Krško teče 2015

Krško 04.10.2015

In smo pritekli do predzadnje preizkušnje v Dolenjskem pokalu.  Sicer novost pokala in  pa eden od dveh daljših tekov.  Polmaraton proti koncu sezone, je kot nalašč za test vzdržljivosti in pripravljenosti za Ljubljanski maraton.
Sem dobil občutek, da smo se že vsi naveličali te sezone in da se nobenemu ne da več na tek. Vsak ima neke obveznosti, zadržke, ali se mu mudi, samo da najde izgovor. Nekaterim je mogoče tudi preveč 21 km, je pa tudi opcija 5 km. Tako sem se sam odpeljal proti Posavju in kmalu prispel v Krško. Vzel sem si nekaj več časa pred tekom, zaradi logističnih težav, saj sta start in cilj na različnih lokacijah.

Cilj sem našel takoj, nato pa proti startu na drugi konec mesta, kjer so bile tudi prijave in vse kar paše zraven. Ko sem prejel številko sem razmišljal na katerem koncu pustiti avto. Mogoče na startu, pa potem takoj po teku naprej, še nekaj kilometrov za iztek. To ne bo dobro! Kaj pa če ne bo volje potem še naprej, ali pa moči. Bo kar bolje da je avto na cilju, če bo pa volja se lahko teče po mili volji po Krškem gor in dol. Tako je tudi bilo. Avto na cilj in potem počasi za ogrevanje proti startu.  Ravno prav je bilo in pravi čas za tek.

Najprej smo jo ubrali proti Radečam, a ne za dolgo. Naredili smo en mali krog v tem delu mesta, nato pa jo ubrali na drug konec, kjer je bil cilj.  Pričeli smo vsi skupaj, tudi tisti na 5 km dolgi progi in skupaj nas je bilo skoraj 150.  Tisti na kratki so pričeli precej hitro, pa je potegnilo še nas nekaj, ki nimamo občutka za hitrost v začetku. Tako smo bili kmalu že precej razrečeni.

Prvi krog je bil za nami. Sedaj je bilo treba priteči do cilja, kjer se je začel precej večji krog, katerega je bilo treba preteči kar dvakrat, da se je nabralo 21 km. V prvega sem zakorakal kar korajžno v družbi še dveh tekačev. Skupaj smo tekli skoraj polovico kroga, potem pa smo se nekako odaljili drug od drugega.

V kraju Brege smo naredili nekaj zavojev in že smo se vračali nazaj. Nekaj kolovoznih poti, pa ozke ceste ali bolje rečeno kakšne sprehajalne poti ali kolesarske steze in že smo bili nazaj na poznani poti. Še dobrih 500 m in zopet bomo tekli mimo cilja in naprej v drugi krog.

V drugi krog ni šlo več z tako voljo in brzino. Tempo je nekoliko upadel, v copatih pa je bilo zaznati žulje.  Moral sem zamenjati način teka in posledica je bila nekoliko manjša hitrost.  Nekaj prednosti je še bilo, do kdaj bo zdržala bomo pa videli.  Samo da sem pritekel v Brege in obrnil nazaj. Je bilo takoj lažje, ko si bil obrnjen proti cilju.

Kilometri so se počasi zbirali in kmalu smo jih imeli 20 . Še zadnji in tistih nekaj metrov bomo pa še zdržali. Tudi lažje je bilo, ker se je pričelo prehitevati za krog in je takoj več volje, kar odleglo pa je, ko sem pritekel na del katerega sem že dvakrat tekel.  Še zadnjih 500 m do cilja, še zadnja rahla vzpetina in nekaj zavojev na parkirišču do cilja.

Pa je za nami! Dobrih 21 km z dobrim časom in velikim žuljem na nogi.  Sem takoj snel copat in bos odkorakal do avta. Ha, pa je prav prišel avto na cilju. Kaj da bi sedaj mogel še na drug konec ponj. Verjetno bi bila kar taxi varjanta.
 Počasi smo pritekli vsi v cilj, nakar so se pričeli še otroški teki. Kar veliko število otrok in vse skupaj se je vleklo kot strela.  Pa še nobene klopi ni bilo za sedet, ali kaj podobnega, pa smo posedali na tleh po pločniku.  Lahko bi postavili nekaj miz in klopi, (lahko tudi gasilske) pa postavili en šank, da bi lažje počakali. Sicer je vsak dobil en sendvič in vodo, ampak bi si privoščili še kaj zraven, tako pa smo morali iskati lokale malce stran.
 In po dolgem času je prišla na vrsto tudi podelitev.
ampak res po doooooolgem. Verjetno smo bili tam le še dobitniki medalj, pa še ti ne prav vsi. Od Matickov sem na stopničke stopil le jaz in to na drugo mesto v skupini z  časom 1:22:40.

Šimec Srečko je zasedel 5. mesto z časom 1:31:23

Lukšič  Andrej 7. mesto z časom 1:37:13

Šuštar Mirko pa 5. mesto z časom 2:02:13

Potem pa so poklicali na stopničke še prve tri v absolutni kategoriji in tudi tukaj je Kralj Stanislav stopil na drugo višino. Samo ne vem zakaj so poklicali vse tri, saj so imeli samo en pokalček, za najhitrejšega. Edino kar sva dobila drugi in tretji je bila vrečka z reklamami. Pa bi se spodobilo, da bi za 21 pretečenih kilometrov dobila vsaj medaljo, če ne že pokal kot zmagovalec.

Je pa vsaj imel zmagovalec družbo, da ni sam stal na stopničkah. Je pač tako, da se gleda le na zaslužek, ali pa nekaj kar jim je spolzelo mimo na prvem teku. Sicer dokaj solidno organizirana prireditev ŠD Posavje, z nekaj pomankljivostmi za začetek.  So se pa nekaj naučili, pa bojo drugo leto imeli popravni izpit, kakor tudi tekači, za boljšo prireditev in boljši rezultat.

12. tek po poti sprostitve in užitka

Moščanci 3.10.2015

Že kar precej zamujam, tako da je treba že kar razmisliti malo kje se je teklo in kako. Potem je pa tako, da nekatere se bolje spomnimo, druge manj, tale pa je tista, ki se je bom spominjal kar nekaj časa. Pa ni to tisto ki je v naslovu; sprostitev in užitek, ampak nekaj povsem drugega.
 Ne vem kje so dobili navdih za ime teka, ki sploh ni nič od tega.  Že ko pogledaš profil proge, ti je jasno da ni sprostitve in ne užitka, razen za gorske tekače.

Edino od užitka je bilo lepo sončno vreme, kar pa še zdaleč ni kazalo pri nas, ko sem se odpravljal na pot.  Pri nas je rahlo deževalo, na čase nekoliko bolj in to se je vleklo skoraj vse do Maribora, naprej pa se je pričelo vse lepše in lepše.  Pravi užitek je bil stopiti iz avta in si ogledati dolino obsijano z sončkom, po kateri je že tekalo nekaj tekačev.  No v glavnem so bili to otroci, ki so se že merili v svoji vzdržljivosti in hitrosti, medtem ko članov in članic zelo malo.

Start in cilj sta bila pri vaško gasilskem domu Moščanci, teklo pa se je po okoliškem hribu do vasi Vaneča in nazaj.  Prvi in zadnji kilometer, (mogoče nekaj metrov manj) ki sta bila po isti poti sem pretekel za ogrevanje, kaj več pa potem spoznaš med tekom. To samo toliko, da veš kje "potegniti" na koncu, če je slučajno takšna situacija.


 Na startu se nas je zbralo vsega 16 tekačev in tekačic, za 7 km dolgo preizkušnjo. Po večini znani obrazi in že v naprej bi lahko določil rezultate v cilju, a je treba počakati dobre pol urce.
 In smo začeli! Prvi kilometer je ravninski z ožino preko potoka in tu je bila skoraj gužva, saj smo bili tekači še kar na kupu.  Razlike so pričele nastajati potem naprej v drugem in tretjem km. Drugi še ravninski, tretji pa že več kot polovica v klanec. Tretji kilometer je bil v gozdu, po gozdnih stezah, ki se je zaključil z spustom nazaj v dolino. Naslednji kilometer je bil zopet ravninski,potem pa še enkrat v klanec.
Tudi ta klanec je bil kar precejšen zalogaj, je bil pa daljši od prvega in bolj zavit. Vijugali smo med njivami, po travnikih in terenu primernih poteh.Tu so bile razlike že velike. Preindel Dejana sem le še na čase videl za kakim ovinkom, medtem ko za mano tudi skoraj ni bilo opaziti tekača, tako da je bilo kar dolgočasno.
Ko je bil za nami peti kilometer, smo se že spuščali v dolino, po gozdnih poteh. Še dva kilometra in smo v cilju. Razmišljal sem, da grem malce bolj počasi in prihranim moči za naslednji dan, ko me čaka v Krškem 21 km. Prvega ne bom ujel, za mano pa tudi ni daleč nikogar. Čemu potem hitenje!
Tako sem se počasi spustil v dolino in se obrnil v ravninski del, proti šestemu kilometru.  Na tem delu je bil ob progi redar, ki me sprašuje po Dejanu, kje da je on. Odgovoril sem mu, da verjetno že v cilju, pa je rekel da še ni šel mimo. Malce sem se zamislil in ugotovil, da če ni šel Dejan mimo, sem jaz prvi, on pa je odstopil, ali zgrešil pot in tekel drugačno pot.  Potem so možnosti za zmago, samo ne se več obirat. In sem jo ubral kolikor so me noge nesle v zadnji kilometer. Zakorakal sem v ciljno ravnino. Pred mano nikogar, za mano nikogar in tako osamljen stečem v cilj.  Tudi tukaj sprašujejo po Dejanu, češ da bi tudi on že moral priteči, pa ga ni. Naslednjega tekača smo čakali skoraj dve minuti, nato pa so začeli prihajati drug za drugim. Tudi Dejan je pritekel vendar kot 6., saj je zgrešil pot in naredil nekaj sto metrov ko je ugotovil da ni prav, se obrnil nazaj in nadaljeval po pravi poti. Seveda je ura tekla in tako sem zmagovalec postal jaz.

 Seveda sem bil vesel zmage, čeprav sem vedel, da Dejanu nisem kos v nobenem pogledu teka. Ampak okoliščine so tako nanesle, sreča je bila tokrat na moji strani, zato sem komaj čakal podelitev. Še prej so nam postregli z malico in pijačo, ki je bila tokrat v strošek organizatorja in v količinah, da si jim težko kos.
Potem pa je sledila podelitev pokalov, medalj in priznanj, katerih je bilo skoraj za vse, pri tako nizki udeležbi tekačev.
V naši kategoriji smo bili ravno trije udeleženci, da smo zasedli vse stopničke,

v absolutni skupini pa je bil pokal samo za najhitrejšega. Tokrat je bil to Kralj Stanislav z časom 29:10

Tako se je zaključila predzadnja prireditev v Pomurskem tekaškem pokalu. Še enkrat se pripeljemo v te konce, potem pa nekoliko pavze za razmislek ali še drugo leto ali mogoče kam drugam. Nikoli se ne ve.