petek, 16. april 2010

10. tek za pokal Kolektor Liva

Megla. Hladno nedelsko jutro, ko je termometer kazal samo 4°C , koledar pa 11. april, sem se počasi premikal proti Primorski. Ja še en Primorski tek, pa še tam je bilo precej hladno.
Do Ivančne gorice je bila megla, da bi jo lahko rezal,tu pa se je že pokazal kakšen sonči žarek. Na Ljubljanskem barju krajši postanek za čokolado in vodo in spet naprej in to v sončno jutro. Tu se je sonček že smejal na vso moč, tako da je bilo v avtu kar vroče.Pa prispem na cilj, oziroma na start.(kakor se vzame in z krajšim postankom v Postojni, kjer sem pobral s sabo še "navijačico") Tu pa kar majhno presenečenje! Burja!!!!(je burja na primorskem presenečenje?)
Pa spet tisto večno vprašanje, kako se obleči da bo prav. Malce opazujem ostale, pa se ne da opazit, saj je bil vsak zavit še v trenerko. Pa sem se odločil za kratko odpravo in seveda trenerko čez. (samo do štarta)
Start teka je dober kilometer odaljen od cilja, zavoljo precejšnjega klanca v tem delu, je pa ravno prav prišel za ogrevanje. Na vrhu še kratek počitek, pa še malce tekanja in že se je zbrala 140 glava množica na startu. (nekaj manj, ker so eni malce zamudili. Eden tekač celo 5 min.)


Odjeknil je strel in že smo se zapodili po makedamski poti.
Ozka pot in veliko tekačev, zato prihaja do gužve in prerivanj v prvem kilometru. Ko je tekač pred mano tako izkal svoj prostor za tek, se je nekako zapletel in padel. Nismo ga poteptali pod sabo in tudi brez večjih poškodb je šlo,odnesel je le nekaj prask s sabo v dolino. Pa smo nadaljevali naprej. Tokrat po asfaltirani vaški cesti, na kateri ni mankalo tudi blata in gnoja. Verjetno je bila tudi burja na tekmovanju, samo da je ubrala obratno smer in precej se ji je mudilo. Sem se kar malce naježil od mraza in začel razmišljat zakaj imam dolge rokave v potovalni torbi. Pa po toči zvoniti je prepozno, tu se ne da kaj pomagati.
Cesta se je obrnila navzdol proti vasi, malce skozi vas nato pa na makedamsko pot in v gozd. Kar precej razgiban teren, zaradi gozda pa je burja ostala nekje visoko v krošnjah dreves.Pa smo se ogreli! Nič več mi ni bilo žal, da sem v kratki odpravi, saj je postalo že skoraj vroče. Z rahlim spustom smo pritekli iz gozda v zadnjo tretino našega teka. Pred nami se je odprla dolga ravnina skozi jaso, ki je ni bilo videti konca. Pa ni bila ravnina ampak rahel klanec navzgor. Tu smo bili tekači že precej "razrečeni", lahko pa si videl kako teče tisti pred tabo. (če si se ozrl nazaj pa tudi kako tisti za tabo) In sem malce spremljal. Tisti pred mano je rahlo izgubljal in ga je že malce popreje eden prehitel, dva za mano pa sta pridobivala v svojo prid. Do cilja je bilo še 3 km, od tega 1 km rahlega klanca, 1 km rahlega spusta in 1 km strmo navzdol z ciljno ravnino.
Potrebno je bilo izbrati pravo taktiko. Odločil sem se, da napadem takoj in prehitim tistega pred mano ali pa mogoče dva in potem v dolino samo ohraniti prednost. In sem pospešil. Izkazalo se je, da so tudi drugi v tem delu pospešili, a sem kljub temu enega prehitel. V zavoju, ko se cesta obrne v gozd in navzdol, še en pogled nazaj. Nekaj prednosti sem nabral pred tistim, ki sem ga prehitel, toda prehitevala sta ga še dva tekača, napram katerih pa sem malce izgubil. Ne bo časa za spane sem si rekel, če hočem obdržati trenutno mesto. "Cegu na gas" smo rekli včasih, pa v dolino in skozi cilj.

Ura se je ustavila in zadovoljstvo je bilo pogledati nanjo. 1. min bolše kakor lani je zame odličen rezultat, čas pa 45:53 za dobrih 11. km.
Burja ni dovolila kakih večjih postankov, zato se je bilo potrebno hitro obleči. En topel čaj, pa žrebanje srečke nato pa v najbolj topla oblačila in čakanje rezultatov. Med čakanjem me je pobaral novinar Primorskih novic z katerim sva malce poklepetala in me je poprosil za kratek intervju. Seveda sem z veseljem pristal, par besed ena "fotka" in že sem bil v Primorskih novicah dne 14. 04 2010.
Se mi je kar nasmejalo, da bo moja slika v časopisu, sem bil vesel k radijo. Še bolj pa sem bil vesel, ko sem pogledal v rezultate teka. Ti so namreč pokazali da sem uvrščen kot 21. absolutno in kot 3. v svoji skupini. Jupiiiiiii!!! Bronasta medalja! Prve stopničke v tej sezoni.
Takole pa so zgledali absolutni zmagovalci. Verjetno tudi vesel!

Veselja ni manjkalo, še bol zato, ker je bil četrti tisti ki sem ga prehitel dobra dva km pred ciljem. Pa sem preveril za teka nazaj in vedno sem bil za njemu in to samo za nekaj sekund. Tokrat pred njemu in tako naj tudi ostane za naprej.
Pa da ne pozabim reči hvala "navijačici"Nataši za fotografiranje, pa da je pobrala mojo trenerko na startu, pa za Primorske novice, ki sem jih dobil po pošti,(na Dolenskem jih ne premoremo) da sem se lahko videl kako sem "lušen, pa seveda za navijanje, za čestitke, dobro družbo,
Hvala lepa in se še priporočam še za naprej!

2 komentarja:

Barbi pravi ...

Stopničke, kolajna, jupiiii, čestitam. Še na mnoge v tej sezoni! :)

Novice moram pa tud enkrat pogledat.

Barbi pravi ...

Link do tvoje izjave na spletu je pa tule: http://www.primorske.si/PN/article_wide.aspx?pDesc=45208,1,42