Obljuba!

Lepa sončna nedelja, kot nalašč za razne sprehode, izlete in še marsikaj.Ni bilo ravno pretirano toplo, je pa bilo prav prijetno. (na sončku) Od tekaških prireditev je potekal Kraški maraton v Sežani, vendar se ga zaradi večih vzrokov nisem udeležil. Doma je pa bil en velik dolgčas. Nikjer se ni nič dogajalo, zato sem ob gledanju tlevizije razmišljal kam naj se podam. Spomnil sem se , da sem obljubil Brigiti obisk, seveda da tja pritečem. V zameno mi je obljubila klobaso in pijačko zraven.


Že kak teden popreje sem imel namen obiska in takrat sem tudi premeril progo.Z avtom sem se odpeljal do Malega kala, kjer stanujejo, postavil števec na 0 in se odpeljal domov. Doma je pokazal dobrih 22 km. Se pravi da je potrebno preteči 22 km, to pa je malo več kot razdalja Kraškega maratona.(tam je bilo za teči 21 km) Če nisem tam pa lahko probam tukaj preteči to razdaljo.

Rečeno storjeno. Klic na mobi, da bojo sigurno doma,(bo treba klobaso dat kuhat) pa še šoferja dobit za prevoz domov (v obe strani teči bi bilo malo veliko) je bilo potrebno dobiti. No doma so bili, (čeprav nisem povedal, da pritečem) za šoferja pa sem dobil Hermino.

Sledil je skok v dres, priprava obleke za preobleč in jo odat v avto, pijačka za med potjo se ni smela pozabiti in seveda ura za merjenje časa in razdalje.


In že sem bil na poti proti Malemu kalu.





Ogreval se nisem nič, saj sem imel prve kilometre navzdol, pa še bolj počasi sem pričel, saj ni bilo nobenega da bi z njim tekmoval. Čas tu ni imel prav nobene vloge, važno mi je bilo samo, da pritečem na cilj in to z čim manj počitka. Že po kakšnem kilometru je ustavil motorist in mi ponudil prevoz, češ da bom prišel hitreje. Seveda sem prijazno povabilo zavrnil, saj mi čas ni pomenil nič.(sicer bi šel z avtom)Po dvanajstih minutah sem pritekel do Stopič in tako je bilo za mano večinoma spusta,saj naprej je teren bolj razgiban.




Ko sem odčital čas do Stopič sem opazil, da urca ne meri kilometrine ampak samo čas.Vzrok temu je bila prazna baterija v napravi katera pošilja podatke uri.(senzor korakov)Ja pa zaradi tega ne bom odnehal, bom pač imel samo čas brez razdalje sem si rekel in tekel naprej. Ko sta bila za mano še kaka dva km, so se mi odvezale copate in potrebno se je bilo ustaviti in jih zopet zavezati. Tu sem dobil še eno ponudbo za prevoz, tokrat z avtomobilom, toda tudi tokrat sem jo zavrnil.

Že sem tekel skozi Novo mesto.Pri tovarni avtomobilov, kjer sem zaposlen sem zopet pogledal na uro.( če bi bilo potrebno peš v službo)Do tu sem poptreboval dobrih 33 min, vendar je bilo za mano šele 8 km. Nadaljeval sem naprej, do križišča v Žabji vasi. Tu se je semafor ravno zaprl, zato je bilo potrebno nekoliko počakati za prečkanje ceste. To pavzo sem porabil za požirek pijače, da nadomestim izgubljene tekočine. In že je bilo potrebno teči naprej. Tokrat po precej prometni cesti, katera pa nima pločnika. Potrebno se je odmikati avtomobilom, teči po bankini, skratka nič kaj prijetno.


Pritekel sem v Ločno in tu me je zopet pričakala rudeča na semaforju. Spet požirek pijače in pot pod noge. Na drugi strani ceste, sem dal napotke šoferju, ki je iskal pot do sejma, ki se je odvijal na Cikavi in spet veselo naprej skozi prvi rondo in proti avtocesti. Tu me je že dohitela Hermina z avtom, ker je štartala od doma nekoliko kasneje kakor jaz.

Zakrožil sem čez drugi rondo proti avtocesti. Pomislil sem, da grem kar po njej, češ da bo malo krajše, vendar sem ugotovil da ne smem, ker nimam vinjete. Bo potrebno kar po stari in že za prvim ovinkom je čakala hermina. Ja pa ne zato da bi me peljala naprej, temveč zato da je naredila nekaj posnetkov.














Cesta se je vse bolj vlekla, kar ni je hotelo zmanjkati. Za krajši čas sem opazoval okoli sebe, malo naravo, malo kolono vozil, ki se je vila po avtocesti(tekel sem vsporedno z avtocesto, le kakih pet metrov višje)pa grad Kartaljevo,....




Kjer je grad je tudi kraj Kartaljevo in tu je bilo potrebno pod avtocesto. Tu sem si privoščil še en kratek postanek, za požirek pijačke, Hermina je spet naredila nekaj posnetkov in spet naprej.











Od tu ni bilo več daleč. Samo še kaka dva kilometra, čeprav skoraj oba v klanec navzgor.Vmes je nastalo še nekaj posnetkov in že se je pred mano pojavila vasica Mali kal.








Tu je bil cilj. Brigita me je že čakala, saj je nekako sumila, da bom pritekel. Tu se je ustavila ura, ki je pokazala čas 1:37:20. Ni to nekakšen vrhunski rezultat, sem bil pa vesel, da sem premagal razdaljo preko 20 km.(do sedaj je bila največja pretečena razdalja 16 km) Zamenjal sem premočena oblačila z suhimi in malo raztegnil mišice, nato pa v zavetje hiše.(zunaj je malce pihalo)


Tu se je že kuhala klobasa, za žejo pogasit pa je bilo pivo.
Pa zdraven kup vitaminov.





Hermina je dobila tudi kavo(jaz jo ne pijem)in za pazit najmlajšo pri Rupnikovih.



Kmalu je na mizo prišla tudi klobasa in vse kar sodi zraven in malica se je lahko pričela.


Pa kuharca je tud prisedla.



Ob okusnem zalogaju hrane in pijačke tudi ni mankalo prijetnega klepeta, nato pa v avto in proti domu. Tako je bila izpolnjena obljuba z obeh strani, moje da pritečem in Brigitine, da bo malička. Volk sit in koza "požrta"