10. Kraški maraton

Tele tri slikce me pa malce za........ jih ne morem premaknit malce niže kamor sodijo.

V nedeljo 21.03.2010 pa je bilo živahno v Sežani. Tu je namreč potekal jubilejni 10. mali Kraški maraton.Mali ni bil po udeležbi, ampak po kilometrih, ker se ne teče maratonskih 42 km, ampak samo 21km. 21 km pa je za začetek sezone več kot preveč, še posebej za nas ki smo imeli do sedaj zimsko spanje.

Ob prijavi sem malce tuhtal, ali 8 km ali 21 km. Vso zimo sem namreč namesto kondicije nabiral kilogram in štirinajst dni pred tekom je malce pozno za pričetek priprav za takšen zalogaj. Vseeno je bila odločitev 21 km, pa tudi če bo rezultat malce slabši.

In tako sva se znašla z Boštjanom sredi velike gneče tekačev, saj je to verjetno druga največja tekaška prireditev v Sloveniji, takoj za Ljubljanskim maratonom.(napisal sem verjetno, ker se mi zdi da sem nekje to tako prebral, nisem pa siguren) Prijave niso bile potrebne, saj smo vse uredili že v predprijavi (drugače ne gre), je pa bilo potrebno dvigniti številke. Še dobro, da je Boštjan pogledal poprej katere številke imava in je bil ta posel zavoljo tega malce hitrejši.

Pa sem jo imel, številko namreč)tako lahko za zapomnit. 3 2 1 in gremo! Ja pa ne še! Najprej še po stolček in nato v opremo, pa malce ogrevanja in šele nato v štartni položaj. Kake petnajst minut popreje smo se že drenali za boljši položaj čim bliže štartne črte in tokrat za spremembo tudi Boštjan.

Da je bilo čakanje lažje so pred nami imele nastop mažuretke,

nato pa odštevanje in greeemooooo

Ja bolj počasi je to šlo! Malce je rosil dežek, ravno toliko da je bil asfalt moker in spolzek in je bilo potrebno paziti, da ne vrže iz ovinka. Iz Športnega parka smo se podali po ulicah Sežane in nato zavili proti Lipici.Tu se je kar nekaj časa vleklo mimo tistih ograj, po sicer prijetnem in urejenem okolju.

Malce smo vijugali gor in dol in prispeli smo do meje z Italijo in nadaljevali naprej po sosednji državi. (brez potnega lista) Iz Bazovice smo se usmerili proti Padričam in naprej proti Trebčam.Spremljalo nas je kar precejšnje število navijačev in godbenikov, ki so nam dajali ritme za tek. (take bolj počasne sem jaz ubogal)

Spet smo prestopili državno mejo in se usmerili proti Orleku. Za nami je bila že več kot polovica poti, moči pa čisto na nuli.Boštjana z katerim sva tekla kak kilometer sem "pognal" naprej (je hotel kar mene čakat, da bi šla skupaj) jaz pa še z zadnjimi močmi počasi naprej. V tem delu se je opazilo, da še ni tiste prave kondicije, saj smo se vsi le s težavo še vlekli, mnogo pa je bilo tudi krčev in nekaj tudi odstopov.Preko Orleka smo pritekli nazaj v Sežano in z zadnjem atomom moči skozi cilj. Če bi popreje vedel, da bo šlo z takšno težavo, bi se odločil za 8 kiliometerski tek. Ampak kar je je, minilo je in brez kakih poškodb in posledic, kar pa je najvažnejše. Tudi rezultat ni tako slab, čeprav moram priznati, da sem pričakoval malce boljšega. Ure so se ustavile pri času 01:33:42, pričakovanja pa so bila pod 01.30. Boštjan je prečkal cilj dobri dve minutki pred mano s časom 01:31:06. Dežek se je pa še kar silil nekam in tudi kake vročine pretirane ni bilo, tako da smo zaviti v bunde zapustili kraj prireditve in se napotili proti sončni Dolenski. Pa ne za dolgo, kmalu gremo nazaj in to že danes (27/3 kaže koledar)v Vipavo na Vipavski tek, pol pa še v Vipavsko klet (če slučajno kako srečamo), ampak to je že druga zgodba.

Tu pa so še trije najboljši (pa ne dolgo, drugo leto bom pred njimi)

Po Panovcu

Medtem ko pri nas še vedno lahko naredimo snežaka, so na Primorskem že zakorakali v pravo pomlad. Sonček je tam bolj vesel in priklical je že prve rožice, da se bahajo z svojimi cvetovi.

Pa ne pride na Primorskem samo pomlad poprej kakor pri nas, tudi tekaška sezona se prične več kot mesec dni prej.

Tako smo se prvič pognali po tekaških stezah za pokal Primorskih novic v nedeljo 14. marca. Medtem ko je pri nas še vedno mraz kazal svoje zobe (-8), je v Novi gorici bilo že pravo pomladno vzdušje.

S soncem obsijana pokrajina, temperatura preko 10°C, pomladno cvetje se bohoti v prekrasnih barvah,...To je le nekaj dejavnikov, da smo bili veselo razpoloženi na prvi tekaški "dirki".

Pred dijaškim domom je bilo štartno mesto, v samem domu pa prostor za vse formalnosti pred in po teku.Pisana druščina je postavala na sončku in prijetno kramljala, kako tudi ne, saj se nismo videli že celo večnost, pa toliko je za povedat vsega.
A je napočil tudi trenutek, ko smo se počasi pričeli zbirati za štartno črto
in ko smo bili tam vsi, ( zbralo se nas je kakih 130) smo pričeli odštevati. Pravzaprav je odšteval samo štarter, najprej minute, nato polovičko minute, pa četrtino in na koncu zadnjih 5 sekund. Tu je napetost naraščala in pri zadnji; hop in v galop.
Kmalu se je gruča tekačev spremenila v dolgo kačo, ki se je izgubila v slikovitem gozdu Panovca. Sicer okrnjen obisk tega teka, (za kar je kriva vsporedna tekaška prireditev na tem koncu in sicer tek na Solinah)ni bil nič kaj manj prijeten. Gozdne poti in stezice so kar vlekle naprej in naprej, da si kar pazabil da si premagal klanec in se spet spuščaš v dolino. Proga sicer malce spremenjena od lani, zaradi neurja ki je divjalo v prejšnjem tednu. Je bilo podrtega drevja, pa so malce priredili in smo obtekli prepreke. Sama proga se je zavoljo tega malce skrajšala, je pa bila precej bolj zanimiva in na splošno smo bili z njo vsi bolj zadovoljni. Težavnost je še vedno ostala ista, saj klanca v drugi tretini nismo obšli, ampak je ostal takšen kakor je bil.

V zadnjem ravninskem delu, smo dohiteli pohodnike, pa tudi nekaj sprehajalcev se je našlo, ki so nas spodbujali, da smo premagali še zadnje kilometre.

Še pod ciljni balon in ure so se ustavile.Moja je pokazala čas 38:43, kar je pomenilo dobrih 6 min zaostanka za najboljšim in za 4 min boljši rezultat kot lani.Sem primerjal čase ostalih z lani in v povprečju so imeli za 2 min boljši rezultat, kar je bil vpliv krajše proge, se pravi da sem izboljšal rezultat za 2 min. (bravo jaz). Rezultat je zadoščal za 29. mesto v absolutni kategoriji in 7. mesto v skupini. Lani sem dosegel 42. absolutno in 10. v kategoriji, s tem da sem letos v drugi skupini (leta pač), ki pa mislim da je malce močnejša.

V cilju so vsakemu ponudili še srečko za praktične nagrade, ni pa tudi manjkalo napitkov in sadja. Nekateri so lahko povedali tudi vtise z teka za lokalno postajo, ali pa tudi graje seveda, za katere pa mislim da jih ni bilo.

Sledila je še okusna malica, ter podelitev pokalov in medalj najboljšim, nato pa nazaj proti mrzli Dolenjski. Nazaj se zopet vrnemo že to nedeljo in sicer v Sežano, kjer bo potekal mali Kraški maraton.

Portugalska

Tudi tokrat z zamudo (kakor da je bilo kdaj drugače) dolgujem nekaj besed o dogajanju na Portugalskem.

Barbi tur (ki je vedno za žur) je organizirala teden dni potepanja po svetu, kar je klub Matick izkoristil za kondicijske priprave na novo sezono.Tja je deset potnikov poletelo 21.02. 2010 iz letališča v Trstu. Seveda ni šlo z direktno linijo, ampak smo morali presesti v Bruslju. Tu smo imeli precej časa med leti, zato smo si malce ogledali mesto, nato pa odleteli naprej do mesta Porto. Ker smo bili kar precej daleč od naše hiške, kjer smo sicer bivali in ker je bila že pozna ura ob prihodu, smo prvo noč prespali kar v Portu.Zjutraj smo si malce ogledali mesto in njihove znamenitosti nato pa se odpravili naprej.

Ker nas je večina vinogradnikov, smo si z veseljem ogledali eno vinsko klet, katerih pa je tu cela ulica. Z zanimanjem smo poslušali razlago o pridelavi, predelavi, prevozu in vsemu kar sodi zraven, da se pridobi tista prava žlahtna kaplica. Nato smo si ogledali klet in njihove sodčke. V ta soček na sliki se spravi nekje 55000 litrov Portovca.

Nato smo to morali tudi poizkusiti in seveda nazdraviti

Pogledali smo tudi s čim vino prevažajo

Nato smo šli naprej in prispeli na cilj našega potovanja. Nekaj kilometrov plaže, valovi, sonce, dež in veter, nas je tako navdušilo, da smo se takoj podpisali na plaži in poskočili od veselja.

Plaža je urejena verjetno ravno za tekače, saj je po celotni dolžini speljana lesena potka, da ni treba gaziti po mivki, ter da te ne zalijejo valovi.

Tako je tudi naš drugi dan minil kot bi mignil in tudi večer se ni zavlekel kaj preveč dolgo, saj smo ostali brez elektrike in smo se potuhnili v postelje.

Že naslednje jutro so se stvari uredile in izmerila se je tudi dolžina plaže. Od naše hiške pa do konca zalivčka je točno 4 km, nato obrat in še 4 km nazaj, tokrat ne po lesenih mostičkih ampak kar po cesti, tako da je bil tek nekako v krogu. Kadar se je teklo dalšo razdaljo se je preteklo krog in pol ali dva, nato pa nekaj razteznih vaj in na zajtrk.

Po zajtrku je sledilo raziskovanje dežele in obiskali smo kar nekaj znanih krajev, znamenitosti, muzejev, .... Mogoče tukaj omenim samo obisk svetovno znanega romarskega središča Fatima, ki je bilo eno od naših postojank.

Pa mogoče še najbol zahodna točka naše celine, kjer smo se takole nastavljali sončku.

Ker so zanimivosti rastrešene po vsej državi ni bilo mogoče vsega pogledati, pa tudi časovno se nam ni izšlo, saj je vse skupaj hitro minilo. Nekajkrat smo tudi zgrešili cilj in takrat smo za pomoč poprosili domačine, ki kraj dobro poznajo. Pokazali smo jim zemljevid ter kam bi radi šli in z veseljem so nas napotili na pravo pot.

Seveda pa nismo samo kolovratili okoli, saj je program kondicijskih priprav moral potekati nemoteno. Sicer podrobnosti treningov ne smem izdati, saj bi le te lahko uporabila konkurenca, lahko pa povem da je bilo kar nekaj pretečenih kilometrov, pa cel kup krepilnih vaj, pa vaj za sproščanje, razteznih vaj,... V določenih trenutkih treninga sem bil tako hiter, da me niti fotografska ekipa ni mogla ujeti v objektiv.

Preizkusili smo se tudi v nekoliko novih disciplinah, kot so "met kamenčkov v ocean" (včasih smo temu rekli žabice)

"Plezanje na palmo" je bilo tudi prijetno

Potem je bil tu še "skok na plažo"

Pa skok na plažo v dvojicah

Tu je še skok z bambusovo palico

Žal ni bilo v tem času nobene tekaške prireditve, da bi se lahko preizkusil z Portugalci, ter da bi videl v kakšni formi sem in kakšne čase lahko dosežem. Tako bo moj prvi tek kar na domačih tleh in sicer v nedeljo 14.03.2010 v Novi gorici, kjer se bomo pognali po Panovcu.

Vsega lepega pa je enkrat konec, tako je minilo tudi to in že smo se znašli doma, kjer pa tudi pridno nadaljujemo z pripravami na novo sezono, ki je čisto pred vrati.

Pa "dober tek" bi lahko rekli!