Rim -Trebnje 2

Budilka se je oglasila, ko je bila skoraj še tema. Skoraj nikjer nikogar, le redki avtomobil je pridrvel mimo in sem pa tja kak sprehajalec, nas pa je vse bolj priganjal čas, saj se je bližala ura, ko je bilo potrebno startati.

Premaknili smo se na startno mesto in naredili nekaj fotografij, vendar ne preveč kvalitetnih(je bila skoraj še tema) in nato se je na pot podal prvi tekač, ostali pa smo se iz Rima podali z avtodomom. Ja pa je bilo skoraj lažje peš kot pa z avtom, smo kar nekajkrat zakrožili, da smo prišli iz centra mesta.

Nastalo je tudi kar nekaj filemčkov, ki bojo povedali skoraj več kot bi lahko jaz.

FILMČKI:
Večer v Rimu in start teka

Prvih 10 km sem usmerjal voznika s pomočjo garmina (brez njega bi se itak zgubli), za tečt sem bil pa 3. navrsti, ko smo bili že malce iz mesta. Vreme smo imeli kar preveč lepo in je bilo skoraj malce prevroče, a se je dalo zdržat. Po pretečenih 60. km, smo predali tek avtodomu 2, mi pa smo se premaknili malce naprej, si pripravili kosilo, počivali in se pripravili za naslednjo etapo. Pripraviti je bilo potrebno načrt teka, ker nekako začrtana pot ni bila ravno najboljša, zato smo si vsak dan posebej izrisali.

Tek Rim-Trebnje, 1. dan

Naš počitek je trajal tja do polnoči, nato pa smo se premaknili na cilj drugega avta, kjer smo ob 1:00 prevzeli tek. Za razliko od prvega dne, ko smo tekli vsak enkrat, smo vse naslednje tekli dvakrat zaporedoma. Tako smo imeli malce več počitka in vsak polovico noči za teči, saj smo mi predali ob 13:00.

Tek Rim-Trebnje, 2. dan

Med vsakim počitkom je tudi zadonela harmonika, ki je pritegnila marsikateri pogled, kakor tudi avtodomi odeti v zastave in transparente. Ko so prebrali napis, ki je bil napisan v slovenščini italjanščini in angleščini, so nas mnogi spraševali, če gremo peš ali se peljemo, ter samo zmajevali z glavo ko so izvedeli da tečemo.Postanke smo naredili na kar se da bolj znanih mestih in en tak postanek je bil tudi na sami plaži Riminija.

Ni pa šlo tudi brez dežja. V eni etapi nas je vse povrsti pral dež, ene bol, druge manj. Za kake pol urce smo morali tek tudi prekiniti, saj je bilo preveč dežja in vetra, v takšnem vremenu pa je teči ne le težko, ampak tudi precej nevarno. Tako smo tekača pobrali v avto in počakali, da se je vreme malce izboljšalo, nato pa je nadaljeval z tekom.

Tek Rim-Trebnje, 3. dan

Za nami so ostajale simpatične Italjanske vasi in mesta, čeprav smo se slednjih kar malce izogibali in smo jih zaokrožili.V soboto pa je za nami ostala še zadnja Italjanska vas. Mi smo sicer prišli v Slovenijo že popoldan, medtem ko je drugi avto pritekel okoli polnoči.

In ostal nam je še zadnji del, preteči še Slovenijo od Gorice do Trebnjega.Malce nam je še ponagajalo vreme, a ni bilo hujšega, je pa bil to najtežji del naše poti. (vsaj zame) Premagati je bilo potrebno klanec od Ajdovščine pa čez Col do Vrhnike. Kar precejšenj klanec za četrti dan teka in še odločili smo se, da bomo tokrat tekli v enem kosu vsak po 17 km in tako pritekli v Ljubljano, kjer bomo predali zadnje kilometre avtu 2. Mene je doletel kompletni klanec, saj sem pričel teči nekaj pred Ajdovščino in zaključil neje čez Col.Pa ni bilo prehudo, je kar šlo nekako.

Tek Rim-Trebnje, 4. (zadnji) dan

Še zadnja predaja je sledila nekje okrog Grosuplja, smo pa se dobili vsi skupaj v Ljubljani pri Dolgem mostu, kjer smo malce pomalčkali in poklepetali.Vzeli smo si dve uri časa, za izmenjavo dogodivščin, načrtovanje prihoda v Trebnje, malce smo zaigrali in zapeli, nato pa veseli odrinili naprej.

Sedaj smo bili že čisto blizu cilja in sam prihod v cilj bo nova objava in nov filemček, kateri pa še ni narejen.

Rim - Trebnje 1 del

No, pa se je našlo nekaj časa za pisanje, ker pa je kar precej za napisati, bom napisal v dveh, ali pa treh delih.Nekaj je sicer že bilo napisano, sedaj pa dodajam malce bol podrobno.
V tej objavi se še ne bo šlo iz Rima v Trebnje, saj se je potrebno najprej tja pripeljat.

Zbrali smo se v Trebnjem, koledar pa je kazal torek 23.06.2009.Dogovor je bil, da se zberemo pred picerijo Šeligo in od tam tudi odrinemo na pot, toda avtodome so parkirali na železniški postaji, zato smo se zbrali tam. Tja me je dostavil Roman, saj nisem hotel, da stoji moj avto cel teden v Trebnjem. Ob prihodu je bilo na mestu že polovica tekačev, dodelili so mi avtodom, pokazali kam naj "strpam" stvari, kje bom imel posteljo in podobne zadeve. Pristal sem v prvem vozilu skupaj z Lužar Jožetom, Markom Kruljac, Leonom Rojcem, Mirkotom Lavriha in Petrom Zajc.

Takole izgleda postelja

Premetal sem prtljago, med katero je bila tudi harmonika in dokler se nismo vsi zbrali, sem jo tudi že malce spravil v pogon, kar se je videlo v prejšnji objavi. Ko smo bili vsi zbrani in vkrcani z prtljago, smo odšli v picerijo, kjer smo povečerjali in popili na račun šefa picerije, nato pa odrinili na pot. Podali so tudi idejo, da bi tekmovali med avtodomi, toda ne tekaško ampak kje se bo več dogajalo in kateri bo oddal več objav na forum DTP trebnje. Vsak avto je imel svoj računalnik, poiskati je bilo potrebno le omrežje interneta in oddati objavo in vsi smo bili za.

Pa smo odrinili proti Italiji. Vozili naj bi se po isti poti, po kateri naj bi se tudi vračali, zato je potovanje potekalo precej počasi. Že po nekaj kilometrih je v našem avtu "pometalo" varovalke, zato smo ustavili na benciski v Grosupljem.

Iskali smo načrt elektrike in varovalke

Po kratkem iskanju smo jih našli, odšli kupiti druge, ter jih zamenjali. Vstavili smo malce močnejše, da nebi imeli še enkrat težave in odrinili naprej. Do meje z Italijo, je spredaj vozil drugi avto, naprej potem pa prvi. Bila je že tema, oči so se pričele zapirati in nekateri smo se povlekli v postelje.

Ko sem se zbudil je bila še vedno noč, a sem vseeno zlezel iz postelje. Bili smo že precej daleč in zvedel sem, da smo se malce zgubili in krožno vozili po mestu, ter naredili nekaj krogov v prazno. ko sem do konca odprl oči, sem zamenjal šoferja, da je šel malce počivat. Kmalu se je naredil dan, v avtu pa je primanjkovalo goriva, zato smo zavili na bencisko. Natočili smo gorivo, ter si privoščili jutranjo kavico, (kdor je hotel) ter pognali naprej. Garmin nas je zopet vsmeril v center mesta. (ne vem katerega, si ne morem zapomniti vseh imen, saj je bilo preveč vsega) Ozke ulice, velikanska gužva, semaforji, pa domačini ki vozijo vse povprek, so zaznamovali to dopoldne. Komaj sem se pririnil skozi z takšnim velikim avtodomom in precej smo zaostali za drugim avtom. Ostali smo na zvezi in se dogovorili, da se na prvem primernem prostoru ustavimo, ter si pripravimo kosilo. Ne vem kje in kako sem prehitel drugi avto in našel primeren prostor za "piknik".

Imeli smo lep razgled in okusno kosilo v obliki piknika, malce poklepetali, zašpilala je tudi harmonika, malce smo zapeli, nato pa nadaljevali.

Kmalu smo naleteli še na en problem. V obeh avtih je namreč odpovedal adapter za pretvorbo 12v v 220v. Verjetno smo preveč priklučili in se je vse skupaj pregrelo. Takoj smo mehaniki stopili skupaj in iskali rešitve, ter nekako spet vso stvar pognali v pogon, za razliko od drugega avta, katerim pa ni bilo pomoči. Ker niso imeli elektrike, jim je počasi odpovedovala tudi tehnika, (računalnik, povnilci baterij in mobitelov.....) zato je tudi "dirka" med avti padla v vodo, saj ni bilo mogoče tekmovati pod istimi pogoji.

Ni pa jim odpovedala samo elektrika. Odpovedale so namreč tudi zavore drugega avta in poiskati je bilo potrebno servisno službo, kar pa je brez znanja Italjanščine precej težko. Zopet smo zavili na črpalko in povprašali za servis. Domačini so takoj poklicali serviserja, ta se je pripeljal do nas in vsi skupaj smo odšli do delavnice. Malce je bilo za počakati, saj so bili ravno na kosilu, a so se kmalu lotili posla. Ko so sneli zavorne ploščice, so ugotovili, da so tudi diski v slabem stanju in da je potrebno popraviti tudi to. S težavo smo jim dopovedali, da avto ni naš in da bomo menjali samo ploščice. In so jih, samo dve urce je bilo za počakat, ker ni bilo ploščic na zalogi. Med čakanje smo našli omrežje interneta in oddali objavo.

Končno je bilo popravljeno in smo lahko nadaljevali.

Pa ni bilo lahko! Garmin nas je zvlekel v eno dolino iz katere smo se komaj izvlekli, drugi avto pa smo še pravočasno ustavili na vrhu klanca. Kaj moremo potovali smo po delu Italije, ki je precej podoben našim krajem, kjer je polno hribčkov in dolin.

Razgrnitev plana

Še malce sem zadremal in že smo se bližali našemu cilju. Pa ni bilo tako blizu, pred nami je bilo še več kot trideset km in spet sem jaz prevzel mesto šoferja. Garmina smo nastavili na Rim in cilj točno akropola. Ubogali smo ga in kmalu smo bili na cilju, kjer nas je čakal Marjan Kokalj, ki študira v Rimu. Skočil je v naš avto in nam pokazal kje lahko parkiramo, nato pa nam je še pokazal nekaj tamkajšnjih znamenitosti. Ura je bila že 23:00, zato nismo veliko videli, pa tudi fotoaparati nam niso najbolje služili.

Mesto parkiranja

Nova pisarna

Startno meso za četrtek zjutraj



Jaz na ogled mesta nisem nesel fotoaparata, ker sem vzel sabo harmoniko, na katero sem tudi pridno zaigral na trgu po ogledu mesta. Kar dobre pol urce smo igrali in prepevali v centru Rima, okoli nas pa se je zbrala tudi množica radovednežev in nekateri so tudi zaplesali.