesta, nato pa jo ubrali na drug konec, kjer je bil cilj. Pričeli smo vsi skupaj, tudi tisti na 5 km dolgi progi in skupaj nas je bilo skoraj 150. Tisti na kratki so pričeli precej hitro, pa je potegnilo še nas nekaj, ki nimamo občutka za hitrost v začetku. Tako smo bili kmalu že precej razrečeni.
Prvi krog je bil za nami. Sedaj je bilo treba priteči do cilja, kjer se je začel precej večji krog, katerega je bilo treba preteči kar dvakrat, da se je nabralo 21 km. V prvega sem zakorakal kar korajžno v družbi še dveh tekačev. Skupaj smo tekli skoraj polovico kroga, potem pa smo se nekako odaljili drug od drugega.
V kraju Brege smo naredili nekaj zavojev in že smo se vračali nazaj. Nekaj kolovoznih poti, pa ozke ceste ali bolje rečeno kakšne sprehajalne poti ali kolesarske steze in že smo bili nazaj na poznani poti. Še dobrih 500 m in zopet bomo tekli mimo cilja in naprej v drugi krog.
V drugi krog ni šlo več z tako voljo in brzino. Tempo je nekoliko upadel, v copatih pa je bilo zaznati žulje. Moral sem zamenjati način teka in posledica je bila nekoliko manjša hitrost. Nekaj prednosti je še bilo, do kdaj bo zdržala bomo pa videli. Samo da sem pritekel v Brege in obrnil nazaj. Je bilo takoj lažje, ko si bil obrnjen proti cilju.
Kilometri so se počasi zbirali in kmalu smo jih imeli 20 . Še zadnji in tistih nekaj metrov bomo pa še zdržali. Tudi lažje je bilo, ker se je pričelo prehitevati za krog in je takoj več volje, kar odleglo pa je, ko sem pritekel na del katerega sem že dvakrat tekel. Še zadnjih 500 m do cilja, še zadnja rahla vzpetina in nekaj zavojev na parkirišču do cilja.
Pa je za nami! Dobrih 21 km z dobrim časom in velikim žuljem na nogi. Sem takoj snel copat in bos odkorakal do avta. Ha, pa je prav prišel avto na cilju. Kaj da bi sedaj mogel še na drug konec ponj. Verjetno bi bila kar taxi varjanta.
Počasi smo pritekli vsi v cilj, nakar so se pričeli še otroški teki. Kar veliko število otrok in vse skupaj se je vleklo kot strela. Pa še nobene klopi ni bilo za sedet, ali kaj podobnega, pa smo posedali na tleh po pločniku. Lahko bi postavili nekaj miz in klopi, (lahko tudi gasilske) pa postavili en šank, da bi lažje počakali. Sicer je vsak dobil en sendvič in vodo, ampak bi si privoščili še kaj zraven, tako pa smo morali iskati lokale malce stran.
In po dolgem času je prišla na vrsto tudi podelitev.
ampak res po doooooolgem. Verjetno smo bili tam le še dobitniki medalj, pa še ti ne prav vsi. Od Matickov sem na stopničke stopil le jaz in to na drugo mesto v skupini z časom 1:22:40.
Šimec Srečko je zasedel 5. mesto z časom 1:31:23
Lukšič Andrej 7. mesto z časom 1:37:13
Šuštar Mirko pa 5. mesto z časom 2:02:13
Potem pa so poklicali na stopničke še prve tri v absolutni kategoriji in tudi tukaj je Kralj Stanislav stopil na drugo višino. Samo ne vem zakaj so poklicali vse tri, saj so imeli samo en pokalček, za najhitrejšega. Edino kar sva dobila drugi in tretji je bila vrečka z reklamami. Pa bi se spodobilo, da bi za 21 pretečenih kilometrov dobila vsaj medaljo, če ne že pokal kot zmagovalec.
Je pa vsaj imel zmagovalec družbo, da ni sam stal na stopničkah. Je pač tako, da se gleda le na zaslužek, ali pa nekaj kar jim je spolzelo mimo na prvem teku. Sicer dokaj solidno organizirana prireditev ŠD Posavje, z nekaj pomankljivostmi za začetek. So se pa nekaj naučili, pa bojo drugo leto imeli popravni izpit, kakor tudi tekači, za boljšo prireditev in boljši rezultat.
nedelja, 22. november 2015
12. tek po poti sprostitve in užitka
Moščanci 3.10.2015
Že kar precej zamujam, tako da je treba že kar razmisliti malo kje se je teklo in kako. Potem je pa tako, da nekatere se bolje spomnimo, druge manj, tale pa je tista, ki se je bom spominjal kar nekaj časa. Pa ni to tisto ki je v naslovu; sprostitev in užitek, ampak nekaj povsem drugega.
Ne vem kje so dobili navdih za ime teka, ki sploh ni nič od tega. Že ko pogledaš profil proge, ti je jasno da ni sprostitve in ne užitka, razen za gorske tekače.
Edino od užitka je bilo lepo sončno vreme, kar pa še zdaleč ni kazalo pri nas, ko sem se odpravljal na pot. Pri nas je rahlo deževalo, na čase nekoliko bolj in to se je vleklo skoraj vse do Maribora, naprej pa se je pričelo vse lepše in lepše. Pravi užitek je bil stopiti iz avta in si ogledati dolino obsijano z sončkom, po kateri je že tekalo nekaj tekačev. No v glavnem so bili to otroci, ki so se že merili v svoji vzdržljivosti in hitrosti, medtem ko članov in članic zelo malo.
Start in cilj sta bila pri vaško gasilskem domu Moščanci, teklo pa se je po okoliškem hribu do vasi Vaneča in nazaj. Prvi in zadnji kilometer, (mogoče nekaj metrov manj) ki sta bila po isti poti sem pretekel za ogrevanje, kaj več pa potem spoznaš med tekom. To samo toliko, da veš kje "potegniti" na koncu, če je slučajno takšna situacija.
Na startu se nas je zbralo vsega 16 tekačev in tekačic, za 7 km dolgo preizkušnjo. Po večini znani obrazi in že v naprej bi lahko določil rezultate v cilju, a je treba počakati dobre pol urce.
In smo začeli! Prvi kilometer je ravninski z ožino preko potoka in tu je bila skoraj gužva, saj smo bili tekači še kar na kupu. Razlike so pričele nastajati potem naprej v drugem in tretjem km. Drugi še ravninski, tretji pa že več kot polovica v klanec. Tretji kilometer je bil v gozdu, po gozdnih stezah, ki se je zaključil z spustom nazaj v dolino. Naslednji kilometer je bil zopet ravninski,potem pa še enkrat v klanec.
Tudi ta klanec je bil kar precejšen zalogaj, je bil pa daljši od prvega in bolj zavit. Vijugali smo med njivami, po travnikih in terenu primernih poteh.Tu so bile razlike že velike. Preindel Dejana sem le še na čase videl za kakim ovinkom, medtem ko za mano tudi skoraj ni bilo opaziti tekača, tako da je bilo kar dolgočasno.
Ko je bil za nami peti kilometer, smo se že spuščali v dolino, po gozdnih poteh. Še dva kilometra in smo v cilju. Razmišljal sem, da grem malce bolj počasi in prihranim moči za naslednji dan, ko me čaka v Krškem 21 km. Prvega ne bom ujel, za mano pa tudi ni daleč nikogar. Čemu potem hitenje!
Tako sem se počasi spustil v dolino in se obrnil v ravninski del, proti šestemu kilometru. Na tem delu je bil ob progi redar, ki me sprašuje po Dejanu, kje da je on. Odgovoril sem mu, da verjetno že v cilju, pa je rekel da še ni šel mimo. Malce sem se zamislil in ugotovil, da če ni šel Dejan mimo, sem jaz prvi, on pa je odstopil, ali zgrešil pot in tekel drugačno pot. Potem so možnosti za zmago, samo ne se več obirat. In sem jo ubral kolikor so me noge nesle v zadnji kilometer. Zakorakal sem v ciljno ravnino. Pred mano nikogar, za mano nikogar in tako osamljen stečem v cilj. Tudi tukaj sprašujejo po Dejanu, češ da bi tudi on že moral priteči, pa ga ni. Naslednjega tekača smo čakali skoraj dve minuti, nato pa so začeli prihajati drug za drugim. Tudi Dejan je pritekel vendar kot 6., saj je zgrešil pot in naredil nekaj sto metrov ko je ugotovil da ni prav, se obrnil nazaj in nadaljeval po pravi poti. Seveda je ura tekla in tako sem zmagovalec postal jaz.
Seveda sem bil vesel zmage, čeprav sem vedel, da Dejanu nisem kos v nobenem pogledu teka. Ampak okoliščine so tako nanesle, sreča je bila tokrat na moji strani, zato sem komaj čakal podelitev. Še prej so nam postregli z malico in pijačo, ki je bila tokrat v strošek organizatorja in v količinah, da si jim težko kos.
Potem pa je sledila podelitev pokalov, medalj in priznanj, katerih je bilo skoraj za vse, pri tako nizki udeležbi tekačev.
V naši kategoriji smo bili ravno trije udeleženci, da smo zasedli vse stopničke,
v absolutni skupini pa je bil pokal samo za najhitrejšega. Tokrat je bil to Kralj Stanislav z časom 29:10
Tako se je zaključila predzadnja prireditev v Pomurskem tekaškem pokalu. Še enkrat se pripeljemo v te konce, potem pa nekoliko pavze za razmislek ali še drugo leto ali mogoče kam drugam. Nikoli se ne ve.
Že kar precej zamujam, tako da je treba že kar razmisliti malo kje se je teklo in kako. Potem je pa tako, da nekatere se bolje spomnimo, druge manj, tale pa je tista, ki se je bom spominjal kar nekaj časa. Pa ni to tisto ki je v naslovu; sprostitev in užitek, ampak nekaj povsem drugega.
Ne vem kje so dobili navdih za ime teka, ki sploh ni nič od tega. Že ko pogledaš profil proge, ti je jasno da ni sprostitve in ne užitka, razen za gorske tekače.
Edino od užitka je bilo lepo sončno vreme, kar pa še zdaleč ni kazalo pri nas, ko sem se odpravljal na pot. Pri nas je rahlo deževalo, na čase nekoliko bolj in to se je vleklo skoraj vse do Maribora, naprej pa se je pričelo vse lepše in lepše. Pravi užitek je bil stopiti iz avta in si ogledati dolino obsijano z sončkom, po kateri je že tekalo nekaj tekačev. No v glavnem so bili to otroci, ki so se že merili v svoji vzdržljivosti in hitrosti, medtem ko članov in članic zelo malo.
Start in cilj sta bila pri vaško gasilskem domu Moščanci, teklo pa se je po okoliškem hribu do vasi Vaneča in nazaj. Prvi in zadnji kilometer, (mogoče nekaj metrov manj) ki sta bila po isti poti sem pretekel za ogrevanje, kaj več pa potem spoznaš med tekom. To samo toliko, da veš kje "potegniti" na koncu, če je slučajno takšna situacija.
Na startu se nas je zbralo vsega 16 tekačev in tekačic, za 7 km dolgo preizkušnjo. Po večini znani obrazi in že v naprej bi lahko določil rezultate v cilju, a je treba počakati dobre pol urce.
In smo začeli! Prvi kilometer je ravninski z ožino preko potoka in tu je bila skoraj gužva, saj smo bili tekači še kar na kupu. Razlike so pričele nastajati potem naprej v drugem in tretjem km. Drugi še ravninski, tretji pa že več kot polovica v klanec. Tretji kilometer je bil v gozdu, po gozdnih stezah, ki se je zaključil z spustom nazaj v dolino. Naslednji kilometer je bil zopet ravninski,potem pa še enkrat v klanec.
Tudi ta klanec je bil kar precejšen zalogaj, je bil pa daljši od prvega in bolj zavit. Vijugali smo med njivami, po travnikih in terenu primernih poteh.Tu so bile razlike že velike. Preindel Dejana sem le še na čase videl za kakim ovinkom, medtem ko za mano tudi skoraj ni bilo opaziti tekača, tako da je bilo kar dolgočasno.
Ko je bil za nami peti kilometer, smo se že spuščali v dolino, po gozdnih poteh. Še dva kilometra in smo v cilju. Razmišljal sem, da grem malce bolj počasi in prihranim moči za naslednji dan, ko me čaka v Krškem 21 km. Prvega ne bom ujel, za mano pa tudi ni daleč nikogar. Čemu potem hitenje!
Tako sem se počasi spustil v dolino in se obrnil v ravninski del, proti šestemu kilometru. Na tem delu je bil ob progi redar, ki me sprašuje po Dejanu, kje da je on. Odgovoril sem mu, da verjetno že v cilju, pa je rekel da še ni šel mimo. Malce sem se zamislil in ugotovil, da če ni šel Dejan mimo, sem jaz prvi, on pa je odstopil, ali zgrešil pot in tekel drugačno pot. Potem so možnosti za zmago, samo ne se več obirat. In sem jo ubral kolikor so me noge nesle v zadnji kilometer. Zakorakal sem v ciljno ravnino. Pred mano nikogar, za mano nikogar in tako osamljen stečem v cilj. Tudi tukaj sprašujejo po Dejanu, češ da bi tudi on že moral priteči, pa ga ni. Naslednjega tekača smo čakali skoraj dve minuti, nato pa so začeli prihajati drug za drugim. Tudi Dejan je pritekel vendar kot 6., saj je zgrešil pot in naredil nekaj sto metrov ko je ugotovil da ni prav, se obrnil nazaj in nadaljeval po pravi poti. Seveda je ura tekla in tako sem zmagovalec postal jaz.
Seveda sem bil vesel zmage, čeprav sem vedel, da Dejanu nisem kos v nobenem pogledu teka. Ampak okoliščine so tako nanesle, sreča je bila tokrat na moji strani, zato sem komaj čakal podelitev. Še prej so nam postregli z malico in pijačo, ki je bila tokrat v strošek organizatorja in v količinah, da si jim težko kos.
Potem pa je sledila podelitev pokalov, medalj in priznanj, katerih je bilo skoraj za vse, pri tako nizki udeležbi tekačev.
V naši kategoriji smo bili ravno trije udeleženci, da smo zasedli vse stopničke,
v absolutni skupini pa je bil pokal samo za najhitrejšega. Tokrat je bil to Kralj Stanislav z časom 29:10
Tako se je zaključila predzadnja prireditev v Pomurskem tekaškem pokalu. Še enkrat se pripeljemo v te konce, potem pa nekoliko pavze za razmislek ali še drugo leto ali mogoče kam drugam. Nikoli se ne ve.
torek, 20. oktober 2015
18. mednarodni turističnorekreacijski tek ob kolpi
Gorenja žaga- Dol 27. 09.2015
Že 18 pa smo se zbrali v dolini reke Kolpe, kjer turistično športno društvo Kostel vsako leto priredi lep tek. Ker je do prireditve kar daleč, start in cilj pa odaljena drug od drugega nekje 14 km, smo navadno tja odrajžali z kombijem. Tako ni bilo skrbi za prevoz do avtomobila po teku, oziroma prihoda na start. ( odvisno kje si pustil avto) Tokrat se tudi nismo kaj dosti organizirali, pa še upad tekačev imamo in tako je zadoščal le osebni avtomobil. Tako sva se z Doljakom pripeljala na cilj, kjer so naju že ustavljali, da se peljejo na start. Naložila sva polni avto in odbrzela na startno mesto.
Tu je bilo že kar živahno in vse pripravljeno za tek, kaj kmalu pa smo bili pripravljeni tudi tekači.
Pognali so kolesa časomerilnega stroja in že smo bili na poti proti Dolu, kjer je bil cilj pri turistični kmetiji Konda. Tu se je potem dogajalo vse ob zaključku teka. Medtem ko smo se mi premagovali 14 kilometersko razdaljo, so otroci precej krajše premagovali na sami ciljni ravnini.
Ker je vse bližje maraton, je bil moj plan po prihodu v cilj, odteči še nazaj do avta, kar tako počasi za trening. No maratonske priprave so po prihodu v cilj padle v vodo. Pa ne v Kolpo, pač pa v malce večjo vodo. Ko sem pritekel v cilj sem bil precej izmučen in ko sem malce odahnil, ni bilo več volje da bi odtekel še 14 km.
Tako sem rajši oddal številko, si privoščil čušpajz, ki je bil tako odličen, da sem šel še enkrat ponj. In ko sem se dobro namalcal, je bil že pripravljen kombi organizatorja, da pelje tekače po avtomobile. Pa smo se naložili in po prihodu zadnjega tekača odbrzeli na start. Že sama vožnja z avtom se mi je zdela dolga, kaj šele da bi šel peš.
Je minilo kar nekaj časa, da smo prirajžali nazaj in tu je bilo že vse pripravljeno za podelitev medalj. Še rezultatov skoraj ni bilo časa pogledati. Seveda so najprej pričeli pri najmlajših in nato kar nekaj zavlačevati. (tako kot zmeraj) To je trajalo tako dolgo, da nekateri niso uspeli počakati na podelitev, saj so imeli obveznosti do delodajalca in so naročili da prevzamemo medalje.
Končno smo dočakali tudi podelitev.
4. Kralj Stanislav 54:34 1. v F
15. Škufca Marjan 57:50 2. v E
16. Menič Franci 57:57 3. v E
36. Lukšič Andrej 01:04:03 6. v E
56. Pedišič Ivica 01:09:34 7. v D
Na start je prišel tudi Doljak in probal koliko je sanirana poškodba prejšnjega teka. Proba je uspela, tek pa ne, saj ga je končal že po nekaj kilometrih. Ja take poškodbe se zdravijo kar precej dalj časa kakor samo teden dni. Bo trba še malce počakati.
In smo odrajžali proti domu, se ustavili še malce na pijači, ter se vrnemo naslednje leto, da za malenkost izboljšamo rezultat.
Že 18 pa smo se zbrali v dolini reke Kolpe, kjer turistično športno društvo Kostel vsako leto priredi lep tek. Ker je do prireditve kar daleč, start in cilj pa odaljena drug od drugega nekje 14 km, smo navadno tja odrajžali z kombijem. Tako ni bilo skrbi za prevoz do avtomobila po teku, oziroma prihoda na start. ( odvisno kje si pustil avto) Tokrat se tudi nismo kaj dosti organizirali, pa še upad tekačev imamo in tako je zadoščal le osebni avtomobil. Tako sva se z Doljakom pripeljala na cilj, kjer so naju že ustavljali, da se peljejo na start. Naložila sva polni avto in odbrzela na startno mesto.
Tu je bilo že kar živahno in vse pripravljeno za tek, kaj kmalu pa smo bili pripravljeni tudi tekači.
Pognali so kolesa časomerilnega stroja in že smo bili na poti proti Dolu, kjer je bil cilj pri turistični kmetiji Konda. Tu se je potem dogajalo vse ob zaključku teka. Medtem ko smo se mi premagovali 14 kilometersko razdaljo, so otroci precej krajše premagovali na sami ciljni ravnini.
Ker je vse bližje maraton, je bil moj plan po prihodu v cilj, odteči še nazaj do avta, kar tako počasi za trening. No maratonske priprave so po prihodu v cilj padle v vodo. Pa ne v Kolpo, pač pa v malce večjo vodo. Ko sem pritekel v cilj sem bil precej izmučen in ko sem malce odahnil, ni bilo več volje da bi odtekel še 14 km.
Tako sem rajši oddal številko, si privoščil čušpajz, ki je bil tako odličen, da sem šel še enkrat ponj. In ko sem se dobro namalcal, je bil že pripravljen kombi organizatorja, da pelje tekače po avtomobile. Pa smo se naložili in po prihodu zadnjega tekača odbrzeli na start. Že sama vožnja z avtom se mi je zdela dolga, kaj šele da bi šel peš.
Je minilo kar nekaj časa, da smo prirajžali nazaj in tu je bilo že vse pripravljeno za podelitev medalj. Še rezultatov skoraj ni bilo časa pogledati. Seveda so najprej pričeli pri najmlajših in nato kar nekaj zavlačevati. (tako kot zmeraj) To je trajalo tako dolgo, da nekateri niso uspeli počakati na podelitev, saj so imeli obveznosti do delodajalca in so naročili da prevzamemo medalje.
Končno smo dočakali tudi podelitev.
4. Kralj Stanislav 54:34 1. v F
15. Škufca Marjan 57:50 2. v E
16. Menič Franci 57:57 3. v E
36. Lukšič Andrej 01:04:03 6. v E
56. Pedišič Ivica 01:09:34 7. v D
Na start je prišel tudi Doljak in probal koliko je sanirana poškodba prejšnjega teka. Proba je uspela, tek pa ne, saj ga je končal že po nekaj kilometrih. Ja take poškodbe se zdravijo kar precej dalj časa kakor samo teden dni. Bo trba še malce počakati.
In smo odrajžali proti domu, se ustavili še malce na pijači, ter se vrnemo naslednje leto, da za malenkost izboljšamo rezultat.
17. tek po Lavričevi poti
Gradišče 20.09.2015
Pa smo nekako pritekli tudi do ene zadnjih težjih tekaških preizkušenj v Dolenjskem pokalu. Za ta tek se zberemo na hribčku nad Stično, kjer potekajo prijave, krajši tek in otroški teki, ter cilj glavnega teka, ter zaključek vsega skupaj. Sam štart glavnega teka je umaknjen nekoliko nižje saj je preveč strmo za začetek teka.
Tek organizira Planinsko društvo in je lepo organiziran, v prijetnem okolju. Predvsem je prijetno se sprehoditi po samem ciljnem prostoru. Tu poteka tudi festival kiparjev z motorno žago in kar nekaj izdelkov je najti v okolici in šotoru samem.
Ampak mi smo tam zaradi teka in pojdimo nazaj na tekaške zadeve. Zberemo se na parkirišču na robu vasi tik pred vzponom na vrh. Seveda pridejo tja tudi časomerilci, štarter in spremljevalno vozilo in ko napoči čas smo vsi nared za tek.
Precej razgibana tekaška pot, speljana večinoma po poteh, travnikih in makadamu, nekaj metrov pa je tudi asfalta. Prvi kilometer se nekako še solidno pretekel, potem pa ko smo zakorakali v prvi klanec, že ni šlo več povsem gladko. Pa ne le v prvi klanec, tudi vsi ostali nekako niso šli. Nekako nisem našel tiste prave moči in energije, da bi lahko dal kaj več od sebe, za kar je majčkeno kriva tudi tekma dan pred tem. Kljub vsemu, mi je prvič na tem teku uspelo preteči celotno progo, brez da bi kak meter prehodil. Tudi to je nekaj in veselo sem zakorakal v cilj.
Na koncu še rezultat ni bil tako slab, kakor tudi ne od ostalih tekačev. Smolo je ujel le Doljak Edvard, ki je staknil poškodbo že na četrtem kilometru in potem šepaje nadaljeval do cilja. To pa ni ravno prijetna zadeva.
Mi pa smo prihajali v cilj takole;
3. Bučar Gregor 40:42 1. v B
6. Kralj Stanislav 43:27 2. v F
11. Škufca Marjan 45:13 1. v E
19. Bučar Marko 47:26 4. v B
26. Mikolič Silvo 48:44 2. v G
28. Lukšič Andrej 49:28 4. v E
59. Šuštar Miro 01:02:31 7. v I
Na tem teku zasluženi tudi vedno prejmejo unikatne pokalčke. Glavni član organizacije teka je tudi v organizaciji festivala kiparjev in izdela posebne lesene medalje, oziroma pokale. Saj kar ne veš kako bi te lepo oblikovane stvarce naslovil.
No tile štirje so sedaj v lasti Matickovih tekačev, eden je celo moj. Bravo mi!
Seveda je kot vedno organizator poskrbel tudi za prigrizek in pa veliko število nagrad, katere je z žrebom številk razdelil med tekače. Tokrat sreča ni bila na moji strani, je pa kar nekaj naših imelo srečo pri žrebu, med drugimi tudi Marjan, ki je prvič na sploh prišel do izžrebane nagrade. Mogoče bo pa za naprej kaj več sreče.
Seveda smo dali nekaj tudi zaslužiti organizatorju in smo si privoščili nekaj pijače, da se odžejamo in da nazdravimo. Topel sonček in pa tekaška preizkušnja te nekako primorata, nekaj je pa tudi navade. Pa naj ta navada ostane še za naprej.
Pa smo nekako pritekli tudi do ene zadnjih težjih tekaških preizkušenj v Dolenjskem pokalu. Za ta tek se zberemo na hribčku nad Stično, kjer potekajo prijave, krajši tek in otroški teki, ter cilj glavnega teka, ter zaključek vsega skupaj. Sam štart glavnega teka je umaknjen nekoliko nižje saj je preveč strmo za začetek teka.
Tek organizira Planinsko društvo in je lepo organiziran, v prijetnem okolju. Predvsem je prijetno se sprehoditi po samem ciljnem prostoru. Tu poteka tudi festival kiparjev z motorno žago in kar nekaj izdelkov je najti v okolici in šotoru samem.
Ampak mi smo tam zaradi teka in pojdimo nazaj na tekaške zadeve. Zberemo se na parkirišču na robu vasi tik pred vzponom na vrh. Seveda pridejo tja tudi časomerilci, štarter in spremljevalno vozilo in ko napoči čas smo vsi nared za tek.
Precej razgibana tekaška pot, speljana večinoma po poteh, travnikih in makadamu, nekaj metrov pa je tudi asfalta. Prvi kilometer se nekako še solidno pretekel, potem pa ko smo zakorakali v prvi klanec, že ni šlo več povsem gladko. Pa ne le v prvi klanec, tudi vsi ostali nekako niso šli. Nekako nisem našel tiste prave moči in energije, da bi lahko dal kaj več od sebe, za kar je majčkeno kriva tudi tekma dan pred tem. Kljub vsemu, mi je prvič na tem teku uspelo preteči celotno progo, brez da bi kak meter prehodil. Tudi to je nekaj in veselo sem zakorakal v cilj.
Na koncu še rezultat ni bil tako slab, kakor tudi ne od ostalih tekačev. Smolo je ujel le Doljak Edvard, ki je staknil poškodbo že na četrtem kilometru in potem šepaje nadaljeval do cilja. To pa ni ravno prijetna zadeva.
Mi pa smo prihajali v cilj takole;
3. Bučar Gregor 40:42 1. v B
6. Kralj Stanislav 43:27 2. v F
11. Škufca Marjan 45:13 1. v E
19. Bučar Marko 47:26 4. v B
26. Mikolič Silvo 48:44 2. v G
28. Lukšič Andrej 49:28 4. v E
59. Šuštar Miro 01:02:31 7. v I
Na tem teku zasluženi tudi vedno prejmejo unikatne pokalčke. Glavni član organizacije teka je tudi v organizaciji festivala kiparjev in izdela posebne lesene medalje, oziroma pokale. Saj kar ne veš kako bi te lepo oblikovane stvarce naslovil.
No tile štirje so sedaj v lasti Matickovih tekačev, eden je celo moj. Bravo mi!
Seveda je kot vedno organizator poskrbel tudi za prigrizek in pa veliko število nagrad, katere je z žrebom številk razdelil med tekače. Tokrat sreča ni bila na moji strani, je pa kar nekaj naših imelo srečo pri žrebu, med drugimi tudi Marjan, ki je prvič na sploh prišel do izžrebane nagrade. Mogoče bo pa za naprej kaj več sreče.
Seveda smo dali nekaj tudi zaslužiti organizatorju in smo si privoščili nekaj pijače, da se odžejamo in da nazdravimo. Topel sonček in pa tekaška preizkušnja te nekako primorata, nekaj je pa tudi navade. Pa naj ta navada ostane še za naprej.
Naročite se na:
Objave (Atom)