Kotlje

Kar nekaj objav še čaka jaz pa še kar zamujam , kar ni časa za pisanje, ampak sedaj pa bo.

V nedeljo (ampak to je še prejšnja nedelja) 24,05 se je odvijal tek na Koroškem, točneje v Ravnah na Koroškem. Pa niso to neke ravne poti kot bi si mislil ko bereš ime kraja. Tu so namreč visoki hribi in na enega izmed, smo se povspeli tudi mi.

Zbrali smo se pred domačijo pisatelja Lovra Kuharja (Prežihov Voranc) v Kotljah, kjer je bil tudi štart 9 kilometerske gorske preizkušnje. Od tu se je teklo na Narvanske ledine, ki ležijo dobrih 600 m višje .

Teka se je udeležil še en "Dolenc" Zvone in nekako kar ni v moji navadi sva prispela precej zgodaj na mesto dogajanja. Po ureditvi z prijavo je bilo časa za ogrevanje še dovol in sva zraven urinila še majčken izlet. Zavila sva proti rojstni hiši Kuharja,ki je spremenjena v muzej, da si jo malce ogledava. Na vratih je stala vodička in je čakala organizirano skupino, ter dejala da je vstop v hiško 2 €. Ker sva bila že tekaško odpravljena seveda nisva imela nič denarja pri sebi, zato sva si pač ogledovala samo zunaj. Po nekaj minutah je gospa naju povabila tudi v hiško, češ da je vseeno za tista dva evra. In sva pokukala še v hiško. Nič kaj posebnega,lesena hiška iz brun z črno kuhinjo in dvema izbama, ki je lani dobila novo leseno streho. Na stenah visi polno slik, v kotu velika krušna peč, pa postelje, lesena skrinja, ....

Povprašal sem tudi za "pekel", kjer je nabiral solzice, da ga mogoče obiščem če ni predaleč. A je žal bil predaleč, čisto na drugi strani vasi, pa še visoko v goro se drži. Razložila je, da takrat niso živeli v tej hiši, ampak na planini na drugi strani.

Pa pustimo to, sem že malce zašel, samo kar nisem prišel v "pekel".

Ko sva si nagledala in nabrala informacij, sva se malce pričela ogrevat. Tekla sva kakšen kilometer po sami progi in že samo ogrevanje me je kar precej zdelalo. Se mi je precej poznal tek prejšnjega dne na Primorskem, zato sem se kar napotil na štartno mesto.

Zbirali so se pa tudi drugi, čeprav je bila udeležba precej klavarna, pa tudi sama organizacija se mi je zdela bolj tako tako. Ni bilo nič mladih, sami starejši so peljali vso organizacijo in ni čudno da ni vse tako potekalo kot bi moralo. Štart je bil precej pozneje, saj štarter (en starejši stričko tam okol 70) nikakor ni mogel vzpostaviti zveze z ciljem, da bi pravi čas zagnali uro, ki je bila na cilju.

Pa je uspelo, povezava namreč in sam štart. Množica ki je štela slabih 70 tekačev in tekačic, se je pognala po progi. Po stotih metrih klanca in makedama, se je pot spremenila v alsvalt in ravnino, a ne za dolgo. Že po prvem kilometru smo jo pihali v precejšen klanec, ki pa ni popustil skoraj po celi progi. Na polovici proge je zmanjkalo alsfalta in tudi moči. Le z težavo sem se vlekel v klanec, mimo mene pa kot blisk švigali in to predvsem starejši tekači. (mlajših itak ni bilo veliko)

V ustih je bila suša, čeprav nam je bilo vreme naklonjeno ker ni bilo vročine, je že skoraj padla kaka kaplja dežja. Privoščil sem si kozarec vode, katero so delili ob progi in kar nekaj metrov nadaljeval v hoji in ne v teku. Pa sem spet pričel teči, vendar sem se komaj vlekel, klanec in utrujene noge pa kar ni šlo, mimo mene jih pa še nekaj švigne. Po šestem kilometru pa se je proga za nekaj časa malce olajšala, saj je klanec popustil. Tu sem zopet od nekje dobil energije in moči, ter pričel pospeševat kot da je že ciljna ravnina.Pa ni bila še! Ravnina se je zopet spremenila v klanec dolg kaka dva kilometra.Toda imel sem dovolj moči, da sem v klanec lahko prehitel kakih pet tekačev.

Malo po pretečenem osmem kilometru, se je zopet obrnilo in spet smo tekli v dolino, čeprav čisto rahlo. In kmalu se je prikazala planinska koča pri kateri je bil naš cilj. Še malce ravnine, nato pa precejšenj spust v cilj.

Jupiiiiiiiiiiiiii, pa sem v cilju ves srečen da sem premagal kar precej težavno progo. Tu je bil tudi že Zvone, saj je pritekel malce pred mano. Privoščila sva si kozarec pijače in malce sadja, ter si slekla mokre majčke in jih obesila čez stole sušit saj nisva imela nič za preoblečt, avto pa daleč v dolini.

Po kratkem počitku sem "zmazal" eno klobaso in malce kruha, tačas pa so v cilj pritekli tudi že vsi tekači. Kmalu za tem pa so izobesili tudi rezultate in vsi smo se zapodili, da pogledamo uvrstitve. Zvone ki je pritekel v cilj kot 18, je nejevoljno zmajeval z glavo in godrnjal. Kaj nebi, v njegovi skupini je bil šele 10, kar ni nič kaj prijetno. Kje sem šele jaz, sem si mislil in se kar z težavo pričel iskati na listi. Zapisan sem bil pod številko 24 absolutne uvrstitve. In kje sem v skupini? Mi je kar oči obrnilo in nisem bil prepričan če prav vidim. Pa je še Zvone pogledal, pa jaz še enkrat in vedno isto.

Zmagaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Ja v svoji skupini sem zasedel 1. mesto. Veselja je bilo, da se kar ne da povedati in takoj mi je bilo žal, da nisem katerega dobil in bi prišel z avtom do cilja, pa bi imel fotoaparat za poslikat podelitev, pa denar za pijačko, tako pa vse v dolini. Pa nič zato, pač ni slikc podelitev je bila pa itak bol klaverna, saj ni bilo niti stopničk, ni bilo ozvočenja, tisti stari striček se je nekaj mučil po naše nekaj po nemško (je bilo precej Avstricev), pa ni bilo vse skupaj nič.

Ampak zmaga je pa zmaga! To je v tej sezoni prva medalja (upam da ni tudi zadnja) in prva zlata medalja na sploh v moji karijeri. Jupiiiii, se mi še kar smeji!