Dolsko

Staro se leto je že utrudilo,

darove vse svoje razdalo je že.

Kmalu oditi se mu bo mudilo,

ker novo mu leto naproti že gre.

S sabo prinaša spet nove darove,

za tebe in vse, ki pri tebi žive.

Zdravja, ljubezni,finančne prenove

ter sreče in radosti da naj za vse.

Staro leto je že skoraj odteklo in odtekli smo tudi vse kar je bilo v načrtih in močeh za to leto.

Zadnje dejanje je bilo za letos v Dolskem 26.12 2009. ŠD Partizan je tam organiziral že 20. novoletni tek, s startom in ciljem pri Vegovem hramu v Dolskem.Proge v dolžini 14,7 km sva se udeležila tudi z Boštjanom.

Točno ob 11:00 smo se pognali iz Dolskega in se usmerili proti zahodu do Kleč,

zavili severno proti Podgori, kjer smo zavili desno in pritekli čez Petelinje v Kamnico, kjer je bil start srednje proge.

Tisti malce hitrejši smo še ušli pred startom, ostali pa so "uleteli" v gužvo, kakršna je na vsakem startu. Nadaljevali smo severno proti Vinjam, kjer se je proga pričela precej dvigovati.Vsa višinska razlika, ki znaša 150 m, je strnjena v kaka 2 km . Vinje obtečemo in se po isti poti vrnemo nazaj v Dolsko.

Cesta je skoraj v celoti asfaltirana, le najvišje ležeča dva kilometra sta makedamska.

Sicer prijetna proga, a ne preveč lahka je bila premagana v dobri uri, točneje1:00:20, slabe tri minute za mano pa je prispel tudi Boštjan.Najhitrejši je z progo opravil precej poprej in sicer s časom 48:36.

Organizator se tu vedno zelo potrudi, tokrat ob okrogli številki teka pa se je še malce bolj. Kot vsako leto so bile na razpolago garderobe in tuši, vsak udeleženec pa je dobil srečko, ki pa je lahko zadela lahko pa tudi ne. (imamo srečo, obe so bile prazne)

Do razglasitve je potekal kar precej bogat kulturni program v prostorih kulturnega doma. Med drugim je bil precej zanimiv skeč igralske skupine KUD Dolsko in glazba harmonikarskega orkestra glazbene šole Pustotnik.

In tako se je leto izteklo in zaključilo, v novem pa za vse kar največ izpolnjenih želja.

V večeru tihem pridna roka nežno,

glatko nit prepleta,

čudovite vzorce spleta,

polne sanj in domišljije,

kot da niti življenja vije.

Dobre želje združi v zvezde,

srečo v sonce oblikuje,

nato po robu bele čipke cvetove upanja nasuje.

Tako ljubeče naj usoda stke vam dneve v novem letu.

Skrbno trenutke naj izbira,

previdno naj poti ubira.

Na pragu novega leta naj vam čas nakloni;

spoznati prave ljudi,

izbrati prave reči,

Ubrati prave poti in

v sebi in drugih najti le dobre stvari.

SREČNO 2010

Stane Kralj (Matick)

Vertojba

Čeprav leto nezadržno beži proti koncu in zima že malce kaže zobe, se tekaška sezona še ni končala, oziroma se je že začela nova. Tekači pravimo, da se sezona teka konča 31.12 in nova začne 1.1, neglede na vremenske razmere, vendar ni vedno tako. Tako smo začeli sezono za 2010 v Primorskih krosih že 20.12.2009 v Vertojbi, obenem pa tudi končali sezono pokalnih tekov Primorskih novic.

Zbudili smo se v kar precej mrzlo jutro, saj so se temperature spustile tudi do - 20°, snega pa je tudi nekaj 10 cm namedlo. Zavoljo vremena sem se na pot moral odpraviti malce poprej, saj so ceste bile zasnežene, da pa nebi bilo dolgčas sem po poti pobral še Zvoneta.

Počasi sva se pomikala proti Primorski in to dobesedno, s povdarkom na počasi. Niske temperature so poskrbele, da je na avtu zamrznil sistem za pranje vetrobranskega stekla, zato sva morala na vsaki črpalki ustaviti in oprati šipe, vmes pa se je tako slabo videlo, da se je komaj dalo peljati.

Kar sva bila bliže najinemu cilju, to so bile temperature bolj prijazne in snega je bilo manj. Upala sva, da bo v Vertojbi brez snega in temperatura kakšno stopinjo nad 0. In sva prispela! Snega je bilo za vzorec, oziroma nekaj centimetrov, temperatura pa 3°C. V okolici športne dvorane, kjer so bile prijave in po končanem teku tudi vsa ceremonija okoli podelitve pokalov in priznanj, je bil pravi živžav.

Krajši klepet z tekači in nato prijava v dvorani kjer je bilo vse nared za podelitev.


Časa je bilo še dovolj, zato smo skočili še na en čaj pred tekom in še malce klepeta. "smo se domenili, da smo imeli vsi iste probleme na poti, saj je vsem zamrznila voda"

Pa je prišel čas, ko se je bilo potrebno pripraviti na tek in se premakniti na štartno mesto. Tek je potekal med vinogradi kaka 2 km izven naselja in to smo izkoristili za ogrevanje pred tekom.

Pa ni bilo tistega vrveža kot ponavadi. Zbrala se nas je le peščica tistega kot ponavadi.

Takole smo se postavili Dolenčki

In se je začelo. Najprej so odtekli tisti na 5 km nato še mi na 6 km. Na celotni progi je bilo malce snežička, z neba pa se nam je smehljal sonček. Začeli smo v klanec, ki se je kmalu spremenil v dolino.

Ravnine skoraj ni bilo, (v kateri vinski gorici pa sploh je)tako se je na koncu vinograda spet pričel klanec, ki je bil kar strm.

do vrha in spet v dolino,pa okoli naslednjega vinograda, pa spet v hrib in že smo bili na začetku. Pa ni bil to še konec. Za nami je bilo šele 2 km, pred nami še 4 km, se pravi da bo potrebno narediti še dva kroga. Vsak naslednji je bil težji in občutek sem imel, da je klanec vsakič bolj strm. Pa ga je zmanjkalo in kot pravijo v tretje gre rado, smo tretjič zavili skozi cilj.

V cilju pa kratek počitek in malce toplega čaja, potem pa nazaj do avta in toplih oblačil, predno se nas poloti kakšen prehlad.

Do rezultatov in podelitve medalj je bilo še precej, zato smo si vmes postregli z pizzo v bližnji oštariji nato pa na podelitev. Medalje ni bilo saj sem zasedel šele osmo mesto z rezultatom 21:01, pa tudi za skupno v tekih sem bil "prekratek" za 6 točk in pristal na nehvaležnem 4. mestu.

Pripravili so manjši kulturni program, čarovnik nam je pokazal nekaj trikov, nato pa je sledilo žrebanje praktičnih nagrad.

Podelili so priznanja najbol zaslužnim v Sloveniji za organizacijo tekov

pa najbolj zasluženim pri organizaciji Primorskih tekov in na koncu še vsem, ki smo izpolnili bonus vsaj 10. tekov v Primorskih tekih. Vsak je dobil vrečko z praktičnimi nagradami glede na število tekov. Jaz sem jih odtekel 12.

Snovik

Vikend ki je za nami, pa je minil v znamenju enega od treh dobrotnikov, ki nas obiščejo konec leta. Ta dobrotnik pa je sveti Miklavž, ki nas bolj ali manj razveseljuje z svojimi darili.Prihaja v spremstvu angelov ali hudiča, ter nas obdaruje glede na našo pridnost skozi leto.

Vsak se ga veseli po svoje, še najbolj verjetno otroci zavoljo sladkarij in igrač, ki se najdejo v njegovi vreči.

Sveti Nikolaj (Miklavž) pa ni samo mož, ki obdaruje otroke, ampak je tudi zavetnik (patron) v kar nekaj cerkvah po Sloveniji. Omenil bom dve cerkvi, prva je stolna cerkev sv. Nikolaja (tudi Kapiteljska cerkev sv. Miklavža, Kapiteljska cerkev sv. Nikolaja oziroma Kapiteljska cerkev, med domačini pa kar Kapitelj) je eden najstarejših, najlepših in tudi najbolj prepoznavnih znamenitosti Novega mesta.

Druga cerkvica pa je nekje v Tuhinjski dolini.Postavljena je na hribčku nad vasjo Hruševka, po njej pa se imenuje tudi tamkajšnje turistično in športno društvo.

In zakaj omenjam to društvo?

To pa zato, ker so v soboto 5.12 2009 organizirali Miklavžev tek. To je prijeten kratek tek, z nekaj metri višinske razlike, ki se prične v termah Snovik in zaključi pri cerkvici svetega Nikolaja. Teka sem se udeležil že tudi lani in pohvaliti moram organizatorje teka, saj se resnično trudijo speljati prireditev tako kakor je treba.

Ni pa vse kakor je treba pri meni. Prihod v Snovik z zamudo, (kakor skoraj vedno) sem moral kar teči na prijavno mesto, da se ni poprej zaprlo. Pa vendar nisem bil zadnji. Dobil sem številko 229, podeljenih pa je bilo 234.Za ogrevanje ni bilo časa, še najbolj sem se ogrel na prijavo in nazaj do avta, nato v dres in še nekaj pretečenih metrov in že smo se zbirali za črto. Na noge sem nataknil čisto nove copate, kupljene nekaj dni nazaj in jih nisem niti obul še dobro.Da to ni preveč dobra poteza sem se spomnil šele po pretečenih nekaj metrih, ampak za v blato nimam drugih uporabnih copat, tu pa to zagotovo bo.Pred štartom še pozdrav z Domžalskim kolegom Petrom in njegovo ženo Jano, z katerim smo se spoznali na teku v Žumberaku in že smo se pognali v breg.

Prvi metri so potekali precej strmo navzgor, pa za njimi malce manj strmo in že je bil prvi spust. Tudi ta je bil kratek, nato pa spet rahlo navzgor skozi vas Snovik. Tu smo zavili desno na makedamsko pot in kmalu levo na travnato pot.

Do vasi Hruševka smo tekli večino proge po blatu, tu pa tam kakšen meter brez njega. Višinke razlike verjetno nismo naredili kaj dosti, proga je pa kar precej razgibana. Še zadnji spust in že smo se znašli sredi vasi. Tu smo zavili levo po asfaltni cesti, katera je bila naslojena na breg in po njej nadaljevali kaka dva kilometra. Sledila sta še približno dva kilometra vzpona po makedamski poti in kmalu se je pred nami pojavila cerkvica, pred katero je bil cilj našega teka.

Ura je pokazala čas 27:37, kar je za cca 2 min boljši rezultat kakor lani. Zmagovalec je bil v cilju kar za dobrih 5 min pred mano in se je lahko že okrepčal za obzidjem cerkvice z dobrotami ki jih je pripravil organizator. Tu se je našlo za vsakega nekaj; v ponudbi je bil čaj, (za najbol razgrete tudi z dodatkom antigripina)pa voda, več vrst sadja, raznoraznega peciva, potic,....Obratoval je tudi šank, kjer se je dalo tudi kaj dobit, vendar je tu bilo potrebno plačilo.

Nisem se kaj dosti zadrževal, popil sem en čajček in ubral sem jo po poti nazaj. Nekako je bilo potrebno priti do avta in dokler je še telo ogreto gre lažje.

V dolino pravijo da je lažje kot v hrib, vseeno sem za nazaj porabil več časa, a še vedno sem pritekel hitro do avta. Tu sem zamenjal oblačila in z avtom nazaj na cilj, kjer se bo odvijala podelitev.

Moram pa tudi pohvaliti moje nove copatke za razmere blato, ki so se zelo dobro odrezale.Nič niso tiščale ali žulile, imajo solidno blaženje in pa tisto glavno v blatu niso drsele. V primerjavi z prejšnjim "blatarcami"sem bil kar prijetno presenečen.

V cilju pa me je že iskal Peter in skupaj sva stopila do šanka. Še predno nama je uspelo popiti kozarček pijače, sem moral po nagrado, katero mi je dodelil žreb številk, kmalu pa se je sreča nasmehnila tudi Petru.Do objave rezultatov in podelitve medalj najboljšim, je bilo le toliko časa, da sem si malce ogledal na okoli. Ugotovil sem, da je sosednji hrib že pobeljen s snegom in da v dolino ni ravno kakega posebnega razgleda, saj je drevje vse naokrog.

Sledila je podelitev, kjer pa jaz nisem delal gužve, saj sem dosegel šele 32 mesto, v skupini pa 12.Takole pogumno pa so stopile na stopničke najboljše tri v skupini "mlajše članice".

Čestitke vsem najboljšim in tudi tistim malce manj!