Lipica

Nedeljsko jutro. Na prvi pogled nič kaj prijeten dan, saj je rahlo naletaval sneg in je že malce pobelil naše bregove.

"Eh, kaj bojo te snežinke" sem dejal, na Primorskem sigurno sije sonček in je prav prijetno toplo. In zakaj Primorska? Tam se je odvijal namreč še zadnji tekaški kros v tej sezoni in tja smo se namenili tudi Dolenjčki. Tokrat je bila odprava najštevilčejšna, saj sem pobral še tri tekače.

V prtljažnik odložim torbo z vsem potrebnim,pa hajdi na pot. Poberem Boštjana, pa Toneta in še Mirota, ter veselo proti morju. Ja skoraj do morja, malce manj, vožnja pa se je zdela čisto kratka, saj ob prijetnem klepetu o dosedanjih rezultatih, pa o izračunih raznih časov, ter vsega kar se navezuje na tek, pozabiš na čas.

Že smo zavili na ozko cesto in po nekaj kilometrih vožnje skozi Primorske vasi, smo prispeli v Lipico. Da to je tista Lipica, ki je tako znamenita po Lipicancih in prav zanje je ograjenega kar nekaj prostora. Kar ni videti konca ograje, pa vendar jo je zmanjkalo.In že smo bili na proreditvenem prostoru.

Najprej je seveda sledila prijava na tek, nato pa malo "pofirbcati" na okol.Tukaj so najprej prišli na vrsto za ogled konji, ki so ravno peljali mimo, pa objekti v bljižini (bifejček smo pogledali malce bol podrobno) in šele nato ogled proge.

Že se je bilo potrebno ogreti, najprej tastarejši, saj so imeli start že čez pol urice, nato čez dobre pol urce mi malo mlajši, še slabo urco kasneje pa najmlajši člani, medtem ko so otroške skupine že zaključile.

In že je bil start pet kilometerske proge.

To pa je bil čas tudi za moje ogrevanje. Malce sem spremljal tekače, jih spodbujal, spoznaval progo in se ogreval. Vmes še nekaj razteznih vaj, da nebi napadli krči

in že smo se zbirali na startni črti.

Ugotovil sem, da je na vsakem krosu večje število tekmovalcev na startu. Tokrat se je število udeležencev moje skupine približalo 30.

Še žvižg piščali, vklop ure in v lov na čim boljšo uvrstitev.

Kolona tekačev se je počasi daljšala. Najbolši so odrveli naprej, ostali smo jih lovili po svojih močeh.Pa zavoj sem pa zavoj tja, malce navzdol malce klanca, nekaj jih odrvi mimo tebe, kakšnega prehitiš.....

In že je bil prvi krog za nami. Toda pred nami še dva,to ni niti polovica proge. V prvem krogu smo se tudi več ali manj razporedili po moči, tako je bilo naprej prehitevanj malo.(mene ni prehitel nobeden) Sedaj je bilo potrebno samo še držati ritem brez popuščanja. Probal sem prehiteti enega pred mano, toda ko sem jaz pospešil je pospešil tudi on. Tu opaziš koliko ti pomeni spodbuda gledalcev, kako te potegne naprej, ti da moči. Ujem ga, daj prehit ga, saj ga lahko, dober si, drž še mal..... ,tako so prijatli kričali name in me vlekli naprej.

In že je bil zadnji krog. Tu vsi malo pospešimo, noben se ne da, nobeden noče zgubiti mesta. Še enkrat poskusim ugnati vsaj enega, ki je bil nekaj metrov pred mano, a je bil prevelik zalogaj. Ne nebo šlo! Sedaj je potrebno paziti samo, da kateri ne švigne mimo mene. Že se pokaže cilj. Pogled uhaja nazaj, kje je tisti za mano, koliko je potrebno pospešiti da me ne ulovi. Videti je da se približuje, toda sedaj je potrebno dati vse od sebe, še zadnji metri in ura se ustavi. Ciljna črta je za mano. Končno cilj.

Ura je pokazala 22:28, za šest kilometersko progo in to je zadoščalo za 11 mesto v kategoriji.S časom sem še kar zadovoljen, uvrstitev pa je taka kot je.V skupni razvrstitvi sem trenutno deseti, toda mislim da bi moral z tem tekom še kako mesto pridobit.Rezultate je potrebno še malce počakati, razglasitev pa bo 8.3 v Novi gorici, kjer bo potekal prvi tek Primorskih novic za letošnjo sezono.

Pustimo to to je še daleč.

Tokrat so se zagnali še mlajši člani, med katerimi je bil tudi Boštjan.Ista proga isto vse le en krog več, se pravi štirje kar pomeni 8 km.

Dokler sem se jaz preoblekel in pricapljal nazaj, so pretekli že polovico.Sedaj je ostalo le še spodbujanje Boštjana in držanje pesti za čim boljši uspeh. Že je bil v zadnjem krogu in pospremili smo ga v zadnji del , nato pa ga pričakali v cilju.Še nekaj korakov in že smo vsi opravili z tokratno preizkušno.

Sledila je še podelitev medalj in pokalom najbolšim, med katerimi pa ni bilo nas. Kaj hočemo bo pa drugič boljše.

Za konec pa smo spet poskrbeli Dolenjčki.Z muziko seveda. Takoj po končani razglasitvi se je oglasila harmonika. Sprva na parkirišču, kjer se je zavrtel tudi prvi par, ni pa manjkalo tudi dobre Primorske kaplice.

Veselje se je nadaljevalo na prireditvenem prostoru, kjer se je igralo pelo in plesalo skoraj do noči.Radovednost je privlekla pogledat kaj se dogaja tudi goste iz bližnega hotela.

Pa je bila spet za nami ena tekaška prireditev.

Batuje

Batuje so majhna prijazna vasica, ki leži nekaj kilometrov naprej od Ajdovščine. To soboto se je tu odvijala tekaška prireditev, ki si je reče kros in šteje za pokal primorske.

V lepo sobotno Valentinovo jutro, sem se tja napotil tudi jaz.Še pred tem sem moral za tri ure v službo, saj sem moral tam postoriti nekaj stvari. Spotoma sem pobral še dva tekača in eno navijačico, da so bila vsa mesta v avtu popolnjena. (Boštjan se ni mogel udeležit teka, ker je imel delovno soboto)Ob prijetnem klepetu in lepem vremenu, je čas hitro tekel in že smo prispeli v Batuje. Tu je bilo že vse živahno, saj so že pridno tekmovale otroške skupine.

Sledila je prijava, nato pa takoj ogrevanje saj sta Tone in Miro imela le še dobre pol urice do starta.Jaz sem si medtem ogledal prireditveni prostor naredil nekaj fotografij, nato pa je bil že start na 5 km. Počakal sem začetek, malo spodbujal Toneta in Mirota, nato pa se je bilo potrebno že ogrevati.

In že smo stali na startni črti.

Še žvižg in že smo se zapodili za čim boljšim rezultatom.

Proga je potekala po travnikih na robu gozdiča za vasjo. Tudi tu ni šlo brez vinograda. (tukaj je izgledal precej bolše kot v Kamenju.) Se pravi mimo vinograda, skozi oljčni nasad, malo skozi gozd in nekaj deset metrov tudi po makadamu. Teren je bil rahlo razgiban brez kakih večjih klancev ali strmin. Soraj bi lahko rekel da je sama ravnina. Povsod ob progi je bilo vse polno navijačev, ki so nas glasno spodbujali.

No to niso navijači ampak tekmovalci.

Po 24. min so bili za mano trije dvo kilometerski krogi jaz pa v cilju, kjer so mi pripisali 9. mesto, kar pomeni enaka uvrstitev kot v Kamenju.

Tako tek je bil za nami, ampak Dolenjci nebi bili Dolenjci, če se nebi nato malo poveselili. Z nami je bila "frajtonarca" in že se je oglasila domača muzika in pesem.

Na prireditvenem prostoru je muzika preveč donela iz zvočnikov, zato smo mi po svoje se veselili kar na parkirišču, kjer ni manjkalo niti cvička. Ni pa manjkalo tudi burje, katera se je kar dodobra razpihala, zato ni bilo nič kaj prijetno postavati na odprtem in ker ni nobeden pritekel medalje nas ni nič več zadržalo in smo se odpravili proti domu.

Na Gorjance

Kar precej se jih najde, ki se podajo v nedeljo na Gorjance. Večinoma oprtajo nahrbtnike, v njih par stvari in hajde v breg. In tudi to nedeljo ni bilo nič drugače, čeprav je bil obenem tudi kulturni praznik.

K številu obiskov najvišje gore na Dolenjskem, pa je pripomogel tudi organiziran tek na Trdinov vrh in pohod, ki ga je organiziralo društvo Marathon iz Novega mesta. To je sicer tradicionalni tek na kulturni dan, kateri pa ni tekmovalnega značaja, a kljub temu se na startu zbere kar nekaj tekačev.

Letos je sicer malo zagodlo vreme, saj dež kar ni hotel prenehati, a vseeno tekačev ni prestrašili. Na startu v Gaberjah se nas je zbralo okrog 60. pripravljenih, da osvojimo vrh neglede na vremenske razmere. Zavoljo vremena se je skrajšal edino kulturni program, ki je bil pripravljen v Gaberjah pri spomeniku na vasi.

Za startno črto sva se postavila tudi oba Matickova tekača Stane in Boštjan.

Še odštevanje in že smo se pognali v klanec navzgor.

Kak kilometer smo bili precej na kupu, nato pa se je "kača" pričela raztezati. Najbolši so jo popihali naprej, mi z malo lahkotnejšim tempom za njimi. po treh kilometrih alsfalta, se je pričel makadam, ki pa je bil precej blaten in razmočen, dež pa kar ni hotel odnehat. No tudi tekači nismo "odnehali", kakor tudi ne klanec, sj je bil vse bolj strm. Po šestem kilometru nas je čakal napitek, da se malo okrepča, kdor je porabil zaloge.

Že smo bili na križišču, kjer se pot razcepi še za Miklavža. Tu nas je pričakala skupina navijačev , "med katerimi je bila večina najinih" in pa majčkeno olajšanje, saj se tu cesta obrne v dolino. Ja pa ne za dolgo, po nekaj deset metrov se zopet obrne v klanec.Tudi na tem križišču so bili najini navijači z trobljami in raglo. Kaj morem, smo pač na domačem terenu, pa še prevoz za v dolino sva potrebovala.

Tu je nastalo tudi nekaj fotografij.

Moči so že kar precej pošle, pred nami pa še dobri trije kilometri klanca. V tem delu je dež prešel v sneg, pa tudi cesta je bila večinoma poledenela. In glej ga zlomka, pred nami televizijski stolp ob katerem je bil naš cilj, toda poprej je bilo potrebno premagati še klanec, kateri se mi je zdel najdalši najbol strm naj .... Uf, kar ni ga zmanjkalo. Končno zadnji ovinek, še zadnja strmina in ciiiiiiiiiilj. Bitka s klancem in časom je bila končana in tu nas je pričakal tudi čaj za okrepčilo.

Časa sicer uradno ni nihče beležil je pa ura, ki me vedno spremlja pokazala sedem minut več kot uro medtem, ko so najboljši osvojili vrh za dobrih pet minut preje kot v uri. Tako so me zabeležili kot 14., ki je pohodil ciljno črto, medtem ko je Boštjan zdrsnil še za kakih deset mest .

Vreme pa ni dopuščalo, da bi kaj dosti počivali. Takoj je bilo potrebno vzeti pod pod noge in nazaj v dolino. Peš seveda, kajti prevoza do Gospodične ni bilo. Tokrat je bila vsaj dolina in ne klanec, tako je bilo pet kilometov kar kmalu za nami.

V koči pri Gospodični, pa so nas čakala suha in topla oblačila (v katera smo karseda hitro poskakali), ter topel obrok. (Ja pa še kaj zraven, pustmo malenkosti) Najbolši trije v moški in ženski kategoriji so dobili spominski pokal, vsi pa spominsko kolajno, majico in praktično darilo.

Od tu naprej ni bilo potrebno več pešačit, saj naju je čakalo prevozno sredctvo in šofer.

Aha, še za vse tiste, ki ste malo bolj pogledali slikce in se že sprašujete zakaj sva tako čudno napravljena. Ne to ni nobena pustna odprava ali kakšen karnevalski kostim, čeprav mogoče tako izgleda. Od sedaj naprej bo vedno tako, saj je to čisto pravi tekaški dres, ki je pač v barvi, katera bo sedaj spremljala klub Matick. Eni tekači izstopajo po rezultatu, drugi bomo pa po obleki.(za enkrat, čeprav tudi rezultati niso slabi) Eni so najhitrejši, eni pa smo najlepši. Itak ne more bit vsak vse, vsak nekaj pa bo.

Tu bo še slikca dresa, ki jo pa za enkrat še nimam. Pride naknadno.

In je že tukaj!

No takšen pogled pa imajo vsi tisti ki tečejo za mano!