Vse poti vodijo v Rim

Če vodijo v Rim, morajo tudi iz njega. :)

Naj že na začetku povem, da tokrat avtor objave ni Stane, ampak njegova administratorka Barbara. :) Stane se namreč trenutno nahaja nekje v Rimu, kot je zapisal v prejšnji objavi. Pregled vremena po svetu je pokazal, da imajo trenutno (13.40) 26°C in razpršene oblake s sončkom. Srečneži. Upam, da bo naredil dovolj fotk, da bomo uživali. :)

OK, DTP Trebnje je torej organiziral tek iz Rima v Trebnje in včeraj so šli na pot. Ker rada brskam po internetu, sem seveda našla njihov forum, avtodom št. 1, v katerem je Stane, sem dodala na Skype in našla še par zanimivosti, ki so me prepričale, da se vmešam na njegov blog in jih pokažem še ostalim. :) Morda se v tem tednu še kaj oglasim. :)

No, najprej sem našla en filmček, posnet pred odhodom iz Trebnjega. Če kliknete na čas 1:16, lahko vidite in slišite Staneta v elementu - sicer ne tekaškem, ampak to še pride. :)


Torej, DOBER TEK in če gre za tekmo med obema avtodomoma, mi držimo pesti za prvega. :)

Rim

Pred časom sem obljubil eno objavo in obljuba dela dolg, vendar kot vedno vse v zadnji minuti.

Že kar nekaj časa je odkar se pogovarjamo o Rimu. Namreč gre se zato, da so me tekači DTP Trebnje povabili , da z njimi opravim nenavadni podvig. Za ta podvig smo se zato tudi slikali nekaj tednov nazaj v Straži.

Takole so me maskirali, da nisem preveč izstopal po barvi dresa.

in smo se zbirali
in zbrali vsi razen enega.

Takole pa so zapisali na njihovi spletni strani:


25.06.2009 - 28.06.2009
RIM - TREBNJE

Po lanskem uspešno opravljenem podvigu (Beograd - Trebnje) tudi letos naše društvo ne počiva. Čaka nas velik podvig - štafetni tek iz Rima do Trebnjega. Tekači bodo tekli v obliki štafete neprekinjeno (v enem kosu po 10 km), vsak bo opravil preko 80 km...Tekači, ki se bodo podali na pot so: Jože Lužar, Leon Grden, Marko Kruljac, Stanislav Kralj, Antonija Jarc, Peter Zajc, Rado Jarc, Mirko Lavriha, Leopold Saje, Leon Rojc, Marko Komat in Božo Zajc, ki manjka na sliki. V Trebnjem jih lahko pričakate v nedeljo, 28.06.2009, v popoldanskih urah v okviru prireditve iz Trebanjskega koša (za točen prihod spremljajte forum).

Glavni krivec, da grem s to odpravo na tale podvig je Mirko Šuštar, ki ga zamenjujem, saj se on ne more udeležiti zaradi poškodbe. Kot rezervo je predlagal dva tekača in odločitev je bila takšna, da grem jaz. Seveda sem z veseljem pritrdil, saj je to zame poseben iziv.
Torej jutri popoldan se zberemo v Trebnjem, vkrcamo v dva avtodoma in odrinemo v Italijo, natančneje v Rim. Od tu se v četrtek zjutraj podamo na pot proti Trebnjem in nekje v nedeljo 28.06.2009 popoldan prispemo na cilj.
Kaj in kako bo potekal tale podvig, bom natančno opisal po vrnitvi, saj sedaj niti ne vem kaj me čaka. Lahko pa nas počakate v nedeljo v Trebnjem, kjer je naš cilj v sklopu prireditve Trebanjski koš.
Vabljeni ste vsi, tudi ti in pot pod noge - v Trebnje se gre. Več ko bo navijačev, bolj bo luštno.

Radeče

Skoraj bi lahko rekli, da je danes bil čisto navaden petek, pa vendarle ni temu tako. Ni bil kakšen 13., ali kaj podobnega, je pa prijetno minilo popoldne. Dopoldan je minil v službi, popoldne pa smo se trije Maticki odpravili na tek.

V popoldanskem času (mogoče že večernem, saj je bila ura 20:00) je v Radečah potekal Splavarjev tek in tja smo se napotili Stane, Boštjan in Barbara. No, pa nismo bili samo mi, tam se nas je zbralo kar precej čez 100, vendar Maticki smo bili trije in toliko trenutno tudi šteje klub članov.

V še vedno vročem popoldnevu je Boštjan krmilil svojega jeklenega konjička proti Radečam. Ugibala sva, kje naj jo uberemo in katera pot je krajša, a vseeno smo odbrzeli kar po avtocesti do Krškega in naprej do Radeč. Med potjo smo si ogledovali lepe slovenske kraje, ugibali kje je kaj in načrtovali taktiko teka. Barbi pa je zraven še pridno uporabljala fotoaparat.

Spoznavamo Slovenijo ... tako je nadela naslov naslednjim slikcam.

In smo prispeli! Odšli smo do mesta prijave, se prijavili, dobili štartne številke in darilo ter blok za malico (darilo je bila kapa in svinčnik). In nazaj do avta, na hitro v barve kluba in na ogrevanje. Ker je tek speljan v krogih, krog je dolg 2.5 km in se teče 3 kroge, smo za ogrevanje izbrali kar samo progo. Nismo sicer tekli celo progo (smo jo malce pristrigli na vogalih), smo pa pretekli blizu dveh kilometrov.

In smo se postavili za startno črto, na mesto kot je narekovala taktika. Startali smo točno ob 20:00, ko je sonček že potonil za bližnje hribčke. Vsaj tiste peklenske vročine ni bilo, čeprav je bilo vseeno vroče, saj je tek čisto ravninski (+ - 3 m ) in v celoti po asfaltirani cesti. Je bilo kar luštno tečt, saj je bilo ob progi vse polno navijačev, ki so nas glasno spodbujali. Tek namreč sovpada s tednom splavarjenja v Radečah, zato so ulice vse polne gostov od vsepovsod.

Kmalu smo pridrveli skozi cilj, vendar je bilo potrebno še dvakrat zaokrožiti. Samo kozarec vode in hajde naprej. Noge so bile vse težje, a vseeno smo s 7,5 kilometrsko progo vsi trije opravili v zadovoljivem času. Najhitrejši so bili tokrat res hitri in padel je rekord proge, ki ga je do sedaj nosil Primož Kobe, sedaj pa se z njim ponaša Kozan Boštjan. Kmalu za njim sem prisopihal tudi jaz s časom 28:04, malce za mano tudi Boštjan in še malce pozneje Barbara.

Po požirku vode in malemu počitku smo zamenjali premočena oblačila in se pričeli pomikati proti mestu dogajanja. Na trgu, kjer smo pričeli tek, se je namreč odvijalo žrebanje nagrad in sreča je tokrat ujela Barbaro, ki je dobila kuhinjsko krpo in nekaj kozmetike.

Med tem so objavili tudi že rezultate in z zanimanjem smo se zapodili do njih. Pokazali so, da sem zasedel 5. mesto v svoji skupini, Boštjan v svoji 4., in Barbi 3. Jupiiiii, prvi tek in prva medalja. Barbi, bravo. Odpravili smo se do šotora, kjer so goste veselo zabavale Navihanke s svojo glasbo. Vnovčili smo bone za malico, Boštjan je dal za rundo in kmalu je sledila podelitev medalj in pokalov najboljšim in med njimi je bila tudi predstavnica kluba Matick.

... in pobiramo medalje. :)



Podelitev je trajala že kar pozno v noč, ker pa je bilo še daleč do doma, pa zjutraj služba, smo se veseli kar lepo odpravili proti domu. Pa tako rad bi ostal še malce v družbi luškanih Navihank. Pa drugič!

Gorjanci

Nedelja 14.06.2009 je minila v znamenju teka na Gorjance, kjer je bila udeležba obvezna, saj je to nekako domači teren.

Ni se teklo ravno na Trdinov vrh, je pa bil cilj še vedno precej visoko na nadmorski višini preko 900 m pri Miklavžu, od koder je tudi prekrasen razgled.

Organizator AK Šentjernej je poskrbel za lepo izpeljano prireditev, tako teka na Gorjance, kakor tudi za otroške teke na samem vrhu.

Zbrali smo se na mostu čez Pendirjevko nekaj km nad Cerovim logom. Organizator je poskrbel za prevoz prtljage na cilj, sami tekači pa smo se znašli vsak po svoje. Z Boštjanom sva imela s sabo na štartu navijača Romana, ki nama je odpeljal avtomobil na cilj.

Tek je v celoti speljan po široki makadamski cesti. Starta se takoj strmo navzgor (precej ovinkasta cesta "blaži" vzpon), po 3 km se na "Škofovki" priključimo na cesto, ki pride iz smeri Gabrja, kjer zavijemo levo in bolj položno nadaljujemo dobra 2 km do "Krvavega kamna", kjer se obrnemo proti Miklavžu. Po nekaj metrih "ravnine" sledita dve manjši vzpetini (klančka), nakar cesta steče po pobočju pod vrhom grebena. Najprej je nekaj ravnine, nato sledi krajši spust in nato manjši kucelj in nato spet v dolino, kjer nato sledi še zadnji krajši vzpon v cilj na planjavi pred planinskim domom.

Na tem zadnjem kilometru pa so nas pričakali naši navijači, ki so nas z bučnim navijanjem spodbujali za čim boljšo uvrstitev. Ker so prišli dovolj zgodaj, so najprej malce potrenirali navijanje,

nato pa so pritekli že prvi tekači.

Nato pa kmalu za njimi tudi ostali.

Pa še filmček so posneli!

V cilju je vsak udeleženec dobil praktično darilo in bon za malico, lahko pa smo si postregli tudi z vodo, ki jo podarjajo sponzorji.

Nato so se nam pridružili tudi navijači in skupaj smo odšli na kozarček (pa ne vode).

Kmalu so bili objavljeni tudi rezultati,

na njih pa je pisalo takole:

Kralj Stanislav, 14. mesto s časom 32:06 za pretečenih 6.5 km, kar je pomenilo 3. mesto v skupini.

Jupiiiiii, spet stopničke za najboljše in počakat je bilo potrebno podelitev.

Boštjan pa je dosegel 42. mesto in čas 36:04, v svoji skupini pa 5 mesto.

drugo uvrščeni je pa domov pobegnu.

Podelitev je minila v znamenju navijačev kluba Matick , ki so bili precej glasni, vključno z najmlajšimi.

Ko je bila podelitev opravljena, smo se odpravili še do sosednje planinske koče pri Gospodični, nato pa veselo v dolino.

Mokronog

Deževna nedelja je bila 7.6 2009, ko sem se odpravil na tek v Mokronog. Že zjutraj je malce "pofrišlo" in kazalo je, da bo še dežja. Sem malce okleval, če naj bi sploh šel, ali bi bilo boljše počivat doma. Pa pokliče Boštjan, da pride okoli in bo on peljal in odločitev je bila jasna.

Prišel je malce z zamudo, v avtu pa je že sedel njegov sosed, ki se je tudi nameraval udeležiti teka. V avto skočim še jaz, in že smo oddrveli proti Mokronogu. V Stopičah smo naleteli na manjšo oviro, saj je bilo ravno konec obhajila in je bila polna cesta ljudi, ker so se obhajanci slikali za cesto. Malce prerivanja, pa godrnjanja zunaj avtomobila in v njem, pa smo bili skozi in že drveli naprej.

Kmalu smo zavili na parking tovarne Tom, katere skladišče je bilo spremenjeno v prireditveni prostor. Ravno ko smo se prijavili na tek, je že padla kaka dežna kaplja. Smo takoj ugotovili, da ne bo pretirane vročine, kot je bila ponavadi. V prejšnjih letih je bila vedno vročina preko 30°C, tokrat pa je malce drugače. Še predno smo se dobro ogreli, nas je že ujela močna ploha in vsi smo iskali svoj prostor pod streho.

Pa je minila tudi ploha in ko smo se zbrali na štartni črti, je padla samo še kakšna kaplja dežja.

Še strel (ki pa ni ravno uspel, mogoče je bila mokra pištola) in že smo se zapodili po cesti.

Proga je bila v celoti po alsfaltu, sprva malce navzgor, kakšen dober kilometer nato pa strmo navzdol in po dobrih dveh kilometrih se je zravnala. Pa ne vem če je bila ravno ravnina! Sem imel občutek, da se vseskozi rahlo vzpenja in tako do polovice proge (z izjemo nekaj metrov spusta). Tu smo obrnili in po isti poti nazaj do cilja. Pa je prišla spet tista ravnina in spet sem imel občutek, da se vseskozi dviga, a jaz ves vesel, da bomo tekli navzdol. So bile noge že kar precej težke, ko se je na 8. km klanec kar precej povečal. Komaj sem se privlekel na vrh in potem samo še spust do cilja.

Nekje vmes so se tudi padavine okrepile, tako ni bilo bojazni, da bi komu bilo prevroče, pa tudi okrepčevalnice z vodo niso prišle do izraza.

Do izraza je prišla le ura, ki nam je merila čas. In kaj je namerila?

40:36 kar je zadoščalo za 19. mesto absolutno in 4. mesto v skupini. Kmalu za menoj je pritekel tudi Boštjan in sicer kot 44. tekač. Zmagovalec teka je bil Primož Kobe iz Fit kluba, teka pa se je udeležilo okoli 150 tekačev in tekačic, kateri smo se nato zbrali na podelitvi pokalov in medalj. Medtem ko smo čakali na podelitev in žrebanje nagrad (tlele spet ni bilo sreče, jst jo mam sam kadar je za vse) je za glasbo poskrbel domači ansambel, prireditel pa nam je skuhal kotel klobas.

Sicer brez medalj, malce mokri, a zadovoljni z rezultatom, smo se odpravili proti domu.

Knežak-Mašun

06.06.2009 je kazal koledar, ko smo se v popoldanskem času odpravljali proti Primorski. Dopoldan je bil zame sicer še delovni dan v službi, po službi (že malce poprej) pa torbo na rame in na prireditev. Kakšno, se vprašate? Vse pove slikca!


Tokrat se je prvič udeležila teka tudi predstavnica ženske ekipe kluba Matick Barbara. In sva se odpeljala! Med potjo sva pobrala še Zvoneta, ki je že nestrpno čakal, saj sva prišla z majčkeno zamudo (sem moral še na bencinsko, če smo se hoteli peljat).

In smo prispeli v Knežak. Od tu naj bi bilo le še nekaj kilometrov do Mašuna (tako je pisalo na razpisu za tek). Toda ceste ni in ni zmanjkalo, a smo po dobrih 13 km le prispeli.

Mesto dogajanja je bila jasa sredi gozda, na kateri je postavljenih nekaj objektov in nekaj ostankov, verjetno kakega gradu.

To je tisti gradič

Pa prijetna gostilna pred katero je vse polno motornih žag.

Pa še marsikaj se najde!

Tu smo našli parking v senci gozdiča, čeprav ni bilo nobene potrebe po kakšnem hladu, saj je bilo pasje mrzlo in odšli do prijavnega mesta. Z Zvonetom sva se prijavila na 12 km, Barbara pa na 3 km, saj je menila, da je 12 km malce preveč zanjo. Po prijavi smo se zvlekli nazaj v avto, da nam mraz ni prišel do živega, pa tudi do teka je bilo še kar precej časa.

Pa smo se ogreli in zbrali na štartu.

Barbara je štartala 10 min kasneje, zato je bilo časa za nekaj fotografij, katere z veseljem naredi, pa še pravi strokovnjak je za takšne zadeve.



In smo se pognali po progi, katera je bila v celoti makedamska in precej razgibana. Začeli smo v rahli klanec, kateri se je obrnil v rahlo navzdol in tako se je nekajkrat obrnilo. Med sedmim in devetim kilometrom pa je bilo drugače. Tu se je pa pojavil kar precej strmi klanec, ki je vmes ponehal le za nekaj metrov. Sem imel občutek, da je še dovolj energije in sem kar malce pospešil do vrha in ujel tri tekače. Na vrhu klanca nas je čakala druga postojanka z vodo in nato naprej rahel spust vse do cilja, z izjemo kakih 50 metrov. Sem se ustavil za požirek vode in že me je eden dohitel, tisti trije pa so malce pobegnili. Oba skupaj sva pričela pospeševati in kak kilometer pred ciljem dohitela trojico. In se je pričel boj, kdo bo zdržal in kdo popustil. Eden jo je ucvrl, kot strela in pridobil lepo prednost. Kakih dvesto metrov opred ciljem, sta pričela "finiš" še dva. Probal sem ju lovit a ni šlo. Pogled nazaj, kje je peti iz skupine in opazim, da je popustil in je že daleč zadaj. Pa sem popustil še jaz in počasi prečkal ciljno črto.

Počakal sem še na prihod Zvoneta, ki je bil tudi kmalu za mano, vse skupaj pa je Barbi pridno lovila v objektiv.

Za ohladitev ni bilo problema, saj je bilo še vedno precej mrzlo in topla trenirka je prišla kar prav. Malce smo pomalčkali in že so bili tu rezultati.

Pogled na rezultate

Prijetno presenečen bi lahko rekli, izgledalo pa je nekako takole;

Absolutno 16. mesto

Čas 47:43

Zaostanek za najboljšim 6:31

Uvrstitev skupina 2. mesto

To je pomenilo, da dobim srebrno kolajno in bo potrebno počakati podelitev. Med tem so žrebali še praktične nagrade in tudi tu sem imel srečo in bil izžreban. Verjetno ne zaradi sreče, ampak zato ker je bilo toliko nagrad, da smo vsi kateri smo tekli 12 km dobili nekaj. Jaz sem dobil majico in škatlo vijakov, Zvone pa majico in eno "potonko", katero pa je podaril Barbari.

Sledila je še podelitev medalj.

Tretje uvrščeni je kar ušel, verjetno od zavisti, ker sem ga prehitel.

Nato pa gretje v avtu do konca in v toplejše kraje. No, na Dolenjskem je bilo topleje in ustavili smo se na kozarček (stara navada) v prijetnem lokalčku, nato pa še pri Zvonetu doma. Pa ni bilo še dovolj, sva z Barbi zavila še v zidanico nekam na Črešnijce, kjer imajo dobro frankinjo. Ja je teška tale tekaška ni kaj!

Straža

Prekrasnega nedeljskega jutra, 31.05.2009, smo se zbrali v bližini novomeške prestolnice, natančno povedano v Straži. Pred picerijo Ravbar je bilo mesto glavnega dogajanja. Tu smo se prijavili, štartali in tudi cilj ter malica sta bila tu, vse na enem mestu.

Ob prihodu je bilo že precej živahno, zbralo se je že kar nekaj tekačev, pa tudi pohodnikov je bilo precej. Tokrat sem prišel sam na mesto dogajanja, je tako blizu, da ni nobenega brez prevoza na tej razdalji. Tudi Boštjan je prišel s svojim, ker je takoj po teku odšel domov in se ni nič zadrževal, jaz pa sem prišel tudi malce poprej, ker sem imel pred štartom eno slikanje, kakšno pa ne povem še zaenkrat, bom pa naredil objavo enkrat naslednji teden.

In takole smo se zbrali za štartno črto.

Še znak za začetek in

pognali smo se po cesti proti Dolnji Straži, a ne za dolgo. Zavili smo na deponijo lesa GG, jo prečkali in pritekli na cesto, ki pelje proti Zalogu. Na drugem odcepu smo zavili desno čez železniško progo in kmalu še enkrat desno. Tekli smo po levem bregu Krke proti njenemu toku in pritekli nazaj v center Straže. Še en desni polkrožni obrat in po cesti skozi cilj.

Ja pa ni bilo še konec! Za nami je bilo šele tri km poti (manjši krog), pred nami pa še 7 km (večji krog, ali bolje rečeno pentlja). Delček kroga je bil isti kot pri manjšem, le da smo zavili čez tire malce poprej, nato pa zavili levo v smeri Zaloga. Tekli smo po makedamski poti, nato pa po travniku do vasi Loke, krožno obrnili na travniku in nazaj po isti poti. Pritekli smo do mesta, kjer smo presekali manjši krog in nadaljevali kot prvič. Se pravi ob Krki navzgor polkrožno obrnili in skozi cilj, ker je bilo vse polno navijačev, ki so nas glasno spodbujali. Navijačev seveda tudi ni manjkalo ob sami progi. Ravno nasprotno, vse polno jih je bilo in bili so precej glasni s spodbujanjem.

Tokrat je bil res cilj in ure so se ustavile. In kaj so pokazale?

Dosežen čas 0:39:05

mesto absolutno: 20

mesto skupina: 5

Ja, povprečna uvrstitev in takšno je dosegel tudi Boštjan, ki je dosegel 45. mesto s časom 0:41:14 in ravno tako 5. mesto v skupini.

Tek DM

Prejšnji mesec je v naši prestolnici, se pravi v Ljubljani, potekal DM-jev tek za ženske.S liši se daleč nazaj, ampak je bilo to točno pred tednom dni, 30.05.2009, in zbralo se je tam blizu 4000 tekačic. Ja, toliko žensk na kupu, ni čudno, da je še zdaj slabo vreme (hec mora bit).
In zakaj jaz pišem o tem teku?
Tu je bila nekako tudi udeležba kluba Matick, čeprav so vse tekačice tekle v istih majicah, na katerih je bila tudi štartna številka. Tako ni bilo pisane druščine klubskih dresov, ampak reka vijoličastih tekačic.

Če bi se prijavljale pod klubsko oznako, bi za klub Matick štartale naslednje tekačice:
Vidic Barbara,
Vidic Marija (bolje poznana kot Mojca),
Zamida Sabina.
Na ogrevanju si je Mojca zvila gleženj, a vseeno nato še opravila s krajšo, 5 km dolgo progo. Na tej progi so se pomerile tudi Barbi in Sabina in vse tri so dosegle odličen rezultat.
Na 5 km dolgi progi se je "dirkalo" 2845 tekačic (na 10 km 1026) in najboljša je s krajšo progo opravila s časom 0:19:17, zadnja pa je porabila 1:12:39.

Da so se odlično odrezale vse tri, kažejo njihove številke in sicer:
Barbi s časom 0:29:57 in je v cilj pritekla kot 446. tekačica,
Mojca s časom 0:32:22 v cilju kot 801. (zvit gleženj),
Sabina s časom 0:34:38 v cilju kot 1292.
Za udeležbo in odlične rezultate vse čestitke vsem trem in še veliko pretečenih kilometrov.
Bravo dekleta!

Petelinje

Sonček, ki se je sem pa tja skril za oblake, iz katerih je padla tudi kakšna kaplja dežja, je prilezel že visoko pod nebo, oziroma se je pričel že spuščati, ko sva se tistega sobotnega dne z Boštjanom napotila v Petelinjo deželo. Pa ni bila to naša petelinja dežela, ki jo mi kličemo Šentjernej, ampak prav vas Petelinje v bližini Pivke na primorskem koncu, ali bolje rečeno Notranjska. Tudi tu je njihov zaščitni znak ali maskota, ali kako se že temu reče, petelin. Postavljen je bil pred odrom prireditve v družbi še dveh majhnih.

Ja, spet Primorski tek. Bi bilo kar čudno, če ne bi šel v te konce mal potečt. Se ravno ne pokrivajo z dolenjskimi in je to kot en trening potem za Dolenca, vse skupaj pa še za kaj več. Boštjan je moral počakati, da je dobil "smeno" pri varstvu otrok, potem sva lahko vzela pot pod noge. Moram omenit, da je ta dan potekal v Ljubljani tudi "DM tek"in so se ga udeležile tudi Barbara, Mojca in Sabina in bom temu namenil nekaj besed v eni objavi naslednjič.

Na mesto dogajanja sva prišla precej zgodaj, tako da je bilo dovolj časa poleg ogrevanja še za kakšen klepet, preučitev proge , sprehod skozi vas. Sem iskal podatke na večih koncih o Petelinjskem teku, pa so povsod bili drugačni podatki. Nekje je bil podatek, da je dolžina proge 15 km, drugje 11 km, pa spet 12, tako nisva vedela, koliko je sploh za tečt. Ko sva šla skozi vas, sva tudi naletela na oznako proge pri neki hiši, ki je kazala 14 km. Pa sem povprašal, kako je s tem in dobil pojasnilo, da je bila v prejšnjih letih dolžina proge 15 km, sedaj so pa vse skupaj skrajšali na 12. So spustili nekje na sredini proge precej strmi klanec, češ da je bila preveč težavna proga, ali nekaj takega.

Ko smo se ogreli, je počilo in že smo se pognali po asfaltni cesti v rahlem spustu. Nisem imel občutka za brzino in sem se kar prehitro pognal za začetek in prvi kilometer pretekel kot tretji. Toda to me je kaznovalo že v drugem kilometru, ko se je pričel klanec. Kar nekako ni šlo v breg, vsi pa kar mimo mene. No, ne ravno vsi, vseh 200 tekačev pa že ne, a vseeno preveč. Pa se je nekako poravnala cesta in tudi asfalt je izginil, pa še vedno ni bilo, kot je treba. Kilometri so počasi ostajali za nami in sem imel kar malce krize tja do petega kilometra.

Proga je bila precej razgibana. Malce gor, pa dol, pa ravnina, brez pretiranih višinskih razlik, v prijetnem okolju tamkajšnjih vasic. Ob progi je bilo ogromno navijačev, ki so nas spodbujali in nas nekako poganjali naprej. Na polovici proge sem se nekako našel iz krize in poskušal sem držati enakomerno brzino. Tisto kar sem v začetku pohitel, je bilo že zdavnaj zapravljeno in v povprečju sem tekel dobre 4 min/km. Poiskušal sem spraviti na okrogle 4km/min v povprečju in vsak kilometer pogledoval na uro, kako mi uspeva. Pa mi je iz kilometra v kilometer boljše. In smo zavili proti cilju, ki se je v daljavi že kazal, in tudi napovedovalec in glasba iz zvočnika se je že slišala, a je do konca bilo še več kot 2 km. Pri tabli 10 km, se pravi 2 km pred ciljem, je bilo še nekaj zaostanka, proga pa se je rahlo dvigovala. Pridobil bom težko kaj, moram pa vsaj obdržati, sem si dejal, bom pa zadnji kilometer malce pritisnil. In tako je tudi bilo! Rahlo smo se spuščali, do 500 m pred ciljem, nato pa rahlo navzgor do cilja. Izstisnil sem še zadnje moči in po preteku ciljne črte obrnil pogled na uro, v kolikšni meri sem uspel v zastavljenem cilju. Ura je pokazala, da sem zamudil 2 ali 3 sek. Uradni rezultat pa je pokazal 4 sek, se pravi, da sem opravil z 12 km proge v 48:04 min. To je zadoščalo za uvrstitev na 27. mesto v absolutni kategoriji in 4 mesto v moji skupini.

Tudi Boštjan je dosegel dober rezultat, saj je z časom 49:44 dosegel 40 čas in zasedel 9. mesto v skupini.

Po pregledu rezultatov in malici, ki pa ni ravno najbolje teknila (so pripravli en pasulj, ki pa je bil malce grenak in tako gost, da je kar žlica pokonc stala v njem), sva počakala še žrebanje nagrad, če se slučajno nama nasmehne sreča. So imeli pripravljenih skoraj sto nagrad in ni vrag, da ne bi zadeli tudi katerega od naju.

Pa sva imela srečo in to oba. Kar verjet nisem mogel, ko sem bil izžreban in dobil eno blazino(neki nevem kakšen povšter).

Pa nč bulš ne spim, al pa še slabše, ampak sem pa vseeno vesel in zadovoljen. Kolk je zadovoljen Boštjan ne vem, je verjetno Sabina bolj kot on, saj je dobil eno gajbico nekih rožic (mislim da so potonke).

In sva jo ubrala proti domu, ampak na pivo pa tud nisva pozabila.