Vipava!

Ja, še vedno tečemo po Primorski. Kot da se drugje ne dogaja nič, ampak bo kmalu drugače, ampak to je že druga zgodba in naj ostane skrivnost.

Tokrat pa Primorska.

Sobota se je pisala in na koledarju tek v Vipavi, pa še ta v popoldanskih urah.Sicer je bilo to kar dobro, saj sem imel dopoldan službo in če bi bil tek zjutraj,??. To je bil eden tistih tekov, ki šteje tudi za Slovenski pokal, zato sem se ga še bolj z veseljem udeležil. Dopoldan sem moral v službo, po službi pa čim hitreje proti Vipavi. Tek se je pričel ob 16:00, tako da je bilo časa dve uri skoraj premalo. Tokrat sem se tja odpravil sam in je bilo kar malo dolgčas. Ni bilo nobenega kandidata, po tudi čas nebi dopuščal, kakšnih dodatnih poti. Vremenska napoved je bila bol klaverna in tudi kazalo je , da bo kakšna ploha. Teški črni oblaki niso kazali na nič kaj dobrega, pa tudi kakšna kaplja je priletela na vetrobransko steklo avtomobila. Pa se naj ulije, bomo pa tekli po dežju vsaj ne bo vroče, sem si dejal in pridno ubiral kilometre v družbi radia.

Ko sem se približeval že skoraj koncu avtoceste, se je pričela kolona strnjevati in v daljavi se je bleščalo vse polno luči. "Še tega mi je manjkalo" ! Nesreča, zaprta cesta, gužva in ne bom pravočasno na startu teka. Na srečo je bila prometna na drugem pasu, se pravi za smer Ljubljane, na našem pasu pa so samo parkirali policisti dva avtomobila in naredili malo gužve. Tako se je vožnja samo malo upočasnila, še posebej ker je vsak hotel videti kaj se dogaja.

Jaz sem bol kot prometno gledal na uro in oblake na nebu, čeprav so padavine ponehale.

In že sem zavil na parkirišče, kjer je bilo vse polno tekačev, kateri so se pridno ogrevali, na nebu pa vse polno sivih, grozečih oblakov.

Takole je izgledalo parkirišče

Takole pa oblaki





Stekel sem do prijavnega mesta, kjer pa le nisem bil zadnji. Oddal sem prijavnico, katero sem že imel napisano s sabo, pa tudi številke nisem rabil ker imam svojo za vse Primorske teke in tudi na seznamu sem že napisan. Samo obkroži za udeležbo in opravljeno.Še pogled na traso proge, ki je bila narisana na oglasni deski, (beri na steni)da se med tekom ne zgubim. Proga je bila kratka, zato je bilo potrebno del preteči dvakrat in je potekala po poteh med njivami in vinogradi ob vznožju znamenitega dvorca Zemono.




N hitro se je bilo potrebno preobleči in malce ogreti, za je bilo kar premalo časa. In že nas je kakih dvesto stalo za startno črto. Še pisk in množica se je pognala po zelenici na kateri je bilo vse polno luken, zato je bilo potrebno previdno. Kmalu smo pritekli na alsvaltno cesto in tudi te je bilo po nekaj sto metrih konec. Naprej je bil makedam poln blata in luž, pa spet malo po alsvaltu, preko travnika in v vinograd. Ja kar po vrsti v vinogradu, čeprav je bilo le kakih dvajset metrov in spet na makedam. Tu se je pot obrnila malce v dolino za kak kilometer nato smo zavili mimo nasada marelic, ki so se bohotile v prekrasnih cvetovih. Marelica pri marelici, cvet pri cvetu. Tako krasen pogled, da bi kar postal, a je bilo potrebno naprej tokrat v klanec navzgor.

In že je bil krog sklenjen, toda ta krog je bilo potrebno preteči še enkrat in šele nato nazaj proti cilju. Me je že kar zgrabilo da jo mahnem nazaj, a sem popil kozarec vode in še enkrat okoli. Za nami je bilo kakih pet km in vsak korak je bil težji, a sem poskušal držati tempo. Krožna pot se je vlekla kot kača, kar ni je zmanjkalo, pa vendar jo je. Sedaj je bilo pred mano še slaba dva km proge.Mimo mene je "švignil" en tekač in sem si rekel, da tega še spustim naprej pa nobenega več. Pogledal sem za sabo, za mano pa skupinica treh tekačev, pa ne daleč nazaj. Tem se pa ne bom dal! Pospešil sem tempo kljub temu, da je bil cilj šele po enem km. V ciljni ravnini še en pogled za hrbet in ocena stanja. Prednost pred zasledovalci sem povečal, tako sem lahko do cilja nadaljeval brez kakega posebnega šprinta.


Ob progi je eden izmed navijačev tik pred ciljem štel tekače in vsakemu povedal uvrstitev, tako sem že izvedel, da sem v cilj pritekel kot 43 tekač.Ura se je ustavila pri času 37:44.


Sledili so kratki komentarji o progi in o vsem kar sodi zraven, pa še nekaj metrov teka za ohlajanje in nato skok v sveža oblačila.


Medtem ko so še zadnji tekači prestopali ciljno črto, je na prireditvenem prostoru prav prijetno dišalo po golažu. Ja organizator je pripravil slasten golaž in polento za vse tekače, nato pa je sledila podelitev nagrad in kolajn, ter pokalov.




V tem času so prispeli na oglasno desko tudi uradni rezultati. Tu sem bil zapisan kot 42. v absolutni moški kategoriji in kot 6. v svoji skupini v kateri nas je teklo 16.


Po teku sem hotel še malo fotografirati, a so se baterije v fotoaparatu izpraznile, tako da s slikanjem ni bilo nič. Ujel sem le ruševine nekega gradu na bližnji vzpetini





Za konec še na kozarček primorskega vinčka, (čeprav smo ga steklenico dobili ob prijavi, toda tega smo pospravili takoj po prihodu domov)nato pa pot pod noge in domov.

Obljuba!

Lepa sončna nedelja, kot nalašč za razne sprehode, izlete in še marsikaj.Ni bilo ravno pretirano toplo, je pa bilo prav prijetno. (na sončku) Od tekaških prireditev je potekal Kraški maraton v Sežani, vendar se ga zaradi večih vzrokov nisem udeležil. Doma je pa bil en velik dolgčas. Nikjer se ni nič dogajalo, zato sem ob gledanju tlevizije razmišljal kam naj se podam. Spomnil sem se , da sem obljubil Brigiti obisk, seveda da tja pritečem. V zameno mi je obljubila klobaso in pijačko zraven.


Že kak teden popreje sem imel namen obiska in takrat sem tudi premeril progo.Z avtom sem se odpeljal do Malega kala, kjer stanujejo, postavil števec na 0 in se odpeljal domov. Doma je pokazal dobrih 22 km. Se pravi da je potrebno preteči 22 km, to pa je malo več kot razdalja Kraškega maratona.(tam je bilo za teči 21 km) Če nisem tam pa lahko probam tukaj preteči to razdaljo.

Rečeno storjeno. Klic na mobi, da bojo sigurno doma,(bo treba klobaso dat kuhat) pa še šoferja dobit za prevoz domov (v obe strani teči bi bilo malo veliko) je bilo potrebno dobiti. No doma so bili, (čeprav nisem povedal, da pritečem) za šoferja pa sem dobil Hermino.

Sledil je skok v dres, priprava obleke za preobleč in jo odat v avto, pijačka za med potjo se ni smela pozabiti in seveda ura za merjenje časa in razdalje.


In že sem bil na poti proti Malemu kalu.





Ogreval se nisem nič, saj sem imel prve kilometre navzdol, pa še bolj počasi sem pričel, saj ni bilo nobenega da bi z njim tekmoval. Čas tu ni imel prav nobene vloge, važno mi je bilo samo, da pritečem na cilj in to z čim manj počitka. Že po kakšnem kilometru je ustavil motorist in mi ponudil prevoz, češ da bom prišel hitreje. Seveda sem prijazno povabilo zavrnil, saj mi čas ni pomenil nič.(sicer bi šel z avtom)Po dvanajstih minutah sem pritekel do Stopič in tako je bilo za mano večinoma spusta,saj naprej je teren bolj razgiban.




Ko sem odčital čas do Stopič sem opazil, da urca ne meri kilometrine ampak samo čas.Vzrok temu je bila prazna baterija v napravi katera pošilja podatke uri.(senzor korakov)Ja pa zaradi tega ne bom odnehal, bom pač imel samo čas brez razdalje sem si rekel in tekel naprej. Ko sta bila za mano še kaka dva km, so se mi odvezale copate in potrebno se je bilo ustaviti in jih zopet zavezati. Tu sem dobil še eno ponudbo za prevoz, tokrat z avtomobilom, toda tudi tokrat sem jo zavrnil.

Že sem tekel skozi Novo mesto.Pri tovarni avtomobilov, kjer sem zaposlen sem zopet pogledal na uro.( če bi bilo potrebno peš v službo)Do tu sem poptreboval dobrih 33 min, vendar je bilo za mano šele 8 km. Nadaljeval sem naprej, do križišča v Žabji vasi. Tu se je semafor ravno zaprl, zato je bilo potrebno nekoliko počakati za prečkanje ceste. To pavzo sem porabil za požirek pijače, da nadomestim izgubljene tekočine. In že je bilo potrebno teči naprej. Tokrat po precej prometni cesti, katera pa nima pločnika. Potrebno se je odmikati avtomobilom, teči po bankini, skratka nič kaj prijetno.


Pritekel sem v Ločno in tu me je zopet pričakala rudeča na semaforju. Spet požirek pijače in pot pod noge. Na drugi strani ceste, sem dal napotke šoferju, ki je iskal pot do sejma, ki se je odvijal na Cikavi in spet veselo naprej skozi prvi rondo in proti avtocesti. Tu me je že dohitela Hermina z avtom, ker je štartala od doma nekoliko kasneje kakor jaz.

Zakrožil sem čez drugi rondo proti avtocesti. Pomislil sem, da grem kar po njej, češ da bo malo krajše, vendar sem ugotovil da ne smem, ker nimam vinjete. Bo potrebno kar po stari in že za prvim ovinkom je čakala hermina. Ja pa ne zato da bi me peljala naprej, temveč zato da je naredila nekaj posnetkov.














Cesta se je vse bolj vlekla, kar ni je hotelo zmanjkati. Za krajši čas sem opazoval okoli sebe, malo naravo, malo kolono vozil, ki se je vila po avtocesti(tekel sem vsporedno z avtocesto, le kakih pet metrov višje)pa grad Kartaljevo,....




Kjer je grad je tudi kraj Kartaljevo in tu je bilo potrebno pod avtocesto. Tu sem si privoščil še en kratek postanek, za požirek pijačke, Hermina je spet naredila nekaj posnetkov in spet naprej.











Od tu ni bilo več daleč. Samo še kaka dva kilometra, čeprav skoraj oba v klanec navzgor.Vmes je nastalo še nekaj posnetkov in že se je pred mano pojavila vasica Mali kal.








Tu je bil cilj. Brigita me je že čakala, saj je nekako sumila, da bom pritekel. Tu se je ustavila ura, ki je pokazala čas 1:37:20. Ni to nekakšen vrhunski rezultat, sem bil pa vesel, da sem premagal razdaljo preko 20 km.(do sedaj je bila največja pretečena razdalja 16 km) Zamenjal sem premočena oblačila z suhimi in malo raztegnil mišice, nato pa v zavetje hiše.(zunaj je malce pihalo)


Tu se je že kuhala klobasa, za žejo pogasit pa je bilo pivo.
Pa zdraven kup vitaminov.





Hermina je dobila tudi kavo(jaz jo ne pijem)in za pazit najmlajšo pri Rupnikovih.



Kmalu je na mizo prišla tudi klobasa in vse kar sodi zraven in malica se je lahko pričela.


Pa kuharca je tud prisedla.



Ob okusnem zalogaju hrane in pijačke tudi ni mankalo prijetnega klepeta, nato pa v avto in proti domu. Tako je bila izpolnjena obljuba z obeh strani, moje da pritečem in Brigitine, da bo malička. Volk sit in koza "požrta"

Povezali smo soline!

Pisalo se je 15. marec.Tako lep dan, da ga je bilo škoda zapraviti za kakšno delo, pa še nedelja je bila.Sonček je že na vse zgodaj rastresal svoje žarke tako, da ni bilo težko ugotoviti kakšen bo dan.

Tudi to nedeljo je bil naš cilj Primorska.(se kje drugje sploh kaj dogaja)Organiziran je bil tek na Solinah.Teklo naj bi se od Sečoveljskih solin , do Strunjana.Mediji so se raspisali po dolgem in po čes o tem dogotku in še med potjo tja dol, smo na valu 202 poslušali kaj vse se bo dogajalo.

Tokrat smo se skupaj odpravili kar z tremi avtomobili.Ja kar preveč nas je bilo za enega ali dva.Boštjan je s sabo vzel celo družino, tako da je bil njegov avto poln.Sabina je bila za šoferja, on pa je pazil na Nežo in Matevža.Jaz sem imel za sopotnico samo Hermino, čeprav je bil dogovor da poberem še Mirota, kateri pa je zaradi zdravstvenih težav ostal doma.Namesto njega so šli s svojim avtom Polde in njegovi navijači.

In tako smo jo ubirali proti Primorski.Sonček se je vse bolj smejal in z njim tudi mi, saj je bil pred nami lep izlet.Že smo bili v Strunjanu in zavili smo proti cilju. (to je bil cilj teka in vožnje)Naleteli smo na pravo presenečenje.Ogromni parkirni prostor je bil že nabito poln,kolone vozil za na parkirišče pa še kar ni bilo videti konca.Čeprav so objavili, da bojo sprejeli samo 500 tekačev, temu ni bilo videti tako.Kot smo pozneje zasledili je bilo prijavlenih skoraj 1000.

Po dolgem času smo le s težavo parkirali,bili pa smo obveščeni o možnosti zaparkiranja vozil, s tem pa težave pri zapuščanju parkirnega prostora.Sledila je še prijava, nato pa smo "smuknili" v tekaške oprave.Polde je opazil v prtljažneiku harmoniko in ker zaigra tudi kako skladbo, jo je takoj preizkusil.

Pa še jaz sem nato dodal eno poskočno, potem pa je bilo potrebno razmišljati o teku.

Malce razgibavanja

Od starta smo bili odaljeni slabih 10 km (toliko je bila namreč dolžina proge) in nekako je bilo potrebno premagati to razdaljo.Organizator je sicer poskrbel za prevoz z avtobusi, a ker smo imeli še dovolj časa , smo se odpravili peš proti startu.Sledili smo talnim označbam in se z zmernim tempom počasi približevali startu. Med potjo smo si priskrbeli vodo, se večkrat vstavili, naredili nekaj požirkov in spet nadaljevali.Ves čas smo razmišljali kako taktiko bi ubrali. Glede na to da ni tekmovalnega značaja, se nam ni potrebno drenjati za dobro uvrstitev.( pa še peš do starta)Startali bomo bolj zadaj, smo si rekli in počasi do cilja.(to je bilo še nekaj metrov pred startom)

Ko pa smo se približali startu, so se stvari spremenile.Ogromna gneča pred startno črto, ozka tekaška pot in mi ogreti ,(na delavno temperaturo in še čes) so nas prisilili, da smo spremenili taktiko. Če startamo v sredini, se ne bomo mogli zgužvati naprej do polovice proge, smo si dejali in pričej se je boj za boljši startni položaj.Vsi so hoteli startati v prvi vrsti in organizator ogromne množice kar ni mogel stlačiti za startno črto.Tako je bil prisiljen premakniti start za nekaj metrov naprej, saj smo zamujali že kakih deset minut.

Pričeli so odštevati in množica se je pognala po ozki Primorski cesti. Ogromno "gužve", prerivanja in prehitevanja je bilo v prvem kilometru, nato pa se je že počasi vse skupaj razvleklo.Tekli smo ob Sečoveljskih solinah, zaobšli rt Forma vive in prispeli v avtokamp. Od tu po cesti proti Portorožu in zavili na plažo, katera je bila že kar polna turistov. Delček plaže je mivka in tu je bilo kar precej težko teči, nato pa preko glavne ceste na gradbišče (delček ceste je v gradnji) in proti tunelu, ki povezuje Portorož in Strunjan. Tu je bil tudi edini strmi del, čeprav samo kakih dvesto metrov. Za vsakim vzponom pa je tudi spust in tudi tu ni bilo nič drugače. Ko se je pričel tunel, se je pot obrnila navzdol, za dolžino kakega kilometra, nato pa spet ravnina.

Pritekli smo v Strunjan in že smo zagledali cilj, vendar do njega je bilo še precej daleč. Obteči je bilo potrebno še soline in to sta bila še dobra dva kilometra.

Zbrali smo še zadnje moči za čim boljšo uvrstitev, da pridobiš še kako mesto, ali da obdržiš to kar si se priboril.Kar bolj smo se približevali cilju, to je bil močnejši tempo in na koncu smo vsi bolj ali manj v polnem šprintu prispeli v cilj. V tem delu je bilo nekako lažje teči, saj so bili tukaj naši navijači.

Najhitrejši so se že odahnili, ko smo bolj počasni pretekli čez ciljno črto. Ustavil sem štoparico in odčital čas, ki ga je odmerila.Kazalci so pokazali (saj je digitalna) 35:41:52 in z rezultatom sem bil kar zadovoljen. Pred mano v cilju je bilo 24 fantov in 2 dekleti, se pravi da sem prispel kot 27. Tudi Boštjan je bil kmalu za mano, saj je prestopil cilj kot 43, od 769, tekačev.

V cilju so vsakemu obesili okrog vratu kolajno za udeležbo, čakalo pa nas je tudi kup sadja, voda in topel čaj.Ob nadomeščanju vitaminov in tekočin, smo premlevali tudi o progi, o občutkih, zadovoljstvu, časih,....

Po krajšem odihu je bilo potrebno zamenjati premočene drese z suhimi cunjami , zato sva se odpravila do avtomobilov, kamor so se premaknili tudi navijači.Veselje nad odlično tekmo in dokaj solidno uvrstitvijo, smo takoj nagradili z muziko in dolenjskim CVIČKOM, ki smo ga prinesli s sabo.Sabina in Hermina sta pripravili malo malčke in nastal je pravi piknik na parkirnem prostoru, saj odpeljati tako ali tako nismo mogli.( sem že omenil kakšno gužvo za parkiranje)

Nekajkrat je bilo potrebno premakniti avtomobile, da so lahko drugi zapustili parkirišče, toda to nas ni zmotilo. Nekaj se jih je ustavilo da so se pri nas slikali, nekateri so to posneli od daleč drugi od blizu, nekaj jih je samo opazovalo, mi pa se nismo pustili motiti.

Ko smo pospravili malico za srajco,(cvička je itak takoj zmanjkalo, bo treba drugič mal več prinest) smo počasi tudi mi zapustili parkirišče in se odpravili proti domu, za nami pa je ostala odlična tekaška prireditev in lep izlet na Primorsko.

Nova Gorica!

Nedelja 8. marca, to je dan, ko praznujejo vse žene, dekleta.....

Ob tej priliki bi tudi jaz zaželel vse lepo , vsem nežnejšega spola ki spremljajo ta blog, kakor tudi vsem ženam , dekletom , mamam, hčeram ..., od "možakarjev", ki spremljajo to pisanje.

8. sušec zdaj je spet,

praznik žen in vseh deklet.

Naj vam prazničen bo dan,

naj bo z "soncem obsijan",

naj krasi ga rožic cvet,

naj bo tako še mnogo let.

Vse lepo ob 8. marcu
Matick

Ni pa vse danes bilo v znamenju deklet. Potekal je tudi tek po Panovcu v Novi gorici.

V lepem sončnem jutru, sem se tja podal tudi jaz in Boštjan.Kar sva se bližala Primorski, vse višja je bila temperatura. V Novi gorici je termometer kazal temperaturo 18 °C, kar je kar precej za naše razmere.

Prijavila sva se za tek, zakupila startno številko za vse teke Primorske, se oblekla v "uniformo", ter pričela z ogrevanjem.

Pom pretečenih nekaj kilometrov, sva se postavila za startno črto in že se je odštevalo za start.

Še žvižg piščali , vklop ure in že se je pričela tekma s časom.

Kake tri kilometre, je proga bila ravninska, deloma po alsvaltu, deloma makedamu, nato smo zavili po stezah gozda, kjer se je večinoma vzpenjala.Tu se je menjaval makedam in gozdna pot, na šestem kilometru pa se je proga "postavila pokonci".Tu je bil klanec tako strm, da mu marsikdo ni bil kos in ga je prehodil. Nato se je zopet zravnala in v sedmem kilometru se prevesi v dolino.

Zadnja dva kilometra sta bila ravninska, toda moči so že pošle, tako da kakšnega pretiranega "finiša" ni bilo. Cilnja ravnina, na kateri je vsak uporabil še zadnje moči, za čim boljši rezultat in že smo bili v cilju. Tu se ura in borba s časom ustavi. Kazalci (saj je bila digitalna) so se ustavili na času 42:32, kar je v absolutni kategoriji pomenilo 42 mesto, v moji kategoriji pa 10 mesto. Boštjan je za mano zaostal še kake tri minute in to je pomenilo še dodatnih 25 mest nižje, v svoji skupini pa je bil 13.

Po zaključku so se vrstili še razni intervjuji (za te se nisva potegovala)in pa seveda pijača, sadje in malica. (vse to pa nisva zamudila)

Sledilo je podeljevanje nagrad , tako za tek po Panovcu, kakor za krose Primorske. V tokratnem teku ni bilo medalj in pokalov, sem pa dobil priznanje za udeležbo na krosih primorske, kjer sem v svoji skupini zasedel 6. mesto.Za ta pokal so štele najboljše tri uvrstitve od štirih krosov Primorske.

Po podelitvi pa proti domu. Ja pravilno je napisano, saj za domov je bilo prezgodaj. Ker tam ni bilo lokala, sva se preselila . Kam? Do prve "oštarije", kjer se da dobiti kakšen kozarec Terana ali Merlota. (nekje je potrebno pridobiti porablene kalorije)

Na Dolenjskem pa ne gre brez zidance, zato je bilo potrebno obiskati še to. Med potjo domov sva se ustavila še v "Lipniku", da z cvičkom posplakneva tistega Merlota. Ker ni preje je potem, (zapela harmonika,brez tega ne gre)in spet je bilo veselo da je kaj.