Novi sad 28/29.04.2015
Ja takole pa smo letos začeli. Navadno je bil začetek v Sežani in tudi letos za večino, peščica pa nas je odpotovala globlje v Balkan. Že kar nekaj časa je od kar se je porodila ideja, da obiščemo vse nekdanje republike tedanje SFRJ. Sledilo je tuhtanje kam, kdaj, kako in tako naprej, pa je naključje naneslo na Novi sad.
Društvo Marathon in AK Krka, sta organizirala ta podvig in zraven pobezali še Maticke. Seveda je bilo takoj rečeno da, pa smo s skupnimi močmi pripravili tekaški izlet v eno od najlepših mest v tem koncu.
Interesentov je bilo 8. Vsi registrirani v pred prijavi in najavljeni v hotelu za nočitev, že kar nekaj časa pred odhodom. In bolj ko se je bližal čas odhoda, tako je bilo nekatere manj volja za tek in v zadnjem hipu odpovejo. Pa je sledilo iskanje nadomestnih tekačev in v zadnjem hipu smo jih našli. Pa še kar ni bilo konca odpovedi. Nekaj tekačev je napadla bolezen in zopet je bilo na vagi, ali da, ali ne. Za enega smo našli še zamenjavo, drugi pa so se odločili kljub vsemu da grejo.
Tako smo se v zgodnjih jutranjih urah sobote dobili pred centrom Qulandija in jo počasi odrinili proti jugu. (vsaj mislim da je jug) Nekaj malega gužve pri cestninski postaji ob vstopu na sosednje hrvaško, potem pa umirjeno naprej proti Srbiji. Nekaj malega postanka za kavico, pa malico in že smo jo ubirali naprej.
Tudi prestop meje Hrvaška- Srbija je šel gladko in že je bilo treba razmišljati kam in kako pričeti. Dogovor je bil, da najprej naredimo postanek za ogled Petrovaradinske trdnjave, ki se bohoti nad samim mestom in šele potem v samo mestno jedro za nastanitev.
Za ogled trdnjave je bilo treba nekaj malega pešačenja, a najprej smo enkrat zakrožili okoli z avtom, da smo začutili veličino objekta. (beri da smo zgrešili in naredili en krog v prazno) Ko smo parkirali, smo si nadeli najdebelejše bunde in jo mahnili v trdnjavo. Bunde so prišle kar dodobra v uporabo, saj je bilo precej hladno, pa še pihalo je kot noro.
Je bilo kaj videti, tako same trdnjave, kakor tudi mesto, na katerega je krasen pogled z tega hribčka. Tudi na samem hribu je kar precej za pogledati, pa čeprav je le nekaj malega ostalo od tistega kar je stalo na tem mestu nekoč. Po zgodbah, spominih in zgodovinskih zapisih, naj bi takra
t Pertovaradinska trdnjava izgledala tako;
Pa pustimo to, čas je napočil za nastanitev in ostale formalnosti okoli teka, pa ogled mesta in trase teka, pa še in še. Spustili smo se v mestno jedro in sledili navodilom "Micke" (beri navigacija), do parkirnega prostora hotela kjer naj bi bili nastanjeni. Pripeljala nas je do zaprtega mestnega jedra, kamor naj nebi šli avti, pa tudi nobeden ni bil v tem območju. Pa smo naredili zopet en krog in probali z druge strani, a tudi ne uspešno. Pa smo se napotili peš in vprašali v hotelu. Z nami se je odpravil uslužbenec in lej ga vraga nas pripeljal tja kot naša Mici. Razlika je bila le ta, da je imel kartico za odpiranje "stebra", ki zapira pot. Pa smo bili parkirani.
Sledila je nastanitev, dvig številk, ogled mesta z pokušino piva,......
Ups, tukaj pa že majčken postrani stojimo!
Pa ni bilo tako hudo, saj smo sami športniki, ki se teh reči izogibamo. Nismo pa se izognili "pašta parti", katero je pripravil organizator in se je dogajala v restavraciji hotela. Tu smo se zbrali pretežno Slovenci, saj še zdaleč nismo bili edini. Potem pa tudi ni čudnega, da je med pavzo domačih godcev zapela harmonika.
In tako se je večer prevesil v noč, noč pa je treba porabit za spanec, da bojo zjutraj lahke noge. Tako smo si zaželeli le lahko noč in potonili v sladek spanec.
Jutro je prišlo kmalu in nekje po sedmi uri smo pričeli lezti iz toplih postelj. Malce obrisati oči, potem pa na zajtrk po želji in okusu.Želočki so tako bili polni, pa smo se odpravili na sprehod. Vse je tekalo, postavljalo, pripravljalo, označevalo in že se je videlo kje se bo teklo. Pa smo se sprehodili po sami progi, postali za kratek čas na obali Donave in tuhtali kako se obleči v taki burji.
Medtem se je velika večina že pripravila za tek, ter se pridno tekali sem ter tja po ulicah. Le še mi se nikakor nismo mogli spraviti v tekaško opremo. Ampak ko je zadnji čas, je pa treba, pa še bolj na hitro, da se zagreješ. Pa je bilo še dovolj časa in vse je bilo na mestu ko je prišel čas.
Nekje okoli 1000 tekačev in tekačic je stalo na startu in čakalo znak za začetek. Pa se je pričelo odštevanje; 5,4,3,2,1,.. in smo startali.Jaz sem imel smolo že na začetku, saj ko sem hotel narediti prvi korak, so me spotakni tekači za mano in sem pristal na vseh štirih. K sreči sem se hitro pobral, da me niso še poteptali, so pa ostala odrgnjena kolena in komolec. Malce sem zabrundal, pa se pognal veselo naprej. Tisti z katerimi vštric sem hotel teči, so bili že kar nekaj naprej, vmes pa precej gužve. Sem moral tempo majčkeno privit, da sem lahko mimo gužve prišel nazaj na izhodiščni položaj, ali pa sem jih še za kakšen meter prehitel. Vendar le za kratek čas, saj smo bili na tretjem kilometru že vštric.
Potem pa je sledila slabo urco in pol tekme s časom in progo, ki še zdaleč ni bila po pričakovanju. Pričakoval sem namreč en krog po , oziroma okoli mesta, pa ni bilo tako. Najprej smo nekajkrat ostro zavili, da smo pritekli do ceste ob obali reke, potem pa smo po njej tekali gor in dol. Najprej je bil en manjši krog, nato pa za njim še dva daljša. Pa ko bi bili vsaj krogi, bi bilo lažje kakor to obračanje okoli stožca in po isti cesti nazaj.
To je sicer slika maratona, je pa ista proga kakor je bila sedaj, le da imajo še en večji krog. Tu je pravilno označeno obračanje 1,2,4,6, 8. obračanja ni bilo, namesto 5in 7, pa je 3 in 5, pa je proga kompletna. In tako smo krožili gor in dol. Probal sem držati zastavljeni ritem, pa je šlo skoraj malce prehitro v začetku, je šlo pa zato v drugi polovici bolj počasi, pa se zgliha. Ampak važno da sem pritekel v cilj, pa še svoj rekord na 21 km sem pritekel, pa čeprav z okrvavljenimi koleni. Pa je nekoliko oteževalo, saj je po petnajstem kilometru pričelo nekoliko peči, ko je pot prišel na rano. Kljub vsemu zadovoljen v cilju in samo to šteje in nič drugega.
In ko smo mi prihajali v cilj, so že podeljevali pokale za prva mesta. V moški kategoriji so že podelili, kjer je bil med dobitniki tudi naš Puš Sebastjan, ki je osvojil odlično 2. mesto, zatem pa so podelili še v ženski, kjer je Klara Ljubi prekašala vse tekmice.
Potem pa daleč za njimi še ostali;
1. Klara Ljubi 1:23:34
2. Puš Sebastjan 1:12:12
25. Kralj Stanislav 1:23:52
51. Hrovat Roman 1:30:04
85. Mikolič Silvo 1:35:12
309. Šuštar Miro 1:56:52
In tako je bilo tekaška udeležba za nami, sledila je še tista lažja, okusnejša. Seveda smo najprej sprali pot iz sebe, pa pospravili stvari v kombi, nato pa šli na lov za dobro gostilno. Pa smo jo našli! Na vratih je pisalo; za mojo dušo. Pa da vidimo če to drži.
In je še kako držalo. Seveda smo si privoščili hrano, ki nekako najbolj paše v njihov prostor. Ploščo mešanega mesa na žaru, krompir, solato in pa seveda zraven tudi pivo. Kaj kmalu smo pospravili do zadnjega koščka in ugotovili da bi še. Pa smo pričeli tuhtati kaj in kako, zraven pa še malce debatirali z šefom lokala. Ko smo mu razložili, da imamo zmagovalko in drugo uvrščenega tekača, je on počastil dve porcije čevapčičev. V zahvalo za dobroto, smo mi naročili še eno rundo pijače, pa obljubili da naslednjič ko pridemo v Novi sad, se ustavimo točno tukaj.
Potem pa smo počasi odrinili proti domu. Lahko bi ostali še na fešti, ki jo je pripravil organizator, toda to bi se zavleklo predolgo v noč, pred nami pa je bila še dolga pot do doma. Tako smo se kar napotili domov in po dobrih petih urah, smo bili v Novem mestu. Če bo v prihodnje čas dopuščal, pa si privoščimo kak dan več, za tokrat pa je to bilo dovolj.
