sobota, 26. september 2009

Slivje



Pa je prišel tek, za katerega se je odločilo "malce" več članov kluba Matick.Pravzaprav smo se teka udeležili vsi trenutno aktivni člani in to je odločitev padla v zadnji minuti pred odhodom.
Tako smo se odpeljali 19.09.2009 Stane, Barbi in Boštjan na Primorsko takoj po jutranjem razgibavanju. ( ob 13:00 za razgibavanje pa smo imeli trgatev v Zajški gori pri Vidicevih in v Starcih pri Hočevarjevih)
V vas Slivje, kjer se je odvijal 6. Češpov tek, smo prišli dovolj zgodaj, da smo si lahko malce razgledali po čudoviti primorski pokrajini.


Ugotovili smo, da tu ni samo tek ampak se tu skozi ves vikend dogajajo razno razne prireditve v sklopu Češpovih dni. Tu so imeli postavljene stojnice z raznoraznimi stvarmi, kjer pa so prevladovale češpljeve zadeve, še posebno kulinarične specialitete.


Pod velikim šotorom, ki je bil glavni prostor prireditve pa smo se tudi prijavili. Ob prijavi smo imeli na izbiro, da dobimo spominjsko majico ali nogavice in vsi trije smo se odločili za nogavice, saj majic imamo že dovolj iz tekov kjer ni izbire.
Pa smo se šli malce ogrevat, da si ogledamo delček proge. Z Boštjanom sva jo mahnila od cilja pogledat zadnji kilometer in ko sva prišla nazaj, sva jo z Barbi mahnila na ogled prvega km.
Ko sva prišla nazaj, so se že zbirali na startu in za črto sva se postavila še midva. Še odštevanje, strel in že smo se pognali po progi. (strel je malce zamudil, a je štarter to možnost napovedal) Prvi metri so bili po ulici same vasi, nato pa v klanec in na makedam. Kaka dva km so se vlekla precej navkreber, do sosednje vasi, nato pa malce ravnine po asfaltni cesti.
Pred tretjo vasjo je bil zopet klanec, skozi vas malce navzdol, nato pa smo zavili desno preko travnikov v gozd, kjer pa je bilo nekaj spusta. Skozi tretjo vas sem tekel malce osamljen, saj so mi vsi pred mano pobegnili z precejšnjo prednostjo, jaz pa sem jo mahnil kar naravnost. K sreči so opazili navijači in me usmerili po progi in tudi tekač za mano se je že oglasil in dokler sem prišel nazaj na progo me je tudi prehitel. Ker je poznal pot, sem tekel za njim, pa tudi tempo je bil kar pravšnji.
Spust je bil vse do zadnjega kilometra, nato pa je sledil še rahel klanec do cilja. Tu sem malce pospešil saj do cilja ni bilo več daleč, pa tudi moči še niso pošle prav vse. Tekač ki me je prehitel v vasi je sedaj ostal za mano, tako še "šprinta" v cilj nisem potreboval in sem pritekel z enakomernim tempom.
Kmalu je v cilj pritekel tudi Boštjan s spremstvom
in skupaj sva šla spodbujati še Barbaro v zadnjem kilometru.


In za nami je bilo dobrih 9 km poti, čeprav je v razpisu pisalo samo 8 km. Verjetno je bil to tiskarski škrat, saj je v cilju na tleh lepo pisalo 9.3 km in tudi oznake ob progi so tako kazale. Kljub temu je bil lep in zanimiv tek, mogoče malce težji (od 1 do 10 bi imel težavnost 4 ), sicer pa razgiban in prijeten in to tako, da smo si kar "zašpilal"eno dve na parkirišču.





In smo se podali v šotor, kjer je bilo že precej živahno. Na odru je vesele ritme ubirala domača skupina, mi pa smo posegali po kulinaričnih dobrotah, ki so jih pripravili. Preizkusili smo se tudi na srečelovu, kjer ni bilo glavnega dobitka je pa bilo nekaj drobnarije, nekaj pa smo jo dobili še z žrebom prijavnic, kjer smo bili izžrebani vsi trije.

Ni pa dosti manjkalo, pa bi odšli domov tudi vsi trije z medaljo. Za majčkeno je zmanjkalo Boštjanu za tretje mesto in to samo 20 sekund, tako pa je pristal na četrtem mestu z časom 41:42. Jaz sem si priboril bronasto medaljo z časom 38:25,
Barbi pa z časom 56:34 zlato medaljo v skupini.
Absolutno med moškimi sem zasedel 10. mesto, Boštjan pa 18., medtem ko je Barbi v ženski kategoriji zasedla 16. mesto.
Kmalu pa smo se odpravili proti domu, saj smo se ustavili še na eni zanimivi lokaciji, kjer smo nazdravili dobri uvrstitvi teka.
To je bila turistična kmetija Hudičevec, kjer smo imeli zastonj malico in to po zaslugi Hermine. (vsaj mislim da je tako) Hvala lepa in se še priporočamo. Je bilo okusno!

1 komentar:

Barbi pravi ...

Ženska članica se javlja ... sta moška rekla, da je 8 km pretežno ravno. Od zdaj naprej vem, da to pomeni 9,3 km in pol proge vzpona. :)

Če je za Maticka to težavnost proge 4, je zame kar enih 8 (9 so npr. Gorjanci, 10 je 90° hrib). Sem komaj preživela. :) Kot dobitnica zlate medalje pa sem imela tudi intervju, ki si ga lahko preberete tukaj: http://barbi-gumbek.blogspot.com/2009/09/zlata-deklica.html

:) :) :)

P.S. Če gre klub drugo leto spet, grem še jaz ... osel gre menda samo enkrat na led. Jz pa nisem osel. In grem večkrat. :)