Gorenjska!

Pa je spet minil en vikend, čeprav je bil malce podaljšan je bil še vedno prekratek. To pot smo se potepali (malce za spremembo) po Gorenjski. Če povem malce bolj natančno se je vse dogajalo v okolici Kranja.

Ko se omeni Gorenjska, takoj pomislim na hribe in gore, ki molijo svoje vrhe visoko pod nebo. To so čudoviti kraji za sprehode, razglede,...., ampak ne za tečt. Tokrat je bil to Tek na Jošt in že sam naziv teka ti pove da se gre za vzpon.

Sveti Jošt nad Kranjem je naselje v mestni občini Kranj.
Naselje je zbrano okrog podružnične cerkve sv. Jošta, zgrajene v baročnem slogu. Na vrhu gore stoji poleg cerkve smučarski dom, ki je danes gostišče. Na vzhodni strani stojita Krekov in Finžgarjev dom.Na vse strani pa je prekrasen razgled na dolino in okoliške hribe.

Start teka je bil v dolini le nekaj kilometrov iz Kranja v naselju Spodnja Besnica in z manjšo zamudo sva tja prispela tudi člana kluba Matick. Zamuda ne pomeni, da sva zamudila, je pa bilo bolj malo časa za ogrevanje, ampak se je nekako izšlo.

Za startno črto se nas je zbralo preko 200 tekačev in tekačic iz vseh koncev Slovenije, saj je tek štel tudi za Slovenski pokal. Še odštevanje in že smo se zapodili po trasi. Sprva je bilo ozko, pa čez manjši mostiček je bilo treba že po nekaj metrih, pa nobene ograje na mostu. Kar malce nevarno bi se reklo. 6,5 km dolga proga se je takoj začela rahlo vzpenjat, v nadaljevanju pa se je strmina vse bolj stopnjevala. Na nekaj mestih je bilo tako strmo, da se ni dalo teči ampak se je hodilo in tako je bilo tudi vseh zadnjih 350 metrov, kjer je bilo najbolj strmo. Proga je bila večji del makedam, nekaj malega tudi asfaltirana približno četrtina pa je bila gozdna pot na kateri pa je bilo kar precej blata, tako da je bilo tudi precej spolzko.

Cilj je bil na vrhu hriba pred smučarskim domom, kamor smo prispeli vsi globoko zadihani. Na vrh sem se "priplazil" kot pedeseti in prav vesel sem bil, da sem sploh uspel prilesti do vrha. In na vrhu, ko sem še lovil sapo, se je odprl tisti prekrasen razgled. Sem kar obstal in "bulil" v dolino. Kar nisem mogel verjeti očem, da je bil start tam nekje daleč, pa ne tako daleč kakor globoko.

V ciljnem prostoru pa je bilo vse živo.Tekači smo pridno polnili hribček, vmes pa se je našlo tudi precej pohodnikov. Kramljanje, osvežilne pijače, spodbude tekačem v zadnjih metrih pred ciljem,....V cilj je pritekel že tudi Boštjan. On je vrh osvojil nekje okoli 100. mesta.

Prijeten vonj naju je zvabil pod nadstrešek. In kaj naj bi tako lepo dišalo? Pod nadstreškom so se pekle palačinke in izpod spretnih rok kuharjev, so prihajale kot po tekočem traku. Postavila sva se v vrsto in že sva držala v roki vročo, mehko, dišečo in slastno z marmelado namazano palačinko. In ko je zmanjkalo palačinke, je tudi že zmanjkalo tekmovalcev na progi, saj so že vsi prispeli v cilj. Palačinka pa ni bila edina hrana, ki so jo organizatorji pripravili.Postregli so še z okusnimi makaroni, za katere pa ni bilo takoj časa, saj je bilo potrebno nazaj v dolino zamenjat "prešvicana" oblačila.

V dolini sva bila kar hitro saj sva ubrala bližnico, pa tudi spet nazaj na vrhu sva bila kmalu, tokrat z avtomobilom. Snedla sva makarone luknje v njih pa zapolnila, (pivo je bilo kar primerno za polnjenje) med tem pa so že začeli podeljevati medalje in pokale.Prišla je na vrsto tudi naša skupina, (tokrat oba z Boštjanom v isti) vendar naju ni bilo na stopničkah.

V skupini sem zasedel 27. mesto z časom 35:43 in sem zaostal za vodilnim za 6:42 min. Boštjan pa je zasedel 39. mesto z časom 39.37 in zaostal za najboljšim10:36 min.

Senožeče

Uf, kako hitro bežijo dnevi. Še malo pa bo spet vikend, jaz pa dolgujem še eno tekaško objavo. Vikend, ki je za nami je bil namreč v znamenju dveh tekov; Gabrovke in Senožeč, oba pa štejeta za Slovenski pokal in ravno zato ju nisem hotel izpustiti.

Moram pa reči da je bilo kar naporno odteči dva teka enega za drugim, oba dolžine 11 km, vmes pa se je še urinila naporna noč (nevem kdo si je izmislil zidanice). Pa saj je bilo luštno, čeprav ne vem od česa sem bil bolj zmatran, ali od žurke ali od teka.

Nič kaj prijazno nedeljsko jutro se je prebujalo. Ura je kazala 6:00 in se je na vso moč trudila da me spravi iz postelje, toda jaz kakor da jo ne slišim poležavam in poležavam. Ko je kazala 7.30 pa je bil skrajni čas da se spravim pokonci. To mi je le z težavo uspevalo, glava je bila težka kot kamen in kar nekaj časa sem rabil, da se sestavim. V kuhinji si pripravim skodelico čaja ter ga počasi srkam in ugotavljam kako je dober. Če bi to vedel en večer popreje bi ga že takrat pil. Pa pustimo to, pač nimam sreče, če me ne napade JEŽ, me pa MAČEK.

Po čaju se je odvijalo vse z velikansko hitrostjo, saj sem moral "poglajštat"živino še preden se kam odpravim. Naši so namreč v soboto odšli na fešto in jih še ni bilo domov. V slabi urci je bilo vse nared za odhod, še torbo v avto in že sem se peljal proti primorski. Tokrat sem bil sam v avtu, saj ni bilo nobenega kandidata ne za teč ne za navijat (razen "mačka", pa še tega bolš da nebi blo). Skoraj dve uri se je vlekla vožnja do Senožeč. Ampak res vlekla, kar ni šlo pa ni. Pa še deževati je začelo in to vse bolj in bolj, od Postojne naprej se je pa še veter krepil, tako da ni bilo nič kaj prijazno.

Pa sem le zavil v Senožeče. To je prijeten primorski kraj strnjen med hribčke.

Parkirišč v bližini prireditvenega prostora je bilo bol malo, zato smo morali parkirati malo dal stran. Dežne kaplje so kar pridno hitele na zemljo, veter pa tudi ni bil kaj dosti prizanesljiv. Mrzlo, viharno, deževno in v katero stran sem pogledal je bil pred mano hrib. A tukaj pa ne bo lahko, sem razmišljal in okleval ali se naj sploh udeležim teka.

Pa sem se le premaknil proti prijavnemu mestu. Vsepovsod je bilo polno tekačev in iskal sem kakega poznanega ki je že tekel tukaj, da mi poda malo informacij o progi. Mimogrede se sprehodim mimo napihljivega balona, kateri označuje start in cilj. Pogled mi je padel na del ceste ki se je videl pod "balonom". Cesta se je namreč vila naravnost v hrib, katerega ni bilo videti konca. Mi je kar korak zastal in sem samo strmel v hrib. Pa me obgovori Zvone (to je tisti moj zajec, ki se ga držim med tekom) in takoj ga povprašam o progi. Razložil je da je to samo cilj, start pa so premaknili za 1 km višje, da ni potrebno takoj na začetku v breg teči. O kako lepo, sem dejal. Imajo še ljudje tukaj malo usmiljenja in sem potrdil prijavo, ter se vrnil do avta. Do starta je bilo še pol urce, dež pa kar ni hotel ponehat in tudi veter se je še kar napihoval.

Eni so se pridno ogrevali, jaz pa sem kar sedel v avtu na toplem. Sem pomislil, da če pretečem počasi 1 km klanca do starta, bi se moral dovolj ogreti in sem čakal. Pa priteče mimo Zvone in me zbeza iz avta, ter jo mahneva na start. Ja je bil kar precej klanec, pa še blata je bilo kar precej, tako je bilo dovolj ogrevanja do vrha. Na startu pa je bilo čisto drugače. Veter se je potuhnil v dolini, oblaki pa so spustili le sem pa tja še kako kapljo dežja in vzdušje je bilo prav fino.

Ko smo se zbrali vsi za startno črto, je odjeknil strel. Pa niso nobenega ustrelil, to je pomenilo samo začetek dirke. In smo se zapodili po ozki makadamski poti. Najprej malce v dolino, nakar se je zravnala, pa spremenila v alsvalt, pa obrnila v breg in tako naprej..... Jaz se kar nisem mogel odločiti kako hitro naj začnem teči. Nisem mogel preceniti koliko mi je moči pobral prejšnji tek in koliko bo težak "maček", kateri je bil še kar z menoj. Pa sem se kar odločil da držim istega kot sem že na nekaj tekih. Torej poiščem Zvoneta in se mu prilepim za hrbet, če bo pa prehudo pa še vedno lahko zmanjšam tempo.

Kilometre smo kar pridno odštevali, proga pa je bila kar prijetna, precej razgibana z rahlimi klanci pa spet rahli spust večinoma po makedamski gozdni cesti. Edina stvar ki je bila moteča, so bili kamni na cesti. Del ceste je bil namreč posut, samo ne z peskom ampak z manjšim kamenjem, toda tekli smo vseeno z polno paro. Kar precej oster tempo je ubral tale moj zajec in le s težavo sem ga sledil.

Pa je bilo za nami že sedem km, ko sem začutil po nogah nekakšno opletanje. Pogled obrnim v tla in vidim da se mi je razvezal copat. Ozrem se za "zajcem", kateri pa je hotel pobegniti in sem pomislil; če si zavežem copat mi pobegne, sicer pa ga lahko držim . Dokler se mi copat ne razrahlja in prične sezuvat bo uredu, vezalke pa itak ne morem pohoditi, saj nisem med tekom z obema nogama na tleh.

In smo ujeli deveti km. Tu je bil oster ovinek, cesta pa se je spuščala v dolino in bila je že poznana, saj smo po njej že tekli v nasprotno smer. Tu sem v grmovju zaslišal kukavico, ki je trikrat zakukala. Letos je popreje še nisem slišal, sedaj sem pa bil brez denarja in tako po stari šegi bom celo leto brez. Toda meni je v spomin privlekla lep Slovenjski film, ki se imenuje Kekec. Ja na Kekca sem se spomnil, tam je v filmu mislim da Mojca slišala kukavico in si rekla: trikrat zakukala srečo prikukala. In tako sem si rekel tudi jaz. Naj mi prikuka srečo, da se mi copat ne sezuje in da mi "zajec" ne pobegne, če bo tako bo v cilju tudi zame sreča.

In že sem pretekel startno črto, vendar ni bila tudi ciljna, saj je kmalu za njo bila tablica ki je označevala 10. km. Ja tu je bilo postavljenih vseh 11 oznak kilometrov. No od desetega naprej pa je bila samo še dolina, pa vseeno ni bilo lušno teči. Blato in spolski kamni so bili po celem kilometru, tako da je bilo precej nevarno. Že sem hotel malce upočasnit, pa se za menoj pojavi tekač z namenom da me prehiti.Sem ga kar videl, kako se je zagnal v napad. Pa sem si rekel, da če me ni do tu, me tudi v zadnjem kilometru ne boš. Tako sva udarila "finiš" že kar kilometer in pol pred ciljem. V vsej najhujši strmini mi je bil čisto za petami in me skoraj ujel, a ko se je cesta malce zravnala in asfaltirala, je začel zaostajati za mano. So mu pošle moči in je kar odnehal, sicer pa itak pravijo, da tapameten odneha, jaz pa s polnim šprintom skozi cilj.

Sem kar rabil nekaj časa da sem se zložil v cilju, popil malce čajčka, si zavezal copat in razmišlja, da mi je kukavica prinesla srečo. V cilju je vsak udeleženec dobil srečko, ki jo je potegnil iz vreče in napotil sem se preverit kaj mi je prinesla. Reklamna vrečka z parimi stvarmi. In kaj je bilo v njej?

Tole:

Kar nekaj uporabnih stvari. Najprej sem uporabil jabolko (sta bila dva v vrečki) ostalo še pride na vrsto. Za lepilo in wd bo že prišel čas, toda kaj je na papirju, ki je bil v kuverti?

Ja 1 X fen frizura v frizerskem studiju Mitja. Ja se bomo pa frizirali, saj mogoče ne bi škodilo, samo kje ima frizerijo ta Mitja? Ja nahaja se v Sežani, ampak to ni navaden frizeraj. Ima tale Mitja še marsikaj drugega, kot naprimer; savne,wellness kozmetične storitve,tajska masaža,solarij in seveda frizerski studijo. Priložili so tudi cenik vseh storitev in letak za akcijo, ki se pa glasi ; za stranke,ki prvič obiščejo salon,predložijo letak in vplačajo za 50€ katerokoli našo storitev, pridobijo 1 uro brezplačne uporabe solarija. No jaz tega ne bom koristil, kakor tudi ne frizure, zato vse skupaj podarim nekomu ki bo obiskal ta kraj in se sfriziral, posončil in še kaj drugega. Če ima kateri ali katera željo, naj pove in pošljem kupon.

Pa gremo nazaj k teku. Med tem je spet pričelo deževati, zato ni bilo mogoče fotkat in je aparat ostal v avtu. Če bom pozneje zasledil kako sliko na kakem forumu, jo pa dodam. Sledila je še malica in pa čakanje na rezultate. Za malico so bili makaroni in bolonez, čajčka, vode pa banan je pa itak bilo vse polno. Ko smo se okrepčali, smo samo še čakali na rezultate, precej pa jih je takoj odšla.

Pa so prišli. Rezultati namreč. Na njih je bilo zapisano ime Kralj Stanislav iz kluba Matick pod zaporedno številko 28 s časom 46:27, kar je za 8:15 slabše od zmagovalca. V skupini D v katero sicer spadam pa je pomenilo to 6 mesto.

Medalje sicer ni prikukala, sem pa vseeno bil zadovoljen in veselo odrinil proti domu.

Gabrovka

Prijeten sončen dan se je kazal in pisala se je sobota 18.04.2009. To je bil datum, ko naj bi se odvijal prvi tek za pokal Dolenjskega lista v sezoni 2009, šteje pa tudi za Slovenjski pokal.

Pregledam torbo, če je v njej vse, kar manjka še dodam in že odrvim. Ob 8:00 sva bila dogovorjena z Boštjanom in tako je tudi bilo. Še on pobere torbo pa že jo ubirava proti Gabrovki. Med vožnjo je stekla debata o progi, saj je Boštjan pred leti že tekel in pozna teren.

Kar hitro so se vrteli kilometri in že sva na Mirni zavila proti Gabrovki.Na hribčku se je pojavil luškan gradič in se takoj ujel v objektiv

midva pa sva nadaljevala pot naprej.

Malo pred ciljem najine vožnje je Boštjan pokazal delček proge, ki se je pojavil pred nama. Po gozdni poti v precejšnji strmini pritečeš na cesto in potem po njej naprej, je povedal in dodal da je to najbol strmi del proge.Ko sva se peljala naprej, se je videl delček poti in res je bilo videti strmo.Sicer pa kaj naj bi bilo tukaj drugega kot strmina, saj kamor si se ozr sami ogromni hribi in doline.

In že sva prispela.Avtomobilov je bilo vse polno, parkirišč pa malo tako da sem komaj našel prostor za parkirati.Cesta ozka na eni strani brežina na drugi odbojna ograja pa dolina, ampak se je še našel prostor za en avtoček.

In spet je bilo navrsti prijavljanje.Ja to je tista stvar brez katere ne gre, je pa enolična in včasih tudi dolgočasna.Čakaš na dodelitev številk, pa en kup pozdravov, vmes poklepetaš z kakim tekačem, nato pa v dres in na ogrevanje.

Aha, vmes še pogled na potek proge, ki je izgledala nekako takole

Še pol urce je bilo do starta in potrebno se je bilo dobro ogreti, kajti ne daleč od starta je bil že prvi klanec.

In že smo se zbirali za startno črto.V ospredje so se zrinili tekači društva Maraton, ki so se fotografirali in tako ostali v prvi vrsti. Sledil je pisk in množica se je zapodila po ozki makedamski poti. Ja kar precej gužve je bilo, sploh zato ker so v ospredju ostali tudi počasnejši tekači (zaradi fotografiranja so bili tam) in kar precej daleč smo se gužvali, da smo se lepo razvrstili.

Zavili smo iz makedama na gozdno pot, katera pa je bila precej na breg prislojena. To je bil tisti najstrmejši del, pa še spolzko je bilo in blato in kaj jaz vem kaj še. Še sreča da je bilo na začetku, ko je bilo še dovolj moči in da je bila strmina kratka.

Zavili smo na asfaltno cesto, katera se je še vedno vzpenjala tokrat z malim naklonom. Ampak za vsakim klancem je dolina in tudi tu je bilo tako. Pot se je nekaj časa vzpenjala pa spuščala pa spet gor. Pogledam na uro in kar nekaj minut je že bilo za nami, nikjer pa ni bilo oznak za pretečene kilometre. Ja kaka dva bi že morala biti za nami, ali pa ne kaj pa vem. Spet sem si pozabil pripet senzor na copat, da bi meril kilometre.

In sem dirkal naprej.

Poskušal sem držati tempo tekača pred mano in mi je kar šlo saj je bila dolina. No pa sem dočakal prvo oznako kilometrov. Petica je bila zapisana na njej, pa zraven je pisalo ŠE. Uvau, smo že čez polovico. Še pet km to bo kar šlo. Pa me prehiti en precej dober tekač iz moje skupine in sem si dejal; hja kaj pa če ga probam držati. Mogoče bo pa šlo. In sem se zagnal za njemu, prehitim Zvoneta in gas za Jožetom. V dolino mi je še nekako šlo, ampak potem je prišla ravnina. Pred ravnino kozarček vode za poplaknit ustnice in naprej.Tale ravnina je bil travnik, ali bolje rečeno močvirje in nič kaj prijetno ni bilo teči.

Pa spet nazaj na cesto, pa spet se je obrnila v breg Jože pa čedalje dal od mene.Nisem mogel držati njegovega tempa, zato sem malce zmanjšal. Pa smo spet zavili na blatno pot pa še kar v klanec, ampak ne za dolgo, spet je bila dolina ampak dolga samo kakih tristo metrov. Ko se je spust spremenil v ravnino, se je tudi podlaga zamenjala, tokrat v makedam.

In spet majhna tablica pripeta ob progi. Tokrat je na njej pisalo še 3 km.Tu me je spet dohitel prejšnji "zajec" Zvone in me tudi prehitel. Jaz sem najbrš malce zadremal in preveč popustil. Sedaj bo treba kar "pritisnit" in sem se odločil, da bom zgrabil "zajca" in ga držal do konca. Z precejšnjo težavo mi je nekako lovljenje uspevalo in pritekli smo do zadnjega vzpona. Ni bil ravno strm, pa tudi dolg ne a vseeno mi je "zajec" malce pobegnil. (kakih trideset metrov) Pa še zadnje tablica na progi tokrat je pisalo še 1 km. Ja cele tri tablice so premogli organizatorji, lahko bi bile na vsak kilometer.

Pa saj ni važno. Pred mano je bil zadnji kilometer in to vseskozi v dolino. Tu je bilo potrebno pohoditi gas, da nebi kakšen zasledovalec šmrcnil mimo mene. Eden je poizkusil, pa mu ni ravno uspelo, zato je malo pred ciljem popustil. In že sem bil v cilju, kjer so namerili čas 43:35.

Kaki dve minuti za mano je pritekel v cilj tudi Boštjan in ugotovil da je izboljšal svoj rekord proge za dve minuti. Popila sva malo toplega čaja, ki se je prav prilegel in kramljala z drugimi tekači, kako je bilo na progi. Pa ne dolgo, kajti vreme ni bilo nič kaj naklonjeno, saj je precej pihalo kar pa ni dobro za zdravje, zato sva se napotila do avta.

Ko sva se preoblekla sva se napotila na prireditveni prostor (šolsko igrišče), kjer je čakala kopica nagrad, nekaj pokalov in medalje.

Postavljena pa je bila tudi delilna linija za maličko, kamor sva se napotila tudi midva, vzameva golaž, kruh in vodo pa za mizo pomalčkat.

Medtem so vsi tekači prišli skozi cilj in na igrišču je bila vse večja gneča, vsi pa v pričakovanju rezultatov. In so prišli

Zapisan sem bil pod zaporedno številko 27 , v svoji skupini pa kot 6. Samo zraven je še vedno pisalo da tečem za Revoz in ne za Matick. Ja to pa ne bo šlo, pa tudi pri Boštjanu ni bilo vse napisano tako kot je treba, zato sva se napotila do računalničarja, da popravi napako. To je bilo na hitro opravljeno, potem pa se je pričelo prepričevanje, da bi se moral včlaniti v društvo Maraton, pa sem jim sam rekel da so malce zamudili in sem šel.

Na igrišču so medtem pričeli deliti praktične nagrade, kjer pa ni bilo sreče na najini strani. Medtem se je na nebu pojavil velikanski črn oblak, ki pa je že začel spuščati precej debele kaplje dežja.

Ker nisva bila med dobitniki medalje, sva se nahitro pobrala proti domu, vmes pa seveda še na kozarček rujnega.

Ballinasloe

Čuden naslov a? Verjetno večina spremljevalcev ne ve, kje bi se nahajal ta kraj. V prejšnji objavi sem omenjal presenečenje in sedaj je tu. Ballinasloe je mesto nekje na sredini otoka na katerem sta dve državi, Irska in Severna Irska. In kaj sem jaz počel tam? To je pa dolga zgodba.



Prejšnji teden je minil v znamenju potepanja po Irski.Ja skoraj cel teden se je po Irski potepalo šest "Podgurčkov". Tja smo se namenili raziskat lepote tega otočka, ki slovi po eni izmed najlepših dežel na svetu.In res je bilo kaj videti, od prekrasnih skoraj neskončnih plaž,



do visoko v nebo segajočih klifov,










pa razni gradovi v obratovanju in razvalinah,







kamnov takšnih in drugačnih,









prostranih travnikov polnih ovac,krav,...



pa svetovno znanih lokalčkov,







pijač,












pa še marsikaj bi se lahko našlo.













Z prvo zanimivostjo v tej deželi sem se srečal takoj, ko smo zapustili letališče, (ja ni bila ravno zanimivost, ampak velikanska muka) to je vožnja po levi strani cestišča, z volanom na desni strani. Me še kar zmrazi, ko se spomnim na prve kilometre vožnje, kasneje pa sem se nekako privadil.

Ampak nebi preveč podrobno vse potovanje, bi bila preveč dolga objava, če pa slučajno koga zanima je podrobno napisala Barbi, kot vodička naše odprave.

Med našim potepanjem, pa je bil v načrtu tudi tek. V nedeljo ob 12:00, naj bi se zapodili na 10 km dolgi preizkušnji po ulicah mesta Ballinasloe in sicer v netekmovalni kategoriji. Tek je bil namreč dobrodelna prireditev za pomoč bolnikom z rakavimi obolenji.

Ko smo zjutraj zapustili tople postelje, smo bili še kar precej odaljeni od kraja prireditve, pa tudi niti približno nisem vedel kako bo izgledal tek nekje v drugi državi, saj je bil to moj prvi tek izven naših meja. Med vožnjo smo namigovali, da bi se tudi Barbi udeležila teka, saj je zadnje mesece pretekla že kar nekaj kilometrov in vseskozi govorila, da bo nekoč tudi ona tekmovala. Sedaj je pravi čas smo dejali, pa še tekaški dres smo ji dostavili na Irsko kot presenečenje. Vso pot je razmišljala a bi a nebi, na konco pa se odločila; Ja bom tudi jaz tekla! Njeno odločitev smo vsi pozdravili in ugotovili, da bo to njen prvi tekaški nastop in prvi tekaški nastop v ženski kategoriji za klub Matick. Ni pa bilo samo to prvič. Za klub "Matick" je bil prvi nastop v tujini tudi v moški konkurenci.

Se pravi;
-prvič v tujini Stane
-prvi tek Barbi nasploh
-prvič Barbi v tujini
-prvi tek za "Matick" v ženski kategoriji

Ja kar nekaj stvari prvič.Medtem smo prispeli do začasnega stanovanja od Barbi, kjer je imela tekaške copate (no niso bile ravno tekaške) in ker ni bilo več daleč do prireditve, se je kar nadela tudi tekaški dres.In smo se odpeljali v mesto, parkirali avtomobil in poizkali prijavno mesto.

Na prvi pogled ni izgledalo nič kaj tekaško obarvano. Razen nekaj tekačev z številkami, nikjer nič. Navadno je postavljen (vsaj pri naših tekih)napihljiv balon za start in cilj, pa en kup sponzorskih transparentov, da ne omenjam avtomobilov parkiranih povsod okoli prireditvenega prostora.

No tukaj pa nič. Vedeli smo, da se vse skupaj dogaja pri hotelu Shearwater. Pogledamo z ene strani hotela nič, pa z druge tudi nič. Nato smo zakrožili okoli in prišli do vhoda v hotel, kjer pa je že bilo podobno prireditvi.Z Barbi se postaviva v vrsto za prijavo, izpolniva obrazec, (pozabila sva napisati, da sva iz Slovenije, mogoče bi dobila kako nagrado za najbolj odaljena tekača) sponzor pa nama plača štartnino. (v stroške se je vrgel Roman )

Nato je bilo potrebno natakniti dres. Ja z sabo sem imel samo kratki dres, saj sem pričakoval toplo vreme, tukaj pa precej hladno in piha ko sam vrag. Aha sem mogoče že kaj omenjal veter? Na Irskem piha v eno skoz in skoz, s tem da včasih tako da te kar odpihne, včasih pa malenkost manj. Burja na primorskem je mogoče mala konkurenca.

Pa pustimo veter po svoje. Barbi se je odločila, da bo tekla kar v trenerki, jaz pa sem nataknil to kar sem imel. Kratko! Če bi imel sabo, bi nataknil dolge hlače, tako pa....?

Vrnili smo se nazaj v hotel, kjer smo obiskali toaletne prostore, obenem pa ugotovili, da se je za prijavo nabrala kar precej velika množica. Velikanska gneča vse povsod tako v hotelu kakor tudi pred njim.

Po olajšanju (beri mala potreba wc), se je bilo potrebno ogreti saj do starta ni bilo več daleč. Kak kilometer po ulici v mesto pa nekaj vaj, pa spet nazaj do hotela, pa krog ali dva okoli njega in nazaj v hotel. Tu še vedno velika gneča za prijavo, pa še večja gneča vse povsod in vse je kazalo, da start ne bo ob 12:00. Pa tu sploh ne vedo kaj je točnost. Pa ne samo za tek, na splošno ne poznajo na uro. Tu se tudi avtobusi oziroma šoferji požvižgajo na čas, tako odpeljejo uro gor ali dol. Pa trgovci! Hodimo po mestu, vse zaprto! Pogled na uro 8:30, delavni čas 8:00, pa nikjer nikogar.Pride ko pride, takrat bo pač odprto. Pa nihče se nič ne pritožuje, kot da ni nič, za njih je to čisto normalno. Ups, malo sem zašel! Nazaj na tek!


Se pravi start bo ko bo, toraj nazaj na ogrevanje. Še nekaj krogov na okoli z rahlim tempom, toliko da se ne ohladiš in ne porabiš preveč energije, pa spet nazaj. Tu izvem, da vzamejo še enih par in potem počasi do startne črte.


Z skoraj polurno zamudo smo se zbrali. Še nekaj napotkov za na pot, nekaj o progi , pa to in ono jaz itak nisem nič razumel, kaj me briga samo da že enkrat krenemo. Pririnil sem se malce bolj v ospredje, saj je v taki gužvi veliko lažje "potegniti", Barbi pa se je umaknila malce bolj nazaj v kaki tristo glavi množici. Še pisk sirene in že smo se pognali proti cilju. Najprej en zavoj okoli hotela in nato na glavno cesto v rahel klanec.

Redarji in policisti so usmerjali in ustavljali promet, saj cesta ni bila popolnoma zaprta. Pred nami je peljalo vozilo Garde (tako na Irskem rečejo policiji), ki je imelo vklopljene rotajoče modre lučke, mi pa smo nato za njim vijugali med avtomobili.Kmalu smo zavili v ulico in vijugali med stavbami. Pa malo po pločniku, pa spet na cesto, pa paziti na avtomobile,....

Kar na enkrat se mi nekaj ovija pod nogami. Pogledam dol in kaj vidim; razvezan copat na levi nogi.Potreben je bil postanek in copat privezat nazaj, tokrat malo močneje. Mimo mene je ta čas šmrcnilo kar nekaj tekačev, toda jaz sem počil in vas bom vse polovil nazaj sem si rekel. Pa ni bilo ravno tako. Nekatere sem videl le še v cilju..

Proga je bila ravninska, le na nekaj mestih je bilo rahlo v klanec ali v dolino.Že kar nekaj časa smo tekli, pa nikjer nobene oznake za pretečene kilometre, kakor je pri nas v navadi. Tako ne veš koliko je še poti pred tabo in kakšen tempo ubrati, da zdržiš do konca.

Končno le ena oznaka, a na tablici piše samo 4. Kaj! Še polovica ni pretečena? Aaaaaa kje je še cilj! No tudi peta in šesta številka je bila ob progi nato pa spet nič. Skozi mesto smo naredili nekakšno pentljo, če bi slikali iz letala bi dobili nekakšno popačeno osmico.Že se je v daljavi opazil hotel pred katerim je bil cilj. Tu sem že vedel koliko približno rabim do tam, saj sem se ogreval ta del proge.Tempo sem malce pospešil, da me slučajno gdo ne prehiti na koncu.

Že sem bil pred hotelom. Kam pa sedaj? Pa ne že spet! Potreben je bil še en zavoj okoli stavbe, pa kar ni je hotelo zmanjkati. Kateri bedak si je izmislil zgraditi tako ogromno stavbo. Zakaj nebi bila taka majčkena pa luštna. Tu pogledam za sabo, koliko imam zasledovalcev in kako blizu. Nikjer nikogar. Kolikor se vidi ulice nič. Če nebi bilo navijačev, bi mislil da sem zgrešil in tečem okoli napačne velikanske zgradbe.No pa tudi velikih je enkrat konec in že je bil tu cilj. Ampak kako? Prihajajo meni nasproti. Tu razložijo, da je treba obteči še neke stebre pred avlo in nato v cilj.Kaj vse se ne domislijo.

En stric je nekaj pisal z neko malo mašino, drugi pa je vpisoval štartne številke ročno po vrsti kakor smo prihajali v cilj. To sta izkoristila tudi naša posebna dopisnik in dopisnica tv Podgurje ter fotografirala kot dokaz. Št 3510 je bila zapisana pod zaporedno št 17.

Urca pa je pokazala čas 38:37 in z tem sam bil nadvse zadovoljen, saj sem si pred tekom rekel, da vse kar bo pod 40:00 bo uredu.

Po požirku vode sem se odločil da pospremim v cilj še Barbi.Tako sem jo ucvrl nazaj po progi in kar precej jih je bilo začudenih zakaj jaz tečem v drugo smer. Nekateri so mi celo nekaj govorili a jih nisem razumel in jo ubiral svojo pot. Kmalu srečam dres podoben mojemu, nakar se obrnem in skupaj jo ubereva proti cilju. Redarjem je bilo šele sedaj jasno kam sem bil namenjen. Tako sem jo pospremil do cilja, le okoli stebra pred hotelom nisem šel in spet množica name "okoli stebra, okoli stebra". Tisti ki je zapisoval je pogruntal in mi pokazal, da sem pritekel drugič in jaz sem mu seveda prikimal.

Ne najdem pa slikce, dopisnikov tv o uvrstitvi, zato trenutno ne vem uvrstitev,(bom naknadno pripel) vem pa da se je ura ustavila pod 60 min, kar je za prvi tek vrhunski čas.

Evo je že tu. 142 so zapisal!

Na koncu je še vsak udeleženec dobil vrečko z priznanjem za udeležbo, pa nekaj sladkega je bilo v njej, pa bon za nekekšno kosilo, pa malo reklame, sadje,..

Sem mogoče omenjal kaj, da je pihalo? Kar precej mrzla je pihala, zato se je bilo potrebno hitro preobleči v kaj toplega.Ker Barbi ni imela nič za preobleči, pa tudi zato, ker smo z planom našega potepanja zamujali, smo se na hitro pobrali proti domu,(začasnem) kjer nas je čakalo okusno kosilo. Po kosilu pa spet veselo na potep, saj je bilo potrebno izkoristiti vsako minutko.