11. tek po Lončariji

Uf, je že tako daleč nazaj, da se sploh ne spomnim več dobro, kaj se je dogajalo. :) Se zna zgodit, da v zapisu kaj pozabim. :)

Bila je sobota, 7. 7. 2012, in trije Maticki smo brzeli proti Ribnici. Na poti žal nismo srečali nobenega medveda, da bi se lahko hvalili z ekskluzivnimi fotkami. Mogoče nam to uspe konec avgusta, ko se vračamo v tiste kraje. :) No, prišli smo v Dolenjo vas in parkirali pri cerkvici na hribčku. Zakaj? Ker tam ni gneče in se lahko v miru preoblečeš ali prikriješ dejstvo, da s seboj voziš 100 litrov cvička. :)

Standardne predtekaške priprave: prijava, živjo, zdravo, preoblačenje, ogrevanje in drenjanje na startu. 5, 4, 3, 2, 1 in smo šli. Ker so bili dnevi pred tekom precej vroči (priznam zeloooo vroči - cca. 35°C v senci ... vsaj v naših koncih), me je bilo malo strah, kako bo med samim tekom, za katerega se spomnim, da je precejšnji del po soncu. Na tem mestu je treba izrazit velike pohvale organizatorjem, ki so očitno razmišljali podobno kot jaz. :)

Na poti so pripravili toliko okrepčevalnic, da se še jaz, ki sem pri bolj počasnih rekreativnih tekačih nisem ustavila na vsaki. Pa to še ni bilo vse. Izkazali so se gasilci, ki so kar na precejšnjem številu lokacij polivali z vodo ali odprli hidrant, da smo se osvežili po želji. Mogoče mi edino v prvem ovinku ni bilo všeč, da sem dobila curek vode naravnost v obraz, ampak je pa prijaznost ostalih, ki so te vprašali, če želiš osvežitev, odtehtala tisto prvo gasilsko postojanko. :)

Po 9 kilometrih so sledili še zadnji metri in ko res že skoraj ne morem več, po navadi izstisnem iz sebe čisto vse in v cilj pridem malo hitreje kot je moj povprečni tempo na poti. To bi lahko pomenilo, da imam dovolj moči za malo hitrejši tempo na celi progi, ampak ne bomo zdaj o tem. :) Prišla sem v cilj, počutila sem se super in nisem bila daleč od lanskega rezultata. Fino.

Matickov nas je teklo več, nisem bila sama, zato prilagam seznam.

Stanislav Kralj - 35.38 - 3. mesto v kategoriji
Silvo Mikolič  - 40.17
Vesna Oražem - 44.22 - najhitrejša domačinka
Mirko Šuštar - 45.19
Barbara Vidic - 48.59
Mojca Vidic - 54.42

In kot je v navadi v Dolenji vasi, so bile tudi tukaj sestavljene trojke, tokrat iz iste ekpie, ki so osvojile skupinska odličja. Seveda Maticki nismo manjkali, saj smo se dekleta povzpela na 2. mesto. Bravo, punce! Fantje so imeli pa neko zmešnjavo s prijavami, zato jih sploh ni na seznamu. Tako smo bila Matickova dekleta spet boljša od fantov. Pa ne, da tekmujemo. Hihihi.

6. Tek po ulicah Krope

Kropa 01.07.2012

Je pač tako, da ni vsak vikend tek po naši Dolenjski in zato gremo malce dalj. Tokrat pri izbiri teka v

elja predvsem pravilo; tek ki ga še nisem odtekel, oziroma kraji kjer še nisem hodil. Tako sem dobil pod prste razpis za tek v Kropi. Še sanjalo se mi ni, kje bi to lahko bilo in ko je bil še Doljak nekako zagret za tek, sva odrinila.

Če bi šel sam, bi moral kar nekaj časa iskati po zemljevidu, tako pa ko Edi vse pozna lahko samo greš brez skrbi. No jaz sem samo vedel da je nekje na Gorenjskem, sedaj pa vem da je to malce od Kranja naprej in potem pod vznožje hribovja Jelovice in ko sva se peljala, sem dobil še podatke o sami progi.

Prispela sva dovolj zgodaj, da sva lahko naredila krog po sami trasi teka. Nekje med Brezovico in Lipnico pri kopališču, sva zavila na levo stran Kroparice in že sva bila na sami progi. Prevozila sva tisti najstrmejši del in potem še spust do cilja.

Sonce je ta dan kar močno trosilo svoje žarke in vsi smo nekako bolj ali manj lovili senčko in jamrali glede vročine. Mogoče bi za naslednjič lahko prireditev izpeljali kako uro prej, ali pa tudi dve.  

Na startu se nas je zbrala le peščica tekačev. Vsega skupaj nekaj čez 40 tekačev in tekačic, ki smo se zapodili trikrat okoli Krope, pa še malce dalj. Prvi del je speljan po desnem bregu Kroparice kak kilometer v dolino, tam jo prečkamo in se po levem bregu vračamo nazaj v Kropo. Tu je dober kilometer klanca, nato pa še nekaj spusta nazaj do cilja. V prvem krogu je bil klanec še nekako znosen, potem pa vse strmejši. V tretjem krogu sem ga le še z težavo pretekel in tako se tudi v pasji vročini privlekel do cilja.

Še predno smo se ohladili in si postregli z okrepčili takšnimi in drugačnimi, so že bili rezultati izobešeni in pričelo se je podeljevanje. Ker nas je bilo malo na startu, smo dobili skoraj vsi medalje ali pokale. Prvi v skupini je tako dobil pokal, drugi in tretji pa medaljo.  Podelili so tudi najmlajšemu, pa najstarejšemu, pa najboljšemu domačinu, pa kaj vem kaj še vse. Kateri tukaj ni dobil nič, je moral imeti res veliko smolo.

Jaz sem bil v skupini E sam, zato mi je pripadla najvišja stopnička, na katero se je  zavihtel tudi Edi, sicer v malce večji  konkurenci . Jaz sem za dobrih 10 km zabeležil čas  46:34, Edi pa 50:55

Vsak udeleženec je prejel tudi vstopnico za na bazen, okoli katerega smo tekli, vendar te ugodnosti nisva izkoristila. Malce se nama je mudilo domov, pa še nobene senčke ni tam v bližini, sončka je bilo pa že med tekom dovolj. Kot vedno, kadar zaideva v zanimive kraje, tudi tokrat oba brez fotoaparata. Pa toliko stvari bi lahko poslikala, tako glede teka kakor glede kraja. Pa morda kdaj drugič, tokrat pa le nekaj slikc iz interneta, če pa kasneje najdem kake od teka jih priložim.