Hotedrščica

Ja že kar precej zamujam, pa si nimam kaj pomagat.Vsak dan je tako "zabasan", da ni časa za pisanje.Kot bi mignil je minil teden in že je pred nami vikend v katerem se bo zopet precej dogajalo jaz pa dolgujem objave še za prejšnji vikend.Se bo treba mal v roke vzet.

Sobota se je pisala 23. maja v letu 2009, ko se je v Hotedrščici odvijal 38. Tek prijateljstva, v Revozu pa delovna sobota in vse skupaj je bilo potrebno vskladiti.Še sreča, da se je tek odvijal popoldan, tako sem dopoldan lahko oddelal službene obveznosti.Je bilo kar pestro in kaj hitro so se kazalci na uri pomaknili na 14:00 in takoj je bilo treba vzeti pot pod noge.(bolje rečeno pod kolesa)

Sonček je pridno trosil svoje žarke, ko sem jo ubiral v smeri Primorske.Spotoma sva se slišala po telefonu z Mirkotom in domenila da ga poberem v Ljubljani in gre z mano, čeprav ni bil prepričan ali bo tekel ali bo samo za navijača. V zadnjem času ima namreč kar precej težav z bolečinami v nogi.
In sva prispela na mesto dogajanja. Sonček je na vso moč kričal tudi tukaj, do štarta pa slaba urca.Kot bi prišel na mravljišče je bilo vse polno tekačev in tudi Miro se je odločil da bo tekel, sicer bolj počasi za udeležbo in ne tekmovalno.

Pa sva potrdila udeležbo na prijavnem mestu, skočila v dres in že sva se pričela ogrevati, čeprav je bilo že pošteno vroče. Pognala sva se počasi po ciljni ravnini kakšen kilometer v nasprotni smeri teka in lovila koščke sence dreves.

Pa se je ura bližala 17:00, ko se začne zares zato sva se vrnila nazaj in se postavila za štartno črto.Tokrat smo tekači imeli ločen štart od tekačic, ker je bila proga različno dolga in tudi drugod speljana.
Še hop in že smo se pognali proti cilju, do katerega je bilo polnih 13 km. Prvi kilometri so bili bol ravninski in smo jih začeli precej hitro, mogoče celo malo preveč. Cesta je bila večinoma asvaltirana in bilo je pasje vroče. Termometer je kazal blizu 30 ° in ni čudnega, da smo lovili bolj senčno stran cest in ne krajšo.
Kmalu smo zavili na makedamsko pot, katera pa se je pričela tudi dvigovat. Sence je bilo malo, sončka veliko preveč, cesta pa se je vse bolj dvigovala. Kilometri so vse bolj počasi ostajali za nami, pogrešal pa sem tudi že požirek vode, saj so bila usta povsem suha. In sem jo dočakal, vodo namreč. Sredi klanca v ovinku je bila postavljena voda, lahko pa si se postregel tudi z koščkom limone. Za limono nisem bil siguren, če bi bila primerna, sploh pa zato ker sem v prvem kilometru začutil nekoliko zgage v grlu. In nisem šel reskirat, sem pa z veseljem vzel kozarec vode. Sem malce pojamrav, kakšen klanec je pa vročina in so fantje rekli ; Kar korajžno naprej, saj je samo še ta klanec potem pa se prične dolina.
In je bilo res tako, samo da je bil tisti klanec dalši od treh kilometrov in najbolj strm od vseh klancev. Saj je na čase malce popustil (klanec namreč), da si malce lažje zajel sapo potem se je pa spet obrnil navzgor.
Pa smo bili zopet pri pijači in limonah in tudi tokrat je prišla v poštev samo voda. Proga v tem delu je bila precej razgibana. So bile ravnine, rahle vzpetine in rahli spusti. Če si pogledal okoli sebe si imel kaj videti.Bili smo namreč precej visoko in na čase se je prikazal krasen razgled. Bi kar postal in se malce naužil pogledov na dolino in prav zanimivo pokrajino, pa ni bilo časa, saj je bilo potrebno čim popreje v dolino do cilja.
Ja tako je to, kjer gre gor gre tud dol in že smo se obrnili v dolino. Kaka dva kilometra je bilo spusta in to kar precejšnjega. Moči so že pojenjale saj je klanec pobral svojo mero, pa tudi dolžina proge je bila kar precejšnja. Sam pri sebi sem godrnjal, da kdor me ni prehitel v klanec mu ne smem dovoliti prehitevanja v dolino.Tako sem vsakič ko sem začutil, da se kateri približuje malce pospešil.
In smo prispeli, pa ne še na cilj ampak v dolino. Tu je bilo do cilja še dober kilometer večinoma asfaltirane ceste, ki se je rahlo spuščala proti cilju, ob cesti pa se je leno vijugal potoček. Najraje bi skočil vanj in se malce pohladil, a so nas navijači spodbujali, da smo še bolj drveli proti cilju. Pa ne samo tu, navijačev je bilo precej po celi dolžini proge in so nas vseskozi spodbujali.

Pa smo pridrveli v cilj. Napovedovalka, ki je skoraj za vsakega povedala ime in priimek ko je pritekel v cilj, pa ogromna ura ki je neprestano prištevala sekunde in še eno luškano dekletce, katera je vsakemu dodelila eno srečko, ko je prišel skozi cilj.

In hitro v najdebelejšo senco kar se je dalo najti, posrkati kozarec soka ali dva, vmes pa loviti sapo.Po krajšem oddihu sem uničil še dve banani, popil še kozarec soka nato pa odšel do avta po fotoaparat, da pričakam v cilju Mirota.

Miro je v cilj prišel bolj v ozadju, saj so bolečine v nogi kar precej narastle in je težko tekel. Družbo v zadnjem delu mu je delal in ga spodbujal do cilja domačin "župan"kot mu pravijo, sicer predcednik KS od koder je tudi dobil naziv.

Po krajšem oddihu sva preverila kaj nama je namenila sreča izmed vseh bogatih nagrad katere so pripravili organizatorji.Meni je namenila olfa nož (itak nimam sreče pri takih rečeh) Miro pa je dobil eno srednje veliko brisačo. Odnesla sva stvari v avto, sprala sol iz kože, ter se vrnila nazaj na maličko. V velikem "partizanskem" kotlu se je kuhal golaž, pa makaroni in lahko si izbiral kaj boš pojedel.

Čakal naju pa je že Frane, naju pospremil do mize, ter naju počastil z velkim pivom. Še predno sva pomalččkala, so bili zunaj že uradni rezultati in tudi podelitev za najboljše se je že začela. Tudi tokrat niso naju klicali na stopničke najboljših, čeprav sem bil osebno kar zadovoljen z svojim rezultatom.
Takole se je končala 13 km dolga gorska preizkušnja;

Od 108 tekačev sem zasedel 28. mesto z časom 0:57:27 in zaostal za najboljšim za 0:08:29. V moji skupini je to zadoščalo za 5. mesto.
Mirko pa se je pošalil; 100 jih je bilo boljših od mene štirje so me pa prehiteli.

Nastalo je tudi nekaj slikc, ki jih pripnem kasneje!

Evo so že tu!