Za nami so praznični dnevi, med katerimi je na vrsti tudi spopad z eno najtežjih preizkušenj v pokalnih tekih na Dolenjskem.
Že nekako vsako leto se spogledujemo z oblaki, ki nam več ali manj zagodejo na vsaki prireditvi teka na Lisco. Pa ne samo teka, navadno je tako skozi vse prvomajske praznike. Lani nas je majčkeno močilo na prijavnem mestu, pa delček ogrevanja, (vsaj tako se mi zdi) letos je z to pošiljko še nekoliko pohitelo in je prišla ponoči, oziroma v zgodnjih jutranjih urah. Tako je bilo sončkasto tokrat ves čas.
Nekaj manj kot sto, se nas je nabralo v Orehovem, od koder se skorajda ne vidi na Lisco, kamor je treba priteči. Kako naj bi se, ko pa je treba najprej na en hrib, pa potem na drugega , kjer je cilj.
Avtobus smo napolnili z opremo, mi pa do prvega kozolca, kjer se vse skupaj začne, pod "rahlim" klančkom. Ne vem kako, ampak meni se vse bolj zdi tale tek kot pohod na Lisco, ali pa hoja, saj je teka manj kot polovica. Vsakič si rečem, letos pa bom pretekel vsaj tisti prvi del, pa mi do sedaj še ni uspelo in mislim da mi tudi ne bo. Drugega pa sploh ne! Sicer sem do letošnjega leta bil prepričan, da tudi tisti prvi v klanec le hodijo, pa sem videl, da se da tudi teči. Namreč v najhujšem klancu me je letos prehitela gospodična in je ves čas tekla, čeprav le za spoznanje hitrejše, kakor sem jaz hodil. Bravo, bravo, bravo! Mogoče ko bom velik, bom tudi jaz tako dober, do taktrat pa lepo počasi do vrha.
Kar odleže ko se pred očmi pojavi planota na vrhu in ciljni balon na obrobju v dolini. Sem slišal letos kritike, da bi morali teči do vrha, kakor nekaj let nazaj, pa se meni zdi, da je takole boljše, cilj imeti kar spodaj in nam prizanesti še z enim klancem. Jaz sem se le z težavo zvlekel mimo doma v klanec, potem ko je bil cilj že za mano, kaj šele če bi bilo treba teči do vrha.
Pač vsak po svoje, v cilj pa smo prispeli vsi. Tukaj so potem še najmlajši odtekli svoj krog, medtem ko smo se mi že sončili in hladili ob enem.
Vsak pač po svoje in po svojih željah. Za vse je bila malice pod šotori za ciljem, da smo lahko spremljali kako hitri so otroci, le za pijačo je bilo majčkeno dalj treba stopiti. Za ta del pač organizator ni poskrbel, pa smo se sami znašli vsak po svoje.
Vsak po svoje ja, ko smo čakali na rezultate, podelitev medalj in pokalov najzaslužnejšim in potem prevoz v dolino. Čas do takrat pa kakor kateri. Eni so imeli plesni nastop za zaprte skupine,
nekateri so rajši počivali po napornem teku,
ko so prišli na mizo rezultati, jih je bilo treba skrbno preučiti, pokomentirati in narediti analizo,
potem pa močno ploskati tistim, ki so prejeli odličja. Od Matickov tokrat ni bil nobeden dovolj hiter.
16. Kralj Stanislav 51:51 5. v F
26. Bučar Marko 55:17 8. v B
36. Mikolič Silvo 57:30 4. v G
68. Šuštar Mirko 01:09:24 8. v I
Potem pa prijazen spust v dolino, seveda z avtobusom, ki smo ga eni komaj ujeli. So že hoteli brez nas, potem bi pa imeli sprehod, tako pa je bilo dremanje slabe pol urice. Smo pa imeli potem nekaj vmesnih tock do doma. Čemu so ti postanki služili, ni treba posebej razlagati. To je vse v sklopu dobre prireditve, oziroma; " enega lepega teka"!
Ni komentarjev:
Objavite komentar