18. tek po vinski cesti

Bušeča vas 13. 10. 2013

In smo pripeljali do konca še zadno prireditev za pokal Dolenjskega lista. Kot vsako leto, so tudi letos zaključno prireditev pripravili člani ŠD Sušica v Bušeči vasi. Ker je to zaključna prireditev, je navadno malce več obiska, tokrat pa tudi ne. Iz naših logov, sva se na pot podala le jaz in Barbara, vendar se nas je na startu pojavilo kar precej "oranžnih". Med potjo sem poklical nekaj sotekačev, če bi kateri mogoče rabil prevoz, da si prihrani kak kilometer na avtu, pa ni bilo nikogar. Greva pa sama!

Kot po navadi sva jo mahnila proti Brežicam, zavila proti Bušeči vasi in pred vasjo srečala že kakega tekača. Ampak nekako ni bilo tiste gužve kot po navadi. Kot po navadi zavijeva proti prireditvenemu prostoru, vendar tam ni bilo nikogar. Pa saj nisva toliko prezgodaj, da nebi bilo še čisto nič nikjer. Obrneva in jo mahneva na ogled okolice. Že po nekaj metrih dobiva informacijo o prestavljeni lokaciji starta in cilja.  Napotiva se na drugi konec vasi, kjer pa je bilo že vse nared in tudi že kar malce gužve. Pozdrav in klepet z vsemi na okoli, nazdravili smo slavljencu za rojstni dan in se počasi premikali proti prijavnem mestu.  Izvemo, da niso premaknili samo lokacijo z štartno ciljnim prostorom, ampak so obrnili tudi smer proge.  Ja verjetno bo v drugo stran malce težja, pa nič zato.

Kmalu nas je bilo zbranih malce več kot sto, za zadno preizkušnjo. Začetek slabih 10 km proge je bil navzdol po ozki ulici vasi.

 Malce je bilo gneče, saj bi vsak rad tekel v ospredju, a se je vse uredilo, ko se je proga zravnala in cesta malce poširila. Prvi kilometri so bili v to smer bolj prijazni, saj je v glavne sama ravnina. Kmalu po drugem kilometru, pa je prišel na vrsto prvi klanec. Kar precej strmo in dolgo je bilo treba sopihati, da smo dosegli prvi vrh. Ta del je bil že težji v tej smeri. Druga stran, ki je bila tokrat spust je bolj strma, a je precej krajša, pa je zato mogoče nekoliko lažja.

 Ravninski del med hribčkoma, ki je sledil, je enako zahteven v obe smeri, a kaj ko ga je le za toliko, da zajameš nekaj dihov malce na lažje. Potem pa sledi dolg vzpon na najvišjo točko naše poti. Tudi po tej strani je vrh težje dosegliv, kakor po prejšnji. Precej strmo in precej dolgo se vleče, predno se zopet prične spust v dolino. Od tu naprej pa gre lahko, saj je tokrat do cilja vse v dolino.

Pa smo zdelali kot po navadi.Saj vedno nekaj jamramo, ko pa smo v cilju, je pozabljeno vse za nami. Še sonček se je prikazal izza oblakov in toplo obsijal vasico in zadnji del proge.  Tako smo bili še bolj veseli svojih uspehov, ki jih je bilo kar nekaj v našem klubu.

7. Bučar Gregor  40:06    1. v B

10. Kralj Stanislav 40:51  1. v E

39. Mikolič Silvo  46:04   9. v F
42. Bučar Marko  46:58   5. v B
49. Lukšič Andrej 48:37  10.v D
76. Oražem Vesna 54:15   4. v C
91. Vidic Barbara  57:47   5. v B
108. Šuštar-Roš Špela 01:04:12   7. v C
109. Šuštar Miro  01:04:15  11. v I
115. Škoberne Nina  01:07:19   7. v A

Seveda ni bilo še vsega konec, ko so podelili medalje za  to tekaško prireditev. Tisto taglavno je šele prihajalo. Medtem ko smo se mi mastili z dobrotami, ki jih je pripravilo društvo Sušica in tistimi, ki smo jih prinesli mi s sabo, je peščica "Maratoncev" zbirala še zadnje podatke, druga peščica pa je že žrebala nagrade za vse ki so opravili pokal. (11 udeležb) Mislim da od "Matickov" ni žreb izpustil nobenega in smo bili vsi dobitniki. Nato so podelili priznanje najstarejšemu in najmlajšemu, pa pohodnikom in družinam. Tudi tisti so prišli na vrsto, ki so opravili vse teke in seveda najšteviljčnejše tri ekipe, ki so opravile pokal. Tu je bilo v našem taboru kar precej veselja, saj se je ekipa "Matick" zavihtela na drugo mesto. Juhuuuuuuu, bravo mi!

Sledila je podelitev otroških skupin, pa najboljšim trem v absolutni konkurenci med moškimi in v ženski skupini, potem smo prišli na vrsto vsi ostali, ki smo opravili pogoj 11. tekov.
Tudi tu smo se odlično odrezali.

Ker je to kar precej podeljevanja in vzame kar nekaj časa, jih je precej zapustilo prizorišče pred koncem vsega, nekateri pa tudi zavoljo obveznosti. No nekateri pa smo ostali do konca, pa še malce dalj. Vzeli smo si čas za muziko, klepet, zdravico najboljšim in takim stvarem ki sodijo zraven.

Ampak vsega lepega je enkrat konec in tudi tokrat je bilo treba vzeti slovo. Naj se v imenu vseh "Matickov" zahvalim vsem, ki kakorkoli prispevajo, da so tekaške prireditve izpeljane tako kot so, še najbolj pa društvu Marathon, ki vse te prireditve poveže v pokal in poskrbi da je vse tako kot mora biti.
Hvala vsem in upam, da bo v prihodnje obisk na tekih Dolenjskega lista še bol množičen.

16. obkolpski tek

29.09.2013 Gorenja Žaga


Pa recimo nekaj še o domačih tekmah, ki so tudi že kar nekaj časa za nami.
Nedeljsko jutro je bilo kar naporno. Seveda ne za vse, ampak zame je bilo. V zgodnjih urah sem namreč prikolovratil iz teka v Avstriji, odspal nekaj uric in že je bilo treba na pot. Z težavo sem se zvlekel iz tople postelje, še posebej zato, ker je bilo zunaj pasje vreme. Ampak ni druge. Če je zmenjeno za tek, je treba vzeti pot pod noge.

Kar nekaj se nas je odpravilo na ta tek, kljub slabemu vremenu. Kot je že v navadi za ta tek, si privoščimo šoferja in seveda malce večje vozilo. Zbrali smo se tako kot vedno na Prepihu in jo nato mahnili čez Vahto na sončno stran gorjancev, ki pa žal tokrat ni bila sončna. Malce sem dremal, malce je bilo heca, pa smo hitro prispeli do G žage kjer naj bi bil start.  No vsaj meni se je zdelo hitro, čeprav v resnici ni bilo tako hitro in smo prispeli tja že skoraj pozno.
Kar nekaj tekačev je že bilo pripravljenih, nekaj se nas je še moralo prijaviti, nekateri so tudi še prihajali, vsi pa smo se stiskali pod dežniki, napušči, v avtomobilih,..... Pač kjer je kateri našel malce zatočišča pred dežjem. Tudi oblečeni smo bili precej različno. Od kratkih majčk, pa vse do dežnih plaščev in debelih dolgih rokavov. Ko smo bili vsi nared za tek, se je kombi odpeljal proti cilju, da nas tam počaka in da tačas odteče tudi eden od mlajših tekačev "Maticka". Pa bi se tudi jaz najraje odpeljal kar z kombijem, saj je bilo vreme vse prej kot naklonjeno tekačem, pa še spanec me je kar lepo božal po očeh.

Kmalu je bil znak za začetek in pognali smo se v dolino. Teoretično je bilo pred nami 14 km spusta, realno pa 14 km razgibane proge, ob rahlem dežju. Nekaj kilometrov sem  probal teči v korak z tistimi v ospredju, potem pa me je premagala utrujenost in sem počasi zaostajal. Kilometri so postajali vse težji, daljši in nevem kakšni še. Kar nekako nisem mogel teči in sem rabil nekakšno spodbudo. Ostal sem nekako v "luknji" med tekači, pa še ob progi ni bilo nikogar, ki bi spodbujal. Se mi je zdelo, da sem na čase kar malce zadremal in zasanjal.  Za nami je bil nekje 10. km, ko pa se je vse postavilo na svoje mesto. Prehitela me je prva tekačica, poleg nje pa je v korak tekel nekako moj "konkurent". Do lani je bil še v moji skupini, za letos pa je prestopil v višjo skupino, ampak izziv je bil kljub temu. Priključil sem v korak še jaz in pomikali smo se proti cilju. Štel sem skoraj korake in ne kilometre, pa se z vsakim odrivom prepričeval da bom zdržal tempo.
Približali smo se zadnjemu kilometru, kjer sem si rekel; "uspelo mi bo". Če sem zdržal do tu, bom še to nekaj malega. Tu se je naša trojica počasi pričela raztezati. Gospodična je namreč pričela rahlo pospeševati, medtem ko sva midva še cepetala počasi skupaj. Pa me je potegnilo naprej in sem priključil na hitrejši tempo. Kar bo pa bo sem si rekel in v cilj sva pritekla skupaj, medtem ko je moj "zajec"ostal za nama za dobrih 10 sekund.

"Bravo jaz" sem si rekel in se kar se je dalo hitro spravil pod streho. Pod streho je bil že tudi Franci, ki je dosegel cilj za več kot tri minute pred mano, na progi pa so se  borili s časom še štirje "Maticki". Malce več kot 5 min za mano je pritekel Andrej in tako je bil članski del pod streho, kmalu pa so v cilj pritekle tudi Vesna, Barbara in Mojca.
Na hitro smo poskakali v topla oblačila, nato pa v najbližji in edini lokal v okolici cilja, na zdravilna zelišča ki delujejo proti gripi. V takem vremenu je seveda zaščita najbolj pomembna. Po zaužitju zdravil, smo posegli še po znamenitem Čušpajzu, ki je bil tokrat vrhunski. Jaz sicer nisem ljubitelj kuhane zelenjave, toda tu je bilo vse tako dobro, da sem vzel še "repete". In dokler smo se mi "zdravili" tako in drugače, so se nekateri trudili z rezultati in obdelavo le teh. Kmalu so bili tudi na upogled in najzaslužnejši so prejeli tudi medalje.

7. Menič Franci      53:01 1. mesto v E
15. Kralj Stanislav  56:26 3. mesto v E

37. Lukšič Andrej   01:02:37  9. mesto v D
66. Vesna Oražem  01:10:27  3. mesto v C

80. Vidic Barbara    01:17:34  4. mesto v B
96. Vidic Mojca      01:24:43   4. mesto v D
Pa naj še postrežem z rezultati naših sopotnikov.
73. Hribar Boštjan  01:13:50   6. mesto v B
98. Mlinar Saša      01:25:37   9. mesto v B

Med rezultati pa ni tistega najmlajšega "maticka". In zakaj ga ni? Organizator je tokrat malce pohitel z pričetkom otroških tekov in še predno so bili zbrani v cilju, je bilo že vsega konec.  Vsa ta leta so namreč počakali, da so prišli iz starta v cilj spremljevalci in z njimi tudi najmlajši tekači, tokrat pa so start otroških tekov izvedli istočasno kakor našega. Tako je kar nekaj najmlajših bilo prikrajšanih za tekaško prireditev. Pa saj je bilo mogoče zanje boljše. V takih vremenskih razmerah je za otročke verjetno precej težje, kakor za nas starejše "norce", so pa bili mogoče prikrajšani za kako medaljo.

Kakorkoli je bilo, je pač bilo. Saj sem bil prikrajšan tudi jaz. Naše vozilo je namreč odpeljalo takoj ko smo dobili medalje, ker je bilo pač težko stati na dežju pod marelo in nismo čakali do konca. Ampak lej ga zlomka. Na koncu so žrebali praktične nagrade in med njimi sem bil tudi jaz. Je pač tako, da ko čakam ni nič, ko pa odidem sem izžreban. Se me drži pač smola, ampak nekoč bo boljše.

Wagramlauf- Finale VolkslaufCup 2013

Großweikersdorf  19/10/2013

Pa smo dočakali.  Pred nami je bila namreč "zadnja" odprava proti Dunaju in s tem tudi zadnaj tekaška preizkušnja za to sezono v pokalu Avstrije. Nekako smo razmišljali o kaki navijaški skupini, ali morda tudi kak tekač več za zadnji tek, pa smo na koncu zopet odrinili samo trije. Pa tudi bolje tako.  Dolga pot do naše zadnje destinacije, je bila v znamenju premlevanja za vse nazaj. Kaj bi kateri lahko, pa kako bi lažje in več,....

Pa še ukvarjati se je bilo treba z "MIcko", saj nas je malce zafrkavala. No v začetku smo mi njo, ker smo šli povsem po drugi strani kakor nas je ona vodila, saj smo opravili zraven še en obisk brez njene vednost. Potem pa je začela preračunavati ona in nas peljala skozi center Dunaja, vmes pa še nekajkrat "crknila". Smo se kar malce zamislili kako in kaj bomo tokrat, a smo na koncu zvozili prav vse.

Na cilj smo prispeli pravočasno, nismo se ozirali na zapore in parkirali tik poleg startno ciljne ravnine. Kot bi se že nekaj naučili na vseh teh naših obiskih. Kljub vsemu, ni bilo nekega posebnega razpoloženja. Morda še celo nasprotno, da je bilo kar malce težavno vse skupaj. (vsaj zame)

Po prijavi smo malce brskali po darilni vrečki, če lahko temu tako rečemo, saj je vedno le polna reklam. Skoraj bi ji lahko rekli reklamna, a se včasih v njej najde tudi kaj uporabnega. Tokrat je bil v njej kupon za malico po teku, pa vzorec pralnega detergenta, pa neka čudna pijača, katere jaz ne maram,... Ampak vsega ni bilo v vseh. V moji namreč ni bilo kupona za hrano. Pa se nisem nič obremenjeval, saj mi ni bilo ravno do hrane, (nekaj me je slabilo) pa tudi še en sendvič je bil v torbi. Toda to ni bilo po godu Vladotu in je šel na "zbego", ter prinesel novo vrečko z vsem pripadajočim. 

Potem pa je bilo treba v dres in na ogrevanje. Ni bilo več veliko časa do pričetka teka, zato smo kar na hitro poskakali v copate. Časa je blo za ogled začetka kroga in njegovega konca, kaj nas čaka vmes pa je bila za enkrat še skrivnost.Pa ne dolgo, saj smo se kmalu pognali na pot.  Proga je speljana v obliki nekake odebeljene črke U in kot bi tekel po zunanjem robu  le te, s pričetkom malce v levo spodaj.
Prvi koraki so bili malce navzdol, potem pa smo takoj obrnili  v klanec. Sprva malce strmo, nato nadaljevali v rahlem vzponu. Dosegli smo prvi obrat in se spustili nazaj proti cilju. Seveda ne po isti poti, temveč po vzporedni. Sledilo je malce razgibane poti, pa zopet v rahel klanec drugega kraka črke, obrat in zopet po sosednji ulici v dolino. Obrnili smo v smeri cilja, ga pretekli in zakorakali v drugi krog. Tudi tokrat je bilo treba večkrat okoli, tokrat samo dvakrat. Pa je bilo tudi dovolj in kar z težavo sem prisopihal v cilj.

Kmalu sta bila za mano tudi Vlado in Edvard, pa tudi vsi ostali, saj je bila udeležba kar precej slaba. Kot po navadi je v cilju bilo okrepčilo s pijačo in sadjem, za spremembo pa so tokrat delili tudi brezalkoholno pivo v pločevinki. Kar nekajkrat smo zakrožili in nanesli zajeten kup pločevink v torbe. (vsak po kakih 6-8)
Potem pa smo šli unovčit kupone za hrano in čakali na objavo rezultatov. Zaključna prireditev je bila izvedena v bližnji gostilni, kjer je bilo dovolj prostora za vse, saj so bile na voljo dve veliki dvorani in  v eni je bil tudi oder za podelitev. Za ta tek je na oder stopil le eden od "naših". Seveda je bil to Vlado, ki je kot po navadi prekašal vse,

 medtem ko sva z Edijem pristala na odličnem 5. mestu.
Potem pa je sledilo tisto, za kar smo se borili skozi vse leto; podelitev za skupno uvrstitev. Seveda je vse potekalo v stilu Avstrijcev. Na otroških tekih so delili pokale, da so jih komaj nosili, v začetku članskih skupin še nekaj malih, potem pa so pričeli deliti nekakšne skulpture. Vlado ki je bil dobitnik na skoraj vseh tekih, je rekel da so te iste delili za tek pred kakim mesecem in da so jim takrat ostali. Tako smo bili še bolj v pričakovanju, kaj bo kateri dobil.
 Prišla je na vrsto skupina M-40. Na drugo mesto je bil klican Kralj Stanislav Slovenija.

Steklenica vina in malce večja skulptura od tekačev mlajših skupin, je postala moja lastnina, za spomin na teke v tej sezoni.

Zopet smo prišli na vrsto v skupini M-60. Tokrat je bil klican na oder Doljak Edvard Slovenija, ki je zasedel 3. mesto v skupini.

In še enkrat smo malce močneje zaploskali. Tokrat je bila na vrsti skupina M-65 in na najvišjo stopničko je bil povabljen Vlado Starešinič Hrvaška.

Oba sta imela malce več sreče kakor jaz in prejela pokalčke. Seveda je bil za tretje mesto malce večji kakor za prvo, a za spomin šteje ravno tako.

 Sledila je še podelitev najboljšim trem v skupnem seštevku absolutnega seznama. Seveda nas treh ni bilo zraven, čeprav sem se jaz precej približal tretjemu mestu in pristal na nehvaležnem 4. mestu, z le 14 točk zaostanka za tretjim. Pa ni bilo ravno nehvaležno. Bolj je bilo nehvaležno za drugega in tretjega, saj so jih poklicali na oder, iz njega pa sta odšla brez pokala. Svetleči spomin je namreč prejel le prvo uvrščeni. Verjetno jim je zmanjkalo € za ostala dva pokala.

Sledilo je še žrebanje nagrad, med nagrajenci pa kot po navadi nismo bili mi. Smo pa imeli nagrado v prtljažniku avta. Tam so nas namreč čakali sendviči, da nebi slučajno krulilo na dolgi poti do doma. Žejo smo si pa sproti gasili, čeprav smo naredili tudi nekaj krajših postankov za noge malce pretegnit.
Pa smo zaključili pri sosedih tako in drugače. Namreč jaz sem se odločil, da me v Avstrijo ne spravi nobeden več. Vse skupaj je predaleč, imajo previsoke štartnine, za tekače ne namenijo nič, na koncu te pa še ošimfajo. Ko je napovedoval podelitev, je namreč omenil na zbrko ki smo jo prinesli Slovenci. Na precej tekih smo namreč imeli problem z nepravilnim točkovanjem in smo jih morali vseskozi opominjati in popravljati. Za vse to pa naj bi bili seveda krivi mi, češ da ne ločimo imena od priimka. Tudi prav! Pri meni ne bodo imeli več težav.

8. Königstetter Herbstlauf

Königstetten 05.10.2013

Pa dajmo še malce ostati pri sosedovih. Še dve objavi dolgujem iz tistih odaljenih krajev, potem pa se preselimo domov. Kot po navadi tudi tokrat trojica "zagnanih" (nekateri pravijo norih, spet drugi drugače, pa saj ni važno) tekačev ubira pot v precej oddaljeni kraj, na koncu Avstrije. (vsaj meni se tako zdi) Med vožnjo nič kaj posebnega, le tisto standardno preganjanje, čigavo malico najprej pospravimo in katera ostane za pozneje. Zanimivo pa je postalo proti koncu naše poti. Namreč "Micka" nas je peljala po svoji poti in med tem je v nekem križišču Vlado opazil da je smerokaz za naš cilj v drugo smer. Po nekaj sto metrih smo ustavili in se prepričali na karti. Ugotovili smo, da do tja vodijo dve poti, vsaka po svoji strani in sedaj se je treba samo odločiti po kateri gremo. Sopotniki so nekako bolj verjeli smerokazu, zato smo obrnili in nadaljevali v drugo smer.

Pot nas je vodila preko nekega hribčka in ko smo se pričeli spuščatise je pred nami pojavil zanimiv pogled. V dolinci je ležalo mestece, do njega pa kar precej vijugasta cesta. Lahko rečem, da po takih ovinkih pa še ne.Doljak jih je tudi preštel, samo nisem siguren koliko jih je naštel, a mislim da jih je bilo 15.

In tako smo privijugali v mesto. Dobršen del ulic je bil zaprt in tam so že potekali otroški teki, hiše stisnjene druga ob drugo, ulice ozke. Kar ni bilo prostora za parkirat. Tako smo parkirali na parkirišču neke kleti, v katero se je zbiralo kar precejšnje število obiskovalcev. Ja saj smo tudi mi obljubili obisk, vendar po teku, kar pa se seveda ni zgodilo. Kratek sprehod po mestnih ulicah do prijavnega mesta,

in spet nazaj do avta, da se pripravimo za tek. Ogrevanja skoraj nismo rabili, saj je bilo kar daleč do avta. Pa tudi časa ni bilo ravno na pretek. Nevem kje smo ga porabili, saj smo prišli dovolj zgodaj, sedaj se je pa kar na enkrat ura "pomaknila" na

Ravno toliko smo še prišli poprej, da smo ujeli napotke za tek. Najprej manjši krog okoli cerkvice, potem pa še pet večjih. To je vse, potem pa le še kar se da hitro okoli. Pa ni šlo ravno hitro. Tisti mali krog še nekako, potem pa kar nekako ni bilo brzine. Je bila proga kar precej zahtevna. Sprva malce ravnine, pa kar nekaj ostrih zavojev po 90° in eden 180°, potem pa nekaj strmine, ki se je po dveh ostrih zavojih malce poravnala in vlekla kak kilometer daleč. Sledil je hitri spust skozi šikano, pa dva 90° zavoja in krog je bil sklenjen. Samo kaj ko je bilo treba čez vse te ovinke kar petkrat, predno si lahko rekel da si dosegel

Cilj pa ni bil časovno dosežen. Za nekaj korakov sem ušel najhitrejšemu v zadnji krog, da me ni prehitel, a ker nas je bilo malo na startu ( vsega skupaj 100) sem z časom 38:59 prilezel na 9. mesto. Kot 23. je v cilj pritekel Vlado Starešinič z časom 43:51 in Doljak Edvard 46. z časom 48:01.
Ker je bilo malo tekačev, se je seveda vse hitro odvijalo. Komaj smo se dobro ohladili, že je bilo vse pospravljeno, ko smo se nazaj pripeljali z avtom, da ne bo treba toliko hoditi. Pa smo morali še vedno kar nekaj pešačit. Podelitev je bila namreč še kakih 500 m naprej v neki dvorani. Zgužvali smo se do malega šanka in čakali na rezultate in morebitne pokalčke, ali kako praktično nagrado.

Seveda če bi bili izžrebani za kolo, nebi imeli zanj prostora v avtu, zato bolje da ni te sreče. Ni pa bilo niti nobene druge, saj žreb ni pokazal na nobenega od nas, ker tudi nismo sodelovali v srečelovu. Kdor je hotel, je moral srečko kupiti, mi se pa nismo spuščali v te podvige. Je pa bilo nekaj sreče pri pokalih.

Vlado Starešinič 1. mesto

Doljak Edvard 2. mesto

Kralj Stanislav 3. mesto

Seveda nismo čakali do konca vsega skupaj. Zunaj je bila že kar poštena tema, pred nami pa dolga in vijugasta pot do doma. Saj če nebi bilo toliko vožnje do doma, bi se morda zadržali, ker je prijetno in veselo, pa čeprav ne razumemo govorice ravno najbolje.  Mogoče bi se še kaj naučili, tako pa le srečno do naslednjič.