Senožeče

Uf, kako hitro bežijo dnevi. Še malo pa bo spet vikend, jaz pa dolgujem še eno tekaško objavo. Vikend, ki je za nami je bil namreč v znamenju dveh tekov; Gabrovke in Senožeč, oba pa štejeta za Slovenski pokal in ravno zato ju nisem hotel izpustiti.

Moram pa reči da je bilo kar naporno odteči dva teka enega za drugim, oba dolžine 11 km, vmes pa se je še urinila naporna noč (nevem kdo si je izmislil zidanice). Pa saj je bilo luštno, čeprav ne vem od česa sem bil bolj zmatran, ali od žurke ali od teka.

Nič kaj prijazno nedeljsko jutro se je prebujalo. Ura je kazala 6:00 in se je na vso moč trudila da me spravi iz postelje, toda jaz kakor da jo ne slišim poležavam in poležavam. Ko je kazala 7.30 pa je bil skrajni čas da se spravim pokonci. To mi je le z težavo uspevalo, glava je bila težka kot kamen in kar nekaj časa sem rabil, da se sestavim. V kuhinji si pripravim skodelico čaja ter ga počasi srkam in ugotavljam kako je dober. Če bi to vedel en večer popreje bi ga že takrat pil. Pa pustimo to, pač nimam sreče, če me ne napade JEŽ, me pa MAČEK.

Po čaju se je odvijalo vse z velikansko hitrostjo, saj sem moral "poglajštat"živino še preden se kam odpravim. Naši so namreč v soboto odšli na fešto in jih še ni bilo domov. V slabi urci je bilo vse nared za odhod, še torbo v avto in že sem se peljal proti primorski. Tokrat sem bil sam v avtu, saj ni bilo nobenega kandidata ne za teč ne za navijat (razen "mačka", pa še tega bolš da nebi blo). Skoraj dve uri se je vlekla vožnja do Senožeč. Ampak res vlekla, kar ni šlo pa ni. Pa še deževati je začelo in to vse bolj in bolj, od Postojne naprej se je pa še veter krepil, tako da ni bilo nič kaj prijazno.

Pa sem le zavil v Senožeče. To je prijeten primorski kraj strnjen med hribčke.

Parkirišč v bližini prireditvenega prostora je bilo bol malo, zato smo morali parkirati malo dal stran. Dežne kaplje so kar pridno hitele na zemljo, veter pa tudi ni bil kaj dosti prizanesljiv. Mrzlo, viharno, deževno in v katero stran sem pogledal je bil pred mano hrib. A tukaj pa ne bo lahko, sem razmišljal in okleval ali se naj sploh udeležim teka.

Pa sem se le premaknil proti prijavnemu mestu. Vsepovsod je bilo polno tekačev in iskal sem kakega poznanega ki je že tekel tukaj, da mi poda malo informacij o progi. Mimogrede se sprehodim mimo napihljivega balona, kateri označuje start in cilj. Pogled mi je padel na del ceste ki se je videl pod "balonom". Cesta se je namreč vila naravnost v hrib, katerega ni bilo videti konca. Mi je kar korak zastal in sem samo strmel v hrib. Pa me obgovori Zvone (to je tisti moj zajec, ki se ga držim med tekom) in takoj ga povprašam o progi. Razložil je da je to samo cilj, start pa so premaknili za 1 km višje, da ni potrebno takoj na začetku v breg teči. O kako lepo, sem dejal. Imajo še ljudje tukaj malo usmiljenja in sem potrdil prijavo, ter se vrnil do avta. Do starta je bilo še pol urce, dež pa kar ni hotel ponehat in tudi veter se je še kar napihoval.

Eni so se pridno ogrevali, jaz pa sem kar sedel v avtu na toplem. Sem pomislil, da če pretečem počasi 1 km klanca do starta, bi se moral dovolj ogreti in sem čakal. Pa priteče mimo Zvone in me zbeza iz avta, ter jo mahneva na start. Ja je bil kar precej klanec, pa še blata je bilo kar precej, tako je bilo dovolj ogrevanja do vrha. Na startu pa je bilo čisto drugače. Veter se je potuhnil v dolini, oblaki pa so spustili le sem pa tja še kako kapljo dežja in vzdušje je bilo prav fino.

Ko smo se zbrali vsi za startno črto, je odjeknil strel. Pa niso nobenega ustrelil, to je pomenilo samo začetek dirke. In smo se zapodili po ozki makadamski poti. Najprej malce v dolino, nakar se je zravnala, pa spremenila v alsvalt, pa obrnila v breg in tako naprej..... Jaz se kar nisem mogel odločiti kako hitro naj začnem teči. Nisem mogel preceniti koliko mi je moči pobral prejšnji tek in koliko bo težak "maček", kateri je bil še kar z menoj. Pa sem se kar odločil da držim istega kot sem že na nekaj tekih. Torej poiščem Zvoneta in se mu prilepim za hrbet, če bo pa prehudo pa še vedno lahko zmanjšam tempo.

Kilometre smo kar pridno odštevali, proga pa je bila kar prijetna, precej razgibana z rahlimi klanci pa spet rahli spust večinoma po makedamski gozdni cesti. Edina stvar ki je bila moteča, so bili kamni na cesti. Del ceste je bil namreč posut, samo ne z peskom ampak z manjšim kamenjem, toda tekli smo vseeno z polno paro. Kar precej oster tempo je ubral tale moj zajec in le s težavo sem ga sledil.

Pa je bilo za nami že sedem km, ko sem začutil po nogah nekakšno opletanje. Pogled obrnim v tla in vidim da se mi je razvezal copat. Ozrem se za "zajcem", kateri pa je hotel pobegniti in sem pomislil; če si zavežem copat mi pobegne, sicer pa ga lahko držim . Dokler se mi copat ne razrahlja in prične sezuvat bo uredu, vezalke pa itak ne morem pohoditi, saj nisem med tekom z obema nogama na tleh.

In smo ujeli deveti km. Tu je bil oster ovinek, cesta pa se je spuščala v dolino in bila je že poznana, saj smo po njej že tekli v nasprotno smer. Tu sem v grmovju zaslišal kukavico, ki je trikrat zakukala. Letos je popreje še nisem slišal, sedaj sem pa bil brez denarja in tako po stari šegi bom celo leto brez. Toda meni je v spomin privlekla lep Slovenjski film, ki se imenuje Kekec. Ja na Kekca sem se spomnil, tam je v filmu mislim da Mojca slišala kukavico in si rekla: trikrat zakukala srečo prikukala. In tako sem si rekel tudi jaz. Naj mi prikuka srečo, da se mi copat ne sezuje in da mi "zajec" ne pobegne, če bo tako bo v cilju tudi zame sreča.

In že sem pretekel startno črto, vendar ni bila tudi ciljna, saj je kmalu za njo bila tablica ki je označevala 10. km. Ja tu je bilo postavljenih vseh 11 oznak kilometrov. No od desetega naprej pa je bila samo še dolina, pa vseeno ni bilo lušno teči. Blato in spolski kamni so bili po celem kilometru, tako da je bilo precej nevarno. Že sem hotel malce upočasnit, pa se za menoj pojavi tekač z namenom da me prehiti.Sem ga kar videl, kako se je zagnal v napad. Pa sem si rekel, da če me ni do tu, me tudi v zadnjem kilometru ne boš. Tako sva udarila "finiš" že kar kilometer in pol pred ciljem. V vsej najhujši strmini mi je bil čisto za petami in me skoraj ujel, a ko se je cesta malce zravnala in asfaltirala, je začel zaostajati za mano. So mu pošle moči in je kar odnehal, sicer pa itak pravijo, da tapameten odneha, jaz pa s polnim šprintom skozi cilj.

Sem kar rabil nekaj časa da sem se zložil v cilju, popil malce čajčka, si zavezal copat in razmišlja, da mi je kukavica prinesla srečo. V cilju je vsak udeleženec dobil srečko, ki jo je potegnil iz vreče in napotil sem se preverit kaj mi je prinesla. Reklamna vrečka z parimi stvarmi. In kaj je bilo v njej?

Tole:

Kar nekaj uporabnih stvari. Najprej sem uporabil jabolko (sta bila dva v vrečki) ostalo še pride na vrsto. Za lepilo in wd bo že prišel čas, toda kaj je na papirju, ki je bil v kuverti?

Ja 1 X fen frizura v frizerskem studiju Mitja. Ja se bomo pa frizirali, saj mogoče ne bi škodilo, samo kje ima frizerijo ta Mitja? Ja nahaja se v Sežani, ampak to ni navaden frizeraj. Ima tale Mitja še marsikaj drugega, kot naprimer; savne,wellness kozmetične storitve,tajska masaža,solarij in seveda frizerski studijo. Priložili so tudi cenik vseh storitev in letak za akcijo, ki se pa glasi ; za stranke,ki prvič obiščejo salon,predložijo letak in vplačajo za 50€ katerokoli našo storitev, pridobijo 1 uro brezplačne uporabe solarija. No jaz tega ne bom koristil, kakor tudi ne frizure, zato vse skupaj podarim nekomu ki bo obiskal ta kraj in se sfriziral, posončil in še kaj drugega. Če ima kateri ali katera željo, naj pove in pošljem kupon.

Pa gremo nazaj k teku. Med tem je spet pričelo deževati, zato ni bilo mogoče fotkat in je aparat ostal v avtu. Če bom pozneje zasledil kako sliko na kakem forumu, jo pa dodam. Sledila je še malica in pa čakanje na rezultate. Za malico so bili makaroni in bolonez, čajčka, vode pa banan je pa itak bilo vse polno. Ko smo se okrepčali, smo samo še čakali na rezultate, precej pa jih je takoj odšla.

Pa so prišli. Rezultati namreč. Na njih je bilo zapisano ime Kralj Stanislav iz kluba Matick pod zaporedno številko 28 s časom 46:27, kar je za 8:15 slabše od zmagovalca. V skupini D v katero sicer spadam pa je pomenilo to 6 mesto.

Medalje sicer ni prikukala, sem pa vseeno bil zadovoljen in veselo odrinil proti domu.