10. Kraški maraton

Tele tri slikce me pa malce za........ jih ne morem premaknit malce niže kamor sodijo.

V nedeljo 21.03.2010 pa je bilo živahno v Sežani. Tu je namreč potekal jubilejni 10. mali Kraški maraton.Mali ni bil po udeležbi, ampak po kilometrih, ker se ne teče maratonskih 42 km, ampak samo 21km. 21 km pa je za začetek sezone več kot preveč, še posebej za nas ki smo imeli do sedaj zimsko spanje.

Ob prijavi sem malce tuhtal, ali 8 km ali 21 km. Vso zimo sem namreč namesto kondicije nabiral kilogram in štirinajst dni pred tekom je malce pozno za pričetek priprav za takšen zalogaj. Vseeno je bila odločitev 21 km, pa tudi če bo rezultat malce slabši.

In tako sva se znašla z Boštjanom sredi velike gneče tekačev, saj je to verjetno druga največja tekaška prireditev v Sloveniji, takoj za Ljubljanskim maratonom.(napisal sem verjetno, ker se mi zdi da sem nekje to tako prebral, nisem pa siguren) Prijave niso bile potrebne, saj smo vse uredili že v predprijavi (drugače ne gre), je pa bilo potrebno dvigniti številke. Še dobro, da je Boštjan pogledal poprej katere številke imava in je bil ta posel zavoljo tega malce hitrejši.

Pa sem jo imel, številko namreč)tako lahko za zapomnit. 3 2 1 in gremo! Ja pa ne še! Najprej še po stolček in nato v opremo, pa malce ogrevanja in šele nato v štartni položaj. Kake petnajst minut popreje smo se že drenali za boljši položaj čim bliže štartne črte in tokrat za spremembo tudi Boštjan.

Da je bilo čakanje lažje so pred nami imele nastop mažuretke,

nato pa odštevanje in greeemooooo

Ja bolj počasi je to šlo! Malce je rosil dežek, ravno toliko da je bil asfalt moker in spolzek in je bilo potrebno paziti, da ne vrže iz ovinka. Iz Športnega parka smo se podali po ulicah Sežane in nato zavili proti Lipici.Tu se je kar nekaj časa vleklo mimo tistih ograj, po sicer prijetnem in urejenem okolju.

Malce smo vijugali gor in dol in prispeli smo do meje z Italijo in nadaljevali naprej po sosednji državi. (brez potnega lista) Iz Bazovice smo se usmerili proti Padričam in naprej proti Trebčam.Spremljalo nas je kar precejšnje število navijačev in godbenikov, ki so nam dajali ritme za tek. (take bolj počasne sem jaz ubogal)

Spet smo prestopili državno mejo in se usmerili proti Orleku. Za nami je bila že več kot polovica poti, moči pa čisto na nuli.Boštjana z katerim sva tekla kak kilometer sem "pognal" naprej (je hotel kar mene čakat, da bi šla skupaj) jaz pa še z zadnjimi močmi počasi naprej. V tem delu se je opazilo, da še ni tiste prave kondicije, saj smo se vsi le s težavo še vlekli, mnogo pa je bilo tudi krčev in nekaj tudi odstopov.Preko Orleka smo pritekli nazaj v Sežano in z zadnjem atomom moči skozi cilj. Če bi popreje vedel, da bo šlo z takšno težavo, bi se odločil za 8 kiliometerski tek. Ampak kar je je, minilo je in brez kakih poškodb in posledic, kar pa je najvažnejše. Tudi rezultat ni tako slab, čeprav moram priznati, da sem pričakoval malce boljšega. Ure so se ustavile pri času 01:33:42, pričakovanja pa so bila pod 01.30. Boštjan je prečkal cilj dobri dve minutki pred mano s časom 01:31:06. Dežek se je pa še kar silil nekam in tudi kake vročine pretirane ni bilo, tako da smo zaviti v bunde zapustili kraj prireditve in se napotili proti sončni Dolenski. Pa ne za dolgo, kmalu gremo nazaj in to že danes (27/3 kaže koledar)v Vipavo na Vipavski tek, pol pa še v Vipavsko klet (če slučajno kako srečamo), ampak to je že druga zgodba.

Tu pa so še trije najboljši (pa ne dolgo, drugo leto bom pred njimi)