Tokrat je bila pot do Vipave čisto nahitro. Kako tudi nebi bila, če je človek že na pol poti. Tja smo se namreč podali kar iz Unca, takoj ko se je vse skupaj tam zaključilo. Prijetno razpoloženi in pripravljeni še na en iziv za ta dan.
Časa je bilo ravno prav, pa ne samo to, bilo ga je preveč. Zakaj že? Aha, ko sva opravila z Edijem prijavo (Miro se ni odločil za drugi tek) je bilo še krepko uro do starta.
In kaj češ početi eno uro? Glede na to da sva bila mejčken utrujena od teka, sva dremala v avtu. Ampak to dremanje na toplem sončku je preraslo v veliko lenobo in zaspanost,potem pa ko je prišel čas, kar nisva mogla iz avta. Tudi na ogrevanje se nama ni nič kaj dosti dalo. Eden drugega sva prepričevala, da je čas da se izvlečeva iz avta. In ko nama je to uspelo, sva bila "na konju".
Malce ogrevanja potem pa kar počasi proti startni črti, kjer se nas je zbralo okoli 160 tekačev in tekačic.
Skoraj isti prizor kakor lani, le da ni bilo tokrat televizijskih kamer. Ob prijetnem kramljanju, smo čakali na sodnikov žvižg, da stečemo proti cilju.
In že smo zapuščali stadion!
Vedel sem da bo težko za drugi tek, vendar sem pričel kot ponavadi malce za tistimi najhitrejšimi. Na prvem zožanju takoj pri izstopu iz stadiona je bilo malce gužve in prerivanja, a smo jo odnesli brez kakih nesreč. Če nebi bilo utrujenosti od prejšnjega teka, bi bila to krasna proga, tako pa se je poznalo tudi tisto malo klančka, kolikor ga premore ta proga. Pa v tej prvi četrtini proge niti ne toliko, je še bilo nekaj moči. Tudi druga četrtina je šla kar uredu, saj se proga ves čas spušča. Potem pa pride tisto. V tretjem delu je zopet treba v klanec. Pa ni to neki klanec, vendar so moči že pošle in zdelo se mi je da tečem na Gorjance. Sem jo mislil ubrati kar poprek do cilja, saj je bil čisto blizu ko smo obtekli znameniti dvorec. Mi pa v klanec in od cilja stran. Komaj sem prisopihal do zadnjega dela, ko se zopet obrnemo v dolino. Mi je kar odleglo in pometel sem vso energijo iz vseh kotov, ter probal v povprečnem ritmu zdržati do cilja.
Lahko je bilo Mirotu, ko se je zavalil v travo in čakal kdaj jo prisopihamo mimo. Na toplem sončku je bilo prijetno, sem pa tja je naredil kak posnetek pa je minilo. Je kar malce zagradil z poleni, da ga nebi pohodili, čeprav je on rekel da je ogradil, da nebi zgrešili tekači.
Pa je bilo res prijetno na sončku in mehki travi. Sem tudi sam preizkusil takoj ko sem prilezel čez ciljno črto. Nekaj minutk polezavanja je bilo neprecenljivo, potem pa so me zbezali pokonci drugi tekači. Je bilo treba malce pokomentirati in analizirati vse skupaj.
Pa tudi do avta je bilo treba, že zavoljo zdravja saj je malce tudi pihalo. Obrisati znoj, nadeti suha oblačila in zopet malce poležavanja v avtu.
Pa ne za dolgo. Vrnili smo se na prizorišče in si postregli z joto, da smo si povrnili vsaj delček porabljenega. Ogledali smo si tudi kaj ne bomo dobila z Edijem, potem pa smo jo počasi odrinili.
Pa kaj pokalčke, saj niti za medalje nisva bila dovolj hitra. Pa vseeno sva doseghla kar dobre rezultate. Jaz sem dosegel čas 34:04 in kar za minutko boljše kakor lani, Edi pa 40:34 kar je pol minutke boljše kakor lani.
Pa smo se čpodali na pot. Najprej smo zavili v mesto, kjer smo si privoščili sladoled. Gospa za sosednjo mizo kar ni mogla verjeti. Je rekla; pri nas se naroči pivo, ko pridejo trije dedci v gostilno, ne pa sladoled. Ha morda res, toda mi smo si privoščili hladno osvežitev.
In ko smo nadaljevali pot proti domu, se je avto kar sam ustavil v znani oštariji. Še se nismo dobro posedli za mizo, že je "gazda"prinesel svoj frajton in muzike je bilo takoj dovolj.
Medtem ko je gazda zabaval svoje goste, sem slikal verz, ki se nahaja na steni toaletnih prostorov in mi nekako lepo zveni. Sem se ga probal nekajkrat zapomniti, pa mi ni uspelo, tokrat pa je.
Oštarija pa se je kar pridno polnila. Gazda je še naprej vlekel svoj meh, pa tudi če so gostje morali malce počakati na pijačo, ni bilo nič narobe.
Malce sem tudi jaz poprijel za tipke in urezal ene par poskočnih.
Za kaj več pa ni bilo ne znanja, ne časa. Treba je bilo nadaljevati pot proti domu, saj je bila že skoraj tema. Zahvalili smo se gostitelju, oštirju in jo mahnili proti domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar