Ballinasloe

Čuden naslov a? Verjetno večina spremljevalcev ne ve, kje bi se nahajal ta kraj. V prejšnji objavi sem omenjal presenečenje in sedaj je tu. Ballinasloe je mesto nekje na sredini otoka na katerem sta dve državi, Irska in Severna Irska. In kaj sem jaz počel tam? To je pa dolga zgodba.



Prejšnji teden je minil v znamenju potepanja po Irski.Ja skoraj cel teden se je po Irski potepalo šest "Podgurčkov". Tja smo se namenili raziskat lepote tega otočka, ki slovi po eni izmed najlepših dežel na svetu.In res je bilo kaj videti, od prekrasnih skoraj neskončnih plaž,



do visoko v nebo segajočih klifov,










pa razni gradovi v obratovanju in razvalinah,







kamnov takšnih in drugačnih,









prostranih travnikov polnih ovac,krav,...



pa svetovno znanih lokalčkov,







pijač,












pa še marsikaj bi se lahko našlo.













Z prvo zanimivostjo v tej deželi sem se srečal takoj, ko smo zapustili letališče, (ja ni bila ravno zanimivost, ampak velikanska muka) to je vožnja po levi strani cestišča, z volanom na desni strani. Me še kar zmrazi, ko se spomnim na prve kilometre vožnje, kasneje pa sem se nekako privadil.

Ampak nebi preveč podrobno vse potovanje, bi bila preveč dolga objava, če pa slučajno koga zanima je podrobno napisala Barbi, kot vodička naše odprave.

Med našim potepanjem, pa je bil v načrtu tudi tek. V nedeljo ob 12:00, naj bi se zapodili na 10 km dolgi preizkušnji po ulicah mesta Ballinasloe in sicer v netekmovalni kategoriji. Tek je bil namreč dobrodelna prireditev za pomoč bolnikom z rakavimi obolenji.

Ko smo zjutraj zapustili tople postelje, smo bili še kar precej odaljeni od kraja prireditve, pa tudi niti približno nisem vedel kako bo izgledal tek nekje v drugi državi, saj je bil to moj prvi tek izven naših meja. Med vožnjo smo namigovali, da bi se tudi Barbi udeležila teka, saj je zadnje mesece pretekla že kar nekaj kilometrov in vseskozi govorila, da bo nekoč tudi ona tekmovala. Sedaj je pravi čas smo dejali, pa še tekaški dres smo ji dostavili na Irsko kot presenečenje. Vso pot je razmišljala a bi a nebi, na konco pa se odločila; Ja bom tudi jaz tekla! Njeno odločitev smo vsi pozdravili in ugotovili, da bo to njen prvi tekaški nastop in prvi tekaški nastop v ženski kategoriji za klub Matick. Ni pa bilo samo to prvič. Za klub "Matick" je bil prvi nastop v tujini tudi v moški konkurenci.

Se pravi;
-prvič v tujini Stane
-prvi tek Barbi nasploh
-prvič Barbi v tujini
-prvi tek za "Matick" v ženski kategoriji

Ja kar nekaj stvari prvič.Medtem smo prispeli do začasnega stanovanja od Barbi, kjer je imela tekaške copate (no niso bile ravno tekaške) in ker ni bilo več daleč do prireditve, se je kar nadela tudi tekaški dres.In smo se odpeljali v mesto, parkirali avtomobil in poizkali prijavno mesto.

Na prvi pogled ni izgledalo nič kaj tekaško obarvano. Razen nekaj tekačev z številkami, nikjer nič. Navadno je postavljen (vsaj pri naših tekih)napihljiv balon za start in cilj, pa en kup sponzorskih transparentov, da ne omenjam avtomobilov parkiranih povsod okoli prireditvenega prostora.

No tukaj pa nič. Vedeli smo, da se vse skupaj dogaja pri hotelu Shearwater. Pogledamo z ene strani hotela nič, pa z druge tudi nič. Nato smo zakrožili okoli in prišli do vhoda v hotel, kjer pa je že bilo podobno prireditvi.Z Barbi se postaviva v vrsto za prijavo, izpolniva obrazec, (pozabila sva napisati, da sva iz Slovenije, mogoče bi dobila kako nagrado za najbolj odaljena tekača) sponzor pa nama plača štartnino. (v stroške se je vrgel Roman )

Nato je bilo potrebno natakniti dres. Ja z sabo sem imel samo kratki dres, saj sem pričakoval toplo vreme, tukaj pa precej hladno in piha ko sam vrag. Aha sem mogoče že kaj omenjal veter? Na Irskem piha v eno skoz in skoz, s tem da včasih tako da te kar odpihne, včasih pa malenkost manj. Burja na primorskem je mogoče mala konkurenca.

Pa pustimo veter po svoje. Barbi se je odločila, da bo tekla kar v trenerki, jaz pa sem nataknil to kar sem imel. Kratko! Če bi imel sabo, bi nataknil dolge hlače, tako pa....?

Vrnili smo se nazaj v hotel, kjer smo obiskali toaletne prostore, obenem pa ugotovili, da se je za prijavo nabrala kar precej velika množica. Velikanska gneča vse povsod tako v hotelu kakor tudi pred njim.

Po olajšanju (beri mala potreba wc), se je bilo potrebno ogreti saj do starta ni bilo več daleč. Kak kilometer po ulici v mesto pa nekaj vaj, pa spet nazaj do hotela, pa krog ali dva okoli njega in nazaj v hotel. Tu še vedno velika gneča za prijavo, pa še večja gneča vse povsod in vse je kazalo, da start ne bo ob 12:00. Pa tu sploh ne vedo kaj je točnost. Pa ne samo za tek, na splošno ne poznajo na uro. Tu se tudi avtobusi oziroma šoferji požvižgajo na čas, tako odpeljejo uro gor ali dol. Pa trgovci! Hodimo po mestu, vse zaprto! Pogled na uro 8:30, delavni čas 8:00, pa nikjer nikogar.Pride ko pride, takrat bo pač odprto. Pa nihče se nič ne pritožuje, kot da ni nič, za njih je to čisto normalno. Ups, malo sem zašel! Nazaj na tek!


Se pravi start bo ko bo, toraj nazaj na ogrevanje. Še nekaj krogov na okoli z rahlim tempom, toliko da se ne ohladiš in ne porabiš preveč energije, pa spet nazaj. Tu izvem, da vzamejo še enih par in potem počasi do startne črte.


Z skoraj polurno zamudo smo se zbrali. Še nekaj napotkov za na pot, nekaj o progi , pa to in ono jaz itak nisem nič razumel, kaj me briga samo da že enkrat krenemo. Pririnil sem se malce bolj v ospredje, saj je v taki gužvi veliko lažje "potegniti", Barbi pa se je umaknila malce bolj nazaj v kaki tristo glavi množici. Še pisk sirene in že smo se pognali proti cilju. Najprej en zavoj okoli hotela in nato na glavno cesto v rahel klanec.

Redarji in policisti so usmerjali in ustavljali promet, saj cesta ni bila popolnoma zaprta. Pred nami je peljalo vozilo Garde (tako na Irskem rečejo policiji), ki je imelo vklopljene rotajoče modre lučke, mi pa smo nato za njim vijugali med avtomobili.Kmalu smo zavili v ulico in vijugali med stavbami. Pa malo po pločniku, pa spet na cesto, pa paziti na avtomobile,....

Kar na enkrat se mi nekaj ovija pod nogami. Pogledam dol in kaj vidim; razvezan copat na levi nogi.Potreben je bil postanek in copat privezat nazaj, tokrat malo močneje. Mimo mene je ta čas šmrcnilo kar nekaj tekačev, toda jaz sem počil in vas bom vse polovil nazaj sem si rekel. Pa ni bilo ravno tako. Nekatere sem videl le še v cilju..

Proga je bila ravninska, le na nekaj mestih je bilo rahlo v klanec ali v dolino.Že kar nekaj časa smo tekli, pa nikjer nobene oznake za pretečene kilometre, kakor je pri nas v navadi. Tako ne veš koliko je še poti pred tabo in kakšen tempo ubrati, da zdržiš do konca.

Končno le ena oznaka, a na tablici piše samo 4. Kaj! Še polovica ni pretečena? Aaaaaa kje je še cilj! No tudi peta in šesta številka je bila ob progi nato pa spet nič. Skozi mesto smo naredili nekakšno pentljo, če bi slikali iz letala bi dobili nekakšno popačeno osmico.Že se je v daljavi opazil hotel pred katerim je bil cilj. Tu sem že vedel koliko približno rabim do tam, saj sem se ogreval ta del proge.Tempo sem malce pospešil, da me slučajno gdo ne prehiti na koncu.

Že sem bil pred hotelom. Kam pa sedaj? Pa ne že spet! Potreben je bil še en zavoj okoli stavbe, pa kar ni je hotelo zmanjkati. Kateri bedak si je izmislil zgraditi tako ogromno stavbo. Zakaj nebi bila taka majčkena pa luštna. Tu pogledam za sabo, koliko imam zasledovalcev in kako blizu. Nikjer nikogar. Kolikor se vidi ulice nič. Če nebi bilo navijačev, bi mislil da sem zgrešil in tečem okoli napačne velikanske zgradbe.No pa tudi velikih je enkrat konec in že je bil tu cilj. Ampak kako? Prihajajo meni nasproti. Tu razložijo, da je treba obteči še neke stebre pred avlo in nato v cilj.Kaj vse se ne domislijo.

En stric je nekaj pisal z neko malo mašino, drugi pa je vpisoval štartne številke ročno po vrsti kakor smo prihajali v cilj. To sta izkoristila tudi naša posebna dopisnik in dopisnica tv Podgurje ter fotografirala kot dokaz. Št 3510 je bila zapisana pod zaporedno št 17.

Urca pa je pokazala čas 38:37 in z tem sam bil nadvse zadovoljen, saj sem si pred tekom rekel, da vse kar bo pod 40:00 bo uredu.

Po požirku vode sem se odločil da pospremim v cilj še Barbi.Tako sem jo ucvrl nazaj po progi in kar precej jih je bilo začudenih zakaj jaz tečem v drugo smer. Nekateri so mi celo nekaj govorili a jih nisem razumel in jo ubiral svojo pot. Kmalu srečam dres podoben mojemu, nakar se obrnem in skupaj jo ubereva proti cilju. Redarjem je bilo šele sedaj jasno kam sem bil namenjen. Tako sem jo pospremil do cilja, le okoli stebra pred hotelom nisem šel in spet množica name "okoli stebra, okoli stebra". Tisti ki je zapisoval je pogruntal in mi pokazal, da sem pritekel drugič in jaz sem mu seveda prikimal.

Ne najdem pa slikce, dopisnikov tv o uvrstitvi, zato trenutno ne vem uvrstitev,(bom naknadno pripel) vem pa da se je ura ustavila pod 60 min, kar je za prvi tek vrhunski čas.

Evo je že tu. 142 so zapisal!

Na koncu je še vsak udeleženec dobil vrečko z priznanjem za udeležbo, pa nekaj sladkega je bilo v njej, pa bon za nekekšno kosilo, pa malo reklame, sadje,..

Sem mogoče omenjal kaj, da je pihalo? Kar precej mrzla je pihala, zato se je bilo potrebno hitro preobleči v kaj toplega.Ker Barbi ni imela nič za preobleči, pa tudi zato, ker smo z planom našega potepanja zamujali, smo se na hitro pobrali proti domu,(začasnem) kjer nas je čakalo okusno kosilo. Po kosilu pa spet veselo na potep, saj je bilo potrebno izkoristiti vsako minutko.