Slivje

Pa je prišel tek, za katerega se je odločilo "malce" več članov kluba Matick.Pravzaprav smo se teka udeležili vsi trenutno aktivni člani in to je odločitev padla v zadnji minuti pred odhodom.

Tako smo se odpeljali 19.09.2009 Stane, Barbi in Boštjan na Primorsko takoj po jutranjem razgibavanju. ( ob 13:00 za razgibavanje pa smo imeli trgatev v Zajški gori pri Vidicevih in v Starcih pri Hočevarjevih)

V vas Slivje, kjer se je odvijal 6. Češpov tek, smo prišli dovolj zgodaj, da smo si lahko malce razgledali po čudoviti primorski pokrajini.

Ugotovili smo, da tu ni samo tek ampak se tu skozi ves vikend dogajajo razno razne prireditve v sklopu Češpovih dni. Tu so imeli postavljene stojnice z raznoraznimi stvarmi, kjer pa so prevladovale češpljeve zadeve, še posebno kulinarične specialitete.

Pod velikim šotorom, ki je bil glavni prostor prireditve pa smo se tudi prijavili. Ob prijavi smo imeli na izbiro, da dobimo spominjsko majico ali nogavice in vsi trije smo se odločili za nogavice, saj majic imamo že dovolj iz tekov kjer ni izbire.

Pa smo se šli malce ogrevat, da si ogledamo delček proge. Z Boštjanom sva jo mahnila od cilja pogledat zadnji kilometer in ko sva prišla nazaj, sva jo z Barbi mahnila na ogled prvega km.

Ko sva prišla nazaj, so se že zbirali na startu in za črto sva se postavila še midva. Še odštevanje, strel in že smo se pognali po progi. (strel je malce zamudil, a je štarter to možnost napovedal) Prvi metri so bili po ulici same vasi, nato pa v klanec in na makedam. Kaka dva km so se vlekla precej navkreber, do sosednje vasi, nato pa malce ravnine po asfaltni cesti.

Pred tretjo vasjo je bil zopet klanec, skozi vas malce navzdol, nato pa smo zavili desno preko travnikov v gozd, kjer pa je bilo nekaj spusta. Skozi tretjo vas sem tekel malce osamljen, saj so mi vsi pred mano pobegnili z precejšnjo prednostjo, jaz pa sem jo mahnil kar naravnost. K sreči so opazili navijači in me usmerili po progi in tudi tekač za mano se je že oglasil in dokler sem prišel nazaj na progo me je tudi prehitel. Ker je poznal pot, sem tekel za njim, pa tudi tempo je bil kar pravšnji.

Spust je bil vse do zadnjega kilometra, nato pa je sledil še rahel klanec do cilja. Tu sem malce pospešil saj do cilja ni bilo več daleč, pa tudi moči še niso pošle prav vse. Tekač ki me je prehitel v vasi je sedaj ostal za mano, tako še "šprinta" v cilj nisem potreboval in sem pritekel z enakomernim tempom.

Kmalu je v cilj pritekel tudi Boštjan s spremstvom

in skupaj sva šla spodbujati še Barbaro v zadnjem kilometru.

In za nami je bilo dobrih 9 km poti, čeprav je v razpisu pisalo samo 8 km. Verjetno je bil to tiskarski škrat, saj je v cilju na tleh lepo pisalo 9.3 km in tudi oznake ob progi so tako kazale. Kljub temu je bil lep in zanimiv tek, mogoče malce težji (od 1 do 10 bi imel težavnost 4 ), sicer pa razgiban in prijeten in to tako, da smo si kar "zašpilal"eno dve na parkirišču.

In smo se podali v šotor, kjer je bilo že precej živahno. Na odru je vesele ritme ubirala domača skupina, mi pa smo posegali po kulinaričnih dobrotah, ki so jih pripravili. Preizkusili smo se tudi na srečelovu, kjer ni bilo glavnega dobitka je pa bilo nekaj drobnarije, nekaj pa smo jo dobili še z žrebom prijavnic, kjer smo bili izžrebani vsi trije.

Ni pa dosti manjkalo, pa bi odšli domov tudi vsi trije z medaljo. Za majčkeno je zmanjkalo Boštjanu za tretje mesto in to samo 20 sekund, tako pa je pristal na četrtem mestu z časom 41:42. Jaz sem si priboril bronasto medaljo z časom 38:25,

Barbi pa z časom 56:34 zlato medaljo v skupini.

Absolutno med moškimi sem zasedel 10. mesto, Boštjan pa 18., medtem ko je Barbi v ženski kategoriji zasedla 16. mesto.
Kmalu pa smo se odpravili proti domu, saj smo se ustavili še na eni zanimivi lokaciji, kjer smo nazdravili dobri uvrstitvi teka.

To je bila turistična kmetija Hudičevec, kjer smo imeli zastonj malico in to po zaslugi Hermine. (vsaj mislim da je tako) Hvala lepa in se še priporočamo. Je bilo okusno!

Kostanjevica

13.09.2009 se je pisalo.Pa ni bil to kakšen petek 13, (nisem nič vraževeren, da bi bil kak nesrečen dan) ampak čisto navadna nedelja, ki smo jo zaznamovali z tekom, tokrat v Kostanjevici na Krki. Lahko bi rekli, da skoraj na domačem terenu.

Dovolj zgodaj sva prispela z Boštjanom, da je bilo dovol časa za klepet in ogrevanje. Ker sem kar nekaj tekov izpustil na Dolenjskem, je bilo prav lepo videti spet znane obraze in prav vsak je pričel z besedami "o Matickovi so spet prišli na tek", pa tudi tiste, ki se videvamo tudi na Primorskih tekih in naredimo kakšno analizo.

Tudi raznih zanimivosti je polno vse povsod

Počasi smo se zbirali na startu nove proge v Kostanjevici.

Prav radovedno smo brskali po podatkih o progi, saj je bila na novo speljana pa čeprav je bil to že 24. tek ob Krki. 9. km dolga proga, ki čisto nič ne poteka ob Krki, zato je bilo slišati, da v primeru če ta proga ostane tudi v bodoče, jo preimenujejo v Kostanjeviški tek.

Ko smo bili vsi zbrani (pa nas ni bilo tako malo), smo se pognali v premagovanje kilometrov.

Mislim, da je proga od prvotne nekoliko daljša, zanesljivo pa je precej težja.je kar nekaj klancev, ki segajo daleč tja v Gorjanski hrib in če bi to prerezali bi izgledalo nekako takole

Kratek ravninski del, ki se takoj obrne v precejšenj klanec, kateri samo malce popusti in se še enkrat okrepi. Po krajšem spustu sledi še en vzpon in to kar precejšenj, nato pa precejšenj spust in na koncu še nekaj ravninskega dela.

Podlaga je bila različna, od alsfalta, pa gozdne poti, makedama in celo lepo tlakovana. Teklo se je skozi bljižnje vasi, pa po gozdu, med vinogradi (so se bohotili z velikimi zrelimi grozdi! Prav lep pogled), pa med polji in travniki, ter tudi skozi tamkajšnji samostan. Na dvorišču samostana verjetno ni bilo tekača, da se nebi ozrl na oboke hodnikov, kateri so bili okrašeni z prekrasnim cvetjem. Bi se kar ustavil in opazoval, ter užival v prekrasnem pogledu.

Ni pa bilo vse samo lepo in nevem kakšno še! Tekači smo precej pogrešali okrepčevalnice z vodo. Postavili so samo eno, pa še to na vrhu klanca in potem se ti je voda "plavhala" v dolino. Jaz sem mislil, da sem kakšno spregledal, pa jo nisem. Vsaj dve če ne tri bi morale biti, postavljene pred vzponom in po spustu. (mogoče bo naslednje leto kaj drugače) Pa pogrešali so oznake proge (uni taprvi, mi odozat smo že nekako), so dvakrat falil. Pa bi spustli katerga naprej, pa bi drugi falil.

Ampak vsi smo srečno pritekli v cilj, kjer je bilo vključno z nekaj zadnjih 100 m vse polno navijačev, kateri so nas bučno spodbujali. Tudi navijači kluba Matick so bili med njimi. Za nama so namreč prišli Neža, Matevž in Sabina.

Po okusni malici, ki jo je pripravila gostilna Žolnir, je sledila podelitev najboljšim, ostali smo jim pa ploskali.

uvrstitev je bila pa sledeča;

Stane:

mesto 22

čas 36:10

uvrstitev v skupini 7

Boštjan:

mesto 38

čas 38:17

uvrstitev v skupini 5

Zmagovalec Kobe Primož:

čas 31:16

Povir

Ravno sem prišel "na zeleno vejo", pa se je spet nabralo za 14. dni zaostanka. Sobota je bila 12. 09. 2009, ko sem se podal na predzadnji tek Primorskih novic v vasico Povir pri Divači, kjer se je odvijal 14. Kraški tek.

Prijetna Primorska vasica ki ima precej različnih znamenitosti. Najprej se mi je pogled ustavil na mogočnem zvoniku cerkvice sredi vasi

kamniti zvonik, zelo lepo ohranjen in verjetno že precej v letih.

Na sredi vasi pa se bohoti prekrasni vodnjak, ki pa tudi ni tako mlad.

Če bi čas dopuščal, bi se verjetno našlo še kaj, vendar sem pridrvel z majčkeno zamudo, (kot povečini) zato ni bilo časa za ogledovanje.

Hitro na prijavo, kratko ogrevanje in že smo bili za startno črto.Nekaj besed organizatorja, žvižg in že je ulica postala tekaška proga. Sprva malce navzdol, pa malce v rahel klanec, nato pa po stezici med stavbami do želežniške proge. Ja pa nismo šli na vlak, ampak smo tekli ob progi kakih 300 m, nato pa nazaj na cesto, sledil je kratek a strm vzpon čez nadvoz, nato pa zopet ravnina.(mogoče je bilo malce klanca) Po kakem kilometru smo zavili iz asfaltne poti na travnik. Tu je bila neurejena stezica, polna lukenj z rahlim spustom in kmalu smo bili nazaj na cesti. Naredilo smo nekakšen krog, ali bolje rečeno eno zanko pentlje.

Cesta nas je pripeljala nazaj skoraj do nadvoza, kjer smo zavili levo v klanec. Ja je bil kar precej hud, pa kak kilometer ga je bilo, nato smo zavili v gozd na stezico. Sem mislil, da bo naprej ravnina ali pa navzdol, pa sem se malce uštel, saj je bil še večji klanec dolg skoraj 1 km.

Po vsakem vzponu pa je spust, če hočeš nazaj na izhodišče. Tudi tu je bilo tako! Spustili smo se do sosednje vasi, zopet skozi vas in nazaj na gozdno pot in zopet nekam v breg. Z neba je padla kaka škropina dežja, pa tudi kregali so se že kar precej tam gori in vse je kazalo, da bomo prišli v cilj po dežju, a se je vse skupaj nekako razpodilo.

Gozdiča je zmanjkalo in nadaljevali smo po makedamski cesti malce nad železniško progo. Je bilo kar zanimivo, ko vidiš 1 km proge pred sabo, skoraj vidiš cil, pa vse tiste tekače pred sabo, cesta pa se vleče in vleče in vlečeee. Pritekel sem na nadvoz in sedaj je bil pred mano samo še tisti prvi kilometer v obratni smeri. Malce sem pospešil in poskusil pridobiti še kako mesto, vendar so to probali vsi, tako ni bilo mogoče ujeti nobenega. Žal! Še skozi ciljno črto in kar je je.

Rezultat je pokazal sledeče:

V cilj sem pritekel kot 21. s časom 45:22

Za zmagovalcem sem zaostal 8:11

v skupini pa je bilo to za 5. mesto

Medalje ni bilo, pa tudi ne sreče pri žrebanju nagrad, smo pa vsi dobili malico in tudi to je nekaj.

Pa z sladkorno peno smo se lahko posladkali

Več sreče prihodnjič se reče, pa kaj sreče bolj hitro bo treba tečt!

Žumberak

V soboto 5. 9, pa smo se zapodili po tekaških poteh pri naših južnih sosedih. Samo na drugi strani gorjancev, mislim da je celo prva vas na sosedovi strani, kjer smo imeli cilj in zborno mesto. Seveda je bilo potrebno do tja malce okoli, pa čez maloobmejni prehod, plačati za prestop meje, (samo 85 centov) nato še par ovinkov in že smo bila tam.

Ja prav sem napisal, da sva bila, saj je z mano šel tudi Boštjan, na ta račun pa je odpadel tek na Polževem. Pri sosedih, pa se je odvijala 14. Žumberačka utrka v dolžini 15.5 km, od Radatovičev do Sošic. Ko sva se peljala na prijavno mesto sva ugotovila, da je ta cesta tudi zadnji del proge, zato sva z zanimanjem ogledovala tako cesto kakor tudi pokrajino ki je precej zanimiva.

Takole naprimer izgleda vasica v katero sva bila namenjena

In tu se v gozdu lepo vidi cesta po kateri se pride v vas

Po prijavi sva se malce pogledala na okoli, opravila kako potrebo

nato pa se pripravila na start, kamor so nas odpeljali z avtobusom.

No ni bil samo eden ampak trije, saj se nas je kar nekaj nabralo. Peljali smo se po isti cesti, po kateri smo se nato vračali in tako smo videli celotno progo, ter si izdelali plan za razporeditev moči. Ko smo prispeli, je bilo še nekaj časa za ogrevanje, nato nekaj besed organizatorja in že smo se pognali čez drn in strn.

Kar precej težka tekaška preizkušnja, saj je nekje do 12. km precej strmine, ki se le tu in tam malce obrne v spust.Proga je v celoti asfaltirana v zadnjem delu se 2.km precej spušča in na koncu še dva kuclja in rahel klanec za ciljno ravnino.

Vreme nam je bilo precej naklonjeno, saj se je sonček pridno skrival za oblake, organizator pa je poskrbel tudi za dovolj vode na sami progi. Navijačev ob progi ni bilo z izjemo ciljne ravnine in cilja, kjer se je zbralo kar precejšnje število ljubiteljev teka, ki so nas prišli bučno spodbujati v zadnjih metrih.

Kmalu po preteku ciljne črte, sva poiskala prijatelja med navijači in skupaj smo se podali na okrepčilo.

še malce razgibavanja

nato pa na malico (sva malce bila že pozna pa so vse pojedli, so sam kosti še ostale), nato pa na podelitev nagrad najboljšim

Med prejemniki medalj naju ni bilo, sem pa zasedel 32. mesto absolutno s časom 1:08:02 in 11 mesto v kategoriji od 30 do 40 let. Boštjan je pritekel malce za mano s časom 1:09:44 in je zasedel 39 mesto in 15 mesto v kategoriji.

Ker je bila malica bolj "švoh", jo je podaljšal moj sodelavec, ki je bil med navijači in naju je povabil nekaj vasi stran, kjer stanuje na kozarček osvežilne pijače in malico. Volk sit in koza požrta!