Kropa 01.07.2012
Je pač tako, da ni vsak
vikend tek po naši Dolenjski in zato gremo malce dalj. Tokrat pri izbiri teka v
elja predvsem pravilo;
tek ki ga še nisem odtekel, oziroma kraji kjer še nisem hodil. Tako sem dobil
pod prste razpis za tek v Kropi. Še sanjalo se mi ni, kje bi to lahko bilo in
ko je bil še Doljak nekako zagret za tek, sva odrinila.
Če bi šel sam, bi moral
kar nekaj časa iskati po zemljevidu, tako pa ko Edi vse pozna lahko samo greš
brez skrbi. No jaz sem samo vedel da je nekje na Gorenjskem, sedaj pa vem da je
to malce od Kranja naprej in potem pod vznožje hribovja Jelovice in ko sva se
peljala, sem dobil še podatke o sami progi.
Prispela sva dovolj
zgodaj, da sva lahko naredila krog po sami trasi teka. Nekje med Brezovico in Lipnico
pri kopališču, sva zavila na levo stran Kroparice in že sva bila na sami progi.
Prevozila sva tisti najstrmejši del in potem še spust do cilja.
Sonce je ta dan kar močno
trosilo svoje žarke in vsi smo nekako bolj ali manj lovili senčko in jamrali glede
vročine. Mogoče bi za naslednjič lahko prireditev izpeljali kako uro prej, ali
pa tudi dve.
Na startu se nas je
zbrala le peščica tekačev. Vsega skupaj nekaj čez 40 tekačev in tekačic, ki smo se
zapodili trikrat okoli Krope, pa še malce dalj. Prvi del je speljan po desnem
bregu Kroparice kak kilometer v dolino, tam jo prečkamo in se po levem bregu
vračamo nazaj v Kropo. Tu je dober kilometer klanca, nato pa še nekaj spusta
nazaj do cilja. V prvem krogu je bil klanec še nekako znosen, potem pa vse
strmejši. V tretjem krogu sem ga le še z težavo pretekel in tako se tudi v
pasji vročini privlekel do cilja.
Še predno smo se ohladili
in si postregli z okrepčili takšnimi in drugačnimi, so že bili rezultati
izobešeni in pričelo se je podeljevanje. Ker nas je bilo malo na startu, smo
dobili skoraj vsi medalje ali pokale. Prvi v skupini je tako dobil pokal, drugi
in tretji pa medaljo. Podelili so tudi
najmlajšemu, pa najstarejšemu, pa najboljšemu domačinu, pa kaj vem kaj še vse.
Kateri tukaj ni dobil nič, je moral imeti res veliko smolo.
Jaz sem bil v skupini E
sam, zato mi je pripadla najvišja stopnička, na katero se je zavihtel tudi Edi,
sicer v malce večji konkurenci . Jaz sem za dobrih 10 km zabeležil čas 46:34, Edi pa 50:55
Vsak udeleženec je prejel
tudi vstopnico za na bazen, okoli katerega smo tekli, vendar te ugodnosti nisva
izkoristila. Malce se nama je mudilo domov, pa še nobene senčke ni tam v
bližini, sončka je bilo pa že med tekom dovolj. Kot vedno, kadar zaideva v zanimive kraje, tudi tokrat oba brez fotoaparata. Pa toliko stvari bi lahko poslikala, tako glede teka kakor glede kraja. Pa morda kdaj drugič, tokrat pa le nekaj slikc iz interneta, če pa kasneje najdem kake od teka jih priložim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar