jih zvezali z vrvjo ter pritrdili za avtomobil ki jih je odvlekel na vrh.
Navijači so tako odrinili v hrib, z boštjanom pa v dolino na štartno mesto za tek.
Slabe vremenske razmere so vplivale tudi na udeležbo, a se nas je vseeno zbralo okoli 40 tekačev.
Po krajšem pozdravnem nagovoru organizatorja, ki nas je obvestil tudi za spremembo proge in sicer da ne bomo tekli na Trdinov vrh temveč je cilj zavoljo vremenskih razmer premaknjen na Gospodično, smo se pomaknili za štartno črto in naredili še eno fotografijo za sponzorja.
In že smo bili pripravljeni da se spopademo z klancem in snegom. Najstarejši udeleženec, ki se je na goro odpravil kot pohodnik je dal znak za začetek in skupina se je pričela s tekaškim korakom pomikati proti vrhu.
Prva dva kilometra so potekala po asfaltni cesti mimo vasi Jugorje, nato pa je bila proga bolj podobna bob stezi kakor pa cesti. Ob vsaki strani ceste narinjeni kupi snega , na cesti pa snežena podlaga. Je bilo potrebno kar pazljivo saj je bilo precej drsno. Pod snegom je bil na določenih mestih tudi led. Pa smo kar nekako premagovali kilometre, čeprav je bilo težko teči tudi na delu kjer se cesta malce poravna. Na polovici nas je pričakala postojanka z toplim čajem, ki se je kar lepo prilegel in malce pogrel. In je bilo potrebno nadaljevati. Pred nami je bilo še dobra dva kilometra klanca do Krvavega kamna, nato pa se je pričel spust. Na tem delu so nas pričakali tudi glasni navijači in nas nekako z novo močjo pognali naprej.
Od tu ni bilo več daleč do cilja in še to vseskozi v dolino. Kmalu se je pred nami pokazala koča pri Gospodični, samo še nekaj deset metrov do zavoja in proti cilju. Kar veseli smo bili ko smo prečkali ciljno črto.
V cilju nas je čakal topli napitek in topla oblačila, nato pa smo se pomaknili v kočo na toplo. V koči so nam postregli z okusno malico, katera pa se je spremenila v pravo praznovanje. Na ta dan ima namreč organizator teka rojstni dan in nas je postregel z krofi in kozarčkom dolenskega cvička. Ni mankala seveda tudi harmonika in med tekači se je našlo tudi nekaj odličnih harmonikarjev, ki so izvabili iz nje prijetne skladbe.
Za najboljše so bili tudi pokali, za precej naključno izžrebanih pa tudi praktične nagrade. Pri nagradah sva imela srečo tudi jaz in Boštjan, za pokale pa sva še malce "prekratka". Jaz sem v cilj pritekel kot sedmi z časom 52:47, Boštjan pa še deset mest za mano.
Pa na zdravje in še na mnogo pretečenih kilometrov!
2 komentarja:
Moram povedat, da je bilo tokrat mnogo bolje biti navijač kot tekač. Mi smo uživali, vi pa trpeli. Ma, je blo tako luštno divjat s sankami, da gremo naslednje leto spet navijat. Še posebej, če bo sneg. :)
Objavite komentar