torek, 28. april 2009

Gorenjska!

Pa je spet minil en vikend, čeprav je bil malce podaljšan je bil še vedno prekratek. To pot smo se potepali (malce za spremembo) po Gorenjski. Če povem malce bolj natančno se je vse dogajalo v okolici Kranja.

Ko se omeni Gorenjska, takoj pomislim na hribe in gore, ki molijo svoje vrhe visoko pod nebo. To so čudoviti kraji za sprehode, razglede,...., ampak ne za tečt. Tokrat je bil to Tek na Jošt in že sam naziv teka ti pove da se gre za vzpon.

Sveti Jošt nad Kranjem je naselje v mestni občini Kranj.
Naselje je zbrano okrog podružnične cerkve sv. Jošta, zgrajene v baročnem slogu. Na vrhu gore stoji poleg cerkve smučarski dom, ki je danes gostišče. Na vzhodni strani stojita Krekov in Finžgarjev dom.Na vse strani pa je prekrasen razgled na dolino in okoliške hribe.












Start teka je bil v dolini le nekaj kilometrov iz Kranja v naselju Spodnja Besnica in z manjšo zamudo sva tja prispela tudi člana kluba Matick. Zamuda ne pomeni, da sva zamudila, je pa bilo bolj malo časa za ogrevanje, ampak se je nekako izšlo.





Za startno črto se nas je zbralo preko 200 tekačev in tekačic iz vseh koncev Slovenije, saj je tek štel tudi za Slovenski pokal. Še odštevanje in že smo se zapodili po trasi. Sprva je bilo ozko, pa čez manjši mostiček je bilo treba že po nekaj metrih, pa nobene ograje na mostu. Kar malce nevarno bi se reklo. 6,5 km dolga proga se je takoj začela rahlo vzpenjat, v nadaljevanju pa se je strmina vse bolj stopnjevala. Na nekaj mestih je bilo tako strmo, da se ni dalo teči ampak se je hodilo in tako je bilo tudi vseh zadnjih 350 metrov, kjer je bilo najbolj strmo. Proga je bila večji del makedam, nekaj malega tudi asfaltirana približno četrtina pa je bila gozdna pot na kateri pa je bilo kar precej blata, tako da je bilo tudi precej spolzko.







Cilj je bil na vrhu hriba pred smučarskim domom, kamor smo prispeli vsi globoko zadihani. Na vrh sem se "priplazil" kot pedeseti in prav vesel sem bil, da sem sploh uspel prilesti do vrha. In na vrhu, ko sem še lovil sapo, se je odprl tisti prekrasen razgled. Sem kar obstal in "bulil" v dolino. Kar nisem mogel verjeti očem, da je bil start tam nekje daleč, pa ne tako daleč kakor globoko.













V ciljnem prostoru pa je bilo vse živo.Tekači smo pridno polnili hribček, vmes pa se je našlo tudi precej pohodnikov. Kramljanje, osvežilne pijače, spodbude tekačem v zadnjih metrih pred ciljem,....V cilj je pritekel že tudi Boštjan. On je vrh osvojil nekje okoli 100. mesta.



Prijeten vonj naju je zvabil pod nadstrešek. In kaj naj bi tako lepo dišalo? Pod nadstreškom so se pekle palačinke in izpod spretnih rok kuharjev, so prihajale kot po tekočem traku. Postavila sva se v vrsto in že sva držala v roki vročo, mehko, dišečo in slastno z marmelado namazano palačinko. In ko je zmanjkalo palačinke, je tudi že zmanjkalo tekmovalcev na progi, saj so že vsi prispeli v cilj. Palačinka pa ni bila edina hrana, ki so jo organizatorji pripravili.Postregli so še z okusnimi makaroni, za katere pa ni bilo takoj časa, saj je bilo potrebno nazaj v dolino zamenjat "prešvicana" oblačila.



V dolini sva bila kar hitro saj sva ubrala bližnico, pa tudi spet nazaj na vrhu sva bila kmalu, tokrat z avtomobilom. Snedla sva makarone luknje v njih pa zapolnila, (pivo je bilo kar primerno za polnjenje) med tem pa so že začeli podeljevati medalje in pokale.Prišla je na vrsto tudi naša skupina, (tokrat oba z Boštjanom v isti) vendar naju ni bilo na stopničkah.





V skupini sem zasedel 27. mesto z časom 35:43 in sem zaostal za vodilnim za 6:42 min. Boštjan pa je zasedel 39. mesto z časom 39.37 in zaostal za najboljšim10:36 min.

1 komentar:

Barbi pravi ...

Oooo, kakšen lep razgled. Tja bi še jaz zlezla ... sicer ne bi tekla, ampak saj peš se tud daleč pride. :)