Že kar precej zamujam, tako da je treba že kar razmisliti malo kje se je teklo in kako. Potem je pa tako, da nekatere se bolje spomnimo, druge manj, tale pa je tista, ki se je bom spominjal kar nekaj časa. Pa ni to tisto ki je v naslovu; sprostitev in užitek, ampak nekaj povsem drugega.
Ne vem kje so dobili navdih za ime teka, ki sploh ni nič od tega. Že ko pogledaš profil proge, ti je jasno da ni sprostitve in ne užitka, razen za gorske tekače.
Edino od užitka je bilo lepo sončno vreme, kar pa še zdaleč ni kazalo pri nas, ko sem se odpravljal na pot. Pri nas je rahlo deževalo, na čase nekoliko bolj in to se je vleklo skoraj vse do Maribora, naprej pa se je pričelo vse lepše in lepše. Pravi užitek je bil stopiti iz avta in si ogledati dolino obsijano z sončkom, po kateri je že tekalo nekaj tekačev. No v glavnem so bili to otroci, ki so se že merili v svoji vzdržljivosti in hitrosti, medtem ko članov in članic zelo malo.
Start in cilj sta bila pri vaško gasilskem domu Moščanci, teklo pa se je po okoliškem hribu do vasi Vaneča in nazaj. Prvi in zadnji kilometer, (mogoče nekaj metrov manj) ki sta bila po isti poti sem pretekel za ogrevanje, kaj več pa potem spoznaš med tekom. To samo toliko, da veš kje "potegniti" na koncu, če je slučajno takšna situacija.
Na startu se nas je zbralo vsega 16 tekačev in tekačic, za 7 km dolgo preizkušnjo. Po večini znani obrazi in že v naprej bi lahko določil rezultate v cilju, a je treba počakati dobre pol urce.
In smo začeli! Prvi kilometer je ravninski z ožino preko potoka in tu je bila skoraj gužva, saj smo bili tekači še kar na kupu. Razlike so pričele nastajati potem naprej v drugem in tretjem km. Drugi še ravninski, tretji pa že več kot polovica v klanec. Tretji kilometer je bil v gozdu, po gozdnih stezah, ki se je zaključil z spustom nazaj v dolino. Naslednji kilometer je bil zopet ravninski,potem pa še enkrat v klanec.
Tudi ta klanec je bil kar precejšen zalogaj, je bil pa daljši od prvega in bolj zavit. Vijugali smo med njivami, po travnikih in terenu primernih poteh.Tu so bile razlike že velike. Preindel Dejana sem le še na čase videl za kakim ovinkom, medtem ko za mano tudi skoraj ni bilo opaziti tekača, tako da je bilo kar dolgočasno.
Ko je bil za nami peti kilometer, smo se že spuščali v dolino, po gozdnih poteh. Še dva kilometra in smo v cilju. Razmišljal sem, da grem malce bolj počasi in prihranim moči za naslednji dan, ko me čaka v Krškem 21 km. Prvega ne bom ujel, za mano pa tudi ni daleč nikogar. Čemu potem hitenje!
Tako sem se počasi spustil v dolino in se obrnil v ravninski del, proti šestemu kilometru. Na tem delu je bil ob progi redar, ki me sprašuje po Dejanu, kje da je on. Odgovoril sem mu, da verjetno že v cilju, pa je rekel da še ni šel mimo. Malce sem se zamislil in ugotovil, da če ni šel Dejan mimo, sem jaz prvi, on pa je odstopil, ali zgrešil pot in tekel drugačno pot. Potem so možnosti za zmago, samo ne se več obirat. In sem jo ubral kolikor so me noge nesle v zadnji kilometer. Zakorakal sem v ciljno ravnino. Pred mano nikogar, za mano nikogar in tako osamljen stečem v cilj. Tudi tukaj sprašujejo po Dejanu, češ da bi tudi on že moral priteči, pa ga ni. Naslednjega tekača smo čakali skoraj dve minuti, nato pa so začeli prihajati drug za drugim. Tudi Dejan je pritekel vendar kot 6., saj je zgrešil pot in naredil nekaj sto metrov ko je ugotovil da ni prav, se obrnil nazaj in nadaljeval po pravi poti. Seveda je ura tekla in tako sem zmagovalec postal jaz.
Seveda sem bil vesel zmage, čeprav sem vedel, da Dejanu nisem kos v nobenem pogledu teka. Ampak okoliščine so tako nanesle, sreča je bila tokrat na moji strani, zato sem komaj čakal podelitev. Še prej so nam postregli z malico in pijačo, ki je bila tokrat v strošek organizatorja in v količinah, da si jim težko kos.
Potem pa je sledila podelitev pokalov, medalj in priznanj, katerih je bilo skoraj za vse, pri tako nizki udeležbi tekačev.
V naši kategoriji smo bili ravno trije udeleženci, da smo zasedli vse stopničke,
v absolutni skupini pa je bil pokal samo za najhitrejšega. Tokrat je bil to Kralj Stanislav z časom 29:10
Tako se je zaključila predzadnja prireditev v Pomurskem tekaškem pokalu. Še enkrat se pripeljemo v te konce, potem pa nekoliko pavze za razmislek ali še drugo leto ali mogoče kam drugam. Nikoli se ne ve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar