Že na Lisci sem iskal kandidate za ta tek, (da imam družbo in da se sam ne cijazim v avtu) pa nekako ni bilo sreče. Vsi so imeli v mislih nekaj drugega ali pa se jim enostavno ni dalo. Edini možni kandidat se je javil Zvone s tem, da se še slišiva po telefonu(to je tisti Zvone, ki sem ga imel za "zajca"v kar nekaj tekih). In sva se slišala. Domenila sva se, da ga poberem v Ljubljani, do koder bo prišel z svojim avtom, ker ima potem službo.
Rečeno storjeno. Točna kot švicarska ura sva se našla na parkirišču, Zvone premeče stvari v moj avto in že sva se peljala proti Ajdovščini. Stekel je pogovor, seveda o tekih, o kom pa naj bi drugega. Malce mi je povedal o sami progi, (on je to progo že tekel jaz pa še ne) pa o udeležbi, pa še o vsem mogočem. Zvedel sem, da je udeležba slabša, to pa zato, ker se v prestolnici odvija tek trojk in gre veliko tekačev tja.
Pa sva prispela na cilj. Ampak ne še s tekom, samo z avtom in poiskati je bilo potrebno parkirišče. Zapeljal sem v ulico, ki vodi do kraja prireditve, a je bila žal zaprta za ves promet, zato sem moral malce zaokrožiti. Ulica se je zožala, da se je komaj dalo skozi, a sva nekako prispela na cilj in parkirala. Peljala sva se mimo nekega stolpa, ki se je ujel v objektiv.
Zaprtje ulice sem povezoval z prireditvijo teka, pa ni bilo tako. Vzporedno se je odvijala še ena prireditev in sicer so imeli srečanje starodobniki. To so tisti stari luškani avtomobilčki, ki jih ne srečaš vsak dan na cesti.
Ampak midva sva prišla tečt, zato ni bilo časa za avtomobile. Odšla sva na mesto prireditve, kjer je sledila prijava. To se ponavlja kot zgulena plošča, edina razlika je, kaj ob prijavi dobiš zraven. Navadno je to bon za malico, pa kakšna majčka ali nogavice, mogoče kakšna reklama ... No tukaj smo dobili ruzak.
in takole zgleda na hrbtu
Skočila sva nazaj do avta in v tekaško odpravo, ter pričela z ogrevanjem. Za ogrevanje je Zvone izbral tiste ulice in poti, kjer se vidi kakšen delček proge, prvi kilometer pa sva ubrala kar po sami progi. Izvedel sem da je kaka 2 km vzpona, pa 1 km spusta, malo makedama, malo alsvalta, pa razne stezice ...
In že smo se zbirali na štartu. Udeležba je bila res bolj klavrna, saj se nas je zbralo samo 110, a je bilo vzdušje vseeno prijetno. Razmišljal sem, kakšno taktiko naj uberem. Nisem vedel ali naj se držim za Zvonetom, ali naj zgrabim koga drugega, ali ... Še par besed pred samim začetkom in štart.
Zapodili smo se po ozki makedamski poti, ki se je rahlo vzpenjala. Odločitev je padla, da poskušam držati svoj tempo in to 4 min/km. Po prvem km sem pogledal na uro, ki je kazala malce čez 4 min. Prepočasen, bo treba malce hitreje, in sem pospešil. Proga se je nadaljevala po travniku, pa čez improviziran most, na koncu katerega je bil kup kamenja in spet travnik naprej. Tu je bil že drugi km. Pogled na uro je pokazal še malce zaostanka. Pritekli smo na asfaltirano cesto, ki se je rahlo spuščala. Tu bo potrebno poloviti zaostanek in še malce pospešiti. In je šlo, na tretjem km ni bilo zaostanka. Sedaj je potrebno držati ritem. A cesta je sledila v zavoj po ozki ulici med hišami in v klanec, ki pa je bil kratek. Sledil mu je rahel klanec, nato pa kratek spust in prišli smo nazaj na cesto, po kateri smo tekli v dolino. V tem delu smo naredili nekakšno pentljo in pretekli 4 km. Cesta se je rahlo dvigovala, kakor se je popreje spuščala. Samo nismo zavili na travnik, ampak nadaljevali naprej po cesti. Tu pa se je pričela malce bolj dvigovat in po petem km se je pričela strmina. Pogled na uro je kazal rahli zaostanek, toda pred mano pa strmina. Vedel sem, da tu se ne bo dalo držati časa. Pogled sem imel samo na cesti, kdaj bo konec klanca čeprav sem vedel, da se vleče dobra 2 km.
Šele na sedmem km spet pogled na uro. Tokrat je kazala dobrih 30 min, klanec pred menoj pa je še kar vztrajal, a ga je za prvim ovinkom zmanjkalo. Tokrat se je pričel spust. Sprva kar precejšenj, a ne za dolgo, saj se je zopet obrnilo rahlo navzgor. Tu sem si privoščil dva koraka hoje, popil požirek vode, se malce polil z vodo in nadaljeval naprej. Tu je bila ozka steza, ki se je rahlo dvigala in spuščala. Na uro nisem več pogledoval, samo še na kilometre in na to, da me kateri ne prehiti, saj če sem zdržal v klanec, moram tudi v dolino. In spet smo bili v vasici na cesti, katera pa se je pričela precej spuščati (čist normalen pojav, če gre gor mora tudi navzdol). Za nami je bil že 9 km in nekaj tekačev se mi je precej približalo. Eden me je celo prehitel, a ne za dolgo saj se je po nekaj metrih pričel spet klanec, ne preveč strm in dolg, ampak ravno prav, da sem pridobil mesto nazaj. Še en spust in nato ravnina do cilja. Tu ne smem izgubiti več nobenega mesta. Zasledovalec je bil tik za mano in pospešiti sem moral tempo. Zavili smo v ulice in za nami je bil 10. km, kar je pomenilo še dobrih 500 m do cilja. Zavili smo na trg, kjer so bili starodobniki in v ulico, po kateri so prihajali, tako da je bilo kar malce gužve. Zasledovalec se je zopet približal in kazalo je, da me hoče prehitet. Če me nisi do sedaj, me tudi ne boš, sem si dejal in pričel z zaključnim šprintom, čeprav skoraj kakih 150 m prezgodaj. Kar bo pa bo, sem dejal in potegnil in brez problema pridirjal v cilj.
Popil sem kozarec vode in se malce sprehodil naokoli, nato pa se vrnil nazaj do cilja. V tem času je v cilj prispel tudi Zvone in po kratkem odihu sva odšla do avta, se malce osvežila in zamenjala oblačila. Pogovor je bil o progi, počutju, pričakovanjih in o dosežku. Ko sva se vrnila nazaj do cilja je pritekla še zadnja tekmovalka.
Pogledat sva šla, če je mogoče že malica, a ni bilo še ne sluha ne duha o njej,
zato sva odkorakala do bližnjega bifeja na kozarček, (soka; saj se ve, da športniki ne pijemo) in zopet nazaj na maličko. Tokrat je bil poskus uspešen, saj je bilo že precej živahno.
Po malici sva se podala na ogled rezultatov, ki so jih med tem izobesili. In kakšno je bilo stanje?
Od 110 tekačev sem dosegel 14. mesto z časom 44:21 in z zaostankom 3:47 za najboljšim. V moji skupini pa je to pomenilo 4. mesto z zaostankom za tretjim za samo 10 s.
Tudi Zvone je v svoji skupini dosegel 4. mesto in ker ni bilo kolajn, tudi podelitve nisva čakala, saj je Zvoneta čakala služba. Naložila sva se v avto in pot pod noge proti domu.
Mogoče gdaj stopim tudi na stopničke
Nastalo je še nekaj slikc, (ni veliko, ker nimam fotografa) ki pa jih pripnem pozneje, za sedaj pa samo prve tri.
1 komentar:
O, super uvrstitev! In fajn je prebrat, da ne loviš več "zajca", ampak ga prehitevaš ... to pa je napredek. :)
Objavite komentar