Povir

Ravno sem prišel "na zeleno vejo", pa se je spet nabralo za 14. dni zaostanka. Sobota je bila 12. 09. 2009, ko sem se podal na predzadnji tek Primorskih novic v vasico Povir pri Divači, kjer se je odvijal 14. Kraški tek.

Prijetna Primorska vasica ki ima precej različnih znamenitosti. Najprej se mi je pogled ustavil na mogočnem zvoniku cerkvice sredi vasi

kamniti zvonik, zelo lepo ohranjen in verjetno že precej v letih.

Na sredi vasi pa se bohoti prekrasni vodnjak, ki pa tudi ni tako mlad.

Če bi čas dopuščal, bi se verjetno našlo še kaj, vendar sem pridrvel z majčkeno zamudo, (kot povečini) zato ni bilo časa za ogledovanje.

Hitro na prijavo, kratko ogrevanje in že smo bili za startno črto.Nekaj besed organizatorja, žvižg in že je ulica postala tekaška proga. Sprva malce navzdol, pa malce v rahel klanec, nato pa po stezici med stavbami do želežniške proge. Ja pa nismo šli na vlak, ampak smo tekli ob progi kakih 300 m, nato pa nazaj na cesto, sledil je kratek a strm vzpon čez nadvoz, nato pa zopet ravnina.(mogoče je bilo malce klanca) Po kakem kilometru smo zavili iz asfaltne poti na travnik. Tu je bila neurejena stezica, polna lukenj z rahlim spustom in kmalu smo bili nazaj na cesti. Naredilo smo nekakšen krog, ali bolje rečeno eno zanko pentlje.

Cesta nas je pripeljala nazaj skoraj do nadvoza, kjer smo zavili levo v klanec. Ja je bil kar precej hud, pa kak kilometer ga je bilo, nato smo zavili v gozd na stezico. Sem mislil, da bo naprej ravnina ali pa navzdol, pa sem se malce uštel, saj je bil še večji klanec dolg skoraj 1 km.

Po vsakem vzponu pa je spust, če hočeš nazaj na izhodišče. Tudi tu je bilo tako! Spustili smo se do sosednje vasi, zopet skozi vas in nazaj na gozdno pot in zopet nekam v breg. Z neba je padla kaka škropina dežja, pa tudi kregali so se že kar precej tam gori in vse je kazalo, da bomo prišli v cilj po dežju, a se je vse skupaj nekako razpodilo.

Gozdiča je zmanjkalo in nadaljevali smo po makedamski cesti malce nad železniško progo. Je bilo kar zanimivo, ko vidiš 1 km proge pred sabo, skoraj vidiš cil, pa vse tiste tekače pred sabo, cesta pa se vleče in vleče in vlečeee. Pritekel sem na nadvoz in sedaj je bil pred mano samo še tisti prvi kilometer v obratni smeri. Malce sem pospešil in poskusil pridobiti še kako mesto, vendar so to probali vsi, tako ni bilo mogoče ujeti nobenega. Žal! Še skozi ciljno črto in kar je je.

Rezultat je pokazal sledeče:

V cilj sem pritekel kot 21. s časom 45:22

Za zmagovalcem sem zaostal 8:11

v skupini pa je bilo to za 5. mesto

Medalje ni bilo, pa tudi ne sreče pri žrebanju nagrad, smo pa vsi dobili malico in tudi to je nekaj.

Pa z sladkorno peno smo se lahko posladkali

Več sreče prihodnjič se reče, pa kaj sreče bolj hitro bo treba tečt!