Hotedrščica

Ja že kar precej zamujam, pa si nimam kaj pomagat.Vsak dan je tako "zabasan", da ni časa za pisanje.Kot bi mignil je minil teden in že je pred nami vikend v katerem se bo zopet precej dogajalo jaz pa dolgujem objave še za prejšnji vikend.Se bo treba mal v roke vzet.

Sobota se je pisala 23. maja v letu 2009, ko se je v Hotedrščici odvijal 38. Tek prijateljstva, v Revozu pa delovna sobota in vse skupaj je bilo potrebno vskladiti.Še sreča, da se je tek odvijal popoldan, tako sem dopoldan lahko oddelal službene obveznosti.Je bilo kar pestro in kaj hitro so se kazalci na uri pomaknili na 14:00 in takoj je bilo treba vzeti pot pod noge.(bolje rečeno pod kolesa)

Sonček je pridno trosil svoje žarke, ko sem jo ubiral v smeri Primorske.Spotoma sva se slišala po telefonu z Mirkotom in domenila da ga poberem v Ljubljani in gre z mano, čeprav ni bil prepričan ali bo tekel ali bo samo za navijača. V zadnjem času ima namreč kar precej težav z bolečinami v nogi.
In sva prispela na mesto dogajanja. Sonček je na vso moč kričal tudi tukaj, do štarta pa slaba urca.Kot bi prišel na mravljišče je bilo vse polno tekačev in tudi Miro se je odločil da bo tekel, sicer bolj počasi za udeležbo in ne tekmovalno.

Pa sva potrdila udeležbo na prijavnem mestu, skočila v dres in že sva se pričela ogrevati, čeprav je bilo že pošteno vroče. Pognala sva se počasi po ciljni ravnini kakšen kilometer v nasprotni smeri teka in lovila koščke sence dreves.

Pa se je ura bližala 17:00, ko se začne zares zato sva se vrnila nazaj in se postavila za štartno črto.Tokrat smo tekači imeli ločen štart od tekačic, ker je bila proga različno dolga in tudi drugod speljana.
Še hop in že smo se pognali proti cilju, do katerega je bilo polnih 13 km. Prvi kilometri so bili bol ravninski in smo jih začeli precej hitro, mogoče celo malo preveč. Cesta je bila večinoma asvaltirana in bilo je pasje vroče. Termometer je kazal blizu 30 ° in ni čudnega, da smo lovili bolj senčno stran cest in ne krajšo.
Kmalu smo zavili na makedamsko pot, katera pa se je pričela tudi dvigovat. Sence je bilo malo, sončka veliko preveč, cesta pa se je vse bolj dvigovala. Kilometri so vse bolj počasi ostajali za nami, pogrešal pa sem tudi že požirek vode, saj so bila usta povsem suha. In sem jo dočakal, vodo namreč. Sredi klanca v ovinku je bila postavljena voda, lahko pa si se postregel tudi z koščkom limone. Za limono nisem bil siguren, če bi bila primerna, sploh pa zato ker sem v prvem kilometru začutil nekoliko zgage v grlu. In nisem šel reskirat, sem pa z veseljem vzel kozarec vode. Sem malce pojamrav, kakšen klanec je pa vročina in so fantje rekli ; Kar korajžno naprej, saj je samo še ta klanec potem pa se prične dolina.
In je bilo res tako, samo da je bil tisti klanec dalši od treh kilometrov in najbolj strm od vseh klancev. Saj je na čase malce popustil (klanec namreč), da si malce lažje zajel sapo potem se je pa spet obrnil navzgor.
Pa smo bili zopet pri pijači in limonah in tudi tokrat je prišla v poštev samo voda. Proga v tem delu je bila precej razgibana. So bile ravnine, rahle vzpetine in rahli spusti. Če si pogledal okoli sebe si imel kaj videti.Bili smo namreč precej visoko in na čase se je prikazal krasen razgled. Bi kar postal in se malce naužil pogledov na dolino in prav zanimivo pokrajino, pa ni bilo časa, saj je bilo potrebno čim popreje v dolino do cilja.
Ja tako je to, kjer gre gor gre tud dol in že smo se obrnili v dolino. Kaka dva kilometra je bilo spusta in to kar precejšnjega. Moči so že pojenjale saj je klanec pobral svojo mero, pa tudi dolžina proge je bila kar precejšnja. Sam pri sebi sem godrnjal, da kdor me ni prehitel v klanec mu ne smem dovoliti prehitevanja v dolino.Tako sem vsakič ko sem začutil, da se kateri približuje malce pospešil.
In smo prispeli, pa ne še na cilj ampak v dolino. Tu je bilo do cilja še dober kilometer večinoma asfaltirane ceste, ki se je rahlo spuščala proti cilju, ob cesti pa se je leno vijugal potoček. Najraje bi skočil vanj in se malce pohladil, a so nas navijači spodbujali, da smo še bolj drveli proti cilju. Pa ne samo tu, navijačev je bilo precej po celi dolžini proge in so nas vseskozi spodbujali.

Pa smo pridrveli v cilj. Napovedovalka, ki je skoraj za vsakega povedala ime in priimek ko je pritekel v cilj, pa ogromna ura ki je neprestano prištevala sekunde in še eno luškano dekletce, katera je vsakemu dodelila eno srečko, ko je prišel skozi cilj.

In hitro v najdebelejšo senco kar se je dalo najti, posrkati kozarec soka ali dva, vmes pa loviti sapo.Po krajšem oddihu sem uničil še dve banani, popil še kozarec soka nato pa odšel do avta po fotoaparat, da pričakam v cilju Mirota.

Miro je v cilj prišel bolj v ozadju, saj so bolečine v nogi kar precej narastle in je težko tekel. Družbo v zadnjem delu mu je delal in ga spodbujal do cilja domačin "župan"kot mu pravijo, sicer predcednik KS od koder je tudi dobil naziv.

Po krajšem oddihu sva preverila kaj nama je namenila sreča izmed vseh bogatih nagrad katere so pripravili organizatorji.Meni je namenila olfa nož (itak nimam sreče pri takih rečeh) Miro pa je dobil eno srednje veliko brisačo. Odnesla sva stvari v avto, sprala sol iz kože, ter se vrnila nazaj na maličko. V velikem "partizanskem" kotlu se je kuhal golaž, pa makaroni in lahko si izbiral kaj boš pojedel.

Čakal naju pa je že Frane, naju pospremil do mize, ter naju počastil z velkim pivom. Še predno sva pomalččkala, so bili zunaj že uradni rezultati in tudi podelitev za najboljše se je že začela. Tudi tokrat niso naju klicali na stopničke najboljših, čeprav sem bil osebno kar zadovoljen z svojim rezultatom.
Takole se je končala 13 km dolga gorska preizkušnja;

Od 108 tekačev sem zasedel 28. mesto z časom 0:57:27 in zaostal za najboljšim za 0:08:29. V moji skupini je to zadoščalo za 5. mesto.
Mirko pa se je pošalil; 100 jih je bilo boljših od mene štirje so me pa prehiteli.

Nastalo je tudi nekaj slikc, ki jih pripnem kasneje!

Evo so že tu!

Vinska vigred v Beli krajini

Vikend ki je za nami, je minil v znamenju vinske vigredi v Metliki. To je ena izmed največjih tovrstnih prireditev daleč na okoli.Letos je v treh dneh prireditev obiskalo preko 20000 obiskovalcev, koliko se je popilo "metliške" pa raje nebi, je pa številka tudi precej velika.Ja pa tudi kar precej pujskov in jagenčkov je končalo na ražnju, da se ni trpelo lakote.

Pa ne bom govoril samo o pijači in jedači, pač pa tudi o športnih aktivnostih. V sklopu tradicionalne prireditve"Vinska vigred v Beli krajini" je športna zveza Metlike vzorno izpeljala tekaško prireditev v Metliki, 4. iz serije Dolenjskega pokala 2009. Tako se je v nedeljo odvijal 3.Urbanov tek" in vzporedno tudi pohod na Grabrovec, ki se ga je, kljub drugim tekaškim prireditvam tega in prejšnjega dne, udeležilo rekordnih 143 tekmovalcev in 30 pohodnikov. Vse je potekalo tekoče od prijav, skupinskega razgibavanja, starta, prihoda v cilj, žrebanja in podelitve. Na startu in cilju, ki je bil v samem mestnem jedru Metlike, tik pred glavnim odrom dogajanja na vigredi in kjer je bila tudi podelitev nagrad, priznanj in pokalov je bilo veliko število ljudi, tudi na sami progi je bilo veliko gledalcev (v vaseh). Proga, ki je bila letos za cca. 2 km daljša od prejšnjih, je bila lepo urejena in označena (trakovi,puščice, km oznake,) zavarovana z reditelji in policisti. Pritožbe so letele samo na "okrepčevalnice", saj je bila samo ena in večina nas je pričakovala vsaj dve. Vreme smo imeli zelo lepo sončno, kasneje nekoliko prevroče, kar pa je blažila ( na posameznih delih) senca gozdov in sadovnjakov. Po prihodu v cilj smo bili sodelujoči deležni toplega obroka in pijače pokroviteljev.

Točno ob uri se je ogromna množica zapodila po glavni ulici i dolino. Bilo je malce ozko zato je bila precej gužva a ni bilo kaj hujšega.

Kmalu smo pritekli na glavno cesto, katero so zaprli za promet policisti in že se je pričelo vzpenjati. Kmalu smo zavili na kolovozno pot, mimo pašnikov iz katerih so nas pozdravljali konji s svojim rezgetanjem. Nato smo zavili na obrobje gozdiča, kjer se je strmina malce povečala. Prva tretina proge je bila tako v znamenju klanca, na nekih delih bol na drugih manj, po celi dolžini proge pa se je podlaga menjavala od alsvalta, makedama,gozdnih poti in tudi malce blata se je našlo.

Na drugi tretini proge je bil rahel spust in nekaj ravninskega dela. Na tem delu je bila tudi okrepčevalnica z pijačo za okrepčilo in osvežitev.

Kar hitro so bežali kilometri in že smo pritekli v tretji "kos" proge. Tu pa je bila proga obrnjena samo v dolino.Domačini, ki so spodbujali tekmovalce ob progi, so postregli tudi z pristno Belokranjsko kaplico, če bi se slučajno kateremu zahotela.Malce pred prihodom nazaj v Metliko je bilo potrebno še enkrat skozi gozdič, kjer pa je bilo nekaj blata in spolzkega terena.

In že smo bili nazaj v Metliki.Potrebno je bilo izdržati še zadnji kilometer proge. Blago spuščanje proge mimo Metliške šole se je končalo ko smo pritekli v samo jedro.Tu je bil del ozke ulice, ki se je naglo spuščala do glavne ceste. Tu je bilo potrebno samo še zaviti v klanec proti cilju.

Izstisniti je bilo potrebno vse moči, saj je bil zasledovalec čisto za petami in izgubiti mesto v zadnjih metrih ni prav prijetno. In ga nisem! Ravno nasprotno v cilj sem pritekel še z večjo prednostjo.Ustavil sem uro, nekajkrat globoko vdihnil in si privoščil požirek osvežilne pijače. (ta osvežitev je bila z vodo)Tu se je našlo tudi nekaj prijateljev med navijači,(prijateljic je blo več) ki so pričakali v cilju.Kmalu za mano je v cilj pritekel tudi Boštjan in vsi skupaj smo se spustili malce niže po progi, kjer se je nahajala Sabina ki je naredila tudi posnetke z fotoaparatom.Tu smo tudi pričakali tekača Mirkota in ga spodbujali v zadnjih metrih pred ciljem.

Po okrepčilu smo se zapodili pogledati rezultate. In kaj so pokazali?

Absolutna uvrstitev 10. mesto

Čas za pretečenih 9 km 0:36:48

uvrstitev v skupini 4. mesto

zaostanek za najboljšim 0:03:25

Boštjan pa je pritekel kot 39. s časom 0:39:41 in pobral 7. mesto v skupini.

Šmarješke Toplice

Lepo nedeljsko jutro se je porajalo in vse je kazalo na prekrasen dan. Sonček se je že veselo smejal, ko sva jo z Boštjanom ubirala proti Šmarješkim Toplicam. Seveda ni bil namen obisk na tamkajšnjih bazenih, ampak 15. Šmarješki tek.

Na parkirišču je bilo precej živahno in s težavo sva našla parkirni prostor, parkirala in hitro na prireditveni prostor. Tu je bilo šele živahno! Takšno gnečo vidiš le malo kje in vrsta za prijavo je bila kar pošteno dolga. Po kakšnih 15 minutah čakanja, sva si le izborila številke. Saj ni bilo težko čakati, klepet s tekači je vse skupaj skrajšal (vsaj občutek je bil tak) in že se je bilo potrebno dobro ogreti. Po krajšem ogrevanju sva se napotila proti štartu, kjer pa še kar vrsta za prijavo. Objavili so, da je štart premaknjen za 15 min, ker niso še vsi prijavljeni. Pričakovali so nekje 250 tekačev, imeli pa pripravljenih 400 številk, a jih je zmanjkalo tako da so morali nekako improvizirati in končna številka je bila 480 tekačev.

Ogromna množica se je zbrala za štartno črto, kjer je potekalo tudi vodeno razgibavanje, ob prijetni glasbi. Nekaj minut pred štartom je muzika ponehala, oglasila pa se je slovenska himna. Za slovensko je bila navrsti še evropska in potem smo bili že vsi na trnih za pričetek. Še zamah štarterja in že smo se pognali v dolino.

Ja tu smo začeli v dolino in to je trajalo kak kilometer, nato smo zavili na makedamsko sprehajalno pot, ki je bila speljana ob majhnem potočku in se je čisto rahlo spuščala. Poskušal sem držati svoj tempo in se nekako prebijal mimo ogromne množice tekačev. Po dveh km se je pot obrnila navzgor. Kar precejšen klanec, čeprav tudi kratek, tako da ga je precej tekačev prehodilo. Nato se je počasi vzpenjalo, pa spuščalo po ozki gozdni poti vse do nekje 6. km. V prijetnem objemu gozda smo si lahko dvakrat oziroma trikrat postregli z vodo. Prva je bila kmalu, ko smo pritekli v gozd, pri drugi pa smo obrnili in po isti poti nazaj do prve, ki je bila potem tretja in tu smo zopet zavili malce nazaj v gozd. Tu se je proga zopet spuščala, pa malce ravnine, pa zopet navzdol, dokler nismo pritekli na obrobje gozda. Tu nas je zopet čakala makedamska sprehajalna pot v dolžini kakega kilometra, nato pa zopet alsfaltna cesta mimo hotela v klanec proti cilju. Zadnja dva km sta bila ista kot na začetku, le da je bil sedaj vzpon na začetku pa spust.

Klanec ni bil ravno strm, so pa vseeno pošle moči in se je tempo upočasnil. Nekako kot bi se spraznil akumulator in bi zmanjkalo elektrike, noge so postale težke in kar nekaj tekmovalcev je švignilo mimo. Se je pač poznalo pomanjkanje kondicije in izčrpanost še od sobotne tekme v Ajdovščini. Pa sem se nekako še skoncentriral in prisopihal do cilja.

Kar precej tekačev je že bilo v cilju, vzel sem steklenico vode, jo počasi srkal in pogledoval proti cilju, koga sem pustil za sabo. Kmalu za mano je pritekel sodelavec Tone, kateri je že nekajkrat šel z mano na teke, pa malce za njim Zvone (to je tisti moj nekdanji zajec), sem bil kar vesel, da sem ga zopet pustil zadaj. Kmalu za njim je pritekel tudi Boštjan.

Po kratkem klepetu sva odkorakala do avta, da se preoblečeva, nato pa nazaj na prizorišče. Tu je bila stojnica kmečkih žena z raznimi dobrotami.

Pa zraven še ena stojnica občine Šmarješke Toplice (ta ni bila ravno zanimiva), poleg pa še ena, ta pa od društva vinogradnikov, kjer sva se za kanček ustavila.

Od tu sva nadaljevala na maličko. Vsak udeleženec je dobil golaž, ki pa ni bil ravno vrhunski. Boštjan je rekel, da če bi samo kotel pomili, bi moral biti boljši. Ampak kaj hočemo, kar dobiš, to dobiš, vzemi ali pusti. Zraven golaža pa pripada še pivo in tega se nisva odrekla.

Med tem so bili zunaj tudi že rezultati in stanje je bilo sledeče:

doseženi čas na 8 km 31:02

uvrstitev absolutno 28
uvrstitev v skupini 10

Sem že omenil mogoče, da tekmujem v najmočnejši skupini? No, tu se lepo vidi! Če nas pride malce več, poberemo do 30. mesta polovico uvrstitev mi. Pa kaj hočemo, se ne da pomagat.

Boštjan se je tudi nekoliko potrudil in zasedel 49. mesto s časom 32:42 in v skupini 6. mesto.

Medalje ni bilo, a sva vseeno počakala podelitev in žrebanje nagrad. Nagrade so bile prav privlačne in zaradi njih sva tudi ostala, a je šla sreča mimo naju. Med podelitvijo pa smo pokušali slastne salame in domač kruh.

Po končanju vsega bi lahko padla tudi v bazen, saj je bila številka obenem tudi vstopnica za bazen, pa sva pohitela domov, kjer je bila zbrana pisana druščina. Nedelja je bila namreč dan žegnanja na Zajčjem vrhu in je bilo tudi doma prav luštno.

No, popoldan pa je sledil še en tek. Ta je bil sicer dolžine samo 3 km, tekel pa sem kot spremljevalec tekačic, ki trenirajo za DM-jev tek konec meseca v Ljubljani. Na štartu je nastala tudi fotografija, ki pa bo objavljena pozneje.

In so že tu!

iz niskega štarta

Ajdovščina

Pisala se je sobota 9. maja 2009 in spet sem se odpravil na Primorsko. Pa ne zato ker se drugje nič ne dogaja, ampak zato, ker sem si nekako postavil "cilj" izpolniti pogoj udeležbe tudi na tekih Primorske. Tu bo organiziranih 19 tekov, od tega 16 za točkovanje, 3 pa za udeležbo. Pogoj udeležbe je preteči vsaj 10 tekov, za končno uvrstitev pa šteje 12 tekov. In ker so trije (ops sedaj so že 4) že za mano, je to že skoraj polovica.

Že na Lisci sem iskal kandidate za ta tek, (da imam družbo in da se sam ne cijazim v avtu) pa nekako ni bilo sreče. Vsi so imeli v mislih nekaj drugega ali pa se jim enostavno ni dalo. Edini možni kandidat se je javil Zvone s tem, da se še slišiva po telefonu(to je tisti Zvone, ki sem ga imel za "zajca"v kar nekaj tekih). In sva se slišala. Domenila sva se, da ga poberem v Ljubljani, do koder bo prišel z svojim avtom, ker ima potem službo.

Rečeno storjeno. Točna kot švicarska ura sva se našla na parkirišču, Zvone premeče stvari v moj avto in že sva se peljala proti Ajdovščini. Stekel je pogovor, seveda o tekih, o kom pa naj bi drugega. Malce mi je povedal o sami progi, (on je to progo že tekel jaz pa še ne) pa o udeležbi, pa še o vsem mogočem. Zvedel sem, da je udeležba slabša, to pa zato, ker se v prestolnici odvija tek trojk in gre veliko tekačev tja.

Pa sva prispela na cilj. Ampak ne še s tekom, samo z avtom in poiskati je bilo potrebno parkirišče. Zapeljal sem v ulico, ki vodi do kraja prireditve, a je bila žal zaprta za ves promet, zato sem moral malce zaokrožiti. Ulica se je zožala, da se je komaj dalo skozi, a sva nekako prispela na cilj in parkirala. Peljala sva se mimo nekega stolpa, ki se je ujel v objektiv.

Zaprtje ulice sem povezoval z prireditvijo teka, pa ni bilo tako. Vzporedno se je odvijala še ena prireditev in sicer so imeli srečanje starodobniki. To so tisti stari luškani avtomobilčki, ki jih ne srečaš vsak dan na cesti.

Ampak midva sva prišla tečt, zato ni bilo časa za avtomobile. Odšla sva na mesto prireditve, kjer je sledila prijava. To se ponavlja kot zgulena plošča, edina razlika je, kaj ob prijavi dobiš zraven. Navadno je to bon za malico, pa kakšna majčka ali nogavice, mogoče kakšna reklama ... No tukaj smo dobili ruzak.

in takole zgleda na hrbtu

Skočila sva nazaj do avta in v tekaško odpravo, ter pričela z ogrevanjem. Za ogrevanje je Zvone izbral tiste ulice in poti, kjer se vidi kakšen delček proge, prvi kilometer pa sva ubrala kar po sami progi. Izvedel sem da je kaka 2 km vzpona, pa 1 km spusta, malo makedama, malo alsvalta, pa razne stezice ...

In že smo se zbirali na štartu. Udeležba je bila res bolj klavrna, saj se nas je zbralo samo 110, a je bilo vzdušje vseeno prijetno. Razmišljal sem, kakšno taktiko naj uberem. Nisem vedel ali naj se držim za Zvonetom, ali naj zgrabim koga drugega, ali ... Še par besed pred samim začetkom in štart.

Zapodili smo se po ozki makedamski poti, ki se je rahlo vzpenjala. Odločitev je padla, da poskušam držati svoj tempo in to 4 min/km. Po prvem km sem pogledal na uro, ki je kazala malce čez 4 min. Prepočasen, bo treba malce hitreje, in sem pospešil. Proga se je nadaljevala po travniku, pa čez improviziran most, na koncu katerega je bil kup kamenja in spet travnik naprej. Tu je bil že drugi km. Pogled na uro je pokazal še malce zaostanka. Pritekli smo na asfaltirano cesto, ki se je rahlo spuščala. Tu bo potrebno poloviti zaostanek in še malce pospešiti. In je šlo, na tretjem km ni bilo zaostanka. Sedaj je potrebno držati ritem. A cesta je sledila v zavoj po ozki ulici med hišami in v klanec, ki pa je bil kratek. Sledil mu je rahel klanec, nato pa kratek spust in prišli smo nazaj na cesto, po kateri smo tekli v dolino. V tem delu smo naredili nekakšno pentljo in pretekli 4 km. Cesta se je rahlo dvigovala, kakor se je popreje spuščala. Samo nismo zavili na travnik, ampak nadaljevali naprej po cesti. Tu pa se je pričela malce bolj dvigovat in po petem km se je pričela strmina. Pogled na uro je kazal rahli zaostanek, toda pred mano pa strmina. Vedel sem, da tu se ne bo dalo držati časa. Pogled sem imel samo na cesti, kdaj bo konec klanca čeprav sem vedel, da se vleče dobra 2 km.

Šele na sedmem km spet pogled na uro. Tokrat je kazala dobrih 30 min, klanec pred menoj pa je še kar vztrajal, a ga je za prvim ovinkom zmanjkalo. Tokrat se je pričel spust. Sprva kar precejšenj, a ne za dolgo, saj se je zopet obrnilo rahlo navzgor. Tu sem si privoščil dva koraka hoje, popil požirek vode, se malce polil z vodo in nadaljeval naprej. Tu je bila ozka steza, ki se je rahlo dvigala in spuščala. Na uro nisem več pogledoval, samo še na kilometre in na to, da me kateri ne prehiti, saj če sem zdržal v klanec, moram tudi v dolino. In spet smo bili v vasici na cesti, katera pa se je pričela precej spuščati (čist normalen pojav, če gre gor mora tudi navzdol). Za nami je bil že 9 km in nekaj tekačev se mi je precej približalo. Eden me je celo prehitel, a ne za dolgo saj se je po nekaj metrih pričel spet klanec, ne preveč strm in dolg, ampak ravno prav, da sem pridobil mesto nazaj. Še en spust in nato ravnina do cilja. Tu ne smem izgubiti več nobenega mesta. Zasledovalec je bil tik za mano in pospešiti sem moral tempo. Zavili smo v ulice in za nami je bil 10. km, kar je pomenilo še dobrih 500 m do cilja. Zavili smo na trg, kjer so bili starodobniki in v ulico, po kateri so prihajali, tako da je bilo kar malce gužve. Zasledovalec se je zopet približal in kazalo je, da me hoče prehitet. Če me nisi do sedaj, me tudi ne boš, sem si dejal in pričel z zaključnim šprintom, čeprav skoraj kakih 150 m prezgodaj. Kar bo pa bo, sem dejal in potegnil in brez problema pridirjal v cilj.

Popil sem kozarec vode in se malce sprehodil naokoli, nato pa se vrnil nazaj do cilja. V tem času je v cilj prispel tudi Zvone in po kratkem odihu sva odšla do avta, se malce osvežila in zamenjala oblačila. Pogovor je bil o progi, počutju, pričakovanjih in o dosežku. Ko sva se vrnila nazaj do cilja je pritekla še zadnja tekmovalka.

Pogledat sva šla, če je mogoče že malica, a ni bilo še ne sluha ne duha o njej,

zato sva odkorakala do bližnjega bifeja na kozarček, (soka; saj se ve, da športniki ne pijemo) in zopet nazaj na maličko. Tokrat je bil poskus uspešen, saj je bilo že precej živahno.

Po malici sva se podala na ogled rezultatov, ki so jih med tem izobesili. In kakšno je bilo stanje?

Od 110 tekačev sem dosegel 14. mesto z časom 44:21 in z zaostankom 3:47 za najboljšim. V moji skupini pa je to pomenilo 4. mesto z zaostankom za tretjim za samo 10 s.

Tudi Zvone je v svoji skupini dosegel 4. mesto in ker ni bilo kolajn, tudi podelitve nisva čakala, saj je Zvoneta čakala služba. Naložila sva se v avto in pot pod noge proti domu.

Mogoče gdaj stopim tudi na stopničke

Nastalo je še nekaj slikc, (ni veliko, ker nimam fotografa) ki pa jih pripnem pozneje, za sedaj pa samo prve tri.

Lisca

Pa je spet za nami en 1. Maj,praznik dela kot mu tudi pravimo. Ampak za vse ni bil prazničen, vsak ga je izrabil kakor mu je pač najbolje prijalo. Za nas tekače se je ta dan odvijala ena izmed najtežjih tekaških prireditev v sezoni.

No če sem se v prejšnji objavi pritoževal nad klancem, ne vem kaj naj napišem v tej objavi. V razpisu za tek je pisalo;

18. gorski tek na Lisco

organizator_____berg-lauf Lisca Sevnica

datum________ petek 1. Maj 2009

štart_________ 10:00 na Orehovem

dolžina proge___ 8,3 km vzponi 830 m spusti 80 m

proga________ prve 4 km se rahlo vzpenja, sledi 1 km spusta po asfaltu in nato še 3 km vzpona mimo vasi Polje, cerkvice sv. Jošta, Lisca cilj

Tako so zapisali organizatorji in nič kaj posebnega ni bilo razbrati v razpisu razen tisti podatek o 830 meterskem vzponu, sicer pa klanec ki se rahlo vzpenja. Na hitro rečeno bo kar uredu, toda že tisti prvi pogled na Lisco iz doline ni bil nič kaj obetaven.

Najprej sva ga preizkusila z avtom. Tja sva se podala vsak s svojim avtom, tako da sva zapeljala enega na cilj, z drugim pa nazaj na štart, da sva imela prevoz za nazaj v dolino. In ko sva se tako vozila v hrib proti Lisci, sva opazila prometni znak, ki je nakazal klanec in to kar 24 %. Ja pa je tudi bil tak čist taprav klanc.

Ko sva enega parkirala, sva se z drugim odpeljala nazaj v dolino.Tu je bilo vse živahno, kot na vsaki prireditvi, čeprav je bilo tekačev malo. (sem kmal pogruntal zakaj) Kot ponavadi sva bila spet med zadnjimi, saj sva za las ujela prijavo in tako dobila št. 108 in 109 od podeljenih 113 številk.

In spet ogrevanje! Zapodila sva se mimo startne črte po progi, da si ogledava delček proge. Lej ga šmenta, nikjer tistega rahlega vzpenjanja. Takoj od startne črte klanec podoben tistemu z oznako 24 % in kar greva dalj, to je bolj strmo. Ja pa se obrneva nazaj in povprašam kolege, ki so tukaj že tekli kakšno je stanje proge. In kakšen je bil odgovor? Nekaj podobnega kot ta klanec, na določenih delih še bolj strmo, potem na koncu pa še veliko bolj.

In smo se zapodili po progi. V klanec kaj pa druzega, pa še v večji klanec, pa še veeeeeeeeeečji klanec. Se kar ni dalo tečt in sem ga en del prehodil. Sem razmišljal, da če je to rahli vzpon za organizatorja, bo verjetno tisti del proge ki ga imenuje spust v resnici še vedno klanec. Pa ni bilo tako. Po dobrih 4. km klanca se je le obrnilo navzdol.Pa tudi spust ni bil nič kaj prijeten,(pa vseglih bilš kot v breg) saj smo se v slabem kilometru spustili za 80 m.

In spet v klanec navzgor. Sprva spet tak "rahel" klanec in potem zavijemo iz ceste na kolovozno pot. Tu je bilo pa malce blata in "malčkenu" več klanca. (beri klanec, da ga ni mogoče teči) Po kakem kilometru sm bili spet na asfaltu in klanec je malce popustil.Ja pa ne za dolgo. Že po kakih sto metrih smo zavili na planinsko pot in tu se je začelo tisto pravo vzpenjanje. Ne gamsov nisem srečal nikjer, kjer jih ni tukaj je prestrmo zanje zato so se odselili drugam. Smo pa prehitevali kopico pohodnikov, ki so sopihali v hrib. Njim se ni šlo za uvrstitev, pa so lahko počasi korakali.

Ozka planinska steza polna kamenja, korenin dreves in blata , to je bila naša tekaška proga. Pa ni bila tekaška, saj ni bilo mogoče teči. Še za hodit je bilo prestrmo. In tako polna dva km. Kar ni hotelo zmanjkati steze in cilja nikjer.

Pa se je le zaslišala muzika iz cilja, pa tudi klanec je malce popustil in spet se je dalo počasi teči. Že je kazalo, da smo na cilju in veselo sem pospešil korak. Po kratkem času pa sem prispel na jaso od koder se je slišala muzika. Ampak to ni bil še cilj, čeprav se je do njega že videlo. Ampak vmes je bil še en klanec tokrat po sredini travnika proti vrhu Lisce. Pa tudi ta je bil prestrm za tek in smo ga skoraj vsi prehodili, le zadnjih 200 m se je malce poravnal teren in če je imel kateri še kaj moči se je lahko podal v šprint.

In smo prispeli v cilj vsi bolj ali manj izmučeni. Tistih drugih je bilo bolj malo.Ura se je ustavila in vsak je ocenil svoj čas glede na zastavljene cilje. Jaz sem si zadal naprimer, da pridem pod eno urco v cilj. In tako je tudi bilo! Jupiiiiii uspelo mi je. Ura se je ustavila pri 0:54:21 in v cilju sem bil kot 31. Zadovoljen z rezultatom, še posebej zato ker je za mano zaostal tudi "zajec" iz nekaj prejšnjih tekov. Počakal sem, da je v cilj pritekel še Boštjan. On je potreboval malce več časa in zapisan je bil z časom 1:05:00.

Od tu je bil spet prekrasen pogled na vse strani, čeprav vreme ni bilo najbol ugodno za fotografiranje.

Oddala sva številke in dobila darilno vrečko. In kaj je bilo v njej?

Zvezek, (da se učimo pisat) pa ogledalo, (da pogledamo kako smo luštni) pa sominski kozarec in zraven malce vode, (v steklenici, da ne bo kateri mislil da je bila natočena v kozarcu) pa spominska medalja (za drugačno sem pa še malce prepočasen) in blok za malico.

Vse skupaj sva odnesla v avto, skočila v sveže cunje nato pa šla zapravit blok. Po okrepčilu pa sva zavila proti domu, seveda ni šlo brez kozarčka rujnega.