Šmarješke Toplice

Lepo nedeljsko jutro se je porajalo in vse je kazalo na prekrasen dan. Sonček se je že veselo smejal, ko sva jo z Boštjanom ubirala proti Šmarješkim Toplicam. Seveda ni bil namen obisk na tamkajšnjih bazenih, ampak 15. Šmarješki tek.

Na parkirišču je bilo precej živahno in s težavo sva našla parkirni prostor, parkirala in hitro na prireditveni prostor. Tu je bilo šele živahno! Takšno gnečo vidiš le malo kje in vrsta za prijavo je bila kar pošteno dolga. Po kakšnih 15 minutah čakanja, sva si le izborila številke. Saj ni bilo težko čakati, klepet s tekači je vse skupaj skrajšal (vsaj občutek je bil tak) in že se je bilo potrebno dobro ogreti. Po krajšem ogrevanju sva se napotila proti štartu, kjer pa še kar vrsta za prijavo. Objavili so, da je štart premaknjen za 15 min, ker niso še vsi prijavljeni. Pričakovali so nekje 250 tekačev, imeli pa pripravljenih 400 številk, a jih je zmanjkalo tako da so morali nekako improvizirati in končna številka je bila 480 tekačev.

Ogromna množica se je zbrala za štartno črto, kjer je potekalo tudi vodeno razgibavanje, ob prijetni glasbi. Nekaj minut pred štartom je muzika ponehala, oglasila pa se je slovenska himna. Za slovensko je bila navrsti še evropska in potem smo bili že vsi na trnih za pričetek. Še zamah štarterja in že smo se pognali v dolino.

Ja tu smo začeli v dolino in to je trajalo kak kilometer, nato smo zavili na makedamsko sprehajalno pot, ki je bila speljana ob majhnem potočku in se je čisto rahlo spuščala. Poskušal sem držati svoj tempo in se nekako prebijal mimo ogromne množice tekačev. Po dveh km se je pot obrnila navzgor. Kar precejšen klanec, čeprav tudi kratek, tako da ga je precej tekačev prehodilo. Nato se je počasi vzpenjalo, pa spuščalo po ozki gozdni poti vse do nekje 6. km. V prijetnem objemu gozda smo si lahko dvakrat oziroma trikrat postregli z vodo. Prva je bila kmalu, ko smo pritekli v gozd, pri drugi pa smo obrnili in po isti poti nazaj do prve, ki je bila potem tretja in tu smo zopet zavili malce nazaj v gozd. Tu se je proga zopet spuščala, pa malce ravnine, pa zopet navzdol, dokler nismo pritekli na obrobje gozda. Tu nas je zopet čakala makedamska sprehajalna pot v dolžini kakega kilometra, nato pa zopet alsfaltna cesta mimo hotela v klanec proti cilju. Zadnja dva km sta bila ista kot na začetku, le da je bil sedaj vzpon na začetku pa spust.

Klanec ni bil ravno strm, so pa vseeno pošle moči in se je tempo upočasnil. Nekako kot bi se spraznil akumulator in bi zmanjkalo elektrike, noge so postale težke in kar nekaj tekmovalcev je švignilo mimo. Se je pač poznalo pomanjkanje kondicije in izčrpanost še od sobotne tekme v Ajdovščini. Pa sem se nekako še skoncentriral in prisopihal do cilja.

Kar precej tekačev je že bilo v cilju, vzel sem steklenico vode, jo počasi srkal in pogledoval proti cilju, koga sem pustil za sabo. Kmalu za mano je pritekel sodelavec Tone, kateri je že nekajkrat šel z mano na teke, pa malce za njim Zvone (to je tisti moj nekdanji zajec), sem bil kar vesel, da sem ga zopet pustil zadaj. Kmalu za njim je pritekel tudi Boštjan.

Po kratkem klepetu sva odkorakala do avta, da se preoblečeva, nato pa nazaj na prizorišče. Tu je bila stojnica kmečkih žena z raznimi dobrotami.

Pa zraven še ena stojnica občine Šmarješke Toplice (ta ni bila ravno zanimiva), poleg pa še ena, ta pa od društva vinogradnikov, kjer sva se za kanček ustavila.

Od tu sva nadaljevala na maličko. Vsak udeleženec je dobil golaž, ki pa ni bil ravno vrhunski. Boštjan je rekel, da če bi samo kotel pomili, bi moral biti boljši. Ampak kaj hočemo, kar dobiš, to dobiš, vzemi ali pusti. Zraven golaža pa pripada še pivo in tega se nisva odrekla.

Med tem so bili zunaj tudi že rezultati in stanje je bilo sledeče:

doseženi čas na 8 km 31:02

uvrstitev absolutno 28
uvrstitev v skupini 10

Sem že omenil mogoče, da tekmujem v najmočnejši skupini? No, tu se lepo vidi! Če nas pride malce več, poberemo do 30. mesta polovico uvrstitev mi. Pa kaj hočemo, se ne da pomagat.

Boštjan se je tudi nekoliko potrudil in zasedel 49. mesto s časom 32:42 in v skupini 6. mesto.

Medalje ni bilo, a sva vseeno počakala podelitev in žrebanje nagrad. Nagrade so bile prav privlačne in zaradi njih sva tudi ostala, a je šla sreča mimo naju. Med podelitvijo pa smo pokušali slastne salame in domač kruh.

Po končanju vsega bi lahko padla tudi v bazen, saj je bila številka obenem tudi vstopnica za bazen, pa sva pohitela domov, kjer je bila zbrana pisana druščina. Nedelja je bila namreč dan žegnanja na Zajčjem vrhu in je bilo tudi doma prav luštno.

No, popoldan pa je sledil še en tek. Ta je bil sicer dolžine samo 3 km, tekel pa sem kot spremljevalec tekačic, ki trenirajo za DM-jev tek konec meseca v Ljubljani. Na štartu je nastala tudi fotografija, ki pa bo objavljena pozneje.

In so že tu!

iz niskega štarta