Lipica

Nedeljsko jutro. Na prvi pogled nič kaj prijeten dan, saj je rahlo naletaval sneg in je že malce pobelil naše bregove.

"Eh, kaj bojo te snežinke" sem dejal, na Primorskem sigurno sije sonček in je prav prijetno toplo. In zakaj Primorska? Tam se je odvijal namreč še zadnji tekaški kros v tej sezoni in tja smo se namenili tudi Dolenjčki. Tokrat je bila odprava najštevilčejšna, saj sem pobral še tri tekače.

V prtljažnik odložim torbo z vsem potrebnim,pa hajdi na pot. Poberem Boštjana, pa Toneta in še Mirota, ter veselo proti morju. Ja skoraj do morja, malce manj, vožnja pa se je zdela čisto kratka, saj ob prijetnem klepetu o dosedanjih rezultatih, pa o izračunih raznih časov, ter vsega kar se navezuje na tek, pozabiš na čas.

Že smo zavili na ozko cesto in po nekaj kilometrih vožnje skozi Primorske vasi, smo prispeli v Lipico. Da to je tista Lipica, ki je tako znamenita po Lipicancih in prav zanje je ograjenega kar nekaj prostora. Kar ni videti konca ograje, pa vendar jo je zmanjkalo.In že smo bili na proreditvenem prostoru.

Najprej je seveda sledila prijava na tek, nato pa malo "pofirbcati" na okol.Tukaj so najprej prišli na vrsto za ogled konji, ki so ravno peljali mimo, pa objekti v bljižini (bifejček smo pogledali malce bol podrobno) in šele nato ogled proge.

Že se je bilo potrebno ogreti, najprej tastarejši, saj so imeli start že čez pol urice, nato čez dobre pol urce mi malo mlajši, še slabo urco kasneje pa najmlajši člani, medtem ko so otroške skupine že zaključile.

In že je bil start pet kilometerske proge.

To pa je bil čas tudi za moje ogrevanje. Malce sem spremljal tekače, jih spodbujal, spoznaval progo in se ogreval. Vmes še nekaj razteznih vaj, da nebi napadli krči

in že smo se zbirali na startni črti.

Ugotovil sem, da je na vsakem krosu večje število tekmovalcev na startu. Tokrat se je število udeležencev moje skupine približalo 30.

Še žvižg piščali, vklop ure in v lov na čim boljšo uvrstitev.

Kolona tekačev se je počasi daljšala. Najbolši so odrveli naprej, ostali smo jih lovili po svojih močeh.Pa zavoj sem pa zavoj tja, malce navzdol malce klanca, nekaj jih odrvi mimo tebe, kakšnega prehitiš.....

In že je bil prvi krog za nami. Toda pred nami še dva,to ni niti polovica proge. V prvem krogu smo se tudi več ali manj razporedili po moči, tako je bilo naprej prehitevanj malo.(mene ni prehitel nobeden) Sedaj je bilo potrebno samo še držati ritem brez popuščanja. Probal sem prehiteti enega pred mano, toda ko sem jaz pospešil je pospešil tudi on. Tu opaziš koliko ti pomeni spodbuda gledalcev, kako te potegne naprej, ti da moči. Ujem ga, daj prehit ga, saj ga lahko, dober si, drž še mal..... ,tako so prijatli kričali name in me vlekli naprej.

In že je bil zadnji krog. Tu vsi malo pospešimo, noben se ne da, nobeden noče zgubiti mesta. Še enkrat poskusim ugnati vsaj enega, ki je bil nekaj metrov pred mano, a je bil prevelik zalogaj. Ne nebo šlo! Sedaj je potrebno paziti samo, da kateri ne švigne mimo mene. Že se pokaže cilj. Pogled uhaja nazaj, kje je tisti za mano, koliko je potrebno pospešiti da me ne ulovi. Videti je da se približuje, toda sedaj je potrebno dati vse od sebe, še zadnji metri in ura se ustavi. Ciljna črta je za mano. Končno cilj.

Ura je pokazala 22:28, za šest kilometersko progo in to je zadoščalo za 11 mesto v kategoriji.S časom sem še kar zadovoljen, uvrstitev pa je taka kot je.V skupni razvrstitvi sem trenutno deseti, toda mislim da bi moral z tem tekom še kako mesto pridobit.Rezultate je potrebno še malce počakati, razglasitev pa bo 8.3 v Novi gorici, kjer bo potekal prvi tek Primorskih novic za letošnjo sezono.

Pustimo to to je še daleč.

Tokrat so se zagnali še mlajši člani, med katerimi je bil tudi Boštjan.Ista proga isto vse le en krog več, se pravi štirje kar pomeni 8 km.

Dokler sem se jaz preoblekel in pricapljal nazaj, so pretekli že polovico.Sedaj je ostalo le še spodbujanje Boštjana in držanje pesti za čim boljši uspeh. Že je bil v zadnjem krogu in pospremili smo ga v zadnji del , nato pa ga pričakali v cilju.Še nekaj korakov in že smo vsi opravili z tokratno preizkušno.

Sledila je še podelitev medalj in pokalom najbolšim, med katerimi pa ni bilo nas. Kaj hočemo bo pa drugič boljše.

Za konec pa smo spet poskrbeli Dolenjčki.Z muziko seveda. Takoj po končani razglasitvi se je oglasila harmonika. Sprva na parkirišču, kjer se je zavrtel tudi prvi par, ni pa manjkalo tudi dobre Primorske kaplice.

Veselje se je nadaljevalo na prireditvenem prostoru, kjer se je igralo pelo in plesalo skoraj do noči.Radovednost je privlekla pogledat kaj se dogaja tudi goste iz bližnega hotela.

Pa je bila spet za nami ena tekaška prireditev.