17. Vipavski tek

Vipava 31.03.2012

Tokrat je bila pot do Vipave čisto nahitro. Kako tudi nebi bila, če je človek že na pol poti. Tja smo se namreč podali kar iz Unca, takoj ko se je vse skupaj tam zaključilo. Prijetno razpoloženi in pripravljeni še na en iziv za ta dan.
Časa je bilo ravno prav, pa ne samo to, bilo ga je preveč. Zakaj že? Aha, ko sva opravila z Edijem prijavo (Miro se ni odločil za drugi tek) je bilo še krepko uro do starta.


In kaj češ početi eno uro? Glede na to da sva bila mejčken utrujena od teka, sva dremala v avtu. Ampak to dremanje na toplem sončku je preraslo v veliko lenobo in zaspanost,potem pa ko je prišel čas, kar nisva mogla iz avta. Tudi na ogrevanje se nama ni nič kaj dosti dalo. Eden drugega sva prepričevala, da je čas da se izvlečeva iz avta. In ko nama je to uspelo, sva bila "na konju".
Malce ogrevanja potem pa kar počasi proti startni črti, kjer se nas je zbralo okoli 160 tekačev in tekačic.


Skoraj isti prizor kakor lani, le da ni bilo tokrat televizijskih kamer. Ob prijetnem kramljanju, smo čakali na sodnikov žvižg, da stečemo proti cilju.
In že smo zapuščali stadion!


Vedel sem da bo težko za drugi tek, vendar sem pričel kot ponavadi malce za tistimi najhitrejšimi. Na prvem zožanju takoj pri izstopu iz stadiona je bilo malce gužve in prerivanja, a smo jo odnesli brez kakih nesreč. Če nebi bilo utrujenosti od prejšnjega teka, bi bila to krasna proga, tako pa se je poznalo tudi tisto malo klančka, kolikor ga premore ta proga. Pa v tej prvi četrtini proge niti ne toliko, je še bilo nekaj moči. Tudi druga četrtina je šla kar uredu, saj se proga ves čas spušča. Potem pa pride tisto. V tretjem delu je zopet treba v klanec. Pa ni to neki klanec, vendar so moči že pošle in zdelo se mi je da tečem na Gorjance. Sem jo mislil ubrati kar poprek do cilja, saj je bil čisto blizu ko smo obtekli znameniti dvorec. Mi pa v klanec in od cilja stran. Komaj sem prisopihal do zadnjega dela, ko se zopet obrnemo v dolino. Mi je kar odleglo in pometel sem vso energijo iz vseh kotov, ter probal v povprečnem ritmu zdržati do cilja.



Lahko je bilo Mirotu, ko se je zavalil v travo in čakal kdaj jo prisopihamo mimo. Na toplem sončku je bilo prijetno, sem pa tja je naredil kak posnetek pa je minilo. Je kar malce zagradil z poleni, da ga nebi pohodili, čeprav je on rekel da je ogradil, da nebi zgrešili tekači.


Pa je bilo res prijetno na sončku in mehki travi. Sem tudi sam preizkusil takoj ko sem prilezel čez ciljno črto. Nekaj minutk polezavanja je bilo neprecenljivo, potem pa so me zbezali pokonci drugi tekači. Je bilo treba malce pokomentirati in analizirati vse skupaj.



Pa tudi do avta je bilo treba, že zavoljo zdravja saj je malce tudi pihalo. Obrisati znoj, nadeti suha oblačila in zopet malce poležavanja v avtu.


Pa ne za dolgo. Vrnili smo se na prizorišče in si postregli z joto, da smo si povrnili vsaj delček porabljenega. Ogledali smo si tudi kaj ne bomo dobila z Edijem, potem pa smo jo počasi odrinili.


Pa kaj pokalčke, saj niti za medalje nisva bila dovolj hitra. Pa vseeno sva doseghla kar dobre rezultate. Jaz sem dosegel čas 34:04 in kar za minutko boljše kakor lani, Edi pa 40:34 kar je pol minutke boljše kakor lani.


Pa smo se čpodali na pot. Najprej smo zavili v mesto, kjer smo si privoščili sladoled. Gospa za sosednjo mizo kar ni mogla verjeti. Je rekla; pri nas se naroči pivo, ko pridejo trije dedci v gostilno, ne pa sladoled. Ha morda res, toda mi smo si privoščili hladno osvežitev.
In ko smo nadaljevali pot proti domu, se je avto kar sam ustavil v znani oštariji. Še se nismo dobro posedli za mizo, že je "gazda"prinesel svoj frajton in muzike je bilo takoj dovolj.


Medtem ko je gazda zabaval svoje goste, sem slikal verz, ki se nahaja na steni toaletnih prostorov in mi nekako lepo zveni. Sem se ga probal nekajkrat zapomniti, pa mi ni uspelo, tokrat pa je.


Oštarija pa se je kar pridno polnila. Gazda je še naprej vlekel svoj meh, pa tudi če so gostje morali malce počakati na pijačo, ni bilo nič narobe.

Malce sem tudi jaz poprijel za tipke in urezal ene par poskočnih.

Za kaj več pa ni bilo ne znanja, ne časa. Treba je bilo nadaljevati pot proti domu, saj je bila že skoraj tema. Zahvalili smo se gostitelju, oštirju in jo mahnili proti domu.

4. majstrov tek

Unec 31.03.2012

Pa so se pričeli tudi teki v Notranskem pokalu. Kot že v navadi, smo se za prvo tekmo podali na Unec, kjer je potekal 4. majstrov tek. Prijazni organizatorji, lepa proga, lepo vreme, časa na pretek,...... in odločitev je bila otroško lahka.

No tako lahko odločitev ni imel Miro Šuštar, ki se je tudi podal na ta tek. Za sigurno sva bila dogovorjena z Doljakom, on pa je še premleval kaj in kako. Bi šel nebi, z nama ali sam z avtom, z ženo ali brez nje in verjetno je tuhtal še v čem. No na koncu je padla odločitev; sam, z Stanetom in Edijem.

In tako smo se odpeljali v lep sončen dan. Za šoferja je bil tokrat izbran Edi in kaj kmalu smo bili na Uncu. Tu je bilo kar nekaj tekačev in pohodnikov že zbranih, tako smo našli parkirno mesto čisto na drugem koncu. Ja je bila kar gužva, tudi za prijave.

Po prijavi smo se počasi pripravili na tek. Pa res zelo počasi, vmes se pa še malce nasmejali. V uporabi so bili novi tepihi, ki se uporabljajo za menjavo copatov. Ker so precej lahki, jih je bilo treba malce obtežit, sicer so šli z vetrom.

Potem pa je prišla na vrsto odločitev, katere copate si obut za to progo. Ja če imaš na izbiro samo ene, je to povsem lahka odločitev, če pa jih imaš več imaš za razmišljat vsaj toliko kot je imel naš Šuštar. (ima pa pravi priimek)

In ko je odločitev padla, ko so bile copate nameščene, smo se odpravili na pot. Na kakšno pot se sprašujete? Do starta je bilo kak kilometer poti in počasi smo jo mahnili peš, kar tako za ogrevanje. Saj je vseeno kje se izvaja ogrevanje, samo da je uspešno.
Na samem startu je bilo prav veselo in živahno. Tisti najmlajši so svoje že odtekli, malce večji so bili ravno v "šprintu", mi "stari kozli" pa v fazi ogrevanja.

Potem pa smo se počasi pričeli zbirati. Ura se je počasi pomikala proti vrhu, množica tekačev pa vse bolj napeta.


Potem pa je odbila, tekači pa v dir.

Lepa makadamska proga, ki se prične z rahlim vzponom, kateri se nekaj časa še poveča. Po prvem kilometru že nekaj spusta še nekaj krajših klančkov, potem pa spust do 4. km kjer sledi obrat. Na obratu si se lahko okrepčal, potem pa kolikor hitro se je dalo nazaj.

Kmalu je bil ciljni spust in konec teka. V cilju smo se zopet malce okrepčali in premlevali rezultate, ter tuhtali kdo je koga prehitel.

Počasi smo se pričeli vračati proti avtu in mestu razglasitve rezultatov, vmes pa si ogledovali razne mojstrovine.


Šuštar je obiskal tudi čebelarja, da kupi kak kozarec akacijevega medu, a ga žal ni bilo na zalogi.

In še predno smo se ohladili, že so bili rezultati in pričeli so z programom podeljevanja. Rezultati so bili zadovoljivi. Jaz sem bil hitrejši od lanskega leta za dobro minutko z časom 30:44, Doljak je imel čas 35:57 in Mirko 42:21.
Podelitev medalj in pokalov je spremljal prijeten kulturni program v katerega so bili vključeni tudi harmonikarji. Enkrat za spremembo nisem bil jaz v tej vlogi, ampak so meh raztegnili mladi fantje iz domačih logov.

Nestrpno smo čakali podelitev, saj se nam je mudilo naprej. Čakal namreč nas je še en tek ta dan, zato ni bilo veliko časa. V skupini C, je bil na tretje mesto poklican Stane Kralj......bravo jst!

Ostali maticki so za las zgrešili stopničke, Edi recimo samo za mesto. Vseeno smo počakali podelitev do konca, da smo zmagovalce nagradili z aplavzom in jim čestitali, nato pa smo oddrveli naprej.

Bravo fantje in dekleta, čestitke za odličen tek pa veljajo prav vsem.

12. Mali kraški maraton

Sežana 25.03 2012

Pa je konec zimskega spanja, bi rekli tisti za katere je mali kraški maraton nekako prvi tek v sezoni.Za večino tekačev je to začetek tekaške sezone in kar lepo število se nas je zbralo na tej prireditvi letos.
Seveda niso manjkale tudi barve Matickov na tej prireditvi, čeprav na prijavnicah Matickov ni bilo zaslediti. Jaz sem bil prijavljen preko rekreativnega društva Revoz, ostali Maticki pa se na ta tek niso nameravali podati. V zadnjem hipu se je za to odločil še Mirko, s sabo pa je vzel še spremljevalko.

Kot že nekaj let, smo zasedli parkirišče v centru mesta poleg zanimivega lokala in se podali proti športni dvorani, kjer se je vse dogajalo.

Zame so številko prevzeli sotrpini iz Revoza, za Mirkota pa jo je bilo treba še najti. Prijave niso bile namreč več možne, lahko pa si spremenil ime priimek ali razdaljo. No sreča je bila na naši strani in kmalu sva imela številke oba. Jaz sem imel svojo, Mirko pa je moral še spremeniti podatke in razdaljo.


Časa je bilo še nekaj, pa smo se šli malce okrepčat v bližnji lokal, kjer smo se dobili z ostalimi iz Revoza.

Vida si je medtem priskrbela zajtrk, saj doma ni bilo časa. To jutro se je namreč premaknila ura malce naprej, pri Šuštarjevih pa ravno ne in tako sem jih "vrgel" iz postelje, čas za zajterk je bil pa že mimo.
Ura pa se je vseskozi kar hitro pomikala in treba se je bilo pripraviti za tek.

Od avta pa do starta je bilo že skoraj dovolj ogrevanja. No ja kakšen meter več smo pa še naredili, pa vmes fotkanje, pa malce klepeta potem je bilo treba pa že počasi proti startni črti.

Seveda je bilo do starta še kar dobrih dvajset minut. Ta čas smo izkoristili za malce "suhega" ogrevanja, klepet, fotkanje,..... Seveda je bil tudi uradno zapolnjen ta čas z raznimi mažuretkami, žonglerji, glazbeniki,.....


Seveda je bilo treba čakati še "tahitre", ki so kot vedno zamujali. Vedno pridejo zadnji in zapolnijo prve vrste. Ni čudno da jih ne ujamemo.

In ko je ura v zvoniku enajstič odbila, se je velika množica pričela pomikati po ulicah Sežane.

Pa ne ravno vsi!Ko smo mi bili že nekaj metrov do Lipice,

so nekateri imeli še čas za skupinsko fotografiranje na startu.

Saj ni bilo prav nič zamujeno. Je bilo potlej manj gužve in je lahko hitreje odtekel tiste prve kilometre, medtem ko smo se mi še vedno drenjali v gužvi.


Tokrat smo verjetno v veliki večini pričeli prehitro. Jaz nisem pričel ravno spredaj in naša skupina je bila nekako enotna precej časa. Skoraj tja do Lipice smo ostali precej na kupu, kjer se je pričela raztezati v dolgo kačo.



Kar nekaj navijačev ob cesti, ki so nas spodbujali, pa muzikantov, komentatorjev, okrepčevalnic,... Tudi tempo mi je nekako uspelo držati na zastavljeni hitrosti. Kar hitro smo se znašli na tistih ravninah v sosednji Italiji in tudi hitroo so bile za nami. Ko smo mi zavili nazaj proti Sežani, so tisti na krajši progi že slavili v cilju, medtem ko je pred nami bilo še kar nekaj kilometrov.


Ja še nekaj kilometrov. Nekje na 16. kilometru so noge postale težke in tempo je precej padel. Tu se je poznalo, da je bil začetek prehiter in prišle so na vrsto obresti. Od 17. km dalje je bila prava mora. Nikakor ni in ni šlo. Noge vse težje, kilometri vse daljši. Niti toliko nisem imel energije, da bi malce pospešil zadnje metre, ko sem se privlekel do njih.



Vseskozi so bile ob cesti postavljene table z raznimi napisi, ki so tekače spodbujale in jim pomagale ohranjati ritem do konca. Tista nekaj metrov pred ciljem je bila še najbolj dobrodošla.


Pri meni ni bilo neko doživetje, so pa bile nepopisne muke. Še zadnje atome sem porabil da sem pretekel ciljno črto, potem bi se pa najraje samo sesedel. V cilju sem moral kar malce počakati, da je zapasala voda, čeprav sem bil čisto ožet. Tudi sadje ali sladkarije mi niso dobro dele.

Počasi sem se odpravil proti avtu, vmes kak klepet z tekači in kar nekaj jih je imelo težave po 17. km. Tiste klance iz zadnjega dela proge, bi bilo treba spraviti nekako na začetek, pa bi morda bilo lažje.


Pa ni bilo tako hudo in kmalu je bilo bolje. Ko smo obrisali pot iz čela, smo se podali nazaj na zadnje metre proge in spodbujali tekače ki so še lovili zadnje metre .

Seveda smo to počeli zelo naglas in na poseben način, (za nas niti ne) z harmoniko. Kar nekaj tekačev smo tako pospremili do cilja, tisti ki jim je ostalo pa še nekaj energije, pa ki jih niso noge prav nič bolele, pa so se zavrteli ob poskočni viži.


Medtem so preko mobitela že obvestili o uspehu ali neuspehu, doseženemu na teku.
Jaz sem prisopihal v cilj med prvimi stotimi in sicer na 97. mestu, med moškimi na 93., z časom 1:28:19.
Šuštar ki se je pomeril na 8 km dolgi progi pa je zasedel 572. mesto, med moškimi 348. mesto, čas ki ga je dosegel pa je 50:56.
Tako je šel praznik teka počasi proti koncu. Najboljšim so podelili pokale in medalje, za vse pa je bila malica. Torej mi smo pospravili malico in se "pobrali" proti domu. Za medalje se bomo potegali pa raje kdaj drugič.