Izola

8.11.2009 pa smo se zbrali na 29. Martinovem teku v Izoli.V nekoliko slabšem vremenu, smo se tja odpeljali tudi iz dolenjskega konca.Da nebi bilo dolgočasno in vedno eden in isti pogovor, sem na tek povabil še enega iz Trebanskega konca. Odzval se je in tako smo se peljali proti morju Stane, Boštjan in Mirko.

Na obalo smo prispeli skoraj že malce pozno, kjer pa je bilo že prav živahno. Parkiramo, pozdravimo nekaj tekačev in htro v prijavno vrsto, da nebi le ti preje zaključili.

Zapisano je bilo, da je proga tokrat speljana na novo, ob morju in v dolžini 7,500 m.

Start in cilj je bil v Simonovem zalivu (San Simon), kjer se nas je nabralo kakih 250 iz vseh vetrov.

Tekli smo ob morski obali proti mestnemu središču, skozi izolsko marino, ob obali vzdolž parkirišča Lonka,

po Sončnem nabrežju, ob obali Velikega trga (mandrača),

po plaži Svetilnik, na koncu plaže smo zavili desno proti cerkvi sv. Mavra, tekli po ulici sv. Petra, na njenem koncu zavili levo, proti obali, ki vodi nazaj na plažo Svetilnik in se po isti poti vrnili v Simonov zaliv.

Kar nekaj navijačev se je našlo ob progi in pa tudi naključnih mimoidočih, ki so se ustavili in nas spodbujali. Vseskozi pa nas je spremljalo butanje valov ob obalo, na določenih mestih pa tudi tako daleč, da si bil lahko tudi malce moker.

Vse skupaj se je nekako hitro končalo. Ura je pokazala, da sem ciljno črto prečkal po 20,53 min, kar bi zneslo pod tri minute po kilometru, če bi bila dolžina kakor jo je nameril organizator.Že tako kratka proga je bila še skrajšana in kot taka prekratka. Takšnega mnenja je bila večina tekačev in tisti ki imajo malce boljše ure so namerili samo 5400 m in glede na dosežene čase bo kar držalo.

Vzporedno s članskim tekom in pohodom se je odvijal tek otrok s posebnimi potrebami iz Centra za usposabljanje Elvire Vatovec iz Strunjana in iz Varnostno delovnega centra iz Kopra, tek v dolžini 1000 metrov so speljali okrog plaže v Simonovem zalivu.

Primorci so postregli z mineštro, ampak to nio bilo ravno zadovoljivo, zato smo si Dolenčki podaljšali malico še z enim narezkom, ki smo ga imeli sabo za vsak slučaj. Pa tudi tistega nismo pozabili za kar se reče Martinov tek.Sicer so postregli tudi z Merlotom, ampak mi smo vajeni bolj Cvička in smo ga imeli tud nekaj sabo. Po dobri malici in kozarčku vinca, pa smo rekli, da bi še eno zapeli, zvlekli na plano harmoniko in že je bilo veselo da je kaj.

Ob vsej dobri volji smo pozabili tudi na rezultate in kar naenkrat so že delili medalje in pokale. So jih imeli toliko, da sem še jaz prišel na vrsto za eno medaljo in sicer za tretje mesto v skupini.Za vse pa ni bilo, je bila velika konkurenca, tako je Boštjan pristal na 6. mestu, Mirko pa na 12.

Po podelitvi so se kar hitro pobrali skoraj vsi in verjetno bi se tudi mi, če nebi imeli še harmonike in vinca, organizator pa je imel za podeliti še kup nagrad. Je kar nekaj časa trajalo, saj je po nagrado prišel vsaki tretji ali četrti izžrebani, ostali pa so že odšli. In spet smo morali nagrade pobrat mi, ki smo bolj pri tazadnih, pa še kozarček in proti domu.

Ljubljana

Po dolgem času sem se zopet spravil k pisanju. Tokrat dolgujem objavo za 25.10 2009, kraj dogajanja pa je bila naša prestolnica. Ljubljanski maraton je nekako zaključek tekov, saj so se v glavnem že končali vsi pokalni teki in obenem tista pika na i za tekače. Vsi se namreč celo leto pripravljajo na ta dogodek za čim višjo uvrstitev in tudi v klubu Matick ni nič drugače.

Boštjan je sprva imel v mislih samo rekreativni tek na 10 km, a se je premislil in tako sva oba tekla polmaraton. (21 km) Za maraton (42 km) sem jaz še malce "premajhen" in verjetno nebi zmogel tolikšne razdalje, ker je moja najdalša pretečena razdalja do sedaj 16 km in je tako to moj prvi polmaraton.

Številke in čipe sva prevzela že čez teden,(jih je Matej prinesel iz Lj, da ni bilo potrebno v zadnji minuti še za to delat gužvo) 3909 je bil zapisan Stane Kralj in 3910 Boštjan Zamida.Zgodaj zjutraj sva se odpravila na pot, s težavo našla parkirno mesto in še za rep ujela start rekreativnega teka. Malce sva pogledala traso proge, pozdravila nekaj znanih tekačev in že so bili v cilju prvi tekači na najkrajši progi. Do starta maratona in polmaratona je bilo še precej, pa tudi ne. Na hitro sva se oblekla v dres, se malce ogrela in že se je bilo potrebno "zagrebsti" za startni položaj. Ogromna množica se je zbrala pred parlamentom (preko 6400) in čakala na strel za začetek. Gneča je bila kar velika in zato se je temperatura dvignila za kar nekaj stopinj. Oblekel sem dolgi dres, zato mi je bilo kar vroče in imel sem pomisleke, da bi mogoče bilo bolše v kratkem, a kar je pač je. Zadne minute je zapolnil župan mesta Ljubljana z nagovorom in pa skupina The stroj z svojo glazbo. (bolje rečeno z ropotanjem)

In sledil je start.

Kenijci in ostala elita, so "potegnili" in že v prvih metrih pritekli prednost, da jih jaz ne ujamem v polnem šprintu. Prvi kilometer je bil v znamenju gužve, saj niti nisi mogel teči. Veliko tekačev, ozke ceste, vsak pa je hotel priteči čim boljše in tekali smo sem ter tja, da smo koga prehiteli. Na prvem kilometru je čas pokazal precej čez 4 min. Če sem na hitro zračunal, bi z takšnim tempom prišel v cilj precej čez 1: 30:00, ker pa sem si za cilj nekako zastavil ta čas, je bilo potrebno malce pospešiti. Pričel sem prehitevati, tekel nekaj časa kar po pločniku in si nekako na drugem kilometru pridobil svoj prostor. Tudi čas je bil že bolši, saj sem dva km pretekel pod 8 min, zato sem probal tempo držati tudi naprej.

Ob progi je bilo vse polno navijačev in tudi glazbenih skupin, ki so nas nekako spodbujali naprej. Ujel sem si tudi "zajca" in ga nekako sledil tja do desetega kilometra. Tu me je ujela manjša kriza, spustil sem zajca in malce zmanjšal tempo, a še vedno v povprečju 4 min/km.

Mimo je pritekel Jože Lužar in me nagovoril; cukaš, cukaš, probaj držati moj tempo in sva tekla skupaj naprej. Jaz sem sicer vedel, da nimam enakomeren tempo, a si nisem mogel pomagati. Tudi njegov tempo nisem mogel dolgo držati. Kmalu po 15. km,ki sem ga pretekel točno ob uri, sem padel v drugo krizo in moral sem tudi Jožeta spustiti naprej.

Tempo sem še nekoliko zmanjšal in nekako po svoje nadaljeval. Ob progi je bilo vse več navijačev, ki so nas spodbujali naprej. Proga je bila malce monotona, saj so bili zadnji kilometri v čisti ravnini, a vseeno je kriza nekako popustila.

Zadnja dva km sem tekel z lahkoto, sploh pa zadnjega, ko so navijači naredili kar špalir do cilja in te kar nekako ponesli čez ciljno črto, kjer nas je pričakal župan Zoran Jankovič in se z vsakim rokoval.

Vsekakor je sledil pogled na urine kazalce. Na obraz se mi je prikradel velik nasmešek, saj je bil dosežen čas daleč nad pričakovanjem. Ura se je ustavila pri 1:26:39, kar je pomenilo 166. mesto med 3990. tekači, ki smo merili moči v polmaratonu. V tej kategoriji je zmagal Mitja Kosovel, ki je dosegel čas 1:07:33, Boštjan pa je v cilj pritekel kot 957. s časom 1:39:57.

V maratonu pa je z 42 km najbolje opravil kenijec Biama William s časom 2:10:12, najboljši predstavnik Slovenjie pa je bil Roman Kejžar na 11 mestu.

Kakor koli že, sem mnenja, da smo zmagovalci vsi ki smo uspešno pretekli 21 km, sploh pa tisti na 42 km.

Bušeča vas

Je že kar 14 dni, odkar smo se zbrali v Bušeči vasi pri Cerkljah ob Krki, da se pomerimo na zadnji preizkušnji za pokal Dolenjske. Bila je mrzla nedelja 18.10 2009, ko smo se v precej velikem številu zbrali za 9.8 km dolgo preizkušnjo.

Prijeten kraj in zelo dobro organizirana prireditev, veliko število tekmovalcev in navijačev in pa nizke temperature, vse to je bilo na enem kupu. Verjetno je bila malce večja udeležba zato, kjer je to zaključna prireditev za naš konec Slovenije in obenem podelitev pokalov in medalj najboljšim za leto 2009.

Pisana množica je tekala sem ter tja in se ogrevala za kar precej težko preizkušnjo. Proga sicer malce spremenjena, a ne bistveno, ker klanca zaradi katerega je bila sprememba niso izklučili ampak samo malce raztegnili.

Vseeno smo bili ob 11:00 za startno črto
in se pognali v lov za novimi uspehi.

Proga se je takoj obrnila v klanec in tako kar nekaj km, nato pa malce razgibano nekaj časa navzgor, pa navzdol, pa nekaj ravnine vse po asfaltirani cesti. Sledil je del poti po makedamu in travnati površini. Tu je bila sprememba glede na prejšnje teke, a le podalšana za kakih 50 m, medtem ko klanec je ostal. Precejšenj vzpon med vinogradi in malo kateri je tu pretekel do vrha. In ko si na vrhu je še spust in spet kar precejšnji in tudi precej dolg, pa še na asfaltu. Noge v tem delu precej trpijo in ko smo prišli na ravnino je bilo kar težko ujeti neki pravi ritem.

Sledilo je še kaka 2 km ravninskega dela do cilja, moči pa so bile že na rezervi. V zadnjem kilometru sem se boril z Zvonetom in vse je kazalo, da bo bil močnejši. Pa je prišel delček, kjer so bili njegovi navijači in so vsi kričali ;daj ga prehiti Maticka. Taki vzkliki navijačev, pa so iz mene izvlekli še nekaj energije in se nisem dal, ampak samo povečal prednost.

V cilj sem pritekel z precej velikim časom, kmalu za mano pa še Boštjan. Kar nisem bil nekako zadovoljen, saj so bili pred mano tekači, ki so navadno daleč za mano.Nevem ali sam jaz tako brez moči, ali pa so ostali tako dobri, ker se pripravljajo za Ljubljanski maraton.Kakor koli že, z težavo sem se privlekel do cilja, v pomoč pa so bili tudi navijači ob progi.

Po teku so se nekateri namočili v bazenu, meni pa ni bilo ravno do kopeli , ampak sem se samo hitro toplo oblekel. Ko smo oddali številke, smo vsi dobili praktična darila in bon za malico. Darila niso bila ravno nevem kaj, je pa bila zato malica zelo uredu. Dokler smo mi pomalcali, pa je organizator že postregel z rezultati teka.

Številke so pokazale naslednje;

30 mesto s časom 41:36, kar je zadostovalo za 4 mesto v skupini,

Boštjan pa 46 mesto in čas 43:11 ter 5 mesto v skupini

Ni pa bilo še rezultatov za skupni pokal vseh tekov in oba z Boštjanom sva bila sigurna, da ni nobeden med tremi najboljšimi, zato nisva čakala podelitve in sva se odpravila po drugih obveznostih. No pa ni bilo tako. Rezultati so namreč pokazali, da sem zasedel 3. mesto v svoji skupini. Če bi pa tole vedel popreje pa bi sigurno počakal podelitev in stopil na zmagovalne stopničke. Tako je v mojem imenu stal na stopničkah Mirko, ki sem mu rekel preden sem odšel; "če bo kaj za maticka, pa ti prevzem". Je bil tako vesel, ker je lahko stal na stopničkah, da se mu še danes smeji. Pokalček ki sem ga prejel, pa bom pokazal malce pozneje!