sobota, 27. november 2010

Zimska liga Japetić

In tu je še ena zimska liga pri sosedih na Hrvaškem. 21.11.2010 se je namreč pričela 9. zimska liga Japetić. Od prejšnje Riječke lige je tale za spoznanje težja, saj poteka nakako na progi gorskega teka. Organizator teka je atletski klub "Jastreb 99" Jastrebarsko.

Start je v kraju Ivančići(Sv. Jana), pri gostilni Šumski dvor. Najprej se teče nekoliko navzdol proti Sv.Jani in se zavije desno, kjer se prečka skozi naselje do ceste ki vodi na Japetić. Cesta je široka makedamska in se do 6. km počasi dviguje. Od 6. km. naprej pa se strmina precej poveča, saj je višinske razlike med startom in ciljem za 550 m. Cesta se proti vrhu nekoliko zoža, strmina pa povečini drži do vrha gore. Ko se priteče na vrh do odajnika, je do cilja pri planinskem domu le še nekaj metrov spusta. Vsi teki se bojo odvijali ob nedeljah (vsako drugo) ob 10:00 in to ob vsakem vremenu in glede na vremenske razmere, zato bi lahko bila na cilju tudi precej debela snežna odeja.Tudi za to ligo je predvidenih 8. kol, za pokalček pa se šteje pet najboljših in se jih računa po sistemu hendikep.

Na prvo tekmo smo se podali trije iz Slovenije. "Stari borec" in poznavalec tovrstnih prireditev Doljak Edvard, Lavriha Mirko in pa seveda Matick. Ko smo se odpravljali iz Novega mesta, je dež pridno močil zemljo in vse je kazalo, da bo tekma "mokra", vendar so padavine ponehale, ko smo se prevesili na drugo stran Samoborskega gorovja. Za nekaj časa je celo sonček obsijal gorice Plešivice in megla se je nekoliko dvignila.

Na startu smo bili prvi, celo pred organizatorjem, zato smo se zapeljali nekaj kilometrov po progi z avtom, da sva z Mirkotom dobila malce predstave kakšen "teren" nas čaka. In še vedno je bilo dovolj časa, da smo v miru popili čaj in pričakali organizatorja. Tokrat sem bil na startni listi prvi napisan jaz, drugi Mirko, potem Doljak. Ko bi vsaj še ciljna lista bila takšna, sem si rekel in verjetno bi tudi bila, če bi tekmovali samo mi trije. Pa nismo, se nas je nabralo kar nekje okoli 30.
Ko je prišel čas, smo se zbrali za startno črto, pripravljeni za tek. Nekaj oblačil smo dali v "katrco" in so jih peljali na cilj, da smo se malce ogrnili ob zaključku teka, nato pa smo dobili znak za pričetek. Pa se ni nikomur mudilo. Kar še malce smo vsi postali, nato pa se počasi pričeli pomikati. Za mene je bil to vsekakor prepočasen začetek, vendar nisem mogel naprej, ker nisem poznal proge. Šele ko smo pritekli na cesto proti Japetičam, jih je nekaj pričelo z malce hitrejšim ritmom. Poskušal sem držati najhitrejšega, kar mi je tudi uspelo in kmalu sva naredila majčkeno prednost pred ostalimi. Tekla sva z ramo ob rami in se pogovarjala, kilometri pa so ostajali za nami. Ko pa se je začel malo ostrejši klanec, je pričel popuščati. Jaz sem imel še moči, le da nisem vedel kam je treba teči, v primeru razpotja. Pa mi je povedal, da je samo eno razpotje na 8. km, kjer naj se držim levo, nato pa samo po glavni cesti do konca. Pa sem šel.
Cesta se je vijugala v hrib, enkrat bolj, enkrat manj, na 8. km se je razcepila in spet po starem naprej. Vsake toliko sem pogledal nazaj, pa nikogar za mano, nakar sem mislil, da sem že zgrešil, ko se je pred menoj pojavil radijski stolp. Ja okoli stolpa pa je prava pot in tudi cilj mora biti v bližini. Pa je tudi bil. Samo še skozi parkirišče, nekaj metrov v dolino in že sem bil pri koči, kjer je bil cilj.
Tu so zapisali mesto in čas, jaz pa sem pogledoval nazaj, kdaj bo pritekel naslednji za mano. Pri meni so zapisali, 1. mesto in čas 55:57, s katerim sem bil povsem zadovoljen, toda za mano kar nobenega. Je minilo že skoraj tri minute, ko je v cilj pritekla tudi prva tekačica in še dobro minuto za njo tudi tekač, ki je bil zapisan kot tretji v cilju. Kmalu je bil v cilju tudi Mirko z časom 1:03:38 in takoj za njim tudi Doljak z časom 1:05:49.
Ker je bilo kar mrzlo za postavati, smo se preselili v kočo, kjer smo popili topel čaj in oblekli oblačila, ki so jih pripeljali , nato pa po najkrajši poti nazaj v dolino. Ja, kar peš je bilo treba mahniti, saj prevoza v dolino ni bilo. Še sreča, da je bila bližnica, čeprav precej strma in spolska in kmalu bi nas utrudila bolj kot pa tekma v hrib.
Ko smo se vrnili do avta, so nas čakala topla oblačila in pa pot domov. Toda nismo se takoj odpravili proti domu. Še enkrat smo obiskali prostore gostilne Šumski dvor, kjer smo si privoščili kosilo, šele nato pa smo jo ubrali proti domu.

3 komentarji:

Matej pravi ...

Čestitam:) Le tako naprej:)

Matick pravi ...

Hvala Matej, če boš pridno treniral, me lahko v kakih dveh letih prehitiš. :) :)

Matej pravi ...

hehehe:) tu bi blo pa res zanimivo ja:)