Pa smo se podali še na zadnji primorski kros. Pri nas je bilo še nekaj snega in kar niske temperature, pa smo se podali v "toplejše" kraje. Bil je to pustni čas, pa smo se namaskirali v tekače in potem sledi, nič drugega kot tek.
Pri odhodu proti Primorski, smo imeli kar malce "zmešnjave", če bi se temu tako reklo. Za prevoz sem se ponudil jaz, pa je Edi bil odločen, da pelje on, čeprav nima vinjete. Odhod je bil tako malce prej, saj se po lokalnih cestah traja vožnja malce dalj. Med potjo se ustaviva še pri Tonetu, zbašemo prtljago v prtljažnik in krenemo. Pa je Tone pogruntal da nismo prav krenili in ko mu razložimo načrt vožnje je on vstrajal, da ima vinjeto in bo on tokrat za šoferja. Tako smo obrnili nazaj, premetali vse v Antonov avto in po avtocesti proti Lipici. Meni ni bilo kaj dosti razlike, saj pri dremanju na zadnjem sedežu je vseeno kaj in kako.
Prispeli smo precej zgodaj, tako ni bilo še kaj dosti tekačev in časa na pretek. Malce smo zakrožili, poklepetali z vsakim ki je prišel mimo, pa so se kazalci na uri počasi bližali začetku teka. Seveda je bilo treba tudi pod šotor na prijavo in pa spremljati mladinske teke, ki so se tačas izvajali.
Pa še nekaj mask se je dalo opaziti, vendar te niso bile tako zanimive, ali pač.
Medtem so se eni že ogreti pričeli zbirati na startu, saj ni bilo več veliko časa do začetka.
V tej skupini sta bila tudi dva iz našega avta. To sta bila Tone in Edi, ki sta se tokrat potegovala za stopničke v skupnem seštevku in pa seveda za stopničke v tokratnem krosu.
Kar precej hitro so se pognali po vrtovih in vijugali po označenih poteh. Prvi krog je bil mimo kot bi mignil, kakor tudi drugi. Vsak je pač probal iztržiti kar se da največ in Tonetu je to kar lepo uspevalo.
Tudi Edo ni kaj dosti zaostajal, le paziti je moral da nebi tekel prehitro, ter kršil cestno-prometne predpise. Še sreča da se je teklo po travniku.
Še predno smo mi končali z ogrevanjem, že so se borili za sekunde v zadnjem krogu. Je bilo kar nekaj prehitevanj v zadnjih metrih, v lovu za morebitna odličja. Fantje so dobri, pa se ne dajo kar tako, kar je tudi prav.
In še predno so dobro zajeli sapo, smo že bili pripravljeni tisti za štiri kroge. Kar lepo število se nas je zbralo in čakali smo na znak za start. Še prej je bilo štetje vseh tekačev, da nebi kateri zamudil, ali pa se pomešal med druge skupine. In potem se je pričelo.
Tudi mi smo pričeli precej hitro vijugati po travniku in na prvem kilometru namerili slabe 3:15 . Ampak to je bil samo prvi kilometer, vsi ostali so bili veliko bolj počasni. (vsaj pri meni) Kje je še osmi, ko bomo tekli proti cilju.
Pa je nekako kar šlo, malce tudi z pomočjo domače muzike. Namreč Tone se je razkorajžil in nam cel čas vlekel svoj meh ob ciljni ravnini. Je bilo takoj lažje zakorakati v naslednji krog.
Kar hitro so za nami ostajali krog za krogom. Sicer ravninska proga, z čisto rahlim spustom in rahlim vzponom proti koncu kroga, je skrivala kar nekaj pasti. Poleg nekaj ostrih zavojev, je bilo treba paziti na neravnine po tleh. Od konjev prehojene površine, so skrivale kar nekaj delov precej razritih površin. Na takem delu je lahko usodna že majhna nepazlivost, vendar je tokrat šlo brez poškodb. Kmalu smo zakorakali v zadnji krog in se zapodili proti cilju.
In kako smo se razvrstili?Jaz sem v cilj pritekel kot četrti z časom 29:15 in za dobro minuto zaostal do medalje, Edi je dosegel 5. mesto s časom 24:57. Tone pa se je z časom 23:47 povzpel na tretjo stopničko.
Tudi z podelitvijo so kar pohiteli. Še dobro se nismo ustavili, že so klicali prve na stopničke.
"Dolenčki" smo ostali še nekaj časa po prireditvi, (kot vedno) saj je bilo treba pomagati organizatorju pri pospravilu. (pospravili smo pršut in teran, ostalo je organizator sam) Pa tudi to še ni bilo dovolj. Dekleta so nas povabile v bljižni lokal, kjer pa se je vse skupaj kar malce zavleklo.
Pela je Tonetova harmonika, pa še mi smo zraven pridali malce glasa, (kričali bi rekli poslušalci) oštir pa je postregel s sirom in dobro kaplico.
Ko smo malce navlažili grla, smo pa še malce obrusili pete. Je Anton tako poskočne špilal, da se kar ni dalo sedeti za mizo.
Za konec pa še tisto "mama prihajam domov", potem pa v avto in na pot proti domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar