Snovik

Vikend ki je za nami, pa je minil v znamenju enega od treh dobrotnikov, ki nas obiščejo konec leta. Ta dobrotnik pa je sveti Miklavž, ki nas bolj ali manj razveseljuje z svojimi darili.Prihaja v spremstvu angelov ali hudiča, ter nas obdaruje glede na našo pridnost skozi leto.

Vsak se ga veseli po svoje, še najbolj verjetno otroci zavoljo sladkarij in igrač, ki se najdejo v njegovi vreči.

Sveti Nikolaj (Miklavž) pa ni samo mož, ki obdaruje otroke, ampak je tudi zavetnik (patron) v kar nekaj cerkvah po Sloveniji. Omenil bom dve cerkvi, prva je stolna cerkev sv. Nikolaja (tudi Kapiteljska cerkev sv. Miklavža, Kapiteljska cerkev sv. Nikolaja oziroma Kapiteljska cerkev, med domačini pa kar Kapitelj) je eden najstarejših, najlepših in tudi najbolj prepoznavnih znamenitosti Novega mesta.

Druga cerkvica pa je nekje v Tuhinjski dolini.Postavljena je na hribčku nad vasjo Hruševka, po njej pa se imenuje tudi tamkajšnje turistično in športno društvo.

In zakaj omenjam to društvo?

To pa zato, ker so v soboto 5.12 2009 organizirali Miklavžev tek. To je prijeten kratek tek, z nekaj metri višinske razlike, ki se prične v termah Snovik in zaključi pri cerkvici svetega Nikolaja. Teka sem se udeležil že tudi lani in pohvaliti moram organizatorje teka, saj se resnično trudijo speljati prireditev tako kakor je treba.

Ni pa vse kakor je treba pri meni. Prihod v Snovik z zamudo, (kakor skoraj vedno) sem moral kar teči na prijavno mesto, da se ni poprej zaprlo. Pa vendar nisem bil zadnji. Dobil sem številko 229, podeljenih pa je bilo 234.Za ogrevanje ni bilo časa, še najbolj sem se ogrel na prijavo in nazaj do avta, nato v dres in še nekaj pretečenih metrov in že smo se zbirali za črto. Na noge sem nataknil čisto nove copate, kupljene nekaj dni nazaj in jih nisem niti obul še dobro.Da to ni preveč dobra poteza sem se spomnil šele po pretečenih nekaj metrih, ampak za v blato nimam drugih uporabnih copat, tu pa to zagotovo bo.Pred štartom še pozdrav z Domžalskim kolegom Petrom in njegovo ženo Jano, z katerim smo se spoznali na teku v Žumberaku in že smo se pognali v breg.

Prvi metri so potekali precej strmo navzgor, pa za njimi malce manj strmo in že je bil prvi spust. Tudi ta je bil kratek, nato pa spet rahlo navzgor skozi vas Snovik. Tu smo zavili desno na makedamsko pot in kmalu levo na travnato pot.

Do vasi Hruševka smo tekli večino proge po blatu, tu pa tam kakšen meter brez njega. Višinke razlike verjetno nismo naredili kaj dosti, proga je pa kar precej razgibana. Še zadnji spust in že smo se znašli sredi vasi. Tu smo zavili levo po asfaltni cesti, katera je bila naslojena na breg in po njej nadaljevali kaka dva kilometra. Sledila sta še približno dva kilometra vzpona po makedamski poti in kmalu se je pred nami pojavila cerkvica, pred katero je bil cilj našega teka.

Ura je pokazala čas 27:37, kar je za cca 2 min boljši rezultat kakor lani. Zmagovalec je bil v cilju kar za dobrih 5 min pred mano in se je lahko že okrepčal za obzidjem cerkvice z dobrotami ki jih je pripravil organizator. Tu se je našlo za vsakega nekaj; v ponudbi je bil čaj, (za najbol razgrete tudi z dodatkom antigripina)pa voda, več vrst sadja, raznoraznega peciva, potic,....Obratoval je tudi šank, kjer se je dalo tudi kaj dobit, vendar je tu bilo potrebno plačilo.

Nisem se kaj dosti zadrževal, popil sem en čajček in ubral sem jo po poti nazaj. Nekako je bilo potrebno priti do avta in dokler je še telo ogreto gre lažje.

V dolino pravijo da je lažje kot v hrib, vseeno sem za nazaj porabil več časa, a še vedno sem pritekel hitro do avta. Tu sem zamenjal oblačila in z avtom nazaj na cilj, kjer se bo odvijala podelitev.

Moram pa tudi pohvaliti moje nove copatke za razmere blato, ki so se zelo dobro odrezale.Nič niso tiščale ali žulile, imajo solidno blaženje in pa tisto glavno v blatu niso drsele. V primerjavi z prejšnjim "blatarcami"sem bil kar prijetno presenečen.

V cilju pa me je že iskal Peter in skupaj sva stopila do šanka. Še predno nama je uspelo popiti kozarček pijače, sem moral po nagrado, katero mi je dodelil žreb številk, kmalu pa se je sreča nasmehnila tudi Petru.Do objave rezultatov in podelitve medalj najboljšim, je bilo le toliko časa, da sem si malce ogledal na okoli. Ugotovil sem, da je sosednji hrib že pobeljen s snegom in da v dolino ni ravno kakega posebnega razgleda, saj je drevje vse naokrog.

Sledila je podelitev, kjer pa jaz nisem delal gužve, saj sem dosegel šele 32 mesto, v skupini pa 12.Takole pogumno pa so stopile na stopničke najboljše tri v skupini "mlajše članice".

Čestitke vsem najboljšim in tudi tistim malce manj!