Zimska liga Japetić

In tu je še ena zimska liga pri sosedih na Hrvaškem. 21.11.2010 se je namreč pričela 9. zimska liga Japetić. Od prejšnje Riječke lige je tale za spoznanje težja, saj poteka nakako na progi gorskega teka. Organizator teka je atletski klub "Jastreb 99" Jastrebarsko.

Start je v kraju Ivančići(Sv. Jana), pri gostilni Šumski dvor. Najprej se teče nekoliko navzdol proti Sv.Jani in se zavije desno, kjer se prečka skozi naselje do ceste ki vodi na Japetić. Cesta je široka makedamska in se do 6. km počasi dviguje. Od 6. km. naprej pa se strmina precej poveča, saj je višinske razlike med startom in ciljem za 550 m. Cesta se proti vrhu nekoliko zoža, strmina pa povečini drži do vrha gore. Ko se priteče na vrh do odajnika, je do cilja pri planinskem domu le še nekaj metrov spusta. Vsi teki se bojo odvijali ob nedeljah (vsako drugo) ob 10:00 in to ob vsakem vremenu in glede na vremenske razmere, zato bi lahko bila na cilju tudi precej debela snežna odeja.Tudi za to ligo je predvidenih 8. kol, za pokalček pa se šteje pet najboljših in se jih računa po sistemu hendikep.

Na prvo tekmo smo se podali trije iz Slovenije. "Stari borec" in poznavalec tovrstnih prireditev Doljak Edvard, Lavriha Mirko in pa seveda Matick. Ko smo se odpravljali iz Novega mesta, je dež pridno močil zemljo in vse je kazalo, da bo tekma "mokra", vendar so padavine ponehale, ko smo se prevesili na drugo stran Samoborskega gorovja. Za nekaj časa je celo sonček obsijal gorice Plešivice in megla se je nekoliko dvignila.

Na startu smo bili prvi, celo pred organizatorjem, zato smo se zapeljali nekaj kilometrov po progi z avtom, da sva z Mirkotom dobila malce predstave kakšen "teren" nas čaka. In še vedno je bilo dovolj časa, da smo v miru popili čaj in pričakali organizatorja. Tokrat sem bil na startni listi prvi napisan jaz, drugi Mirko, potem Doljak. Ko bi vsaj še ciljna lista bila takšna, sem si rekel in verjetno bi tudi bila, če bi tekmovali samo mi trije. Pa nismo, se nas je nabralo kar nekje okoli 30.
Ko je prišel čas, smo se zbrali za startno črto, pripravljeni za tek. Nekaj oblačil smo dali v "katrco" in so jih peljali na cilj, da smo se malce ogrnili ob zaključku teka, nato pa smo dobili znak za pričetek. Pa se ni nikomur mudilo. Kar še malce smo vsi postali, nato pa se počasi pričeli pomikati. Za mene je bil to vsekakor prepočasen začetek, vendar nisem mogel naprej, ker nisem poznal proge. Šele ko smo pritekli na cesto proti Japetičam, jih je nekaj pričelo z malce hitrejšim ritmom. Poskušal sem držati najhitrejšega, kar mi je tudi uspelo in kmalu sva naredila majčkeno prednost pred ostalimi. Tekla sva z ramo ob rami in se pogovarjala, kilometri pa so ostajali za nami. Ko pa se je začel malo ostrejši klanec, je pričel popuščati. Jaz sem imel še moči, le da nisem vedel kam je treba teči, v primeru razpotja. Pa mi je povedal, da je samo eno razpotje na 8. km, kjer naj se držim levo, nato pa samo po glavni cesti do konca. Pa sem šel.
Cesta se je vijugala v hrib, enkrat bolj, enkrat manj, na 8. km se je razcepila in spet po starem naprej. Vsake toliko sem pogledal nazaj, pa nikogar za mano, nakar sem mislil, da sem že zgrešil, ko se je pred menoj pojavil radijski stolp. Ja okoli stolpa pa je prava pot in tudi cilj mora biti v bližini. Pa je tudi bil. Samo še skozi parkirišče, nekaj metrov v dolino in že sem bil pri koči, kjer je bil cilj.
Tu so zapisali mesto in čas, jaz pa sem pogledoval nazaj, kdaj bo pritekel naslednji za mano. Pri meni so zapisali, 1. mesto in čas 55:57, s katerim sem bil povsem zadovoljen, toda za mano kar nobenega. Je minilo že skoraj tri minute, ko je v cilj pritekla tudi prva tekačica in še dobro minuto za njo tudi tekač, ki je bil zapisan kot tretji v cilju. Kmalu je bil v cilju tudi Mirko z časom 1:03:38 in takoj za njim tudi Doljak z časom 1:05:49.
Ker je bilo kar mrzlo za postavati, smo se preselili v kočo, kjer smo popili topel čaj in oblekli oblačila, ki so jih pripeljali , nato pa po najkrajši poti nazaj v dolino. Ja, kar peš je bilo treba mahniti, saj prevoza v dolino ni bilo. Še sreča, da je bila bližnica, čeprav precej strma in spolska in kmalu bi nas utrudila bolj kot pa tekma v hrib.
Ko smo se vrnili do avta, so nas čakala topla oblačila in pa pot domov. Toda nismo se takoj odpravili proti domu. Še enkrat smo obiskali prostore gostilne Šumski dvor, kjer smo si privoščili kosilo, šele nato pa smo jo ubrali proti domu.

Riječka zimska liga 1.

2. kolo Kastav 20.11.2010.

Jesen je obarvala listje v prečudovite barve, dan se je precej skrajšal, temperature so daleč od tistih ko bi lahko v kratkih rokavih skakali okoli in marsikateri bi rekel, da je sezona teka končana. Pa ni ravno tako! Večina jih nekako povezuje kot konec sezone teka Ljubljanski maraton, a je tudi v hladnejših dneh prijetno se ogreti z tekom. Za take stvari pa poskrbijo zimske lige.
Na domačem terenu sicer ni nič kaj podobnega, je pa nekaj na Primorskem, pa na Pohorju se najde nekaj, v zadnjem času imajo tudi Gorenjci nekaj, a kljub temu je odločitev padla na sosednjo Hrvaško. Tu pa je takih tekov kar precej in na vseh koncih in kot prvo v kateri bom poskušal zbrati pet tekov je Riječka liga.
In kako zgleda ta liga?
Sestoji se iz 8. tekov, od katerih je potrebno zbrati vsaj 5., katerih rezultati se upoštevajo za skupno uvrstitev po sistemu hendikep, plus še nekaj točk za vsako nadaljno udeleženo tekmo. Tekmuje vsak posameznik v samo eni skupini, lahko pa tudi tekmuje ekipa, če ima prijavljene vsaj tri tekmovalce.V Riječki ligi se teče na dveh progah. Prva proga je v Kostreni, druga pa je Kastav. Oba kraja se nahajata v okolici Rijeke, teki pa se izmenjujejo, enkrat Kastrena, enkrat Kastav. Se pravi če je 8. kol bo v vsakem kraju štirikrat tekma.
Pričetek te lige je bil že pred 14. dnevi, ravno takrat, ko je bil zaključek Dolenjskega pokala in zato se na prvi tekmi v Kostreni ni bilo mogoče udeležiti.
V drugem kolu, pa se je že pojavilo tudi ime Matick, tako v posamezni konkurenci, kakor tudi ekipno. Ekipa Matick šteje naslednje tekmovalce; Stane Kralj, Edvard Doljak, Alojzij Novak in Matej Vidic. To je skupina, dveh prekaljenih mačkov, (Edi in Lojze) enega povprečneža, (moja malenkost) in pa enega novopečenega tekača, (Matej)ki bo poskušala iztržiti kar največ.
Ko smo se v soboto podali na pot, če povem popravici niti nisem vedel kako vse skupaj izgleda in sem bil kar malce presenečen. Vse skupaj se odvija hitro in brez kakih večjih ceromonij ali protokolov.
Na pot je bilo potrebno odriniti precej zgodaj, saj se pot do kraja teka kar precej vleče, pa še na meji lahko pride do kakih zastojev. Seveda smo prišli na mesto dogajanja dovolj zgodaj in med prvimi. Na prijavni listi se je prvo zapisal Doljak, pa drugi jaz in tretji Matej. Po prijavi je Edi malce povedal kje poteka proga, (kasneje smo tudi del pretekli za ogrevanje)kako približno izgleda in kaka je njena težavnost. Malenkost je bilo tudi splošne debate, nato pa je bilo potrebno že obleči tekaško opremo.
61. se nas je zbralo za startno črto in se pognali po progi. Pričetek in konec je pod obokom nekih ostankov gradu ali nekaj podobnega, ter se nadaljuje po ozki makedamski poti in v dolino. Pravzaprav je celotna proga makedamska in speljana po gozdni poti. Po krajšem spustu sledi še krajši ravninski del, nato pa se prične dvigovati. Sprva malce bolj, pa se malce zravna, pa spet malce bolj, skratka razgiban teren. Na koncu pred obratom spet nekaj spusta, nato pa obrneš in nazaj po isti poti. Tokrat je vse drugače. Za začetek malce gor, pa nato dol in še bolj dol, pa malce manj, nekaj ravnine in za konec v hrib do cilja pod obokom.
Vse skupaj je precej kratko, saj se ne preteče niti 6 km, zato so temu primerni tudi rezultati. Za to progo sem jaz porabil 21,53 min in sem v cilj pritekel kot 9. Kake 4 min za mano je pritekel Edi z časom 25:24, Novak je bil še dve minutki za njim z časom 27:47, Matej pa je porabil 33,11 min.. Sicer ne vem točno kako se dela izračun po sistemu hendikep, vem le toliko da se pri izračunu upoštevalo še leta tekača, zato te lahko prehiti starejši tekač, ki priteče malce za tabo v cilj. Ko so čase preračunali v točke in upoštevali leta, pa je bila slika malce drugačna. V skupnem seštevku smo nekje v sredini, ker imamo tekmo manj, za to tekmo pa se držimo kar bolj pri vrhu. Pri meni se je nabralo točk za tretje mesto, Ediju za 6., in Novaku za 9.mesto. Matej je zavoljo njene mladosti pristal malce bolj proti dnu.
V cilju nas je čakal napitek in sadje, nato pa hitro v topla oblačila in seveda vsak po svoje. Ja to je kar zanimivo, po teku nobenega druženja kot je to v navadi. Pa kaj bi tudi ostajali, če pa ni ne razglasitve in ne podelitve, rezultati pa so oblavljeni na spletni strani. Tako odbrzi vsak po svoje in vsega je konec. Ampak za nas ni bilo tako.
Škoda bi bilo priti tako daleč za tistih 20 min teka in zato je potrebno si še kaj ogledati. Mi smo se malce sprehodili po samem mestu in se ustavili na nekaj razglednih točkah, čeprav je megla zakrivala pogled na okolico. Ni pa bila tako gosta, da nebi našli pot v lokal, kjer smo potešili žejo z osvežilno pijačo. Ko je bila žeja potešena, smo se odpravili naprej. Hoteli smo se zapeljati skozi neki kanjon, ali sotesko, ali nekaj podobnega, ki je od daleč videti prav zanimiv, a smo zgrešili odcep in prišli na drugi konec mesta. Pa se nismo vrnili nazaj. Ker bomo v tem koncu še nekajkrat, smo ta projekt pustili za prihodnjič, tokrat pa smo si ogledali nekaj razpadajočih vojaških objektov. Je prav zanimivo takole okoli hoditi z Doljakom, saj mu je poznan vsak košček doline, vsak hribček, pozna vse zanimivosti krajev, vse poti so mu poznane. Lahko ga vprašaš po katerikoli stvari, za vse ima odgovor in prav prijetno je potovati z takšnim poznavalcem.
Tako je čas hitro minil in že smo bili spet doma, pripravljeni na nove izive. Tokrat nismo uporabljali fotoaparata, zato je tudi objava brez slik. Bomo pa naslednjič kaj pofotkali in pripeli, saj za povedati tako ne bo veliko, ko bo ista proga in isti kraj. Takrat bom pripel samo rezultate in kako slikco z katero se bo ujel kak utrinek potovanja. Mogoče se omislimo fotografa za sabo, kdo ve.

30. Martinov tek

Izola 07.11.2010 V lepem nedeljskem jutru, pa smo se podali na našo obalo, da odtečemo enega najlepših tekov. Kljub napovedi da bo deževalo, smo se na pot odpravili z dobro voljo in smehom in v takem vzdušju zdržali do povratka domov. Kako tudi nebi, saj se nas je na pot podalo kar lepo število in vsak je dodal v "mozaik" svoj kamenček.

Dogovori za tek v Izoli segajo kar nekaj časa nazaj in za glavno temo sta poskrbela Franci in Mirko iz Trebanskega tekaškega društva. Fanta sta stavila, kateri bo pred katerim v cilju in na to stavo je bilo kar precej pogovorov. Padlo je tudi nekaj obljub za pijačo, jaz pa sem fantoma obljubil, da jih v cilju pričakam z harmoniko.
In v takšnem tekmovalnem vzdušju smo se podali na pot. Marko je v zgodnjem jutru pridrvel pome z kombijem, naložila sva vse potrebno in oddrvela naprej. V Novem mestu sva pobrala Barbaro, Mateja in Edija ter nadaljevali pot proti morju. V Poljanah smo pobrali še Mirota in Vido, ter se premaknili v Trebnje, kjer smo bili dogovorjeni da se dobimo z člani njihovega društva. Kljub zaspanosti je bilo v zraku prijetno vzdušje in kmalu smo bili vsi zbrani (razen tistih ki jih poberemo med potjo) in pripravljeni za odhod. Tako se je "karavana treh kombijev" pričela pomikati proti obali. Še kratek postanek med potjo za kavo, vendar vsak avtomobil po svoje, ker se nismo točno domenili in že smo bili v Simonovem zalivu.

Ura se je hitro pomikala proti enajsti, ko je bil predviden start teka, zato smo se nahitro prijavili poskakali v drese in pričeli z ogrevanjem. Seveda je bilo še toliko časa, da smo nazdravili na zmagovalca, ki pa seveda še ni bil znan.Pa še nekaj besed o sami progi in taktiki posameznika, in že smo se borili z časom in progo.Start na kopališču San Simon, nato pa prvi kilometer dokaj zahteven zaradi stopnic in vzpona na Belveder. Mogoče malce težji še zato ker se nisem dovolj ogrel za takšen klanec takoj na začetku. Sledil je spust v dolino na traso bivše železnice Parencane. Tu je bil nevaren podhod ceste, nato po rahlo razgibani poti in vmesnim predorom v Izolo,na področje industrijske cone. Sledil je spust do avtokampa in prečkanje glavne ceste, pa že smo pritekli v staro mestno jedro, nato pa tek ob morju do štartno-ciljnega prostora. Za varnost na progi je bilo odlično poskrbljeno, opozorila na nevarne odseke, spolzki del zaradi listja,nizek podhod in gramoz.Zapora prometa v času prehoda tekačev čez prometno cesto, za kar je skrbelo veliko redarjev, usmerjevalcev in drugih prostovoljcev. Km-označbe in 2 okrepčevalnici (voda,sok) in 10,9 km je bilo za nami kot bi mignil. No ne ravno tako, saj sem za to pot porabil 44,32 min. V cilj sem pritekel po pričakovanju, se pravi pred obema "dirkačema" v medsebojnem obračunu. Že ko sem tekel ob obali sem se malce ozrl nazaj in ni bilo nobenega opaziti za mano, zato sem imel še malce časa za dihljaj ali dva svežega zraka. V cilju me je pričakal Marko z harmoniko, katero sem hitro oprtal in že je golica donela po zalivu. Kaj kmalu se je pojavil v ciljni ravnini prvi, kateremu sem obljubil muziko. Po pričakovanju je prvi v cilj pritekel Franci, čeprav smo vsi nekako stave obrnili na Mirkota, da je imel bolj veselje za tekmo. Seveda pa ni veliko zaostal, saj se je kmalu v cilju pojavil tudi on v spremstvu trenerja.Za mene se je "dirka" končala z zmago, saj sem izpolnil obljubo, kljub temu da sem bil v dvomih, če bom imel moči da se postavim po robu tekačema in naberem prednosti za oprtanje harmonike. Večina jih je pričakovala da bom v Izoli samo kot navijač in ne tudi kot tekač, tako da za to da bom v tekmi tudi jaz, ni praktično vedel nihče, čeprav sem vsem povedal jasno in glasno.

Ja kar nekaj veselja je bilo v zraku, pa tudi burje primorske, ki nas je pridno hladila. Nič kaj prijetno ni bilo tako postavati na okoli ves preznojen, zato sem harmoniko oprtal drugemu muzikantu, jaz pa sem se odpravil še na krajši tek.Odpravil sem se po progi nazaj, da pospremim v cilj še dva tekača iz kluba Matick. Teka sta se udeležila še Barbara in Matej. Ja to je pa novo ime v klubu, saj je bil to njegov prvi tek v njegovi tekaški karijeri. Kakšen kilometer po progi nazaj in že smo se srečali. Tekla sta v zmernem tempu oba skupaj in vsi trije smo jo ubrali nazaj. (mogoče bi bilo bolje rečeno naprej proti cilju) No malce pred ciljem je Matej stisnil še nekaj moči in naju z Barbaro pustil nekaj metrov zadaj. Verjetno je bila tudi tu majčkena tekma med bratom in sestro, vsaj iz Matejeve strani. Potihem si je zastavil cilj, da bo prehitel Barbaro pa čeprav le za nekaj metrov, samo ne vem če je to komu omenil, toda meni se zdi tako. Še zadnji ovinek, nekaj metrov ciljne ravnine in "oranžni " smo bili v cilju.
V cilju sta bila zadovoljna tudi Matej in Barbi, Matej ker je odtekel svoj prvi tek, pa tudi Barbi, saj je letos odtekla le nekaj kilometrov, tukaj pa jih je bilo skoraj 11, od tega pa še kilometer strmega klanca.
Vsi smo odkorakali do avtomobilov, kjer smo si nadeli topla oblačila in si privoščili kozarček osvežilne pijače.
Mirko je med tem že izpolnil svoj del obljube. Ker ni prehitel Francija, se je namreč okopal v morju, kar pa za ta letni čas ni nič kaj prijetno.

Kmalu so pričeli z podeljevanjem nagrad zato smo se premaknili na prireditveni prostor. Tu niso delili samo nagrade, ampak tudi malico in pijačo. Da pa nam je šlo vse skupaj bolj v tek, (predvsem pa pijača) smo sabo vzeli tudi harmoniko. Pesem je zadonela po obali, v ritmu polke pa se je nekaj parov tudi zavrtelo, na harmoniki pa mi je na pomoč priskočil Franci, ki je odličen harmonikar.
Ni manjkalo ne šale, ne smeha, ne dobre volje.In v takšnem vzdušju smo pričakali prve rezultate o uvrstitvi. Tudi pogled na ciljno listo nam ni pokvaril vzdušja, še ravno nasprotno, nalil je še bencina na ogenj, katerega bi bilo še več, če bi bili rezultati tako kot je treba. Okrog rezultatov je bila namreč ena velika zbrka. Meni je bilo dodeljeno drugo mesto in Franciju tretje.Za prvo mesto ni bila podeljena, ker ni bilo prisotnega tekača. V ženski kategoriji so bile kar po štiri na stopničkah, saj so imele dve isti rezultat, čeprav niso prišle istočasno v cilj. Pa še kup stvari ni štimalo. Za našo skupino, bi moral jaz prejeti medaljo za prvo mesto in Franci za drugo. To sem razbral iz uradnih rezultatov čez dva dni, pisal organizatorju in sedaj izvajamo zamenjavo medalj po poštarskih poteh.

Pa vseeno nas te zbrke niso vrgle iz tira. Mi smo se veselili po svoje še naprej in vztrajali do zadnjega. Ko so nas že podili, smo se odpravili nekaj kilometrov stran na takoimenovano osmico. Tu pa je bilo vse naše! Ni manjkalo ničesar, ne hrane ne pijače ne dobre volje. Malce smo nazdravili,zapeli in zaigrali,ter zaplesali.Dolgčas ni bilo nobenemu in čas je hitro mineval.Ali bolje rečeno skoraj nobenemu. Tisti ki so bili odgovorni za prevoz, so skoraj kazali malce naveličanosti, ali je pač to samo spretnost fotografa.Ampak mi se nismo dali. Ostali smo , dokler nismo vsega pojedli in dokler niso bili litri prazni.Veselje je trajalo še kar celo pot domov in nikakor se nismo mogli posloviti. Za lažje slovo z tekači Trebnjega, smo se ustavili še na "domačem terenu", kjer je za šankom pokazal svoje spretnosti tudi Miro. Ampak vsakega lepega je enkrat konec in upam da se takšna "fešta" še ponovi. Mogoče že v kratkem, v sklopu teka v Štanjelu. Kdo ve! Pustimo se presenetiti.

Zaključna prireditev Dolenjskega pokala

V soboto 6.11.2010 pa smo se zbrali v prostorih OŠ GRM v Novem mestu, kjer je potekala podelitev priznanj in pokalov za udeležence Dolenjskega tekaškega pokala, kateri so izpolnili pogoje.V prejšnjih letih je slovesna podelitev soupadla z zadnjim tekom za pokal Dolenjskega lista v Bušeči vasi, a zaradi slabih izkušenj z vremenom in same dolžine podeljevanja,so tokrat to podelitev izpeljali samostojno. Ker je bila to 10. podelitev, je bilo priznanj še nekoliko več kot v prejšnjih letih. Kot na vsaki podbni prireditvi, se je vse skupaj pričelo z pozdravnim nagovorom prisotnim. Kar lepo število se nas je zbralo, saj smo zapolnili avlo do zadnjega kotička. Zbrani smo bili tako tekači kakor tudi navijači in seveda povabljeni gostje s strani sponzorjev, raznih športnih organizacij in organizatorjev teka. (verjetno sem še koga izpustil) Nato je bilo podane nekaj statistike o organizaciji in udeležbi za vsa leta, kako se je sploh pričelo z tekaško prireditvijo na tem koščku Slovenije in kako se je razvijala skozi leta. Za nekatere so ti podatki nepomembni in so se ob prebiranju dolgočasili, nekateri pa smo jim z zanimanjem prisluhnili.

In potem je sledil tisti slajši del, ki se mu reče podeljevanje priznanj in pokalov za doseške. Kot pri vsaki stvari je tudi tukaj bilo nekaj zadovoljnih in nekaj tistih malo manj, pa tudi nekaj precej nezadovoljnih.

Vseh podelitev je bilo toliko, da nebi našteval vseh, za vse pa se tudi nisem zapomnil, zato bom omenil le nekatere. Začelo se je z tistimi, ki so pokalček odtekli in odhodili vseh 10 x.

Ja kar nekaj je bilo takih in zaslužijo si vse čestitke, kakor tudi tisti, ki so v tej sezoni odtekli vse teke.Vseh 21 tekov se je letos udeležilo osem tekačev, in sicer Alojzij Novak, Bojan Bojkov, Brane Mišmaš, Janez Žitnik, Stjepan Kuhlang, Miro Erzin, Pavle Drobne in Edvard Doljak. Na vseh pohodih je bil Drago Martič.

Sledila je podelitev po starostnih skupinah za tekače, ki so izpolnili pogoje. Prvi trije v skupini so dobili malce večje pokale,

ostali v skupini pa pokalčke za udeležbo

Od tekačev, ki so prijavljeni v klubu Matick, sem v tem letu pokalček odtekel samo jaz, ostali tekači in tekačice zaradi obveznosti niso bili udeleženi na dovolj tekov. Ker ni bilo nikjer objave kako smo uvrščeni, do zadnjega trenutka nismo vedeli kakšen rezultat imamo dosežen. Kateri pokalček bomo dobili nam je bilo jasno šele takrat ko smo bili poklicani na oder, zato nas je bilo kar precej presenečenih. Ja med presenečenimi sem bil tudi jaz in to prijetno , saj sem bil na oder poklican kot tretji v naši skupini.

Jaz sem pričakoval nekje uvrstitev med četrtim in šestim mestom, vendar so bili iz skupin izuzeti absolutni zmagovalci in tako je meni pripadalo tretje masto.

Ko so tako prihajale na oder skupina za skupino, se je še v dveh skupinah, kljub vsemu pojavila "oranžna" barva

V barvah kluba Matick, sta po svoj pokalček odšla tudi Marko in Sebastjan, ki sta barve zastopala tudi na polmaratonu v Amsterdamu, medtem ko sta ostale teke odtekla v drugih klubih.

Vsakemu nagrajencu je pripadala tudi darilna vrečka, v kateri se je našlo nekaj malenkosti, za prve tri v ženski konkurenci pa je pripadal tudi šopek cvetja.

Podeljeni so bili tudi pokali za absolutno najhitrejše tri v moški in ženski konkurenci.

Pa tudi najmlajši in najstarejši so bili deležni posebne pozornosti.Najmlajša, ki sta se udeležila vsaj 12 tekov sta Matevž Hočevar (letnik 1997) in Anja Hafičič (letnik 1992). Najstarejša tekača sta zakonca Wraight, Dennis (1937) in Gill (1942).

Seveda se je našlo še nakaj pohval, plaket, priznanj in nevem česa še, tako da se je vsa "ceremonija" kar zavlekla. Da pa nebi vse skupaj postalo dolgočasno, je bilo poskrbljeno za nekaj krajših predahov, za popestritev dogajanja. Najbolj sta navdušila mlada plesalca, ki sta se zavrtela v poskočnih ritmih muzike. Izpod spretnih prstov citrarja, so se razlegali nežni glasovi citer,oglasila pa se je tudi harmonika, v malce bolj poskočnih ritmih.Po končani podelitvi je sledilo še kosilo in prijetno druženje, na katerem tudi ni manjkalo dobre volje in dobre muzike, kakor tudi ne dobre Dolenjske kaplice. Tisti najbolj poskočni so se tudi zavrteli v plesu in kar prehitro je prišel čas, ko smo se odpravili vsak po svoje.

Tako se je končala še ena sezona tekov za pokal Dolenjskega lista, ni pa se končala še tekaška sezona, saj je na vidiku še kar nekaj tekov, ki se bojo odvijali v tem letu. Za prihodnje leto pa tudi že kujemo načrte in izvajamo priprave, da bomo sezono pričeli čim bolj pripravljeni in seveda dosegli čim boljši uspeh.