Pa smo dočakali pomlad, z njo pa tudi pomladansko utrujenost, ki je v večini kriva, da se na teh straneh nič ne spremeni. Sicer je pa tako, da je treba malce tudi počiti in "Maticki" smo imeli sedaj en mesec počitka. Sicer je bilo nekaj tekaških prireditev, (Gorica, Jesenice, Soline) a so šle tokrat mimo nas. Seveda to ne pomeni, da smo čisto v mirovanju. V tem času vsak po svoje malce potreniramo, eni bolj drugi manj. Še meni je uspelo trikrat obuti tekaške copate in se malce "sprehoditi okoli hiše", saj bo treba že v tem vikendu pošteno zašvicati.Lenoba pa je kriva, da dolgujem še eno objavo in sicer za prvi tek Primorske za sezono 12. Je bilo kar lušno. Pa kako je lepo srečati znane tekače po dolgem času. Proti primorski sem se podal v družbi Edija, je pa prišlo še precej drugih iz našega konca. Tu so bili tudi iz Žužemberka, pa Ribnice, trebnje,...skratka iz vseh koncev in nabralo se nas je kar lepo število.
Kakih 150 tekačev se nas je nagužvalo na startno črto in čakali na znak, ko se bomo prvič v sezoni pomerili na 10 km. Lepo vreme je naredilo dobro vzdušje med tekači in točno ob 11:00 smo se zapodili proti Panovcu.Lepa ravninska proga, ki je po večini speljana po makadamski cesti, je pa tudi nekaj metrov asfalta in nekaj gozdnih steza. Slednjih je nekaj deset metrov že v tretjem kilometru, do tam pa smo bili tekači še zelo na kupu. Do tam sem še jaz nekako uspel držati tempo najboljših, potem pa sem malce pričel zaostajati. Zaradi prehitrega začetka, me nekako ujame kriza tam na tretjem, četrtem kilometru in tudi tokrat ni bilo drugače. Se bom moral nekako naučiti počasnega začetka, pa mi mogoče potem lažje odtekel. Pa ni kaj dolgo trajala ta kriza. Le pravi je moral prehitet, pa je bilo zopet moči in volje. Tokrat je bil to soimenjak Stanko Zupan, ki me je nekako potegnil s sabo. Sem mu kar lepo sledil nekje do šestega kilometra. Tu je pričel zgubljati ritem, pa še zavil je na okrepčevalnico, zato sem se odločil za prehitevanje. Uspel sem obdržati ritem do konca, čeprav je kazalo, da me bo klanec v osmem kilometru pobral vse moči.
V cilj sem pritekel 22., z časom 36:44 in sem za zmagovalcem zaostal pet minut. Dobrih deset minut za mano je prispel v cilj tudi Edi z časom 44:11, pred mano pa sta bila tudi dva iz našega konca in sicer Zalar Aljaž in Zaletel Aljaž. Čas ki sem ga dosegel jaz je skoraj do potankosti isti kakor leto poprej, le za nekaj sekund slabši. Pa saj ne more biti drugače, če pa smo leto starejši.
Se pa niso leta nič poznala po teku. Medtem ko smo čakali na rezultate, je zadonela harmonika, iz katere sva zvoke zvabljala z Aljažem. In kjer je muzika in dobra volja, je tudi dobra kapljica. Za to so tokrat poskrbeli domačini. Kot bi vedel kje je treba parkirati avto. V sosednjem avtu je bio namreč kar nekaj te žlahtne kapljice, katera se je kaj hitro znašla v kozarcih. Hvala lepa Lučano, se priporočamo še za drugič.
Medtem ko smo čakali na rezultate in tuhtali kdo je koga premagal in bo klican na stopničke,
smo si postregli še z malico (pašta ki pa je bila postrežena kot ponavadi brez kruha......drugič ga prinesem s sabo..) in z praktičnimi nagradami. Ob prihodu v cilj je namreč vsak izvlekel srečko in če mu je bila sreča naklonjena je dobil praktično nagrado.
Ja pa nisem jaz dobil rožice. So rekli da sem že tako prevečkrat v "rožcah", pa so mi dodelili šal, za mrzle zimske dni.
Kaj kmalu pa so pričeli tudi z podeljevanjem medalj in pokalčkov. Sem pozabil omeniti, da so pokalčki namenjeni za tiste, ki so sodelovali v krosih in bili toliko uspešni, da so si ga priborili. Tako so najprej speljali podelitev za zaključek krosov. Tu nas je kar nekaj sodelovalo tudi "Dolenčkov". Ediju je za nekaj točk pobegnilo tretje mesto, katerega si je priboril Derganc Anton. Slednji se ni udeležil tokratnega teka, zato je pokalček zanj prevzel kar Edi
Je pa za las in z malce sreče uspelo osvojil tretje mesto tudi meni. Je tista burja takrat v Batujah kar prav prišla in odgnala tiste boljše, da se niso udeležili krosa in tako mesto prepustili meni.
Niso pa izpustili tokratnega teka, zato sem ostal kar daleč od stopničk. Pristal sem na 5. mestu. Vseeno pa je bilo treba počakati na podelitev, saj je bil tokrat uspešen Edi. Premagal je kar nekaj svojih tekmecev in na koncu pristal na tretjem mestu.
Tako se je končala prva tekaška preizkušnja v sezoni 2012 in ubrala sva jo lepo proti domu. Ja najprej še malce od doma stran. Ker sva bila že v teh koncih sva se odpravila še na obisk, kjer sva kar precej presenetila. Seveda so naju bili vseeno zelo veseli, naju postregli z vsemi dobrotami kar si jih lahko zamisliš. Za konec obiska pa sva imela še predstavitev umetniških del. Aleš (vsaj mislim da mu je tako ime) se namreč ukvarja z slikarstvom in pokazal nama je kar nekaj svojih izdelkov. Pa ne samo to. Za slovo sva prejela v dar še vsak po eno sliko. Tihožitje v pastelni tehniki, ki že krasi stene na drugem koncu naše deželice. Hvala lepa Aleš za ta krasen izdelek.
Pri odhodu proti Primorski, smo imeli kar malce "zmešnjave", če bi se temu tako reklo. Za prevoz sem se ponudil jaz, pa je Edi bil odločen, da pelje on, čeprav nima vinjete. Odhod je bil tako malce prej, saj se po lokalnih cestah traja vožnja malce dalj. Med potjo se ustaviva še pri Tonetu, zbašemo prtljago v prtljažnik in krenemo. Pa je Tone pogruntal da nismo prav krenili in ko mu razložimo načrt vožnje je on vstrajal, da ima vinjeto in bo on tokrat za šoferja. Tako smo obrnili nazaj, premetali vse v Antonov avto in po avtocesti proti Lipici. Meni ni bilo kaj dosti razlike, saj pri dremanju na zadnjem sedežu je vseeno kaj in kako.
Prispeli smo precej zgodaj, tako ni bilo še kaj dosti tekačev in časa na pretek. Malce smo zakrožili, poklepetali z vsakim ki je prišel mimo, pa so se kazalci na uri počasi bližali začetku teka. Seveda je bilo treba tudi pod šotor na prijavo in pa spremljati mladinske teke, ki so se tačas izvajali.
Medtem so se eni že ogreti pričeli zbirati na startu, saj ni bilo več veliko časa do začetka.
V tej skupini sta bila tudi dva iz našega avta. To sta bila Tone in Edi, ki sta se tokrat potegovala za stopničke v skupnem seštevku in pa seveda za stopničke v tokratnem krosu.
Kar precej hitro so se pognali po vrtovih in vijugali po označenih poteh. Prvi krog je bil mimo kot bi mignil, kakor tudi drugi. Vsak je pač probal iztržiti kar se da največ in Tonetu je to kar lepo uspevalo.
Tudi Edo ni kaj dosti zaostajal, le paziti je moral da nebi tekel prehitro, ter kršil cestno-prometne predpise. Še sreča da se je teklo po travniku.
Še predno smo mi končali z ogrevanjem, že so se borili za sekunde v zadnjem krogu. Je bilo kar nekaj prehitevanj v zadnjih metrih, v lovu za morebitna odličja. Fantje so dobri, pa se ne dajo kar tako, kar je tudi prav.
Tudi mi smo pričeli precej hitro vijugati po travniku in na prvem kilometru namerili slabe 3:15 . Ampak to je bil samo prvi kilometer, vsi ostali so bili veliko bolj počasni. (vsaj pri meni) Kje je še osmi, ko bomo tekli proti cilju.
Kar hitro so za nami ostajali krog za krogom. Sicer ravninska proga, z čisto rahlim spustom in rahlim vzponom proti koncu kroga, je skrivala kar nekaj pasti. Poleg nekaj ostrih zavojev, je bilo treba paziti na neravnine po tleh. Od konjev prehojene površine, so skrivale kar nekaj delov precej razritih površin. Na takem delu je lahko usodna že majhna nepazlivost, vendar je tokrat šlo brez poškodb. Kmalu smo zakorakali v zadnji krog in se zapodili proti cilju.
In kako smo se razvrstili?
Za konec pa še tisto "mama prihajam domov", potem pa v avto in na pot proti domu.